Jedro

Tudi če je cesionar v svojem imenu izstavil cessusu račune (takrat še brez podlage) za plačilo storitev, ki naj bi jih opravil cedent, to ne vpliva na veljavnost in učinke pogodbe o prenosu teh terjatev, sklenjene med cedentom in cesionarjem šele po izstavitvi navedenih računov.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razveljavilo sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine v delu, s katerim je bilo toženi stranki naloženo, da mora plačati tožeči stranki 2.762.326,50 SIT z zamudnimi obrestmi ter ji povrniti izvršilne stroške ter ta tožbeni zahtevek zavrnilo.

Zoper sodbo se je tožeča stranka pravočasno pritožila iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 353. člena ZPP in predlagala njeno spremembo ali razveljevitev.

Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Tožeča stranka je že takoj na začetku pritožbe pravilno poudarila, da je svoj tožbeni zahtevek temeljila na cesijski pogodbi, sklenjeni z imetnico terjatev zoper toženo stranko, I.J. (oziroma St.J.). To je sicer ugotovilo tudi sodišče prve stopnje. Vendar pa je nato napravilo zaključek, da tožeča stranka ne more izterjati plačila terjatev zato, ker je že pred sklenitvijo cesijske pogodbe za iste terjatve izdala toženi stranki račune (za storitve, ki naj bi jih sicer opravila I.J.) v svojem imenu, za kar pa takrat še ni imela pravne podlage. Tak zaključek pa je po prepričanju pritožbenega sodišča materialnopravno zmoten. Dejstvo, da je tožeča stranka toženi izstavila račune v svojem imenu takrat, ko za to verjetno še ni imela pravne podlage, namreč za presojo veljavnosti in učinkovitosti cesijske pogodbe ni pomembno. Pomembno je, da je I.J. svoje terjatve do tožene stranke prenesla na tožečo stranko. Tudi če je to storila zato, da bi tožeča stranka te terjatve lahko izterjala po že (verjetno sicer neutemeljeno v svojem imenu) izstavljenih računih, na veljavnost in učinke cesijske pogodbe ne more vplivati. Za presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka je zato odločilno, ali je imela I.J. do tožene stranke terjatve (ki izhajajo iz računov, ki jih je izstavila tožeča stranka), ki jih je nato cedirala tožeči stranki. Če so njene terjatve obstojale, jih je vsekakor lahko veljavno prenesla na tožečo stranko, ne glede na to, da je ta že pred tem izstavila toženi stranki zanje račune v svojem imenu. Tega pa sodišče prve stopnje ni ugotavljalo. S tem je podan pritožbeni razlog nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Zaradi njega je pritožbeno sodišče na podlagi določbe 1. odst. 370. člena ZPP pritožbi tožeče stranke ugodilo in napadeno sodbo razveljavilo, zadevo pa vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pri novem sojenju bo torej moralo sodišče prve stopnje ugotoviti, ali terjatve I. J. do tožene stranke obstojijo. Če bo ugotovilo njihovo utemeljenost, bo moralo tožbenemu zahtevku tožeče stranke glede na pogodbo o prenosu terjatev nanjo ugoditi. Pri tem se ne bo smelo ozirati na dejstvo, da je tožeča stranka že pred sklenitvijo pogodbe toženi stranki izstavila za iste terjatve račune, kot da bi bile to njene terjatve. Obstoj teh računov (vseeno bi bilo, če sploh ne bi obstojali) namreč za presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka sploh ni pomemben.

Glede na določbo 3. odst. 166. člena ZPP bo o pritožbenih stroških, katerih povrnitev je zahtevala tožeča stranka, odločeno s končno odločbo.