17. 2. 2004

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž. Ž., ki ga zastopa B. B., odvetnica v Z. Z., na seji senata dne 29. januarja 2004 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. I Cp 1243/2002 z dne 4. 9. 2002 z dne v zvezi s sodbo Okrajnega sodišča v Škofji Loki št. P 182/2000 z dne 3. 4. 2002 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Z izpodbijano sodno odločbo je Višje sodišče potrdilo sodbo Okrajnega sodišča, s katero je bil zavrnjen pritožnikov tožbeni zahtevek na znižanje preživnine. Sodišči sta ugotovili, da se zmožnost preživljanja mladoletnega otroka glede na okoliščine ob zadnjem določanju preživnine ni zmanjšala samo na strani pritožnika, pač pa tudi na strani zakonite zastopnice tožene stranke, potrebe tožene stranke pa so se v istem obdobju povečale.

2.Pritožnik v ustavni pritožbi zatrjuje kršitev pravic iz 14., 22., 23. in 54. člena Ustave. V pritožbi navaja, da mu v postopku pred rednimi sodišči ni bila dana možnost enakega varstva pravic. Sodišči naj bi spremenjene okoliščine ugotavljali pristransko, ker ob ugotovitvi, da se je položaj zakonite zastopnice tožene stranke z rojstvom sina, prenehanjem delovnega razmerja in selitvijo v Republiko Hrvaško bistveno poslabšal, medtem ko pritožnikovo lastno preživljanje kljub zmanjšanim osebnim dohodkom ne bo ogroženo, nista upoštevali odločilnega dejstva, da je do poslabšanja na strani zakonite zastopnice tožene stranke prišlo izključno po njeni volji, pri pritožniku pa so negativne spremembe (zmanjšanje mesečnih dohodkov in oddaljenost otroka) nastopile povsem neodvisno od njegove volje. Spremenjene okoliščine na strani zakonite zastopnice tožene stranke naj bi sodišči šteli celo kot dodaten razlog za zavrnitev tožbenega zahtevka. Pritožnik sodiščema očita, da pri ugotavljanju dejanskega stanja nista upoštevali vseh odločilnih okoliščin in da se nista opredelili do njegovih navedb, da mu je zaradi oddaljenosti in visokih potnih stroškov, ki mu nastajajo z obiskovanjem mladoletne hčerke, ki z materjo živi v Republiki Hrvaški, praktično onemogočeno izvrševanje osebnih stikov s hčerko, zaradi česar naj bi bil prizadet tudi v izvrševanju pravice izobraževanja in vzgajanja otroka in s tem do osebnih stikov s hčerko.

B.

3.Ustavno sodišče ni instanca sodiščem, ki odločajo v pravdnem postopku in ne presoja samih po sebi kršitev pri ugotavljanju dejanskega stanja ter pri uporabi materialnega in procesnega prava. Ustavno sodišče izpodbijano sodbo skladno s 50. členom Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) preizkusi le glede vprašanja, ali so bile z njo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine. Glede na navedeno Ustavno sodišče ni presojalo pritožnikovih navedb, s katerimi sodiščema očita nepopolno ugotovljeno dejansko stanje in nepravilno uporabo materialnega prava.

4.Z vidika morebitne kršitve ustavnih pravic je relevantno pritožnikovo zatrjevanje, da se sodišči nista opredelili do vseh njegovih navedb. Pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave namreč vsebuje zahtevo po prepovedi neenakopravnega obravnavanja. Sodišče mora pravdni postopek voditi ob spoštovanju temeljne zahteve po enakopravnosti in procesnem ravnotežju strank ter spoštovanju njihove pravice, da se branijo pred vsemi procesnimi dejanji, ki lahko vplivajo na njihove pravice in interese. Stranki mora biti zato omogočeno, da navaja argumente za svoja stališča, da se v sporu izjavi tako glede dejanskih kot glede pravnih vprašanj. Pravici stranke, da se v postopku izjavi, ustreza obveznost sodišča, da vse navedbe stranke vzame na znanje, pretehta njihovo relevantnost ter se do tistih navedb, ki so bistvenega pomena za odločitev, opredeli v obrazložitvi sodbe.

5.Kot izhaja iz 79. člena in petega odstavka 132. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Uradni list SRS, št. 14/89 in nasl. - ZZZDR) so za odločitev o spremembi višine prispevkov za preživljanje otrok relevantne spremenjene okoliščine, ki pojasnjujejo možnosti vsakega izmed staršev, in spremenjene okoliščine, iz katerih so razvidne otrokove potrebe. Do obeh sklopov spremenjenih okoliščin sta se sodišči v tej zadevi ustrezno opredelili. Pojasnili sta, kako so se spremenile okoliščine v zvezi s potrebami otroka in zmožnostmi obeh staršev glede na okoliščine v času zadnjega odločanja o višini preživnine (ko je bila sklenjena sodna poravnava). Iz obrazložitev obeh sodb je tudi razvidno, zakaj stroški za izvrševanje osebnih stikov z otrokom ne vplivajo na dolžnost preživljanja in se ne poračunavajo s preživnino. Sodišči sta torej odgovorili na vse navedbe, ki so za odločitev bistvenega pomena, svojo odločitev pa sta v celoti utemeljili z dejstvi, ki sta jih ugotovili, zato v zvezi z izpodbijano sodbo ni mogoče ugotoviti kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave.

6.Ker sodišče okoliščin, ki za odločitev niso bistvenega pomena, ni dolžno posebej obravnavati, je neutemeljen pritožnikov očitek, da se sodišče ni opredelilo do njegovih navedb v zvezi z izvrševanjem pravice do osebnih stikov z otrokom. Predmet pravdnega postopka zaradi znižanja preživnine je namreč zgolj ugotavljanje spremenjenih okoliščin glede zmožnosti plačevanja preživnine preživninskega zavezanca in potreb preživninskega upravičenca. Glede na to, da sodišče v okviru tega postopka ni odločalo o osebnih stikih pritožnika z njegovo hčerko, mu izpodbijani odločitvi ne odvzemata, omejujeta ali drugače kršita pravice do vzgajanja in izobraževanja oziroma pravice do stikov z otrokom iz 54. člena Ustave.

7.Pravica do sodnega varstva iz 23. člena Ustave vsakomur zagotavlja, da o njegovih pravicah in dolžnostih odloča neodvisno, nepristransko in z zakonom ustanovljeno sodišče.

8.Pritožnik z očitkom, da je spremenjene okoliščine sodišče upoštevalo le v korist nasprotne stranke, po vsebini uveljavlja kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave, ki je v sodnih postopkih poseben izraz pravice do enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave, ne pa kršitev pravice do sodnega varstva iz 23. člena Ustave. Zgolj dejstvo, da odločitev ni v njegovo korist, pa zatrjevane kršitve še ne utemeljuje. Drugih utemeljenih razlogov, s katerimi bi pritožnik utemeljeval kršitev pravice do sodnega varstva iz 23. člena Ustave, iz katerih bi bilo mogoče sklepati, da gre za kršitev ustavne pravice do nepristranskega sojenja, pa pritožnik ne navaja.

Ker z izpodbijani sodbami očitno niso bile kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine, kot jih zatrjuje pritožnik, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

9.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednica senata mag. Marija Krisper Kramberger ter člana Jože Tratnik in dr. Dragica Wedam Lukić. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata mag. Marija Krisper Kramberger