Jedro

Glede na določilo 21. uzance Splošnih uzanc za blagovni promet pismeni naročili X. vežeta toženo stranko, ker sta na naročilnicah žiga tožene stranke v glavi in pri podpisu, obe sta običajno podpisani in se nanašata tudi na blago - zelenjavo, s katero obe stranki trgujeta v okviru registrirane dejavnosti. Iz računov tudi izhaja, da se promet nanaša na običajno vrsto in količino blaga.

Tožeča stranka tedaj ni imela razloga, da bi zahtevala še posebno pooblastilo za naročanje zelenjave.

Izrek

Reviziji se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje spremeni tako, da se pritožba tožene stranke zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki stroške revizijskega postopka v znesku 105.430,00 SIT.

Obrazložitev

Glede na določilo prvega odstavka 498. člena ZPP je revizijsko sodišče nadaljevalo postopek po določilih ZPP/77. Sodišče prve stopnje je vzdržalo v veljavi sklep o izvršbi, po katerem mora tožena stranka plačati tožeči stranki 1,765.964,00 SIT s pripadki.

Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi tožene stranke in spremenilo sodbo sodišča prve stopnje tako, da je razveljavilo navedeni sklep o izvršbi in tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo.

Proti sodbi sodišča druge stopnje vlaga tožeča stranka revizijo zaradi bistvene kršitve določil postopka in zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga spremembo sodbe sodišča druge stopnje tako, da se pritožba tožene stranke zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje, priglaša pa tudi stroške revizijskega postopka.

Državno tožilstvo Republike Slovenije se o reviziji ni izjavilo, tožena stranka pa v odgovoru predlaga zavrnitev revizije ter povrnitev stroškov revizijskega postopka.

Revizija je utemeljena.

Iz dejanskega stanja, kot sta ga ugotovili sodišči prve in druge stopnje, nesporno sledi, da je blago za toženo stranko pri tožeči stranki naročala oseba X., za katerega ni izkazano, da bi od strani tožene stranke za to imel pooblastilo. Naročal je blago z običajnima naročilnicama št. 118/93 z dne 23.12.1993 in št. 109 z dne 27.12.1993, ki sta obe opremljeni v glavi listine in pri podpisu z žigom tožene stranke: Y. d.o.o. L. obe sta običajno podpisani, naslovljeni na tožečo stranko in vsebujeta navedbo tožene stranke kot prejemnika blaga. Na prvi naročilnici je opredeljena tudi količina in vrsta naročene zelenjave s podpisom X., drugo naročilnico pa je podpisal direktor tožene stranke. Tožeča stranka je tudi razpolagala z izjavo tožene stranke potrebno za oprostitev plačila prometnega davka za dobavljeno blago, in z odločbo pristojne SDK o žiro računu tožene stranke, kar ji je očitno izročil X., kot to posebej ugotavlja sodišče prve stpnje.

Na podlagi takih dejanskih ugotovitev je sodišče prve stopnje zaključilo, da je bila tožeča stranka utemeljeno v dobri veri, da nastopa X. kot pooblaščenec tožene stranke, saj predloženi dokumenti niso mogli vzbuditi dvoma o obstoju pooblastilnega razmerja. Štelo je, da gre za t.im. navidezno, a zavezujoče pooblastilo. Zato je ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke, ko je pri tem toženi stranki še pripisalo "neskrbno ravnanje pri hranjenju žiga in dokumentov", da so lahko prišli v roke X..

Po določilu uzance 21. Splošnih uzanc za blagovni promet pismena ponudba veže ponudnika, četudi je ni podpisala pooblaščena oseba, samo takrat: - če je ponudba dana na ponudnikovem poslovnem papirju, ki ga uporablja v svojem poslovanju, z njegovimi natiskanimi ali odtisnjenimi označbami; - če je ponudba opremljena s ponudnikovim pečatom ali z njegovo štampiljko in je podpisana na običajen način; - če se ponudba nanaša na posel, s katerim se ponudnik redno ukvarja in ne presega obsega njegovega normalnega poslovanja; in - če nasprotna stranka ni vedela, da je ponudbo podpisala nepooblaščena oseba. Po določilu drugega odstavka 1107. člena ZOR prihaja v obravnavani zadevi navedena uzanca 21 v poštev (tudi v skladu s pravnim mnenjem Vrhovnega sodišča RS - glej Pravna mnenja, št. II/94 z dne 14.12.1994).

Iz spredaj navedenega dejanskega stanja sledi, da so izpolnjeni vsi pogoji iz citirane 21. uzance za to, da naročili imenovanega X. vežejo toženo stranko: na naročilnicah sta žiga tožene stranke v glavi in pri podpisu, obe sta običajno podpisani in se nanašata tudi na blago - zelenjavo, s katero se obe stranki redno ukvarjata. Pri tem je v naročilnici z dne 23.12.1993 navedena tudi normalna količina in vrsta zelenjave, kot že povedano, medtem ko je naročilnica z dne 27.12.1993 blanketna brez navedbe vrste in količine blaga. Toda iz priloženih računov izhaja, da se promet nanaša na običajno vrsto in količino blaga.

Vse te okoliščine je ugotovilo tudi sodišče druge stopnje, ki pa je štelo, da tožeča stranka pri spornih nabavah blaga ni mogla biti v dobri veri. Menilo je, da bi tožeča stranka morala preveriti, ali ima X. posebej izdano pooblastilo tožene stranke za navedeno naročanje blaga.

Takšen zaključek sodišča druge stopnje je pravno zmoten, saj se je X. ravno z navedenima naročilnicama, ki sta opremljeni z vsemi potrebnimi podatki, izkazoval kot pooblaščenec tožene stranke. Pri tem tudi ni prezreti, da je X. predložil tožeči stranki tudi izjavo tožene stranke za oprostitev plačila prometnega davka in odločbo o žiro računu tožene stranke, kot že navedeno. Tožeča stranka tedaj ni imela razloga, da bi zahtevala še posebno pooblastilo za naročanje zelenjave. Pri tem ne moti dejstvo, da je tožeča stranka tudi izročala blago X. oziroma vozniku, ki je zanj prevzemal blago, saj gre pri navedenih dobavah blaga po določilu drugega odstavka 319. člena ZOR za takoimenovano iskovino, se pravi, da je tožeča stranka veljavno izpolnila svojo pogodbeno obveznost, ko je kupcu dobavila blago na svojem sedežu. Na stvari tudi ne moti različnost podpisov na navedenih naročilnicah, saj sta podpisa na obeh naročilnicah povsem običajna.

Glede na tako stanje stvari in, ko po uradni dolžnosti niso bile ugotovljene kršitve iz 386. člena ZPP, je bilo treba reviziji ugoditi in spremeniti sodbo sodišča druge stopnje tako, da se je zavrnila pritožba tožene stranke in potrdila sodba sodišča prve stopnje.

Ker je tožeča stranka z revizijo uspela, ji mora tožena stranka povrniti stroške revizijskega postopka v znesku 105.430,00 SIT, ki so odmerjeni v skladu s sodno takso in odvetniško tarifo.