Jedro

Ker gre za odplačni posel, nagibi tožene stranke za sklenitev pogodbe s tožečo ne morejo biti upoštevni, prav tako ne morebitne napačne predstave in mentalne rezervacije na strani tožene stranke. Zatrjevane dogovore z Občino in KS je mogoče ocenjevati kvečjemu kot pristop k dolgu poleg tožene stranke (451. čl. ZOR) ali prevzem izpolnitve (453. čl. ZOR), kar pa ne more vplivati na tožnikovo pravico, da po pogodbi dolgovani znesek izterja od tožene stranke.

Stranka, ki predlaga dokaz, mora najprej navesti, katera pravno relevantna dejstva naj se dokažejo s ponujenimi dokazi (sistem povezanosti trditev z dokazno ponudbo). Ni dopustno predlagati in izvajati dokazov, da bi se šele z izvedbo dokaza morda ugotovila kakšna pravno pomembna dejstva.

Dejstva, ki jih v svojih izpovedbah povedo priče, niso trditev pravdnih strank.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Pritožnik nosi sam svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo vzdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Novem mestu, opr. št. Ig 98/00739 z dne 28.7.1998 glede zneska 460.602,70 SIT s pripadki, glede zneska 104.370,00 SIT postopek zaradi delnega umika tožbe ustavilo in toženo stranko obsodilo na povrnitev stroškov tožeči. Zoper sodbo se je tožena stranka pravočasno pritožila in navedla, da so dokazano tekli razgovori med pravdnima strankama ter krajevno skupnostjo R. vas (v nadaljevanju: KS) in mestno občino Z. (v nadaljevanju: Občina) o tem, da bi naročena dela plačala KS iz sredstev, ki bi jih v ta namen dobila od Občine. Sodišče bi moralo o tem zaslišati predlagane priče. Dokazano je, da po opravljenih delih bojler pri toženi stranki ni deloval, zaradi česar so nastopile motnje v obratovanju v objektih tožene stranke.

Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da sta pravdni stranki sklenili pogodbo, po kateri se je tožena stranka zavezala naročena dela plačati tožeči. To je potrdila tudi priča tožene stranke Z.H., ki je na obravnavi dne 17.8.1999 jasno povedal, da je bila tožena stranka "pravno gledano" zavezana k plačilu. Res je, kar trdi pritožnik, da so potekali razgovori med pravdnima strankama ter KS in Občino, vendar je šlo za pravno nezavezujoča dogovarjanja, kar je potrdil tudi priča A.L. Tožena stranka ni niti konkretno zatrjevala, da bi Občina ali KS prevzeli njen dolg ter da bi upnik v tak prevzem privolil (prim. 1. odst. 446. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR), niti ni česa takega dokazala, nasprotno, izvedeni dokazi so potrdili, da je v zavezi za plačilo tožena stranka. Na podlagi vseh navedb strank in predloženih dokazov je sodišče prve stopnje povsem pravilno zaključilo, da dogovori z Občino in KS ne vplivajo na razmerje med strankama, saj gre za dogovore med toženo stranko kot izvajalcem del na domu KS ter Občino oz. KS kot investitorjema teh del. Zagotovila toženi stranki s strani KS in Občine za plačilo opravljenih del morda ustvarjajo pravice in obveznosti med toženo stranko ter KS oziroma Občino, nikakor pa ne vplivajo na obveznosti do tožeče, ki jih je tožena stranka s pogodbo nesporno prevzela. Ker gre za odplačni posel, nagibi tožene stranke za sklenitev pogodbe s tožečo ne morejo biti upoštevni (1. odst. 53. čl. ZOR), prav tako ne morebitne napačne predstave in mentalne rezervacije na strani tožene stranke. Zatrjevane dogovore z Občino in KS je mogoče ocenjevati kvečjemu kot pristop k dolgu poleg tožene stranke (451. čl. ZOR) ali prevzem izpolnitve (453. čl. ZOR), kar pa ne more vplivati na tožnikovo pravico, da po pogodbi dolgovani znesek izterja od tožene stranke, niti na toženčevo obveznost ta dolg poravnati.

Prav tako je neutemeljen pritožbeni očitek, da bi sodišče moralo zaslišati še priči A.R. in M.D. Tožena stranka je na glavni obravnavi dne 2.9.1999 navedeni priči predlagala "zaradi dokazovanja, da je v tem razmerju dolžnik oz. plačnik KS" (list. št. 26). Stranka, ki predlaga dokaz z zaslišanjem prič, mora poprej navesti, o čem naj priča izpove (236. čl. Zakona o pravdnem postopku - ZPP). Z drugimi besedami, stranka, ki predlaga dokaz, mora najprej navesti, katera pravno relevantna dejstva naj se dokažejo s ponujenimi dokazi (sistem povezanosti trditev z dokazno ponudbo). Ni dopustno predlagati in izvajati dokazov, da bi se šele z izvedbo dokaza morda ugotovila kakšna pravno pomembna dejstva. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožena stranka sploh ni določno navedla nobenega pravno pomembnega dejstva, ki naj bi se dokazovalo z zaslišanjem predlaganih prič, saj ni pojasnila, na podlagi česa naj bi bila KS "dolžnik oz. plačnik". Priča A.R. je bil predlagan tudi v pripravljalni vlogi z dne 7.6.1999, v kateri pa tožena stranka tudi ni navedla nobenih pravno pomembnih dejstev, ki bi lahko (v kolikor bi se z zaslišanjem priče dokazala kot resnična) pripeljala do zavrnitve tožbenega zahtevka. Tako pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje ravnalo prav, ker navedenih dveh prič ni zaslišalo. Ob tem še poudarja, da dejstva, ki jih v svojih izpovedbah povedo priče, niso trditve pravdnih strank (prim. 212. čl. ZPP).

V zvezi z električnim bojlerjem je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da tožena stranka ni dokazala, da bi bila napaka na bojlerju posledica delovanja tožeče stranke. Tako priča K., zaslišan na obravnavi dne 17.8.1999 (list. št. 21), kot tudi istega dne zaslišana priča H. (list. št. 22) sta potrdila, da je bil bojler vgrajen že prej in da torej ni bil predmet pogodbenih del, ki jih je opravila tožeča stranka. Potemtakem bojler tudi ne more biti predmet jamčevalnih zahtevkov v zvezi z opravljenimi deli, katerih predmet je bila montaža centralnega ogrevanja, kar je bilo nesporno opravljeno brez napak. V kolikor bi tožnik pri delu na centralni napeljavi zares poškodoval bojler, bi to lahko bila podlaga za odškodninski zahtevek, ki pa ga tožena stranka ni uveljavljala. Pritožbena navedba, da so zaradi napak na bojlerju nastale motnje v obratovanju tožene stranke, pomeni navajanje novih dejstev (t.i. novota), ki v pritožbenem postopku ni dopustna, saj tožena stranka niti ne zatrjuje nobene od okoliščin iz 1. odst. 337. čl. ZPP, zato sodišče druge stopnje teh trditev ni upoštevalo.

Ker je pritožbeno sodišče ugotovilo, da niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, mora sama nositi svoje stroške pritožbenega postopka (1. odst. 154. čl. v zvezi s 1. odst. 165. čl. ZPP).