Jedro

Senat (sodnik posameznik), ki odloča o ugovoru (opravlja materialni preizkus obtožnega akta), ugotavlja samo, ali iz obtožnega akta in spisov izhaja zadosti dokazov za utemeljen sum, da je obdolženec storil kaznivo dejanje, ki je predmet obtožbe.

Izrek

Pritožbama se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi, zadeva pa vrne sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek.

Obrazložitev

1. S pritožbeno izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje, na podlagi prvega odstavka 435. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) ter 437. člena ZKP v zvezi s 4. točko prvega odstavka 277. člena ZKP zavrglo obtožni predlog oškodovanke kot tožilke z dne 19. 10. 2021, vložen po pooblaščeni odvetnici zoper obdolženega A. A, zaradi kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari po prvem odstavku 220. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1).

2. Zoper sklep o zavrženju obtožnega predloga sta se pravočasno pritožili oškodovanka kot tožilka in njena pooblaščenka. Uveljavljata pritožbene razloge bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlagata, da sodišče druge stopnje pritožbama ugodi, izpodbijani sklep razveljavi ter s tem obtožbo dopusti.

3. Pritožbi sta utemeljeni.

4. Iz bistvenih poudarkov obeh pritožb smiselno izhaja, da je sodišče prve stopnje pri odločanju v predmetni kazenski zadevi prekoračilo pristojnosti, ki jih ima v fazi odločanja o obtožnem predlogu na podlagi 435. člena ZKP, saj se je spustilo v vsebinsko presojo dokazov in tehtanje tega, kar naj bi iz posameznih dokazov izhajalo, čemur pa je namenjena glavna obravnava, kjer se dokazi izvajajo neposredno. Sodišče druge stopnje soglaša s pritožbeno izraženimi pomisleki pritožnic in ob preizkusu razlogov izpodbijanega sklepa ter pritožbenih navedb ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v postopku preizkusa obtožnega akta oškodovanke kot tožilke obtožni predlog neutemeljeno zavrglo, sklicujoč se na prvi odstavek 437. člena v zvezi s 4. točko prvega odstavka 277. člena ZKP.

5. Ko sodišče v sumarnem postopku prejme obtožni predlog ali zasebno tožbo, v skladu z določbo 435. člena ZKP, sodnik najprej preizkusi, ali je sodišče pristojno in ali so dani pogoji, da se obtožni predlog oziroma zasebna tožba zavrže. Opravi torej formalni preizkus obtožnega akta, ki se nanaša na njegove obvezne sestavine kot jih predpisuje prvi odstavek 434. člena ZKP ter materialni preizkus obtožnega akta, ki zajema preizkus obstoja procesnih in materialnih pogojev za zavrženje obtožnega akta (prvi odstavek 437. člena ZKP). Po slednjem določilu sodnik z obrazloženim sklepom zavrže obtožni predlog ali zasebno tožbo, če spozna, da je podan kateri od razlogov za ustavitev postopka, ki so določeni v 277. členu ZKP. Tako je v predmetnem primeru postopalo tudi prvo sodišče, ker je prišlo do spoznanja, da naj bi bil uresničen razlog za ustavitev postopka iz 4. točke prvega odstavka 277. člena ZKP, torej da ni zadosti dokazov, da bi bil obdolženi A. A. utemeljeno sumljiv storitve kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari po prvem odstavku 220. člena KZ-1, ki je predmet subsidiarnega obtožnega predloga oškodovanke kot tožilke.

6. Določba 4. točke prvega odstavka 277. člena ZKP govori torej o utemeljenem sumu kot zahtevanem dokaznem standardu. Utemeljenost suma zadeva stopnjo verjetnosti, da je bilo kaznivo dejanje po posameznem obdolžencu storjeno, ne pa njegove dokazanosti. Gre za nižji dokazni standard od tistega, ki se zahteva za obsodilno sodbo. Vprašanje utemeljenega suma je vprašanje pravnega standarda, ki ga je Ustavno sodišče RS opredelilo v zvezi z 20. členom Ustave. Sum je utemeljen, kadar za določeno osebo obstaja visoka stopnja artikulirane, konkretne in specifične verjetnosti, da je storila konkretno kaznivo dejanje. Povedano bolj enostavno, o utemeljenem sumu lahko sklepamo tedaj, ko zbrana dejstva in dokazi kažejo večjo verjetnost, da je določena oseba storila določeno kaznivo dejanj kot pa da ga ni. Je pa še zlasti pomembno to, da ko bodisi senat ali pa sodnik posameznik odloča o obstoju zahtevanega dokaznega standarda, tega ne počne po načelu proste presoje dokazov, ali so posamezna odločilna dejstva dokazana ali ne, in se ne spušča v presojo verodostojnosti posameznih dokazov oziroma pri nasprotujočih si dokazih tehta, kateri so bolj logični, prepričljivi ali skladni z drugimi dokazi. To je stvar senata (sodnika posameznika), ki bo odločal o utemeljenosti obtožbe na glavni obravnavi. Senat (sodnik posameznik), ki odloča o ugovoru (opravlja materialni preizkus obtožnega akta), ugotavlja samo, ali iz obtožnega akta in spisov izhaja zadosti dokazov za utemeljen sum, da je obdolženec storil kaznivo dejanje, ki je predmet obtožbe (tako mag. Štefan Horvat v 4. točki komentarja k 277. členu ZKP, Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, GV Založba Ljubljana 2004).

7. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa pod točkami 8 in 9 pa izhaja, da se je sodnica posameznica prvostopenjskega sodišča pri materialnem preizkusu subsidiarnega obtožnega predloga spustila v nedovoljeno presojo verodostojnosti dokazov. Ocenjevala je verodostojnost izpovedb oškodovanke in tekom posameznih preiskovalnih dejanja zaslišanih prič ter nekaterim izmed njih pripisovala neverodostojnost, ker naj bi izjave spreminjale oziroma ker naj bi prihajale pri svojih izjavah v nasprotja same s seboj. Izjave določenih prič, npr. B. B, je povzemala v nasprotju s tem, kako sta izjave vsebinsko dojemali oškodovanka in njena pooblaščenka. Gre torej za oceno dokazov, ki pa bi lahko bila opravljena le po njihovi neposredni izvedbi na kontradiktorni glavni obravnavi.

8. Glede na zgoraj navedeno sodišče druge stopnje zaključuje, da je prvostopenjsko sodišče z izpodbijanim sklepom bistveno kršilo določbe kazenskega postopka (drugi odstavek 371. člena v zvezi s prvim odstavkom 403. člena ZKP), ko se je vsaj še preuranjeno oprlo na določbo prvega odstavka 437. člena v zvezi s 4. točko prvega odstavka 277. člena ZKP. Zato je sodišče druge stopnje ugodilo pritožbama oškodovanke kot tožilke in njene pooblaščenke, izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo v nadaljnje postopanje sodišču prve stopnje (tretji odstavek 402. člena ZKP), ko bo sodišče prve stopnje šele po neposrednem izvajanju dokazov na kontradiktorni glavni obravnavi lahko presodilo, ali je obdolžencu očitano kaznivo dejanje dokazano ali ne, vsekakor pa iz doslej zbranega dokaznega gradiva izhaja dovolj podlage za dokazni standard utemeljenega suma.