Jedro

Dokazni predlog z zaslišanjem zakonitega zastopnika je neprimeren, saj bi slednji lahko izpovedal le o tem, da mu je tožena stranka povedala, da so bila vozila odjavljena, kar pa še ne dokazuje, da so bila vozila res odjavljena. Poleg tega je imela tožena stranka možnost predložiti neposreden dokaz, tj. potrdilo pristojnega organa o odjavi vozil. Vendar tega ni storila. Zgolj predlagala je, da poizvedbe pri upravni enoti opravi sodišče po uradni dolžnosti. Takšen predlog pa ni dopusten, saj mora skladno z določbo prvega odstavka 226. člena ZPP stranka sama predložiti listino, na katero se sklicuje v dokaz svojih navedb.

Utemeljena je pritožbena graja, da je stališče sodišča prve stopnje, da tožeča stranka za terjatev v višini 1.075,62 EUR ni predložila nobenega dokaza, protispisno.

Ob uradnem preizkusu odločbe višje sodišče ugotavlja, da je podana kršitev 12. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je sodišče prve stopnje v izreku izpodbijane odločbe o kapitaliziranih zakonskih zamudnih obrestih odločalo dvakrat.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi tako, da se: - prva alineja IV. točke izreka izpodbijane odločbe delno spremeni tako, da je v roku 15 dni od vročitve te odločbe tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki še 3.232,89 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 6. 2015 do plačila, v preostalem delu (tj. glede odločitve sodišča prve stopnje, da se zavrne zahtevek tožeče stranke za plačilo 38,42 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 6. 2016 dalje do plačila) pa se prva alineja IV. točke izreka odločbe razveljavi; - druga alineja IV. točke izreka izpodbijane odločbe (tj. da se zavrne zahtevek tožeče stranke za plačilo 1.037,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 5. 2015 do plačila) razveljavi; - tretja alineja IV. točke izreka izpodbijane odločbe spremeni tako, da je v roku 15 dni od vročitve te odločbe tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki še 752,65 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 6. 2015 do plačila; - v četrti alineji IV. točke izreka zavrne zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti, ki tečejo od 13. 6. 2015 do 15. 6. 2015, še od zneska 752,65 EUR; - V. točka izreka spremeni tako, da je tožena stranka dolžna v roku 15 dni od vročitve te odločbe povrniti tožeči stranki nadaljnje stroške postopka v znesku 449,68 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni od vročitve te odločbe povrniti 290,72 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila.

Obrazložitev

1. V obravnavani zadevi tožeča stranka vtožuje plačilo neplačanih zapadlih premij po zavarovalnih pogodbah, sklenjenih s toženo stranko kot zavarovalcem.

2. Tožena stranka je sklenitev zavarovalnih pogodb s tožečo stranko priznala. Nasprotovala pa je obveznosti plačila premije po zavarovalni pogodbi št. 01 10006657311 za celotno zavarovalno leto (tj. od 29. 3. 2014 do 29. 3 2015), ker, kot navaja sama, je v tem času odjavila iz prometa več vozil (junija 2014 vozilo BMW, v mesecu oktobru 2014 vozilo Renault Trafic in v mesecu novembru 2014 vozilo Opel Astra), o čemer je tudi obvestila zastopnika tožeče stranke M. L. 3. Tožeča stranka je v zvezi z gornjimi toženkinimi navedbami poudarila, da odjava vozila iz prometa s strani zavarovalca še ne pomeni, da je s tem zavarovanje prenehalo veljati, niti za prekinitev ne zadošča eventualno obvestilo o odjavi vozila. Skladno s prvim odstavkom 14. člena Splošnih pogojev št. 01-AOD-01/10 (v nadaljevanju Splošni pogoji) je v primeru odjave vozila iz prometa zavarovalnica na zahtevo sklenitelja sicer dolžna vrniti premijo za preostalo dobo trajanja zavarovanja, zmanjšano za stroške prekinitve pogodbe. Vendar je premijo dolžna vrniti od prejema pisnega zahtevka za vračilo premije, če do tedaj ni prišlo do zavarovalnega primera. Takega zahtevka pa tožeča stranka, kljub njenim pozivom, od tožene stranke ni prejela, niti ji tožena stranka ni nikoli predložila potrebne dokumentacije (dokazila o odjavi iz prometa, originala zavarovalne police in izdane zelene karte). Tožeča stranka zato ni upoštevala predčasnih prekinitev polic zaradi domnevnih odjav treh vozil in je tudi za ta vozila vztrajala pri plačilu polne premije.

4. V prvem odstavku 14. člena Splošnih pogojev je določeno: V primeru prenehanja zavarovanja zaradi … odjave vozila iz prometa … je zavarovalnica na zahtevo zavarovalca dolžna vrniti premijo za preostalo dobo trajanja zavarovanja, zmanjšano za stroške prekinitve pogodbe, od prejema pisnega zahtevka za vračilo premije, če do sedaj ni prišlo do zavarovalnega primera.

5. Iz navedb tožene stranke (implicitno pa tudi iz navedb tožeče stranke) izhaja, da je bila tožeča stranka (po njenem zastopniku) obveščena o odjavi vozil. Sodišče prve stopnje je zavzelo stališče, da je že to zadostno in da v Splošnih pogojih ni predpisano, da bi moral zavarovalec k zahtevi predložiti tudi dokaze o odjavi vozila. S takšnim stališčem sodišča prve stopnje pa se je mogoče strinjati le v toliko, da zavarovalnica ne more zavreči zahteve za znižanje premije, če zavarovalec k zahtevi ni predložil ustreznih dokazil. Vendar v konkretnem primeru ni sporno, da tožena stranka tožeči stranki tudi po njenih pozivih ni predložila nobenih dokazov o tem, da so bila vozila resnično odjavljena (gre za neprerekano trditev tožeče stranke). Čim je tako, pa tožeča stranka ni bila dolžna vrniti oziroma znižati zavarovalne premije. Samo po sebi se namreč razume, da ima zavarovalnica pravico zahtevati od zavarovalca, da zatrjevano odjavo vozil dokaže, saj zavarovalnici dejstva v zvezi z odjavo vozil niso in ji ne morejo biti poznana. Poleg tega je predložitev dokazov potrebna, da ne bi prišlo do izigravanja določil Zakona o obveznem zavarovanju v prometu in ogroženo temeljno načelo tega zakona, tj. varstvo oškodovanca.1 Ker se je torej tožeča stranka smiselno sklicevala na izjavo o nevednosti in je prepričljivo pojasnila, zakaj je dokaz o odjavi vozil potreben, ima prav pritožnica, da je sodišče prve stopnje nepravilno štelo za nesporno, da je tožena stranka odjavila iz prometa tri zavarovana vozila, in da zato tega dejstva niti ni potrebno dokazovati (kršitev drugega in prvega odstavka 214. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP, ki je vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe, prvi odstavek 339. člen ZPP).

6. Tožena stranka bi torej morala dokazati, da je vozila res odjavila (212. člen ZPP). Tega bremena pa ni zmogla. Tožena stranka je namreč kot dokaz za te navedbe predlagala, da se zasliši zastopnik tožeče stranke M. L. in po sodišču opravijo poizvedbe pri pristojni upravni enoti. Dokazni predlog z zaslišanjem M. L. pa je neprimeren, saj bi slednji lahko izpovedal le o tem, da mu je tožena stranka povedala, da so bila vozila odjavljena, kar pa še ne dokazuje, da so bila vozila res odjavljena. Poleg tega je imela tožena stranka možnost predložiti neposreden dokaz, tj. potrdilo pristojnega organa o odjavi vozil. Vendar tega ni storila. Zgolj predlagala je, da poizvedbe pri upravni enoti opravi sodišče po uradni dolžnosti. Takšen predlog pa ni dopusten, saj mora skladno z določbo prvega odstavka 226. člena ZPP stranka sama predložiti listino, na katero se sklicuje v dokaz svojih navedb (glede na to, da gre za listino, ki bi jo lahko sama pridobila).

7. Poleg tega oziroma predvsem pa tožena stranka (čeprav gre za dejstva, ki so njej v korist in je bilo zato na njej trditveno breme) niti ni navedla, kdaj naj bi sploh podala (pisno) zahtevo za povračilo oziroma obračun premije. Ta podatek pa je pravno odločilen, saj skladno s Splošnimi pogoji zavarovalec postane upravičen do poračuna šele od vložitve zahteve dalje (ker vse do tedaj zavarovalnica nosi zavarovalno kritje) in ima prav pritožnica, da brez teh navedb sploh ni imela podlage, da bi naredila poračun premije. Sodišče prve stopnje je sicer štelo, da je tožena stranka zahtevek za poračun premije podala v pripravljalni vlogi z dne 29. 10. 2015. Vendar je takšno stališče zgrešeno, saj je takrat zavarovalno leto, ki je trajalo od 29. 3. 2014 do 29. 3. 2015, že poteklo in ni bilo več nobene preostale dobe zavarovanja. To pa je osnovni (in tudi logični) pogoj za vrnitev/poračun premije (gl. besedilo prvega odstavka 14. člena Splošnih pogojev).

8. Po zapisanem se izkaže, da tožena stranka, kljub temu, da ji je tožeča stranka v prvi pripravljalni vlogi citirala 14. člen Splošnih pogojev in jo s tem implicitno opozorila, katera dejstva mora zatrjevati za sklepčnost ugovora, svojih navedb ni dopolnila. Njen ugovor je tako ostal na ravni pavšalnosti. Ker obenem tožena stranka drugih ugovorov ni podala, tožeča stranka tudi za zgoraj navedena osebna vozila za obdobje od 29. 3. 2014 do 29. 3. 2015 upravičeno terja celotno premijo v skupnem znesku 3.232,89 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 6. 2015 dalje do plačila. Višje sodišče je zato izpodbijano odločbo v prvi alineji IV. točke izreka delno spremenilo tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati še 3.232,89 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 6. 2015 dalje do plačila (prvi odstavek 378. člen Obligacijskega zakonika – OZ).

9. Iz razlogov izpodbijane odločbe izhaja, da je sodišče prve stopnje zavrnilo tudi zahtevek za plačilo terjatve po verodostojni listini AP/2014/7377 v višini 1.075,62 EUR, ker tožeča stranka listine s to oznako naj ne bi predložila in torej za terjatev v višini 1.075,62 EUR naj ne bi predložila nobenega dokaza.

10. Utemeljena je pritožbena graja (in s tem po vsebini uveljavljana kršitev 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP), da je gornje stališče sodišča prve stopnje – da tožeča stranka za terjatev v višini 1.075,62 EUR ni predložila nobenega dokaza – protispisno. Tožeča stranka je namreč pod oznako verodostojne listine AP/2014/7377 zahtevala plačilo kapitaliziranih zakonskih zamudnih obresti. To izhaja že iz predloga za izvršbo, kjer je tožeča stranka verodostojno listino AP/2014/7377 opredelila s kataloško številko „7“, ki se uporablja za obračun zamudnih obresti. V dopolnitvi tožbe pa je nato pojasnila, od kdaj do kdaj je obračunala zakonske zamudne obresti, in kot dokaz predložila njihov obračun, ki sicer ne nosi oznake AP/2014/7377, je pa v njem jasno zavedeno, da gre za izračun obresti, kar je popolnoma zadostno. Na ta obračun (pod prilogo A48) se je v 12. točki obrazložitve izpodbijane odločbe sklicevalo tudi sodišče prve stopnje in zapisalo, da tožena stranka zamudi in obračunu ni ugovarjala. S tem se izkaže, da je izpodbijana odločba obremenjena tudi s kršitvijo 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj so njeni razlogi sami s seboj v nasprotju: sodišče prve stopnje je v 10. točki obrazložitve zahtevek v višini 1.075,62 EUR, ki se nanaša na plačilo kapitaliziranih zakonskih zamudnih obresti, zavrnilo, v 12. točki obrazložitve pa je zahtevku na plačilo kapitaliziranih zakonskih zamudnih obresti (kolikor se nanašajo na dolg iz verodostojnih listin, katerim tožena stranka ni obrazloženo ugovarjala), ugodilo. Ob uradnem preizkusu odločbe (drugi odstavek 350. člena ZPP) pa višje sodišče ugotavlja, da je podana še kršitev 12. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je sodišče prve stopnje v izreku izpodbijane odločbe o kapitaliziranih zakonskih zamudnih obrestih odločalo dvakrat. In sicer v tretji alineji IV. točke (752,65 EUR) in III. točki izreka (322,10 EUR). Potem pa še enkrat v drugi alineji IV. točke izreka (1.037,20 EUR) in prvi alineji IV. točke izreka (38,42 EUR), kar, če oboje seštejemo in nato odštejemo 0,87 EUR (za kolikor je tožeča stranka umaknila obrestni del zahtevka), dobimo enak znesek kot po prvem seštevku (752,65 EUR + 322,10 EUR = 1.074,75 EUR).

11. Ugotovljene bistvene kršitve pravil pravdnega postopka je višje sodišče glede na njihovo naravo lahko sámo odpravilo (prvi odstavek 354. člen ZPP). In sicer tako, da so glede kapitaliziranih zakonskih zamudnih obresti (ki jih je tožeča stranka v predlogu za izvršbo zaobjela pod oznako VL AP/2014/7377) pravilni tisti razlogi sodbe, kjer sodišče prve stopnje ugotavlja, da tožena stranka konkretnih ugovorov ni podala in je zato zahtevek za plačilo kapitaliziranih zakonskih zamudnih obresti utemeljen. V samem izreku to pomeni (glede na to, da je sodišče prve stopnje zahtevku za obresti v višini 322,10 EUR že ugodilo), da se tožeči stranki prizna še 752,65 EUR obresti. Res iudicata pa se odpravi tako, da se odločitvi sodišča prve stopnje v prvi alineji IV. točke izreka za znesek 38,42 EUR in v drugi alineji IV. točke izreka za znesek 1.037,20 EUR s pripadki razveljavita.

12. Tožeča stranka je od kapitaliziranih zakonskih zamudnih obresti v višini 752,65 EUR zahtevala procesne obresti od 13. 6. 2015 dalje do plačila. Glede na določbo 381. člena OZ pa je le-te višje sodišče priznalo šele od vložitve predloga za izvršbo, tj. od 15. 6. 2015 dalje, v preostalem delu (tj. za procesne obresti od zneska 752,65 EUR za čas od 13. 6. 2015 do 15. 6. 2015) pa je tožbeni zahtevek zavrnilo.

13. Pritožnica končno utemeljeno izpodbija tudi odločitev sodišča prve stopnje, da ji ne prizna materialnih stroškov, ker jih tožeča stranka ni izkazala. Tožeča stranka je namreč pod postavko materialnih stroškov uveljavljala povračilo za fotokopije v višini 0,2 EUR na list (pri čemer je pri vsaki vlogi navedla število listov) in stroške poštnine skladno z veljavnim cenikom Pošte Slovenije. Glede na to, da višina stroškov fotokopiranja ustreza običajni tržni ceni, da so stroški poštnine preverljivi (glede na težo, navedeno na kuverti, in cenik Pošte Slovenije, ki je javno objavljen), da so bili očitno potrebni, tožena stranka pa tem stroškov niti po temelju niti po višini ni nasprotovala, bi ji jih sodišče prve stopnje moralo priznati. In sicer za 156 listov fotokopij 31,2 EUR, za poštnino 3,48 EUR, kar skupaj s sodno takso v višini 415,00 EUR znese 449,68 EUR. Ker je tožeča stranka s tožbenim zahtevkom v pretežni meri uspela (zavrnjen je bil le zahtevek za procesne obresti od 13. 6. 2015 do 15. 6. 2015), je višje sodišče odločilo, da mora tožena stranka tožeči stranki povrniti stroške prvostopenjskega postopka v celoti (tretji odstavek 154. člen ZPP).

14. Glede na to, da je tožeča stranka tudi s pritožbo v pretežnem delu uspela (propadla je le glede procesnih obresti), ji je tožena stranka dolžna povrniti tudi stroške pritožbenega postopka (prvi in drugi odstavek 165. člena v zvezi s tretjim odstavkom 154. člena ZPP). In sicer: 285,00 EUR za sodno takso (95 EUR x 3 glede na to, da vrednost izpodbijana s pritožbo znaša 5.061,16 EUR) ter 5,72 EUR za materialne stroške (stroški fotokopij: 8 listov x 3 x 0,20 EUR in 0,92 EUR za poštnino), kar skupaj znese 290,72 EUR.

1 Npr. lastnik/uporabnik bi sklenil pogodbo za zavarovanje avtomobilske odgovornosti in na podlagi prejete zavarovalne police registriral vozilo. Nato pa bi (zgolj) z izjavo pri zavarovalnici prekinil zavarovanje in zahteval vračilo premije za neizkoriščeni del zavarovanja. Na tak način bi se lahko lastnik/uporabnik izognil plačilu premije, hkrati pa bi bilo vozilo še vedno registrirano, saj je registracijski organ vozilo registriral na podlagi veljavne zavarovalne police. Enako bi lahko prišlo do zlorab v primeru, da lastniku/uporabniku ne bi bilo potrebno vrniti originala police. Lastnik/uporabnik bi namreč v takšnem primeru lahko najprej odjavil vozilo iz prometa, nato pa s polico, ki je že bila prekinjena, pa ni bila vrnjena zavarovalnici, pri registracijskemu organu ponovno registriral vozilo.