Jedro

Preventivna funkcija odškodninskega prava tudi v luči splošnega načela neminem laedere ne seže tako daleč, da bi lahko oškodovanec zgolj zato, ker mu je nastala škoda na zemljišču, ki je sicer namenjeno tudi splošni rekreaciji oziroma uporabi širšemu krogu ljudi oziroma uporabnikov, od njegovega lastnika oz. upravljalca lahko terjal povrnitev škode. Na športnih rekreativnih površinah, kot so tudi športni stadioni, so postavljene lahko različne ovire oziroma naprave, namenjene prav uporabi takšnih objektov v športne in rekreativne namene, kot njihovi normalni sestavni oziroma funkcionalni deli. Le teh ob odsotnosti ustreznih predpisov oziroma običajev ni treba posebej zavarovati, uporabniki pa jih morajo upoštevati na ta način, da poskrbijo tudi za lastno varnost oz. za varno uporabo rekreativnih in športnih površin. To pa seveda predpostavlja tudi uporabo objektov, kakršen je stadion, v skladu s predpisanim režimom oziroma pravili v času, ko je vidljivost zadostna za normalno uporabo in seveda ob potrebni skrbnosti. Pričakuje se skrbnost povprečno skrbnega uporabnika, če te ni, se ravnanje lastnika oziroma upravljalca takšnega objekta ne obarva s protipravnostjo. Odgovor na dopuščeno vprašanje je ob vsem povedanem torej, da prvotoženi stranki ni mogoče očitati protipravnega ravnanja.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka mora plačati prvotoženi stranki stroške revizijskega postopka v znesku 724,64 EUR, v 15 dneh od poteka roka za izpolnitev do plačila, pod izvršbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z vmesno sodbo odločilo, da sta toženi stranki odgovorni za 20 % škode, ki jo je tožnica utrpela zaradi škodnega dogodka z dne 18. 10. 2010 in po splošnih pogojih ... Zavarovalnice d.d.. Odločitev o višini odškodnine in o stroških postopka je pridržalo za končno odločitev.

2. Sodišče druge stopnje je tožničino pritožbo zavrnilo, pritožbi tožene stranke pa je ugodilo in sodbo prvostopenjskega sodišča spremenilo tako, da je tožničin zahtevek v celoti zavrnilo. Za razliko od prvostopenjskega sodišča je presodilo, da je tožnica v celoti sama odgovorna za svojo škodo. O stroških postopka je odločilo tako, da je tožeča stranka dolžna v roku 15 dni od prejema sodbe toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka in sicer prvotoženi stranki v višini 740,78 EUR, drugotoženi stranki pa v višini 513,00 EUR, obema v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči prvi dan po poteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti in tečejo do plačila. Tožeča stranka pa sama nosi stroške pritožbenega postopka.

3. Vrhovno sodišče je s sklepom II DoR 165/2016 z dne 11. 8. 2016 revizijo dopustilo glede pravnih vprašanj materialnopravne pravilnosti presoje, da ravnanje tožene stranke ni bilo protipravno in da je tožnica izključno odgovorna za pretrpljeno škodo.

4. Zoper navedeno sodbo vlaga dopuščeno revizijo tožeča stranka. Uveljavlja revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in kršitev 8. člena v zvezi s prvim odstavkom 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga, naj Vrhovno sodišče reviziji ugodi tako, da spremeni sodbi sodišča prve in druge stopnje tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku po temelju in vrne sodišču prve stopnje v odločanje o višini tožbenega zahtevka oziroma podredno sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V zvezi z zmotno uporabo materialnega prava poudarja, da je napačno stališče sodišča druge stopnje o tem, da tožnica ni uspela dokazati protipravnega ravnanja, ker je zavarovancu tožene stranke očitalo opustitveno ravnanje - nezavarovanost jarka in opustitev postavitev opozorilnih tabel. Ne strinja se s stališčem, da je v primeru opustitvenega ravnanja vselej treba najti pravno pravilo, ki odgovorni osebi nalaga določeno ravnanje, katerega namen je preprečiti nastanek takšnega tipa škodnega dogodka. Takšno stališče je v nasprotju s pravno teorijo in sodno prakso, ki pri ocenjevanju nedopustnega ravnanja izhaja iz splošnega pravila o prepovedi povzročanja škode. 10. člen OZ (v nadaljevanju Obligacijski zakonik) določa, da se je vsak dolžan vzdržati ravnanja, s katerim bi utegnil drugemu povzročiti škodo. Čeprav iz tega pravila izhaja dolžnost vzdržati se aktivnega ravnanja, škoda lahko nastane tudi s pasivnim ravnanjem - opustitvijo. Preozko je pritožbeno naziranje, da je za opustitev nujno najti kršitev pravne norme, ki naj bi jo z opustitvijo prekršila odgovorna oseba. Sklicuje se tudi na starejšo teorijo o odškodninski odgovornosti odgovorne osebe, po kateri zadošča, da je njeno ravnanje (storitev ali opustitev) na splošno nedopustno in ni treba, da bi bilo s pravno normo posebej prepovedano (Boris Strohsack, Odškodninsko pravo in druge neposlovne obveznosti, Obligacijsko razmerje II, ČZ, Ur. l. RS, št. 1990, stran 23). Tudi v sodni praksi je že preseženo izenačevanje nedopustnega ravnanja s protipravnim ravnanjem. Pojem protipravnega ravnanja (v nasprotju s pravno normo) je ožji od pojma nedopustnega ravnanja. Gre za ravnanje v nasprotju s splošno sprejetimi pravili (običaji, moralnimi načeli) dolžnega ravnanja v določenih razmerjih in položajih. Za odškodninsko odgovornost odgovorne osebe tako zadošča, da je njeno ravnanje (storitev ali opustitev) na splošno nedopustno, ni treba, da bi bilo s pravno normo posebej prepovedano (VSL sodba III Cp 717/2014). Skrbnost določa potrebno ravnanje, kadar vsebina ravnanja ni konkretneje določena s pravnimi pravili. Skrbnost je obenem merilo za presojo, ali je stranka ravnala tako, da ji ni mogoče očitati, da je ravnala krivdno oziroma je merilo za določeno stopnjo krivde (Obligacijski zakonik s komentarjem, Prva knjiga, stran 100, GV založba, Ljubljana 2003). Ravnanje zavarovanca tožene stranke izpolnjuje vse elemente nedopustnega oziroma neskrbnega ravnanja. Izvedeni dokazni postopek je namreč pokazal, da v času škodnega dogodka ni bilo navodil o uporabi stadiona in opozoril na nevarnost nezavarovane vodne ovire, kar je dokazala s fotografijami in izjavo priče A. A.; posredno pa tudi izpovedba priče B. B. o postavitvi opozorilni tabel po dogodku dokazuje enako. Pokazal je tudi, da prvotožena stranka ni zagotovila razsvetljave na stadionu, zaradi katere opozoril tudi če bi obstajala, ni bilo mogoče videti v temi in da višinska zapreka, ki na drugih stadionih vedno stoji, nikoli ni bila postavljena, da stadion še ni bil zgrajen do faze, da bi lahko na njem bilo državno prvenstvo ter da bi zavarovanec drugotožene stranke v večernih urah, ko je stadion še odprt in je tema, zaradi neobstoja razsvetljave in neobstoja višinske zapreke, ki bi bila vidna, moral zavarovati višinsko oviro, ki je globoka 0,67 m na ustrezen način, pa tega ni storil. Očitati mu je torej mogoče malomarnost. Od skrbnega in pazljivega človeka se pričakuje, da bi se moral zavedati, da nezavarovana vodna ovira v večernih urah obiskovalcem, ki ne poznajo športnih disciplin, in so prvič na stadionu, ki je slabo osvetljen, predstavlja nevarnost za nastanek škode. Njegovo postopanje po škodnem dogodku izkazuje malomarnost glede neustrezne zaščite jarka z vodno oviro in režima obratovanja stadiona. Pravno načelo iz 10. člena OZ je vrednostni temelj, ki terja da ravnamo sorazmerno in s pravo mero (Obligacijski zakonik s komentarjem, Prva knjiga, stran 701, GV Založba, Ljubljana 2003). V spornem primeru bi sorazmernost in prava mera od zavarovanca narekovala, da vodno oviro zavaruje. Zavarovanec tako ni ravnal profesionalno, kot bi bilo treba oziroma bi se pričakovalo in je s svojim ravnanjem dopustil možnost nastanka škode. Protipravno ravnanje je vsako ravnanje, katerega predvidljiva posledica je možnost nastanka škode. Sodobna doktrina, ki proučuje te vidike odškodninske odgovornosti, poudarja, da tudi tedaj, ko ni visoke verjetnosti, da bo ravnanje povzročilo škodo, vendar pa je negativna posledica predvidljiva, je takšno škodo treba uvrstiti med predvidljive posledice ravnanja. Pravila o odškodninski odgovornosti učinkovito spodbujajo optimalno skrbnost ravnanja morebitnih povzročiteljev na določenem področju delovanja, če odškodninska odgovornost zajema kot protipravna vsa ravnanja, katerih predvidljiva, četudi z zelo nizko stopnjo verjetnosti, posledica je nastanek negativne posledice. Za protipravnost ravnanja je pomembno le, da je negativna posledica objektivno predvidljiva in ne, ali je storilec negativno posledico predvideval (Obligacijski zakonik s komentarjem, Prva knjiga, stran 703, 705, 706 in 707, GV Založba, Ljubljana 2003). Športni stadion je javna površina in ga je tožnica obiskala v času odpiralnega časa. Namenjen je nedoločenemu krogu ljudi, to je tudi ljudem, ki ne poznajo vseh športnih objektov in disciplin. Tožnica je tako hodila po javni površini, na kateri hoja ni bila prepovedana in v okviru odpiralnega časa. Ker vodne ovire ni poznala, ni vedela, da je senca jarek oz. vodna ovira. Sodna praksa je zavzela stališče, da hoja ne zahteva posebne previdnosti, saj so pohodne površine namenjene temu, da se pešci po njih varno gibljejo, zato mora biti njihova površina urejena tako, da na njej ni treba paziti na vsak korak. Od pešcev tako ni mogoče zahtevati, da popolno pozornost pri običajni hoji posvečajo le tlom (VSM I Cp 336/2015, VSC sodba Cp 1270/2006, VSL sodba II Cp 821/2014, VS RS II Ips 586/2002). Prvotožena stranka tako odgovarja po postroženi profesionalni odgovornosti, ki ji je v danih okoliščinah nalagalo zavarovanje jarka z vodno oviro, zaradi nepostavitve višinske zapreke, odpiralnega časa in neobstoja razsvetljave stadiona. Po 18. 10. 2010 zavarovala jarek z vodno oviro, enkrat s trakovi, drugič tako, da je jarek napolnila z veliki vrečami, skrajšala odpiralni čas (uporaba dovoljena do teme oziroma do 20. ure), uvedla navodila v zvezi z uporabo stadiona (obvezna prijava pri uslužbencu zavoda) ter zaprla vhod, pri katerem je tožnica stopila na stadion. Enako kot tožnica se je v jarku z vodno oviro poškodovala še ena obiskovalka (članek Večer). Prav tako nad jarkom ni bila nameščena višinska zapreka. Če bi bila postavljena, bi jo tožnica zagotovo videla zaradi belih črt, kot je razvidno iz fotografije vodne ovire na P., na katerem se nahaja tudi reflektor za razsvetljavo. Običaj na drugih stadionih je, da je višinska zapreka postavljena in da je stadion razsvetljen. Zato na drugih stadionih posebno varovanje ni potrebno, saj bele črte na višinski zapreki ob ustrezni razsvetljavi služijo kot opozorilni znak. Stadion tako ne ustreza mednarodnim standardom. Zato bi zavarovanje vodne ovire v temi na javno dostopnem stadionu bilo nujno potrebno. Prvotožena stranka je tako izpolnila vse znake nedopustnega ravnanja. Izkazana je tudi vzročna zveza med nedopustnim ravnanjem in škodo, ter krivda v obliki malomarnosti. V zvezi z objektivno odgovornostjo se sklicuje se na mednarodne standarde, po katerih se prav tako za vodno oviro postavi višinska zapreka, kot tudi razsvetljava. Dejstvo, da tožnica v zvezi s tem ni podala le splošno trditev, dokazujejo tožbene navedbe o dimenzijah vodne ovire in o neobstoju razsvetljave na stadionu ter neobstoju višinske zapreke. Sklicuje se na članek iz časopisa Večer z dne 16. 10. 2011, ter izpovedbe priče B. B. in fotografije v prilogi A 28 št. 4. Sodišči ne ločita situacije, ko se vodna ovira uporablja v normalnih razmerah (podnevi ali pod reflektorji) pri dobri vidljivosti za izvedbo športne discipline, kateri je namenjena in v kateri so udeleženi usposobljeni športniki, od situacije, ko odprt stadion uporabljajo rekreativci, ki stadiona ne poznajo in nasploh ne vedo za obstoj vodne ovire na atletski stezi. Zato je podana tudi objektivna odgovornost toženih strank; vodna ovira premera 3,30 m x 3,63 m in globine 0,67 m brez postavljene višinske zapreke pri hoji v temi in neobstoju razsvetljave na stadionu predstavlja nevarnost za padec in nastanek večje škode rekreativcem, ki stadiona ne poznajo in ki nimajo športnega znanja (sploh ne vedo za obstoj vodne ovire) kot športniki, katerim je vodna ovira namenjena, ustreza standardu nevarne stvari iz 149. člena OZ. Sodišči sta prav tako kršili 8. člen ZPP, navedena kršitev (nevestna in neskrbna presoja dokazov) pa je vplivala na pravilnost in zakonitost sodb, saj bi ob izostanku navedene kršitve sodišči zahtevku v celoti ugodilo.

5. Prvotožena stranka je odgovorila na revizijo. Predlaga njeno zavrnitev.

6. Revizija ni utemeljena.

7. Sodišči prve in druge stopnje ugotavljata naslednje pravotvorno dejansko stanje, na katero je vezano revizijsko sodišče: – športni park je bil namenjen prireditvam in rekreaciji zatorej širšemu krogu ljudi; – tožnica je samovoljno šla okrog 20. ure zvečer (v temi) na neosvetljeno atletsko progo počez čez travnato površino in izven vseh označenih poti; – vodno oviro je videla kot senco v obliki črnega trikotnika v tleh, preden je z desno nogo stopila vanj in padla; ob potrebni skrbnosti bi tudi v mraku oviro lahko opazila; – zavarovanja vodne ovire ni nalagal noben predpis; – sodišči tožnici nista verjeli, da na ograjah in vhodih v stadion ni bilo opozorilnih tabel in da so bile nameščene kasneje, po škodnem dogodku; – da je bil jarek z vodno oviro popolnoma nezavarovan in je izgledal kot senca sredi steze; – da tožnica terena o športnem parku ni poznala - pred škodnim dogodkom tam ni bila 10 let. 8. V skladu z določbo drugega odstavka 371. člena ZPP revizijsko sodišče v primeru dopuščene revizije preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena. Revidentka pa v reviziji izpostavlja tudi razloge sodbe sodišč druge stopnje, s katerimi je bil zavrnjen tisti del njenega zahtevka, ko se je sklicevala na objektivno odgovornost tožene stranke, ker naj bi sporna ovira predstavljala nevarno stvar. Iz dopuščenega vprašanja namreč izhaja, da je bilo le to dopuščeno le glede pravnih vprašanj materialnopravne pravilnosti presoje, da ravnanje tožene stranke ni bilo protipravno in da je tožnica izključno odgovorna za pretrpljeno škodo. Dopuščena presoja se torej lahko osredotoči le na zatrjevano krivdno (deljeno) odgovornost za tožnici pretrpljeno škodo. Enako velja tudi za revizijski očitek o storjeni bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 8. členom ZPP. Tudi glede tega revizija ni bila dopuščena.

9. Vse tiste obširne revizijske navedbe, ko se revidentka sklicuje na nepopolno in zmotno dokazno oceno zaslišanih prič oziroma, ko drugače, kot je bilo ugotovljeno pred sodiščem prve in druge stopnje, poskuša prikazati pravno odločilne dejanske ugotovitve v zvezi z nastankom škode tožnici (glej povzete obširne revizijske navedbe o zmotni presoji oziroma izostanku presoje izpovedb prič A. A. in B. B. ter fotografij, ki jih je predložila), predstavljajo celo nedopustno izpodbijanje pred sodiščem prve in druge stopnje ugotovljenega dejanskega stanja. Zato se v zvezi s temi revizijskimi očitki, revizijsko sodišče ni smelo opredeljevati (tretji odstavek 370. člena ZPP).

10. V reviziji izpostavljeno vprašanje glede razumevanja 10. člena OZ o prepovedi povzročanju škode vsebuje splošno načelo, ki prepoveduje aktivna in pasivna ravnanja, iz katerih bi lahko nastala škoda in velja za poslovna in neposlovna razmerja, pri čemer pa ni neposredno uporabno, temveč le ob izpolnjenih predpostavkah iz določb o povzročitvi škode (131 do 189. člen OZ).1 Pravno načelo neminem laedere predstavlja vrednostni temelj, ki terja, da ravnamo sorazmerno in s pravo mero in se uresničuje preko pravnih pravil iz drugega odseka drugega poglavja splošnega dela OZ o povzročitvi škode, kjer ga je treba uporabiti kot oporo (vrednostno merilo) pri določanju vsebine teh pravnih pravil, zlasti pri presoji o tem, kakšne značilnosti mora imeti ravnanje odgovorne osebe, da bi to ravnanje lahko opredelili kot protipravno oz. nedopustno. Pri presoji (domnevno) škodljivih ravnanj je treba razločevati med aktivnimi ravnanji in opustitvami, vendar tako, da se upošteva katere značilnosti mora imeti ravnanje, ki utegne drugemu povzročiti škodo, kot so predvidljivost, negativne posledice ravnanja, protipravno ravnanje, ki je vsako aktivno ravnanje ali opustitev, katerega predvidljiva (ne nujno najbolj verjetna) posledica pa je nastanek škode.2 Tudi iz sodne prakse3 izhaja, da je protipravno lahko tako toženčevo aktivno ravnanje, kot tudi opustitev, pri čemer pa mora biti možnost nastanka škode, ki lahko nastane kot posledica takega – pasivnega - ravnanja, zanj objektivno predvidljivo. Ugotovljena okoliščina, da noben predpis prvotoženi stranki ni nalagal posebnega zavarovanja sporne ovire, kjer je tožnici nastala škoda, torej še ne more samo po sebi predstavljati pravno odločilne okoliščine za celotno oprostitev odgovornosti prvotožene stranke.

11. Vendar pa kljub temu prvotoženi stranki ni mogoče naložiti kakšnega soprispevka oz. deljene odgovornosti za tožnici nastalo škodo (člen 171 OZ). Presoja protipravnosti na podlagi teorije predvidljivosti negativne posledice kot merila protipravnosti in hkrati tudi kot merila skrbnosti (krivde)4 le navidezno dopušča zaključek o objektivni predvidljivosti negativne posledice, kot izhaja iz revizijskih trditev. Sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili, da je prvotožena stranka sicer skozi odprti vhod omogočila dostop tožnici v stadion, ki je namenjen tudi javni rabi najširšemu krogu uporabnikov. Vendar pa samovoljno tožničino ravnanje, ki se je kljub opozorilnim tablam, ki so določale režim uporabe stadiona na podlagi obvezne predhodne prijave (primerjaj dejanske ugotovitve sodišča druge stopnje), odločila, da celo - v mraku - uporabi stadion za lastne namene, pri čemer je uporabila tisti del stadiona, kjer se je nahajala ovira, katero bi celo lahko ob potrebni skrbnosti opazila in se ji izognila, izključuje naložitev omenjenega bremena prvotoženi stranki. Tudi načelo pravičnosti terja ugotovitev, da je tožnica sama prevzela tveganje in negativne posledice z opisanim samovoljnim vstopom v stadion. Slednja z njenim ravnanjem ni bila dolžna računati. Gledano objektivno (brez vrednostne presoje ravnanj) je škodni dogodek sicer vedno posledica skupnega in simetričnega delovanja vseh udeležencev. Vendar pa je temu treba dodati tudi vrednostni zorni kot (gre za potrebno moralno etično sfero presoje). Tožničina samovoljna odločitev, da kljub slabi vidljivosti uporabi površino, kjer se je nahajala tudi sporna ovira, ima tako močno konotacijo, da izključuje protipravnost zatrjevanih opustitev prvotožene stranke.

12. Ker se revidentka sklicuje tudi na obstoj običajev in mednarodnih predpisov, ki naj bi prvotoženki zapovedovali zavarovanje ovire in osvetlitev stadiona v nočnem času, pa ji je treba pojasniti, da konkretizirano sklicevanje zgolj na en primer – (stadion Poljane v Mariboru, kjer naj bi bilo poskrbljeno tako za zavarovanje vodnih ovir kot tudi za razsvetljavo) še ne pomeni običaja5, v preostalem delu zgolj pavšalnih trditev o običajnem ravnanju na drugih športnih objektih in o mednarodnih standardih pa sodišči prve in druge stopnje pravilno nista upoštevali.

13. Ob povedanem je torej puščica obrnjena v smer, ko prvotoženi stranki ni mogoče očitati odškodninske odgovornosti, kot pravilno pravno zaključi sodišče druge stopnje. Preventivna funkcija odškodninskega prava tudi v luči splošnega načela neminem laedere ne seže tako daleč, da bi lahko oškodovanec zgolj zato, ker mu je nastala škoda na zemljišču, ki je sicer namenjeno tudi splošni rekreaciji oziroma uporabi širšemu krogu ljudi oziroma uporabnikov, od njegovega lastnika oz. upravljalca lahko terjal povrnitev škode. Na športnih rekreativnih površinah, kot so tudi športni stadioni, so postavljene lahko različne ovire oziroma naprave, namenjene prav uporabi takšnih objektov v športne in rekreativne namene, kot njihovi normalni sestavni oziroma funkcionalni deli. Le teh ob odsotnosti ustreznih predpisov oziroma običajev ni treba posebej zavarovati, uporabniki pa jih morajo upoštevati na ta način, da poskrbijo tudi za lastno varnost oz. za varno uporabo rekreativnih in športnih površin. To pa seveda predpostavlja tudi uporabo objektov, kakršen je stadion, v skladu s predpisanim režimom oziroma pravili v času, ko je vidljivost zadostna za normalno uporabo in seveda ob potrebni skrbnosti. Pričakuje se skrbnost povprečno skrbnega uporabnika, če te ni, se ravnanje lastnika oziroma upravljalca takšnega objekta ne obarva s protipravnostjo. Odgovor na dopuščeno vprašanje je ob vsem povedanem torej, da prvotoženi stranki ni mogoče očitati protipravnega ravnanja.

14. Ob povedanem je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi 368. člena ZPP.

15. Glede na neuspeh v zvezi z revizijo mora tožeča stranka prvotoženi stranki plačati njene stroške v zvezi z odgovorom na revizijo (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 381. členom ZPP). Natančnejša odmera stroškov je razvidna iz stroškovnika prvotožene stranke.

1 Glej v teoriji: V. Kranjc: Komentar OZ, Prva knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, stran 122. 2 Glej v teoriji: N. Plavšak, Komentar OZ, Prva knjiga, GV založba, Ljubljana 2003, str. 701-706. 3 Na primer: Sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 615/2007 z dne 7.5. 2009 in Sodba Vrhovnega sodišča RS II Ips 56/2013 z dne 9. 4. 2015. 4 Primerjaj N. Plavšak, Komentar OZ, Prva knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, str. 726 in nasl. Tudi D. Možina, Odgovornost države za padajoče kamenje, Pravna praksa 2011, št. 20. 5 Primerjaj Pravni terminološki slovar, Založba ZRC, ZRC SAZU, Ljubljana 2018; str. 204: „običaj – razširjeno in ponavljajoče se ravnanje, ki traja daljše časovno obdobje, zaradi česar se pri članih skupnosti oblikuje občutek, da je takšno ravnanje obvezno.“