Jedro

Glede na predhodno ugotovitev, da je razlika v stanju med obema transakcijskima računoma pozitivna in znaša več kot 8.000 EUR, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da tožnica razpolaga z več kot 8.000 EUR prihrankov, s katerimi lahko poravna sodno takso v enkratnem znesku.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog tožeče stranke (tožnice) za oprostitev plačila sodne takse ter podredni predlog za obročno plačilo sodne takse za postopek pred sodiščem prve stopnje.

2. Zoper sklep se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da višje sodišče izpodbijani sklep razveljavi (prav:spremeni) ter tožnico oprosti plačila sodne takse oziroma podredno ugodi predlogu za obročno plačilo sodne takse, saj je ogroženo preživljanje tožnice. Uvodoma povzema odločitev sodišča prve stopnje ter zatrjuje, da je sodišče zmotno ugotovilo dejansko stanje. Zmotno je namreč ugotovilo višino mesečne pokojnine tožnice, ki znaša 1.461,50 EUR in ne 1.489,19 EUR. Sodišče ne upošteva dejstva, da tožnica plačuje mesečni obrok za kredit v višini 903,25 EUR in tožnici po plačilu mesečnega obroka za kredit ostane od pokojnine le 558,25 EUR, torej ne prejema niti dvakratnika minimalnega dohodka in je socialno stanje prosilke zaradi stroškov sodnega postopka ogroženo. Mesečni obrok za kredit nenehno raste in obstaja tveganje, da obrok zraste še za 200 EUR. Sodišče ni dalo teže individualnim dejanskim okoliščinam tožnice in ni upoštevalo pravic do spoštovanja doma in nedotakljivosti stanovanja. Tožnica vsako leto od prihrankov odvede zgolj plačilo olja za kurjavo. Sodišče je napačno ugotovilo dejansko stanje tudi glede navedbe, da je tožnica lastnica motornega vozila, katerega vrednost je približno 5.000 EUR. Po oceni tožnice je namreč avto vreden največ 3.000 EUR. Tožnica avto nujno potrebuje zaradi zdravstvenih težav in varčuje po 30 EUR na mesec, da lahko oktobra plača registracijo. Prodaja avta bi predstavljala nesorazmeren poseg v tožničino pravico do zdravstvenega varstva. Tudi stanje na transakcijskem računu tožnice je vedno negativno in sodišče napačno ugotavlja dejansko stanje. Napačno navaja tudi, da vrednost premoženja, s katerim tožnica razpolaga, znaša 19.304,64 EUR. Tožnica ne razpolaga z nobeno nepremičnino.

Sodišče je storilo bistveno kršitev pravil postopka iz 14. točke 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), sklep ima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ga ne da preizkusiti, nima razlogov oziroma so ti nejasni. Sodišče je namreč navedlo, da tožnica razpolaga z denarnimi sredstvi, s katerimi lahko takoj poravna sodno takso, ta ugotovitev pa ni obrazložena tako, da bi se dala preizkusiti. Sodišče namreč ne pojasni ostalih življenjskih okoliščin, ki vplivajo na končno stanje denarnih sredstev. Sodišče je kršilo tudi načelo kontradiktornosti in pravico stranke do izjave. Če ni bilo prepričano, da je predlagateljica slabega premoženjskega stanja, bi jo lahko pozvalo k podrobnejšemu pojasnilu glede predloga.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. V skladu s prvim odstavkom 11. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1) sodišče stranko v celoti ali deloma oprosti plačila taks, če bi bila s tem plačilom občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se preživlja stranka ali se preživljajo njeni družinski člani (prvi odstavek). V skladu z drugim odstavkom istega člena pa stranki dovoli obročno plačilo, če bi bila s takojšnjim plačilom v celotnem znesku občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se preživlja sama ali se preživljajo njeni družinski člani. Po določbi šestega odstavka 11. člena ZST-1 je do celotne oprostitve plačila sodnih taks, ne glede na določbo prvega odstavka tega člena, upravičena stranka, ki izpolnjuje materialne pogoje za prejemanje redne brezplačne pravne pomoči po zakonu, ki ureja brezplačno pravno pomoč (po ZBPP). Materialni položaj prosilca in njegove družine se ugotavlja glede na njihove dohodke in premoženje (prvi odstavek 12.a člena ZST-1, prvi odstavek 14. člena ZBPP). Za ugotavljanje materialnega položaja se uporabljajo določbe zakona, ki ureja socialnovarstvene prejemke, o načinu ugotavljanja materialnega položaja oseb pri uveljavljanju pravice do denarne socialne pomoči (drugi odstavek 12.a člena ZST-1, drugi odstavek 14. člena ZBPP). Ta zakon je zakon o socialnovarstvenih prejemkih (ZSvarPre), ki napotuje na Zakon o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev (ZUPJS).

5. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožnica živi sama, je upokojena in je po podatkih registra FURS v preteklih treh mesecih prejemala povprečno neto mesečno pokojnino v višini 1.489,19 EUR. Glede slednje sicer tožnica utemeljeno navaja, da je ta nekoliko nižja,1 saj so v znesku, ki ga je ugotovilo sodišče po podatkih registra FURS, všteti še drugi dohodki iz delovnega razmerja ter dohodek iz oddajanja premoženja v najem (priloga C9). Navedene obdavčljive dohodke je prav tako treba upoštevati (glej 12. člen ZUJPS), zato napačna navedba sodišča prve stopnje na odločitev v ničemer ne vpliva. Odločilno je, da skupni dohodki tožnice v povprečni višini 1.489,19 EUR mesečno presegajo znesek ugotovljenega dvakratnika osnovnega zneska minimalnega dohodka (ob upoštevanju snovnega zneska v višini 402,18 EUR oziroma dvakratnika v višini 804,36 EUR) in drugačne pritožbene navedbe niso utemeljene. Sodišče pri izračunu res ni upoštevalo mesečnega obroka kredita, ki po navedbah tožnice znaša 903,25 EUR, vendar zato ni zmotno ugotovilo dejanskega stanja, kot neutemeljeno navaja tožnica. V zakonodaji namreč ni podlage, da bi se znesek dolga pri ugotavljanju premoženjskega stanja stranke, ki predlaga taksno oprostitev, odštel od njenih dohodkov (primerjaj 12. in 13. člen ZUPJS).2 Sodišče je tako pravilno upoštevalo, da tožnica prejema dohodke, ki presegajo dvakratnik osnovnega zneska minimalnega dohodka, določenega v ZSvarPre, tako da ne izpolnjuje dohodkovnega cenzusa.3

6. Sodišče prve stopnje je nadalje ugotovilo, da je iz registra KDD in e-RISK razvidno, da ima tožnica v lasti več vrednostnih papirjev (A., B., C.), katerih skupna vrednost znaša 3.692,80 EUR in ki so obremenjeni z zastavno pravico, da je lastnica motornega vozila, katerega vrednost je sodišče ocenilo na 5.000 EUR, da je solastnica nepremičnine, v kateri živi in ki je obremenjena s hipoteko, ter lastnica nepremičnine, ki jo GURS vrednoti na 122.989,00 EUR. Na transakcijskih računih tožnice, ki sta odprta pri banki X., d.d., je bilo dne 23. 3. 2020 zabeleženo na enem računu stanje v višini -1.635,88 EUR, na drugem pa v višini 10.008,63 EUR.

7. Sodišče prve stopnje ni ugotovilo, kot zmotno navaja tožnica, da vrednost premoženja, s katerim tožnica razpolaga, znaša 19.304,64 EUR, pač pa, da vrednost njenega premoženja presega premoženjski cenzus, ki znaša 19.304,64 EUR, kar po določbi prvega odstavka 27. člena ZSvarPre izključuje pravico do denarne socialne pomoči. Navedeno izhaja iz prej navedenih povzetih ugotovitev sodišča prve stopnje, zato so drugačne pritožbene navedbe neutemeljene. Tožnica vrednosti osebnega avtomobila v izjavi o premoženjskem stanju ni navedla, sodišče ga je ocenilo na 5.000 EUR. Tudi ob upoštevanju v pritožbi zatrjevane vrednosti avtomobila - 3.000 EUR, nepremičnine, ki jo GURS vrednoti na 122.989,00 EUR ter razlike v stanju obeh transakcijskih računov (več kot 8.000,00 EUR prihrankov) je zaključek sodišča, da tožnica presega premoženjski cenzus v višini 19.304,64 EUR, pravilen. Drži, da je stanje na enem transakcijskem računu negativno, vendar pa tožnica zanemari stanje na drugem, ki je po ugotovitvi sodišča znašalo 10.008,63 EUR. Neutemeljena je tudi navedba, da tožnica ne razpolaga z nobeno nepremičnino, saj je sama v izjavi o premoženjskem stanju pojasnila, da je poleg nepremičnine na naslovu D., Ljubljana, tudi lastnica stanovanja (po pokojni materi) na E. v Ljubljani, kar so potrdile tudi uradne poizvedbe sodišča. 8. Neutemeljene so tudi navedbe o storjeni bistveni kršitvi pravil postopka iz 14. točke 339. člena ZPP. Glede na predhodno ugotovitev, da je razlika v stanju med obema transakcijskima računoma pozitivna in znaša več kot 8.000 EUR, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da tožnica razpolaga z več kot 8.000 EUR prihrankov, s katerimi lahko poravna sodno takso v enkratnem znesku, in tudi ne drži, da ta ugotovitev ni obrazložena. Tudi to ugotovitev je sodišče druge stopnje lahko preizkusilo.

9. Neutemeljene so končne navedbe, da gre za samovoljno in arbitrarno odločitev sodišča prve stopnje ter navedba o kršitvi pravice do izjave. Sodišče je upoštevalo navedbe tožnice ter uradne evidence. Kot že navedeno, odplačevanja mesečnega kredita pri predlogu za taksno oprostitev ni mogoče upoštevati. Upoštevati ga je mogoče v okviru likvidnostnih zmožnosti taksnega zavezanca, torej v okviru predloga za obročno plačilo sodne takse. Glede na ugotovitev sodišča, da tožnica razpolaga s prej navedenimi prihranki, pa je pravilen zaključek sodišča, da lahko sodno taksa plača v enkratnem znesku in ji bo tudi po plačilu dolgovane takse na računih ostalo več kot 5.000,00 EUR prihrankov. Njen mesečnih dohodek ter nepremičnina (in avto) bodo ostali nedotaknjeni in njeno preživljanje ne bo ogroženo.

10. Glede na ugotovljeno dejansko stanje je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da niso podani pogoji za oprostitev plačila sodne takse niti za njeno obročno plačilo ter je pravilno uporabilo tudi materialno pravo. Ker sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijanega sklepa tudi ni ugotovilo kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

11. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP).

1 Po njeni navedbi znaša 1.461,50 EUR. 2 Glej na primer sklep VSL II Cp 1701/2019. 3 Socialno stanje prosilca je ogroženo, če mesečni dohodek prosilca ne presega višine dveh osnovnih zneskov minimalnega dohodka, določenega z ZSvarPre (13. člen Zakona o brezplačni pravni pomoči).