Jedro

V skladu s 522. členom ZGD-1 je pri družbi z omejeno odgovornostjo predpisana smiselna uporaba določb tega zakona o delniški družbi, med drugim tudi glede uveljavljanja ničnosti in izpodbojnosti sklepov skupščine. V ta okvir sodi tudi določba 399. člena ZGD-1 (izpodbojnost sklepa o uporabi bilančnega dobička), ki jo je pravilno kot pravno podlago za odločanje v predmetnem gospodarskem sporu vzelo tudi sodišče prve stopnje. Vendar pa je slednje po presoji pritožbenega sodišča zavzelo zmotno stališče, da smiselna uporaba te določbe, zaradi razlik med delniško družbo in d.o.o.-jem, izključuje izpodbojni razlog nedelitve dobička najmanj v višini 4% osnovnega kapitala (če to po presoji dobrega gospodarstvenika ni bilo nujno glede na okoliščine, v katerih družba posluje), hkrati pa omogoča v primeru, če se ugotovi, da je izpodbijani sklep v nasprotju z zakonom ali statutom, razdelitev bilančnega dobička družbenikom v celotni višini (in ne zgolj v višini 4% osnovnega kapitala).

V nobenem primeru, ne pri delniški družbi (kot se je že izrekla sodna praksa, ki jo navaja že sodišče prve stopnje) in ne pri družbi z omejeno odgovornostjo, pa ne more sodišče (v celoti) prevzeti vloge skupščine oz. družbenikov (505. člen ZGD-1) in odločiti o delitvi celotnega (preostanka) bilančnega dobička. Iztožljivo terjatev na izplačilo bilančnega dobička, ki presega minimalni znesek 4 % osnovnega kapitala, imajo družbeniki zgolj v primeru, ko je že sprejet sklep skupščine, s katerim je odločeno o razdelitvi dobička med družbenike v takšni višini. Pravica družbenika do udeležbe v bilančnem dobičku na podlagi 1. odst. 494. čl. ZGD-1 je namreč zgolj korporacijsko upravičenje, na podlagi katerega družbenik še ne more zahtevati, da mu družba izplača ustrezni del dobička, čeprav ga je v preteklem poslovnem letu ustvarila.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da sedaj v celoti glasi: „I. Primarni tožbeni zahtevek ki glasi: „1.Razveljavita se sklepa skupščine tožene stranke, sprejeta na skupščini te družbe dne 30.8.2012 pod št. 3.1. ter 6.1., ki glasita: sklep št. 3.1 „Bilančni dobiček poslovnega leta 2011 v znesku 328.991,00 EUR ostane nerazporejen.“ ter sklep št. 6.2. „Do vzpostavitve dolgoročne likvidnosti družbe E., d.o.o. in povezanih družb, se dobiček družbenikom ne izplačuje.“ se razveljavita.

2. Bilančni dobiček tožene stranke v znesku 1.110.402,00 EUR se v roku 30 dni od pravnomočnosti te sodbe izplača družbenikom tožene stranke v sorazmerju z njihovimi poslovnimi deleži in sicer, prvotožeči stranki v znesku 111.040,20 EUR, drugotožeči stranki v znesku 111.040,20 EUR ter družbeniku V.P. v znesku 888.321,60 EUR.

3. Tožena stranka je dolžna povrniti tožečima strankama njune pravdne stroške z DDV na odvetniško storitev v 15 dneh od prejema prvostopne sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne zamude dalje vse do plačila, pod izvršbo.“ se zavrne.

II. Podredni tožbeni zahtevek, ki glasi: „1. Sklepa skupščine tožene stranke, sprejeta na skupščini te družbe dne 30.8.2012 pod št. 3.1. ter 6.1., ki glasita: sklep št. 3.1 „Bilančni dobiček poslovnega leta 2011 v znesku 328.991,00 EUR ostane nerazporejen.“ ter sklep št. 6.2. „Do vzpostavitve dolgoročne likvidnosti družbe E., d.o.o. in povezanih družb, se dobiček družbenikom ne izplačuje.“ se spremenita tako, da skupaj glasita: Bilančni dobiček tožene stranke v znesku 1.110.402,00 EUR se v roku 30 dni od pravnomočnosti te sodbe izplača družbenikom tožene stranke v sorazmerju z njihovimi poslovnimi deleži in sicer, prvotožeči stranki v znesku 111.040,20 EUR, drugotožeči stranki v znesku 111.040,20 EUR ter družbeniku V.P. v znesku 888.321,60 EUR.

2. Tožena stranka je dolžna povrniti tožečima strankama njune pravdne stroške z DDV na odvetniško storitev v 15 dneh od prejema prvostopne sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne zamude dalje vse do plačila, pod izvršbo.“ se zavrne.

III. Tožeča stranka je dolžna v roku 15 dni po prejemu sodbe sodišča druge stopnje toženi stranki povrniti stroške prvostopenjskega postopka v znesku 3.843,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje do plačila.“

II. Tožeča stranka je dolžna v roku 15 dni po prejemu sodbe sodišča druge stopnje toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 6.064,30 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo pod točko I izreka razsodilo: - da se razveljavi sklep skupščine tožene stranke, sprejet na skupščini te družbe dne 30.8.2012 pod št. 6.2., ki glasi: „Do vzpostavitve dolgoročne likvidnosti družbe E., d.o.o. in povezanih družb se dobiček družbenikom ne plačuje.“, v delu, v katerem se nanaša na nerazporejeni bilančni dobiček, ustvarjen do 31.12.2006, v višini 1.110.402,00 EUR, v presežku pa se primarni tožbeni zahtevek glede razveljavitve sklepa skupščine tožene stranke pod točko 6.2. zavrne; - da se zavrne primarni tožbeni zahtevek tožeče stranke v delu, ki glasi: „Razveljavi se sklep skupščine tožene stranke, sprejet na skupščini te družbe dne 30.8.2012 pod št. 3.1., ki glasi: „Bilančni dobiček poslovnega leta 2011 v znesku 328.991,00 EUR ostane nerazporejen.“.

Pod točko II izreka je razsodilo, da se bilančni dobiček tožene stranke v znesku 1.110.402,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe izplača družbenikom tožene stranke v sorazmerju z njihovimi poslovnimi deleži in sicer, prvotožeči stranki v znesku 111.040,20 EUR, drugotožeči stranki v znesku 111.040,20 EUR ter družbeniku V.P. v znesku 888.321,60 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. dne po pravnomočnosti te sodbe.

Pod točko III izreka pa je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške v višini 7.095,00 EUR, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sprejeto odločitev se pravočasno pritožuje tožena stranka iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov. Bistvene kršitve določb postopka so podane iz razloga, ker sodišče prve stopnje neutemeljeno ni izvedlo vseh njenih dokaznih predlogov in zato, ker se ni opredelilo do vseh njenih bistvenih navedb. V tej zvezi izpostavlja predvsem ugovor, da tožeči stranki nista izkazali pravnega interesa za vložitev konkretnega tožbenega zahtevka, ker glede tega nista predhodno izčrpali svojih družbeniških pravic. Skupščina tožene stranke namreč nikoli ni prejela v odločanje predloga sklepa, ki bi se nanašal na izplačilo bilančnega dobička, ustvarjenega do 31.12.2006, zmanjšanega za izvršena plačila, in o takšnem predlogu nikoli ni sklepala. Ne glede na navedeno pritožnica meni, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je izhajalo iz stališča, da določila 399 člena Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju: ZGD-1), glede limita 4 % osnovnega kapitala, zaradi drugačne narave delniške družbe ni mogoče smiselno uporabiti tudi za družbe z omejeno odgovornostjo. Meni, da tudi če bi bil sklep pod tč. 6.2. res v nasprotju z 12. členom družbene pogodbe, bi moralo sodišče upoštevati 4 % limit (v konkretnem primeru je to 350,52 EUR, glede na osnovni kapital, ki znaša 8.763,00 EUR) in ugotoviti, da zahtevek ni utemeljen, ker je bilančni dobiček ustvarjen do 31.12.2006 najmanj v tem obsegu že bil izplačan (kot že navedeno je bilo izplačanega kar 52,69 % tega dobička). Poleg navedenega je sodišče prve stopnje na podlagi zmotne in parcialne presoje (zgolj posameznih računovodskih podatkov) okoliščin, ki se nanašajo na poslovanje družbe in neustreznih primerjav podatkov, prišlo do zmotnega zaključka, da pri toženi stranki niso obstajali utemeljeni razlogi za neizplačilo bilančnega dobička. Pri tem se sploh ni ukvarjalo z vprašanjem likvidnosti tožene stranki in s posledicami, ki bi jih zanjo imela odločitev o izplačilu dobička v višini več kot 1 milijon EUR. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, oziroma jo v obsodilnem delu razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Po preizkusu navedene sodbe v okviru pritožbenih navedb in po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju: ZPP) pritožbeno sodišče zaključuje, da je sodišče prve stopnje zaradi zmotnega materialnopravnega pristopa sprejelo napačno odločitev, kar je zahtevalo spremembo izpodbijane sodbe, kot bo obrazloženo v nadaljevanju.

5. V obravnavanem gospodarskem sporu tožeča stranka izpodbija sklepa skupščine tožene stranke z dne 30.8.2012, s katerima je bilo odločeno, da bilančni dobiček poslovnega leta 2011 v znesku 328.991,00 EUR ostane nerazporejen in da se do vzpostavitve dolgoročne likvidnosti tožene stranke in povezanih družb dobiček družbenikom ne izplačuje. Obenem zahteva izplačilo bilančnega dobička tožene stranke v znesku 1.110.402,00 EUR njenim družbenikom v skladu z njihovimi poslovnimi deleži. Trdi, da je na skupščini sprejeta odločitev v nasprotju z določbo 12. člena družbene pogodbe, ki skupščino zavezuje k delitvi bilančnega dobička najkasneje v 5 letih od sprejema letne bilance. Ker so vse rezerve tožene stranke popolnjene, razlogov za nadaljnje zadrževanje izplačila bilančnega dobička, ustvarjenega do leta 2007, ni. Del ustvarjenega dobička je že sicer bil razdeljen med družbenike, in sicer v letu 2009 v višini 926.321,00 EUR, v letu 2011 pa 2.310.403,00 EUR, nerazporejen pa je tako ostal bilančni dobiček, ustvarjen do vključno s poslovnim letom 2006 v višini 1.110.402,00 EUR. Pravice do udeležbe na bilančnem dobičku tožeči stranki ne jamči zgolj družbena pogodba, temveč to upravičenje izhaja tudi iz določbe 494. člena ZGD-1. Meni, da poslovni rezultati in finančno stanje tožene stranke ne upravičuje zadržanja delitve dobička.

6. Sodišče prve stopnje je v razlogih k ugodilnemu delu sodbe v bistvenem sledilo navedbam tožeče stranke. Čeprav je kot pravno podlago spora vzelo določbe 399. člena ZGD-1, je zavzelo stališče, da se pri družbi z omejeno odgovornostjo, zaradi bistvenih razlik v primerjavi z delniško družbo, ne uporablja določba o obvezni delitvi najmanj 4 % osnovnega kapitala. Sklep skupščine o uporabi bilančnega dobička je zato po njegovem mnenju v d.o.o. izpodbojen le, če je sprejet v nasprotju z zakonom ali družbeno pogodbo, oziroma če je omejitev razdelitve dobička posledica zlorabe pravic, ali če bi zaradi njega prišlo do kršitve enakega obravnavanja družbenikov. Glede na določbo 12. člena družbene pogodbe je skupščina zavezana k temu, da najkasneje v 5 letih od sprejema letne bilance bilančni dobiček razporedi. Ker skupščina tožene stranke ni odločila o razporeditvi (še nerazdeljenega) dobička, ustvarjenega do 31.12.2006, v tem roku, je zaključilo, da je njen sklep pod točko 6.2. (da se družbenikom dobiček ne izplačuje) v nasprotju z navedenim členom družbene pogodbe, zaradi česar ga je v tem obsegu razveljavilo. Nadalje je presodilo, da tožena stranka ni izkazala takšnih (nujnih) okoliščin, ki bi po presoji dobrega gospodarstvenika narekovale nerazdelitev bilančnega dobička med družbenike, zaradi česar je sprejelo odločitev, da se celoten še nerazporejen dobiček, ustvarjen do konca leta 2006, razdeli med družbenike. Stališče o neuporabi določbe 399. člena ZGD-1 pri d.o.o. za primer nedelitve bilančnega dobička najmanj v višini 4% osnovnega kapitala je torej razlagalo tako, da sodišče v primeru d.o.o. sme s spremembo skupščinskega sklepa odločiti (ni omejeno) o delitvi bilančnega dobička družbenikom v celoti in ne zgolj v višini 4 % osnovnega kapitala.

7. Pritrditi je pritožbi, da je takšno razlogovanje in uporaba materialnega prava zmotna.

8. V skladu s 522. členom ZGD-1 je pri družbi z omejeno odgovornostjo predpisana smiselna uporaba določb tega zakona o delniški družbi, med drugim tudi glede uveljavljanja ničnosti in izpodbojnosti sklepov skupščine. V ta okvir sodi tudi določba 399. člena ZGD-1 (izpodbojnost sklepa o uporabi bilančnega dobička), ki jo je pravilno kot pravno podlago za odločanje v predmetnem gospodarskem sporu vzelo tudi sodišče prve stopnje. Vendar pa je slednje po presoji pritožbenega sodišča zavzelo zmotno stališče, da smiselna uporaba te določbe, zaradi razlik med delniško družbo in d.o.o.-jem, izključuje izpodbojni razlog nedelitve dobička najmanj v višini 4% osnovnega kapitala (če to po presoji dobrega gospodarstvenika ni bilo nujno glede na okoliščine, v katerih družba posluje), hkrati pa omogoča v primeru, če se ugotovi, da je izpodbijani sklep v nasprotju z zakonom ali statutom, razdelitev bilančnega dobička družbenikom v celotni višini (in ne zgolj v višini 4% osnovnega kapitala). Razlogi, ki jih sodišče prve stopnje navaja v utemeljitev takšne razlage (tretji odstavek na strani 17 izpodbijane sodbe), ne prepričajo. Za vprašanje smiselne uporabe navedene določbe odločilne okoliščine so namreč pri obeh oblikah gospodarskih družb v bistvenem enake: obe družbi sta kapitalski družbi, tako delničarji kot družbeniki v d.o.o. imajo po zakonu zagotovljeno pravico do dela dobička in v obeh primerih je potrebno ustrezno zavarovati interes delničarjev/družbenikov, ker pri uporabi bilančnega dobička pri obeh „trčita“ interes varstva družbe na eni strani in interesi delničarjev/družbenikov na drugi strani. Praviloma manjše število družbenikov v d.o.o. (kot delničarjev v d.d.) in njihova večja povezanost pa ne moreta biti tista razlikovalna elementa, ki bi imela za posledico neuporabo omenjenega izpodbojnega razloga. Obstojajo namreč tudi družbe z omejeno odgovornostjo z večjim številom družbenikov, po drugi strani pa je po zakonu možna tudi delniška družba z enim delničarjem (206. člen ZGD-1).

9. Tudi kolikor bi stališče sodišča prve stopnje držalo, bi to imelo v končni fazi drugačne pravne posledice, kot jih je s svojo odločitvijo o dolžnosti izplačila celotnega preostanka bilančnega dobička družbenikom „ustvarilo“ sodišče prve stopnje. Pomenilo bi namreč, da (manjšinski) družbeniki v d.o.o. ne bi imeli možnosti (preko sodišča) doseči spremembe sklepa o nedelitvi dobička niti glede minimalnega zneska 4 % osnovnega kapitala (če to ne bi bil izpodbojni razlog). Druga dva izpodbojna razloga - če je sklep v nasprotju z zakonom ali statutom (in ne posega v dolžnost izplačila minimalnega bilančnega dobička v višini 4% osnovnega kapitala) - namreč po presoji pritožbenega sodišča, v kolikor je ugotovljen njun obstoj, narekujeta oz. omogočata zgolj razveljavitev sklepa in ne vsebinske spremembe v smeri delitve dobička družbenikom. Izpodbojni razlog, ki mu je sodišče prve stopnje v primeru d.o.o.-ja odreklo veljavo, je torej edini, ki omogoča sodišču takšen poseg v sklep skupščine, da v določenem obsegu naloži družbi izplačilo bilančnega dobička družbenikom. V nobenem primeru, ne pri delniški družbi (kot se je že izrekla sodna praksa, ki jo navaja že sodišče prve stopnje) in ne pri družbi z omejeno odgovornostjo, pa ne more sodišče (v celoti) prevzeti vloge skupščine oz. družbenikov (505. člen ZGD-1) in odločiti o delitvi celotnega (preostanka) bilančnega dobička. Iztožljivo terjatev na izplačilo bilančnega dobička, ki presega minimalni znesek 4 % osnovnega kapitala, imajo družbeniki zgolj v primeru, ko je že sprejet sklep skupščine, s katerim je odločeno o razdelitvi dobička med družbenike v takšni višini. Pravica družbenika do udeležbe v bilančnem dobičku na podlagi 1. odst. 494. čl. ZGD-1 je namreč zgolj korporacijsko upravičenje, na podlagi katerega družbenik še ne more zahtevati, da mu družba izplača ustrezni del dobička, čeprav ga je v preteklem poslovnem letu ustvarila.(1)

10. Glede na doslej obrazloženo je tožbeni zahtevek (zajet tako v primarnem kot tudi podredno postavljenem zahtevku) na izplačilo bilančnega dobička v višini 1.110.402,00 EUR, neutemeljen. Nesporno med strankama je namreč bilo, da je bilo družbenikom iz naslova bilančnega dobička, ustvarjenega do konca leta 2006 (2.347.126,00 EUR), že izplačano skupno 1.236.724,00 EUR (torej 52,69 % bilančnega dobička), kar bistveno presega 4 % osnovnega kapitala (le-ta je na dan razsoje sodišča prve stopnje znašal 8.763,00 EUR).

11. Neutemeljen pa je tudi zahtevek na razveljavitev sklepa skupščine pod št. 6.2.. Zmotna je v tej zvezi presoja sodišča prve stopnje, da je sprejet sklep, da se dobiček do vzpostavitve dolgoročne likvidnosti tožene stranke in povezanih družb družbenikom ne plačuje, v nasprotju z 12. členom družbene pogodbe. Ta člen namreč zgolj določa, da je družba dolžna razporediti dobiček v 5 letih od sprejema letne bilance, kar ne pomeni, da ne sme odločiti, da se (ves) dobiček družbenikom ne bo izplačal. Takšna odločitev pa tudi ni v nasprotju z zakonom, saj kot je bilo zgoraj obrazloženo, (kar se tiče bilančnega dobička, ustvarjenega do konca leta 2006) ni posegla v pravico do izplačila minimalnega zneska dobička.

12. Glede na obrazloženo pritožbeno sodišče zaključuje, da sta tako primarni zahtevek, kot tudi podredno postavljeni (ki ga je tožeča stranka očitno postavila zaradi dileme glede ustreznosti oblikovanja izpodbojnega zahtevka iz vidika določb ZGD-1) v celoti neutemeljena, zaradi česar ju je bilo potrebno zavrniti.

13. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, kot izhaja iz točke I izreka te sodbe (358. člen ZPP).

14. Ker je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremenilo glede glavne stvari, je ponovno odločilo o vseh stroških postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP).

15. Tožena stranka je v glavni stvari po pritožbenem preizkusu uspela v celoti, zato ji v skladu s prvim odstavkom 154. člena ZPP v celoti gredo tudi potrebni stroški (155. člen ZPP) prvostopenjskega postopka. Ker tega zaradi narave odločitve na prvi stopnji ni storilo sodišče prve stopnje, je njene stroške sedaj odmerilo pritožbeno sodišče. V skladu z veljavnim Zakonom o Odvetniški tarifi - ZOdvT in Zakonom o sodnih taksah – ZST-1 toženi stranki od priglašenih (list. št. 62 spisa) gredo naslednji stroški postopka na prvi stopnji:

1.654,90 EUR za nagrado za postopek (tar. št. 3100),

1.527.60 EUR za nagrado za narok (tar. št. 3102), 20,00 EUR za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev (tar. št. 6002), 640,50 EUR za 20% DDV na odvetniške storitve (tar. št. 6007), skupaj torej 3.843,00 EUR.

16. Zaradi neuspeha v pravdi tožeča stranka do povrnitve pravdnih stroškov ni upravičena.

17. Odločitev o stroških pritožbenega postopka prav tako temelji na drugem odstavku 165., prvem odstavku 154. in 155. členu ZPP ter veljavnima ZOdvT in ZST-1. Ker je tožena stranka s pritožbo uspela v celoti, ji je tožeča stranka dolžna v celoti povrniti tudi priznane stroške pritožbenega postopka v višini 6.064,30 EUR (nagrada za postopek z rednim pravnim sredstvom – 2.036,80 EUR, pavšalni stroški - 20,00 EUR, 22 % DDV na odvetniške storitve – 452,50 EUR, sodna taksa za pritožbo - 3.555,00 EUR).

18. Zamudne obresti so objektivna posledica zamude. Ta pa v primeru stroškov postopka ne more nastopiti pred prejemom te odločbe in iztekom paricijskega roka (primerjaj 313. člen ZPP). Pritožbeno sodišče je zato na podlagi drugega odstavka 313. člena ZPP naložilo tožeči stranki plačilo pravdnih in pritožbenih stroškov tožene stranke v splošnem paricijskem roku 15 dni od vročitve prepisa te sodbe brez zamudnih obresti, po izteku paricijskega roka pa za primer zamude še zakonske zamudne obresti.

Op. št. (1): primerjaj: sodba VSL II Cpg 238/2010 z dne 6.5.2010.