Jedro

Breme dokazovanja omejitve (odtegljajev) izvajalčeve pravice do plačila v primeru prenehanja podjemne pogodbe po volji naročnika je na strani tožene stranke. Vendar je trditveno in dokazno breme glede odtegljajev na toženi stranki le, če in dokler ta ne ugovarja zahtevku po višini ravno na tej podlagi. Če tožena stranka oporeka višini zahtevka z navedbo, da bi moral tožnik upoštevati tudi prihranke pri stroških in (možnost za) zaslužek drugje, pade na tožečo stranko breme, da utemelji in dokaže, da takšnih prihrankov in možnosti zaslužka ni bilo.

Iz tega, kako je prvostopenjsko sodišče vodilo postopek, nenazadnje tudi iz tega, kako je v prvi odločbi razporedilo trditveno in dokazno breme glede odtegljajev, je razvidno, da ob potrebni skrbnosti tožeča stranka ni mogla računati, da bo to breme nosila ona.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

A Dosedanji potek postopka

1. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo prvostopenjsko sodbo, s katero je bil v ponovljenem postopku zavrnjen tožbeni zahtevek na ugotovitev, da ima tožeča stranka terjatev do tožene stranke v znesku 158.660,29 eurov. Terjatev naj bi predstavljala pogodbeno dogovorjeni znesek plačila – zmanjšan za prihranjene stroške - za dela, ki se jih je zavezala opraviti tožeča stranka kot izvajalec za toženo stranko kot naročnika po pogodbi o delu, ki jo je pred dokončanjem del tožena stranka brez upravičenega razloga razdrla.

2. Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožeča stranka vložila revizijo. Uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava.

3. Postopek v tej zadevi se je pred sodiščem prve stopnje končal pred uveljavitvijo Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (ZPP-D). Zato se po drugem odstavku njegovega 130. člena nadaljuje po določbah Zakona o pravdnem postopku (ZPP).

4. Sodišče je revizijo vročilo toženi stranki in Vrhovnemu državnemu tožilstvu RS. Tožena stranka na revizijo ni odgovorila.

Ugotovljeno dejansko stanje

5. Sodišči prve in druge stopnje sta svojo odločitev oprli na naslednja pravno odločilna dejstva: pravni prednik tožene stranke kot naročnik in tožeča stranka kot prevzemnik (izvajalec) sta 30. 4. 1999 sklenila pogodbo o izvajanju del (Pogodba), s katero je tožeča stranka prevzela obveznost kompletne dobave materiala in izvedbe pri montaži suhomontažnih lesenih podov in parketov pri izgradnji 83 stanovanjskih hiš (enot) po sistemu montažne gradnje na lokaciji ...; v 24. členu Pogodbe sta se dogovorili, da je v primeru, da naročnik odstopi od pogodbe iz razlogov, ki niso na strani izvajalca, ali brez razlogov, naročnik dolžan plačati izvajalcu dogovorjeno plačilo, ki bi ga izvajalec prejel za delo za tolikšno število enot, kot bi jih po pogodbi še izvršil, zmanjšano za stroške; tožeča stranka je opravila vsa dela na 31 stanovanjskih hišah, potem pa je tožena stranka odstopila od Pogodbe.

B

Revizijske navedbe

6. Sodišči naj bi zmotno uporabili materialno pravo, ko sta breme dokazovanja glede višine terjatve naložili tožeči stranki. Tožena stranka je bila tista, ki je nasprotovala trditvam tožeče stranke glede višine in bi zato morala dokazovati svoje trditve, da tožeči stranki ni nastala „škoda“ v zatrjevani višini.

7. Sodišče prve stopnje naj bi v ponovljenem sojenju „naredilo napako“, ko vsebini obrazložitve razveljavitvene sodbe višjega sodišča navkljub ni več dovolilo dokaza z izvedencem gradbene stroke.

C

Presoja utemeljenosti revizije

8. Očitek, da je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, ko je breme dokazovanja glede višine terjatve naložilo tožeči stranki, ni utemeljen.

9. Sporna določba 24. člena Pogodbe se glasi: „Če naročnik odstopi od pogodbe iz razlogov, ki niso na strani izvajalca ali brez razlogov, je dolžan plačati izvajalcu dogovorjeno plačilo, ki bi ga izvajalec prejel za delo za tolikšno število enot, kot bi jih po pogodbi izvršil (celotno število enot je 83), zmanjšano za stroške“. Ta pogodbena določba podobno – vendar po besedilu ne enako – kot določba 629. člena ZOR ureja položaj izvajalca zaradi prenehanja pogodbe po volji naročnika. Navedena zakonska določba natančneje opredeljuje, kateri so tisti stroški, za katere je treba zmanjšati naročnikovo obveznost (namreč stroški, ki jih izvajalec ni imel, pa bi jih moral imeti, če pogodba ne bi bila razdrta), poleg tega pa določa, da mora pri zmanjšanju naročnikove obveznosti izvajalec upoštevati tudi tisto, kar je zaslužil drugje ali kar namenoma ni hotel zaslužiti. Obe sodišči sta se pri presojanju višine obveznosti tožene stranke (naročnika) oprli kar na besedilo 629. člena ZOR in šteli za relevantno dejstvo tudi to, ali in koliko je zaradi razdrtja pogodbe tožeča stranka (izvajalec) lahko zaslužila drugje. Tožeča stranka takšni – sicer implicirani – razlagi sporne pogodbene določbe ni nasprotovala. Proti takšni razlagi tudi revizijsko sodišče nima pomislekov: ne da bi presojalo, ali in v kakšnem obsegu je določba 629. člena ZOR kogentne narave, je iz besedila sporne pogodbene določbe in iz navedb pravdnih strank lahko ugotovilo, da pogodbeni stranki s sporno določbo pogodbe nista imeli namena, da bi izvajalcu ob razdrtju pogodbe pripadlo kaj več, kot mu pripada po zakonu. Pri razlagi spornega pogodbenega določila je treba nadalje upoštevati, da je omejitev izvajalčeve pravice do polnega plačila izpeljana iz splošnih načel obligacijskega prava, in sicer iz načel vestnosti, poštenja in skrbnosti pri uveljavljanju obligacijskih pravic (12. in 18. člen ZOR), izvajalcu pa nalaga, da mora kot lojalna pogodbena stranka storiti vse, da v okviru svojih možnosti zmanjša pogodbeno obveznost naročnika tudi tako, da namesto dela po razdrti pogodbi sprejme drugo delo.(1) Nenazadnje je v široki s pogodbo dogovorjeni pojem „zmanjšano za stroške“ - kar predstavlja svojevrsten „damnum cessans“ (izdatek, ki je bil predviden, pa ga potem ni bilo), mogoče uvrstiti tudi „lucrum emergens“ (nepričakovano možnost zaslužka drugje).

10. Glede na to je tudi revizijsko sodišče vprašanje razporeditve trditvenega in dokaznega bremena presojalo v luči določbe 629. člena ZOR.

11. Vrhovno sodišče je že izreklo, da je breme dokazovanja omejitve (odtegljajev) izvajalčeve pravice do plačila v primeru prenehanja podjemne pogodbe po volji naročnika na strani tožene stranke.(2) Vendar je trditveno in dokazno breme glede odtegljajev na toženi stranki le, če in dokler ta ne ugovarja zahtevku po višini ravno na tej podlagi. Če tožena stranka oporeka višini zahtevka z navedbo, da bi moral tožnik upoštevati tudi prihranke pri stroških in (možnost za) zaslužek drugje, pade na tožečo stranko breme, da utemelji in dokaže, da takšnih prihrankov in možnosti zaslužka ni bilo. Naročnik namreč ne more navesti natančno opredeljenih dejstev, ki bi kazala na to, kolikšen zahtevek je morebiti neutemeljen. Za porazdelitev trditvenega in dokaznega bremena je pomembna tudi okoliščina, da bo do podatkov o odtegljajih praviloma imel dostop le podjemnik, naročnik pa komaj kdaj.(3)

12. Tožena stranka v tej zadevi je že v odgovoru na tožbo nasprotovala višini zahtevka, ker da bi tožeča stranka pri izračunu med odtegljaji poleg cene materiala morala upoštevati še „druge stroške, ki so oziroma bi nastali pri izvajanju storitve tožeče stranke (npr. strošek dela pri tožeči stranki zaposlenih delavcev, prevozni stroški, manipulativni stroški …) kot tudi tisto, kar je tožeča stranka zaslužila drugje ali kar namenoma ni hotela zaslužiti.“ Toženi stranki glede na podatke, s katerimi razpolaga, ni mogoče naložiti večjega bremena. Očitek, kaj vse bi tožeča stranka – po normalnem teku stvari – morala upoštevati pri odtegljajih, je dovolj konkretiziran, da bi po tem tožeča stranka, ki edina pozna lastno kalkulacijo, morala utemeljiti in dokazati, da bi ji pri izvedbi posla ti stroški ne nastali oziroma, če so bili predvideni, v kakšni višini jih je uračunala ob svoji ponudbi. Enako velja glede (ne)možnosti zaslužka drugje.

13. Pač pa je sodišče prve stopnje kršilo določbe pravdnega postopka, ko v novem sojenju ni dovolilo dokaza z izvedencem. Takšno odločitev je utemeljilo s tem, da tožeča stranka v prvem sojenju ni založila predujma za izvedenca, ponoven predlog za postavitev izvedenca, dan v novem sojenju, pa naj bi bil dan prepozno. Izvedba dokaza v novem postopku, potem ko je bilo stranki že v prvotnem postopku omogočeno, da se izvede njen predlagani dokaz, pa se je temu z neplačilom predujma odpovedala, naj bi predstavljala nedopustno zlorabo.

14. Tožeča stranka je predlagala, naj se „po potrebi“ postavi izvedenec gradbene stroke, v pripravljalni vlogi dne 17. 1. 2005. Predmeta dokazovanja tedaj ni izrecno navedla, dokaz pa je ponudila k navedbam o tem, da je tožena stranka del posla zaupala drugemu izvajalcu, s čimer je dokazovala, da je tožena stranka razdrla Pogodbo, kar je bilo med pravdnima strankama sporno. Navedbe, h katerim je bil predlagan ta dokaz, niso imele zveze z vprašanjem obstoja in višine odtegljajev. Na naroku 4. 4. 2005 je sodišče v zapisniku navedlo, da „ …bo v primeru, da se stranki ne bosta dogovorili … (iz konteksta izhaja, da o višini zahtevka) ... na naslednjem naroku postavljen izvedenec gradbene stroke ...“. Na naslednji obravnavi dne 20. 6. 2005 je sodišče razglasilo sklep, s katerim je tožeči stranki naložilo, da v roku 3 mesecev plača predujem za izvedenca gradbene stroke, sicer sodišče dokaza z izvedencem ne bo izvedlo. Tožeča stranka predujma ni plačala, sodišče je na naroku 7. 12. 2005 razglasilo sklep, da se dokaz z izvedencem gradbene stroke ne izvede. Tudi v teh sklepih ni bilo opredeljeno, katera dejstva naj bi ugotavljal izvedenec. Po tako izvedenem postopku je nato izdalo sodbo, s katero je tožbenemu zahtevku ugodilo, odločitev pa med drugim utemeljilo s tem, da je tožena stranka sicer navedla, da bi bilo od zahtevanega zneska treba odšteti še prevozne stroške in manipulativne stroške, vendar ni opredelila, koliko naj bi ti stroški znašali, o tem pa tudi ni predložila nobenega dokaza in tudi ni predlagala izvedenca, ki bi te stroške lahko ocenil. Iz tega sledi sklep, da je sodišče v prvem sojenju trditveno in dokazno breme glede (teh) odtegljajev naložilo toženi stranki.

15. Potem ko je na pritožbo tožene stranke drugostopenjsko sodišče (pravilno – glej tč. 9 do 13 te obrazložitve) presodilo, da je dokazno breme glede odtegljajev na tožeči stranki, zaradi česar je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno, je navedeno sodbo razveljavilo in vrnilo zadevo v novo sojenje. V sklepu ni izrecno navedlo, v čem so pomanjkljivosti pri ugotovitvi dejanskega stanja oziroma, zakaj so nova dejstva in novi dokazi pomembni za pravilno odločbo in zakaj vplivajo na tako odločbo, kot to zahteva 360. člen ZPP. Vendar iz obrazložitve dovolj jasno izhaja, da je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno zato, ker je prvostopenjsko sodišče zmotno štelo, da je breme dokazovanja na toženi stranki, nedokazana dejstva glede višine odtegljajev pa gredo zato njej v škodo.

16. Šele po navedeni odločitvi pritožbenega sodišča je tožeča stranka lahko ugotovila, kakšno trditveno in dokazno breme nosi v zvezi z vrsto in višino odtegljajev. Pri presoji, ali je bila s predlogom za postavitev izvedenca gradbene stroke v novem postopku res prekludirana, ali pa je po razveljavitvi pridobila pravico predlagati dokaz z izvedencem(drugi odstavek 286. in drugi odstavek 362. člena ZPP), je treba upoštevati nekaj posebnosti tega primera. Najprej to, da v prvem postopku tožnica ni predlagala izvedenca v zvezi z dejstvi, ki so postala relevantna šele potem, ko je pritožbeno sodišče pravno pravilno razporedilo trditveno in dokazno breme. Upoštevaje, da gre za drug predmet dokazovanja (v prvem postopku vprašanje, katera dela je tožena stranka poverila drugim izvajalcem, v novem postopku pa, kateri so potrebni odtegljaji in kolikšna je njihova višina), predstavlja „ponovljeni“ predlog za imenovanje izvedenca gradbene stroke nov dokaz. Po določbi drugega odstavka 286. in drugega odstavka 362. člena ZPP je odločilno, ali je tožeči stranki mogoče pripisati krivdo, da tega dokaza ni predlagala že v dotedanjem postopku. Iz tega, kako je prvostopenjsko sodišče vodilo postopek, nenazadnje tudi iz tega, kako je v prvi odločbi razporedilo trditveno in dokazno breme glede odtegljajev, je razvidno, da ob potrebni skrbnosti tožeča stranka ni mogla računati, da bo to breme nosila ona.(4) Treba je tudi upoštevati, da v času pravdanja vprašanje trditvenega in dokaznega bremena glede odtegljajev v sodni praksi še ni bilo razčiščeno in da gre za zelo poseben primer, ko tožnika lahko zadene breme navedb in dokazovanja dejstev, ki so delno negativna – tožnik je namreč lahko postavljen pred zahtevo, da bo moral (utemeljiti in) dokazati, da odtegljajev sploh ni. Vse to vodi k sklepu, da v tem primeru tožniku ni mogoče naprtiti posledic tega, da v prvem postopku ni (izrecno) navajal in dokazoval, da razen stroškov materiala ni prihranil nobenih drugih izdatkov, ki bi jih imel, če bi moral posel opraviti v celoti, tako pa se jim je izognil.(5) Nenazadnje je drugačno stališče v konkretnem primeru privedlo do tega, da tožnik ni uspel s svojim zahtevkom v celoti, čeprav se je tožena stranka upirala samo delu zahtevka (kolikšnemu, pa tudi ni znala navesti).

17. Posebnost tožnikovega položaja, opisana v predhodni točki – zlasti okoliščina, da gre v določeni meri lahko tudi za negativna dejstva – pa je treba upoštevati tudi pri pri naslednjem. Stranka, ki nosi trditveno breme, mora postaviti jasne trditve glede dejstev in ne more predlagati „informativnih“ dokazov, to je takih, na podlagi katerih bo šele lahko substancirala svoj zahtevek. Tak je bil namreč na prvi pogled „ponovljeni“ dokazni predlog za postavitev izvedenca, ki ga je sodišče zavrnilo. Iz zapisnika s prvega naroka v novem sojenju v zvezi s tem izhaja le, da je tožeča stranka „glede na odločbo Višjega sodišča predlagala, naj se postavi izvedenec“. Še vedno pa se lahko zdi, da ni navedla dejstev, ki naj se s tem dokazom potrdijo. Vendar: zahtevek, v katerem je tožeča stranka kot odtegljaj upoštevala (samo) nekatere materialne stroške, implicira njeno trditev, da drugih odtegljajev ni bilo. To velja toliko bolj potem, ko je tožena stranka navajala, da so določeni, konkretno navedeni, vendar vrednostno neopredeljeni odtegljaji morali biti, tožeča stranka pa je vztrajala pri svojih navedbah v naročenem izvedenskem mnenju, kjer ti odtegljaji niso bili upoštevani. Četudi je bilo zaradi ugovora tožene stranke tožnici naprteno trditveno in dokazno breme glede odtegljajev, lahko ta še vedno vztraja pri trditvi, da jih sploh ni bilo. Tega pa ne more dokazovati drugače kot z izvedencem. Tako je treba razumeti in presojati tudi pravilnost in zadostnost njenega dokaznega predloga v novem sojenju. Predmet dokazovanja je v tem primeru zadostno začrtan tudi z navedbo, da se dokaz predlaga „glede na odločbo Višjega sodišča“. Ne gre za to, da bi tožeča stranka pričakovala, da bo šele izvedba dokaza z izvedencem dala podlago za manjkajoče trditve o višini drugih odtegljajev, marveč za pričakovanje, da bo izvedenec pritrdil navedbi, da takšnih odtegljajev ni bilo. Če se bo izkazalo, da so vendarle bili, in bo izvedenec tudi ugotovil njihovo višino, bo sodišče v okviru že danih navedb lahko meritorno odločilo.

18. Sodišče prve stopnje je s tem, ko ni dovolilo predlaganega dokaza z izvedencem, prekršilo določbe drugega odstavka 286. in drugega odstavka 362. člena ZPP. Ta kršitev bi lahko vplivala na pravilnost sodbe, saj je bil zaradi nedokazanosti višine odtegljajev, ki bi lahko izkazali, da zahtevek delno ni utemeljen, zavrnjen zahtevek v celoti. Gre torej za kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP. To kršitev je tožeča stranka neuspešno uveljavljala v pritožbi. S tem je tudi drugostopenjsko sodišče storilo isto kršitev. Zato je revizijsko sodišče na podlagi prvega odstavka 379. člena v povezavi z 2. točko prvega odstavka 370. člena ZPP razveljavilo sodbo sodišča druge stopnje in sodišča prve stopnje in vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

19. V novem sojenju naj sodišče imenuje izvedenca, ki bo odgovoril na vprašanje, ali se tožeča stranka zaradi prenehanja Pogodbe po volji naročnika poleg stroškov, ki jih je že upoštevala pri postavljenem zahtevku, res ni izognila nobenim drugim stroškom, ki bi jih morala imeti, če pogodba ne bi bila razdrta. Če bo izvedenec ugotovil, da poleg že upoštevanih stroškov obstajajo še drugi potrebni stroški, naj navede, kateri stroški so to in koliko znašajo.

20. Odločba o stroških temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.

Op. št. (1): Tako o tem že sodba in sklep tega sodišča II Ips 650/94 z dne 10. 10. 1996 in sodba III Ips 157/2007 z dne 13. 7. 2010. Op. št. (2): Obe zgoraj navedeni odločbi.

Op. št. (3): Tako je o razporeditvi trditvenega in dokaznega bremena odločilo to sodišče v sodbi III Ips 151/2006 z dne 24. 4. 2007. Op. št. (4): Če je bilo materialno procesno vodstvo sodišča na prvem naroku nezadostno ali pa je sodišče kasneje spremenilo svoje pravno naziranje, je treba stranki omogočiti, da naknadno navede nova dejstva in predlaga nove dokaze. (Betetto, v Pravdni postopek, zakon s komentarjem, druga knjiga, str. 585).

Op. št. (5): Pogoj nekrivde ne zajema samo položajev, ko stranka za določena dejstva in dokaze ni vedela, pač pa tudi položaje, ko jih stranka sodišču ni predložila, ker še ni mogla pričakovati, da bodo relevantna. Novi pravni vidiki zadeve lahko utemeljijo upravičeno naknadno navajanje novih dejstev in dokazov. (Galič, v Pravdni postopek, zakon s komentarjem, druga knjiga, str. 599, str. 600).