Jedro

Iz listinskih prilog tega spisa in spisa izhaja, da teh listin tožnica ni ne sestavila, ne izpolnila, ne pridobila, oziroma tožnica nasprotnega ni dokazala. Sodišče je nadalje pravilno obrazložilo, da zgolj proučitev teh listin ni samostojna storitev, ki bi v skladu s tar. št. 39 OT utemeljevala odmero nagrade tožnici. Tožnica je namreč te listine proučila v zvezi z zastopanjem tožencev v omenjeni pravdni zadevi. Enako velja za sestanke s strankami – toženci, saj iz izvedenih dokazov izhaja, da so bili ti opravljeni v zvezi s pravdno zadevo, torej ne gre za samostojno storitev v smislu tar. št. 39 OT, ki ne bi bila zajeta že v drugih tar. št. OT.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v stroškovni odločitvi (v II. točki izreka) spremeni tako, da se znesek pravdnih stroškov zniža za 5,76 EUR (in sedaj znaša 1.449,48 EUR).

II. V ostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožeča stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo 1. in 3. točko izreka sklepa o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani I 7745/2007 z dne 4. 9. 2007 ter tožbeni zahtevek zavrnilo. Odločilo je še, da je tožnica dolžna povrniti tožencem pravdne stroške v znesku 1.455,24 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper to sodbo se po svojem pooblaščencu pravočasno pritožuje tožnica. Uveljavlja vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo tako spremeni, da obdrži sklep o izvršbi v celoti v veljavi in v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbenega postopka. Navaja, da je izpodbijana sodba sama s seboj v nasprotju, ker je v izreku tožbeni zahtevek v celoti zavrnjen, v obrazložitvi pa ga sodišče prve stopnje delno priznava. Nadalje navaja, da izpodbijana sodba ne upošteva določil Odvetniške tarife (v nadaljevanju OT), ki je veljala v času, ko je zastopala tožence, in sicer predvsem 2. in 3. člena, ki določata, kaj je odvetniška storitev in katera so merila za vrednotenje odvetniških storitev. V zadevi Okrožnega sodišča v Ljubljani II P 3351/2005, v kateri je zastopala tožence, je tožnik zahteval ugotovitev skupnega premoženja in povračilo neupravičene obogatitve. Tožnica je zastopanje tožencev opravila, šlo je za storitve visoke stopnje strokovne zahtevnosti, dejanska vrednost spora je bila najmanj 300.000,00 EUR, potrebna so bila znanja iz številnih drugih strokovnih in nepravnih področij, kot tudi specialistična znanja, kar se vse vrednoti po 3. členu OT. Nadalje meni, da sodišče prve stopnje zmotno zaključuje, da številne opravljene storitve niso samostojna opravila v smislu tar. št. 39 OT. Iz številnih listin v spisu je namreč razvidno, da so bila opravljena samostojna opravila, in sicer pridobljene dohodninske odločbe, razvezne sodbe, listine Jamstvenega in preživninskega sklada RS, potrdila o mesečnih prejemkih R. M., poizvedbe o prebivališčih in zaposlitvah, iskanje po bazi, potrdila banke, zemljiškoknjižni izpiski, fotografije nepremičnine, mapne kopije, posestni list, soglasja v postopku mediacije; opravljeni pa so bili tudi številni sestanki. Nadalje sodišču prve stopnje očita, da ji ni priznalo stroškov po 7. členu OT, torej stroškov za porabljen čas med zastopanjem na narokih, ogledih in zaradi odsotnosti iz pisarne v času potovanja. Pritožuje se tudi zoper odločitev o pravdnih stroških v tej pravdni zadevi. Tako navaja, da znaša nagrada za obrazložen ugovor 25% postavke po tar. št. 18 OT, da ni mogoče hkrati priznati 2% od skupne vrednosti storitev za materialne stroške in stroškov za fotokopiranje v znesku 4,80 EUR, nasprotuje pa tudi priznanju 20% višje nagrade za zastopanje treh strank in 20% DDV.

3. Toženci so po svojih pooblaščencih na pritožbo odgovorili. Menijo, da je pritožba neutemeljena, zato pritožbenemu sodišču predlagajo njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je izrek izpodbijane sodbe v nasprotju z njeno obrazložitvijo. Sodišče prve stopnje je jasno obrazložilo, da je tožnica za odvetniške storitve, ki jih je opravila za tožence, ko jih je zastopala v pravdni zadevi Okrožnega sodišča v Ljubljani II P 3351/2005, upravičena do nagrade v skupnem znesku 4.945,72 EUR. Nadalje je obrazložilo, da so toženci za tako opravljene storitve tožnici že plačali nagrado v skupnem znesku 5.121,84 EUR, česar tožnica ni prerekala (glej drugi odstavek 214. člena ZPP), torej so nagrado za opravljene storitve že (pre)plačali. Zato je zavrnitev tožbenega zahtevka za plačilo (še dodatne) nagrade v znesku 5.330,12 EUR v izreku izpodbijane sodbe jasna in skladna z obrazložitvijo.

6. Nadalje je neutemeljen pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje pri ugotavljanju višine nagrade, ki pripada tožnici za zastopanje tožencev v pravdni zadevi Okrožnega sodišča v Ljubljani II P 3351/2005, ni pravilno uporabilo določil OT. V OT je jasno določeno, da se glede storitev sestavljanja vlog in zastopanja v pravdnem postopku uporabljajo tar. št. 18, 19 in 20 OT (in ne 2. in 3. člen OT, na katera se sklicuje tožnica v pritožbi, ki sta zgolj splošni določbi), kar je sodišče prve stopnje glede storitev, ki jih je priznalo tožnici, v celoti upoštevalo. Tožnica se v pritožbi neutemeljeno sklicuje na to, da naj bi šlo v omenjeni pravdni zadevi za strokovno zapleteno zadevo, kjer naj bi bila potrebna še številna druga znanja, s čimer tožnica verjetno meri na višjo nagrado. Dejstvo, da gre za strokovno zapleteno pravdno zadevo, po določilih OT samo po sebi še ne utemeljuje višje nagrade. Kar se pa tiče vrednosti spornega predmeta navedene pravdne zadeve, od katere pa je v skladu s tar. št. 18 OT (in posledično tudi tar. št. 19 in 20 OT) odvisna višina nagrade, pa pritožbeno sodišče po vpogledu v spis Okrožnega sodišča v Ljubljani II P 3351/2005 ugotavlja, da je ta znašala takratnih 25,200.000,00 SIT oziroma sedaj 105.157,74 EUR (kot je to pravilno ugotovilo in pri izračunu višine nagrade upoštevalo sodišče prve stopnje), in ne 300.000,00 EUR, kot to trdi tožnica v pritožbi.

7. Tožnica se v nadaljevanju pritožbe neutemeljeno sklicuje na številne listine, iz katerih naj bi bilo po njenem mnenju razvidno, da je opravila samostojne storitve v smislu tar. št. 39 OT. Kot je obrazložilo že sodišče prve stopnje, iz listinskih prilog tega spisa in spisa Okrožnega sodišča v Ljubljani II P 3351/2005 izhaja, da teh listin tožnica ni ne sestavila, ne izpolnila, ne pridobila, oziroma tožnica nasprotnega ni dokazala. Sodišče prve stopnje je nadalje pravilno obrazložilo, da zgolj proučitev teh listin ni samostojna storitev, ki bi v skladu s tar. št. 39 OT utemeljevala odmero nagrade tožnici. Tožnica je namreč te listine proučila v zvezi z zastopanjem tožencev v omenjeni pravdni zadevi, torej v zvezi s sestavo odgovora na tožbo, sestavo pripravljalnih vlog in zastopanjem na narokih za glavno obravnavo. Proučitev teh listin je tako zajeta že v tar. št. 19 in 20 OT, torej v nagradi za odgovor na tožbo, za pripravljalne vloge in za zastopanje. Enako velja za sestanke s strankami – toženci, saj iz izvedenih dokazov izhaja, da so bili ti opravljeni v zvezi s pravdno zadevo Okrožnega sodišča v Ljubljani II P 3351/2005, torej ne gre za samostojno storitev v smislu tar. št. 39 OT, ki ne bi bila zajeta že v drugih tar. št. OT (konkretno v tar. št. 19 in 20 OT).

8. Neutemeljeno je tudi pritožbeno stališče, da bi moralo sodišče prve stopnje pri ugotavljanju višine tožničine nagrade v pravdni zadevi Okrožnega sodišča v Ljubljani II P 3351/2005 upoštevati določila 7. člena OT, v skladu s katerimi pripada odvetniku poleg plačila za zastopanje, določenega v tarifnih številkah, tudi urnina za porabljen čas med zastopanjem na narokih, ogledih, za čakanje na narok, ki se je začel z zamudo, in za odsotnost iz pisarne v času potovanja. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da urnine v smislu 7. člena OT tožnica v tej pravdi ni zatrjevala kot stroška, ki naj bi ji ga toženci dolgovali. Tožnica je urnino v smislu 7. člena OT sicer priglasila v stroškovnikih pravdne zadeve Okrožnega sodišča v Ljubljani II P 3351/2005, ki pa so v tej pravdi le dokaz. Dokaz pa ne more nadomestiti strankine trditvene podlage (glej prvi odstavek 7. člena in 212. člen ZPP). Sodišče prve stopnje je tako pravilno odločalo le o stroških, ki so bili zatrjevani v pripravljalni vlogi z dne 27. 1. 2011, med katerimi pa, kot rečeno, ni urnine v smislu 7. člena OT.

9. Tožnica se pritožuje tudi zoper odmero pravdnih stroškov v tej pravdni zadevi. Tako meni, da je sodišče prve stopnje napačno odmerilo nagrado za ugovor tožencev zoper sklep o izvršbi, s katerim se je začela ta pravdna zadeva. Ugovor zoper sklep o izvršbi je redno pravno sredstvo v izvršilnem postopku. V skladu s 6. točko tar. št. 27 OT (ki se v tej zadevi uporablja v skladu z 41. členom Zakona o odvetniški tarifi) se odmeri nagrada za redno pravno sredstvo v izvršilnem postopku po tar. št. 18 OT. Upoštevaje navedeno in vrednost spornega predmeta v tej pravdi (5.330,12 EUR), pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje tožencem za ugovor pravilno priznalo 400 točk. 10. Nadalje tožnica v pritožbi zmotno meni, da sodišče prve stopnje pri odmeri pravdnih stroškov tožencev ne bi smelo upoštevati 20% povišanja na skupno vrednost storitev za zastopanje treh strank in 20% DDV. V skladu z 9. členom OT se za zastopanje več strank, ki uveljavljajo pravico iz iste dejanske in pravne podlage v pravdnih zadevah, skupna vrednost storitve zviša za 10 odstotkov za vsako nadaljnjo stranko. Ker so v tej pravdi na strani tožene stranke tri osebe, torej so imeli pooblaščenci tožene stranke še dve dodatni stranki, je sodišče prve stopnje skupno vrednost odvetniških storitev za toženo stranko pravilno zvišalo za 20%. Ker so pooblaščenci tožencev davčni zavezanci, je sodišče prve stopnje v skladu z drugim odstavkom 2. člena OT stroške zastopanja pravilno povečalo še za 20% DDV.

11. Tožnica pa v pritožbi pravilno navaja, da toženci ne morejo biti hkrati upravičeni do povrnitve materialnih stroškov (med katere sodijo tudi stroški fotokopiranja) v pavšalnem znesku 2% od skupne vrednosti storitev in v dejanski višini izdatkov za fotokopiranje. V skladu s tretjim odstavkom 13. člena OT lahko odvetnik materialne izdatke obračuna v dejanski višini ali pa v pavšalnem znesku. Sodišče prve stopnje je tako tožencem zmotno priznalo materialne stroške v pavšalnem znesku 2% od skupne vrednosti storitev in hkrati v dejanskem znesku 4,80 EUR. Zato je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbi ugodilo in skupni znesek priznanih pravdnih stroškov znižalo za dejanske izdatke v znesku 4,80 EUR, upoštevaje še 20% DDV na ta znesek, skupaj torej za 5,76 EUR, tako da skupni znesek pravdnih stroškov sedaj znaša 1.449,48 EUR.

12. Pritožbeno sodišče je tako pritožbi delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v stroškovni odločitvi (v II. točki izreka) spremenilo tako, da je znesek pravdnih stroškov znižalo za 5,76 EUR, tako da ta sedaj znaša 1.449,48 EUR (peta alinea 358. člena ZPP).

13. V ostalem pa je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14. Ker je tožnica uspela le s sorazmerno majhnim delom pritožbe, in sicer le glede pravdnih stroškov, ki so zgolj stranska terjatev, in še to v neznatnem znesku, je pritožbeno sodišče odločilo, da krije tožnica sama svoje stroške pritožbenega postopka (prvi in drugi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s tretjim odstavkom 154. člena ZPP). Toženci pa stroškov pritožbenega postopka niso priglasili.