Jedro

V zadevi je sporno le pravno vprašanje skladnosti Uredbe o določitvi kvote za zaposlovanje invalidov z ZZRZI. Glede navedenega pa je Vrhovno sodišče že sprejelo pravno razlago, ki ji sledi tudi to sodišče in se nanjo sklicuje. Tako je za ugotovitev obveznosti tožeče stranke relevantna kvota 6 %, kar glede na število vseh zaposlenih pomeni 6 invalidov.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Javni jamstveni, preživninski in invalidski sklad Republike Slovenije (v nadaljevanju: Sklad) odločil, da mora tožeča stranka kot zavezanec za zaposlovanje invalidov zaradi neizpolnjevanja obveznosti po 65. členu Zakona o zaposlitveni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov (ZZRZI) plačati prispevek za obdobje od vključno decembra 2010 do vključno julija 2011, in sicer glavnico v višini 12.290,30 EUR ter skupni znesek zamudnih obresti do vključno 30. 6. 2012 v višini 1.388,71 EUR (1. točka izreka), poleg tega pa tudi nadaljnje zamudne obresti, ki tečejo od 1. 7. do plačila (2. točka izreka); da bo v primeru, če obveznost ne bo poravnana, po poteku 15 dni odločba predana organa pristojnemu za začetek postopka davčne izvršbe (3. točka izreka); da pritožba ne zadrži njene izvršitve (4. točka izreka) in da posebni stroški niso nastali (5. točka izreka). V obrazložitvi odločbe se sklicuje na določbe ZZRZI, v skladu s katerimi so delodajalci, ki zaposlujejo najmanj 20 delavcev, dolžni zaposlovati invalide v okviru določenega deleža celotnega števila zaposlenih delavcev. Višina kvote je odvisna od dejavnosti delodajalca in jo določi Vlada RS. Navedeni predpis je Uredba o določitvi kvote za zaposlovanje invalidov (v nadaljevanju: Uredba). Kvota je glede na dejavnost lahko različna, vendar ne more biti nižja od 2 % in ne višja od 6 % od skupnega števila zaposlenih pri delodajalcu. V kvoto so vštevajo vsi invalidi, ki imajo sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za najmanj 20 ur tedensko. Zavezanec pa lahko svojo obveznost glede kvote izpolni ali z zaposlitvijo predpisanega števila invalidov ali s sklenitvijo pogodbe o poslovnem sodelovanju z invalidskim podjetjem ali pa s plačilom prispevka za vzpodbujanje zaposlovanja invalidov. Na podlagi uradnih evidenc je Sklad za vsak mesec posebej izračunal število invalidov, ki bi jih tožeča stranka morala zaposlovati, da bi glede na število vseh zaposlenih dosegala predpisano kvoto 6 %. Na podlagi razlike med dejansko zaposlenimi invalidi in invalidi, ki bi jih bila dolžna zaposliti, je bil ob upoštevanju višine 70 % minimalne plače izračunan mesečni prispevek, ki bi ga bila tožeča stranka na podlagi 65. člena ZZRZI dolžna plačati.

2. Drugostopenjski organ je pritožbo tožeče stranke zavrnil, saj je bilo dejansko stanje v predmetni zadevi pravilno in popolno ugotovljeno. Odgovarja na pritožbene ugovore glede ureditve kvot v Uredbi, ki naj bi bila v nasprotju z zakonom in ustavo. Navaja, da je že Ustavno sodišče RS v odločbi št. U-I-36/06-18 z dne 5. 2. 2009 ugotovilo, da je merilo za določitev višine kvote vrsta dejavnosti. Vrsta dejavnosti, s katero se ukvarja delodajalec pa je okoliščina, ki bistveno vpliva na dejanski položaj subjekta in s tem na različnost položajev subjektov, ki opravljajo različne dejavnosti. S tem ko je zakonodajalec določil, da mora Vlada RS pri določitvi višine kvote upoštevati dejavnost zavezanca, ni kršil splošnega načela enakosti iz 14. člena Ustave RS, iz katerega tudi izhaja, da mora zakonodajalec bistveno različne položaje urediti različno. Delodajalci se z ozirom na dejavnost, ki jo opravljajo, razvrščeni v skladu z Uredbo o standardni klasifikaciji dejavnosti (Uredba SKD). Pri tem Uredba SKD kvote določa na prvem nivoju področja dejavnosti navedene Uredbe SKD. Do sedaj se način delovanja kvote ni spremenil, saj socialni partnerji pri tem niso dosegli soglasja.

3. Tožeča stranka se z navedeno odločitvijo ne strinja in v tožbi zatrjuje, da je bilo v postopku za izdajo izpodbijane odločbe dejansko stanje ugotovljeno nepravilno, tožena stranka pa je zmotno uporabila tudi materialno pravo, saj je svojo odločbo oprla na nezakonito in neustavno določilo 3. člena Uredbe. V nadaljevanju podrobneje pojasnjuje v čem je nedopustnost določanja kvot po področjih dejavnosti in pri tem za področje dejavnosti N) kamor sodi tudi dejavnost tožeče stranke, navaja podatke o številu zaposlenih invalidov ter zaključuje, da je s tem, ko je za njeno dejavnost predpisana višja kvota od 2 %, kar je tudi odstotek zaposlenih invalidov na ravni dejavnosti potovalnih agencij, organizatorjev potovanj in s potovanji povezanih dejavnosti, nedopustno poseženo ne le v pravico tožeče stranke iz 74. člena Ustave RS, temveč tudi v pravice iz 14. in 22. člena Ustave RS. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi ter odloči, da tožeča stranka za čas vključno od decembra 2010 do vključno julija 2011 ni zavezanka za plačilo prispevka za vzpodbujanje invalidov v Sklad. Zahteva tudi vračilo že plačanih obveznosti z obrestmi ter povračilo stroškov postopka.

4. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri svoji odločitvi. Poudarja, da je že Ustavno sodišče RS ugotovilo, da je merilo za določitev višine kvote vrsta dejavnosti. O načinu določitve kvote je bil dosežen dogovor socialnih partnerjev v okviru Ekonomsko socialnega sveta leta 2005 ob pripravi prve Uredbe. Do sedaj se način določitve kvot ni spremenil, saj o tem ni bilo doseženo soglasje. Vlada torej ne more določiti brez predloga Ekonomsko socialnega sveta drugačnih kriterijev za določanje kvot za zaposlovanje invalidov. Delodajalec je dolžan svoje obveznosti izpolniti mesečno do zadnjega dne v mesecu za pretekli mesec, zato je v primeru zamude dolžan plačati zamudne obresti. Predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

5. Tožba ni utemeljena.

6. V obravnavani zadevi je to sodišče že odločilo s sodbo opr. št. II U 269/2013-43 z dne 8. 10. 2014 in sicer je tožbi ugodilo na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) ter odpravilo izpodbijano odločbo Sklada, s katero je bilo tožeči stranki naloženo plačilo prispevka za manjkajoče število zaposlenih invalidov do kvote v višini 6 %. Pri tem se je sklicevalo na pravno stališče, ki ga je zavzelo v enakih zadevah, kjer je bilo sporno vprašanje ali je kriterij na nivoju dejavnosti, ki ga za določitev višine kvote zaposlovanja invalidov določa Uredba, skladen s tretjim odstavkom 62. člena ZZRZI. Glede navedenega pravnega vprašanja je sprejelo stališče, da je Uredba v 3. členu v nasprotju z namenom zakonske določbe, zato je toženi stranki naložilo, da je dolžna v nadaljnjih postopkih, ki se nanašajo na tožečo stranko, upoštevati 2 % kvoto.

7. Vrhovno sodišče RS je s sklepom št. X Ips 468/2014 z dne 24. 2. 2016 navedeno sodbo sodišča razveljavilo in zadevo vrnilo v novo sojenje. Pri tem je zavzelo stališče, da je določitev različnih kvot v Uredbi glede na dejavnost delodajalcev, upoštevaje različnost položajev delodajalcev, ki opravljajo različne dejavnosti, skladna z namenom tretjega odstavka 62. člena ZZRZI. Menilo je, da okoliščina, da so deleži zaposlenih invalidov v nekaterih dejavnostih višji kot v drugih, ne more biti edino merilo za določitev višine kvote, tako kot je to zatrjevalo prvostopno sodišče v sodbi. Zakonodajalec je kot temeljni razlikovalni znak določil dejavnost delodajalca ter naložil Vladi, da na predlog Ekonomsko socialnega sveta, ki je tristranski organ socialnih partnerjev in Vlade, določi različne kvote glede na različne dejavnosti. Določitev različnih višin kvot glede na določen zakonski okvir od 2 % do 6 % je tako v prosti presoji Vlade, ki pa je omejena z mnenjem Ekonomsko socialnega sveta. Tako je po stališču Vrhovnega sodišča RS ustreznost oziroma primernost višine kvot po posameznih dejavnostih strokovno in ne pravno vprašanje. Na podlagi navedenega zaključuje, da ureditev v 3. členu Uredbe sledi namenu tretjega odstavka 62. člena ZZRZI in ne presega zakonsko določenega okvira višine kvot. Sodišču prve stopnje je zaradi zmotne uporabe materialnega prava naložilo, da v novem sojenju glede na pojasnjeno stališče ponovno odloči o utemeljenosti tožbe.

8. V obravnavani zadevi dejanske okoliščine, ki se nanašajo na število zaposlenih invalidov pri tožeči stranki v relevantnem obdobju, niso sporne. Prav tako ni sporen sam izračun višine dolgovanega mesečnega prispevka glede na število zaposlenih invalidov (3 zaposleni invalidi) ter manjkajočim številom invalidov (3 manjkajoči invalidi) do doseganja 6 % kvote, ki je po Uredbi določena za dejavnost pod oznako N) – druge raznovrstne poslovne dejavnosti, kamor spada tudi dejavnost potovalnih agencij, ki jo opravlja tožeča stranka. V zadevi je tako sporno le pravno vprašanje glede skladnosti Uredbe z ZZRZI. Glede navedenega pa je Vrhovno sodišče v že citiranem sklepu sprejelo pravno razlago, ki ji sledi tudi to sodišče in se nanjo sklicuje. Tako je za ugotovitev obveznosti tožeče stranke relevantna kvota 6 %, kar glede na število vseh zaposlenih pomeni 6 invalidov. Ker je tožeča stranka v relevantnem obdobju na katerega se nanaša izpodbijana odločba, imela zaposlene 3 invalide (kar ni sporno), ji je Sklad utemeljeno naložil plačilo prispevka do izpolnitve kvote na podlagi ZZRZI. Po vsem navedenem je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. 9. Odločitev o stroških temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri v primeru, ko sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.