Jedro

Tožnik na ogled kraja ni bil posebej vabljen, sodelovali pa so predstavniki tožene stranke, s katero je izvedenec v preteklosti poslovno sodeloval, z nekaterimi od njih pa se je sodni izvedenec osebno poznal in se z njimi tikal. Iz pisno izdelanega mnenja izhaja, da je izvedenec svoje ugotovitve oprl tudi na izjavo osebe, ki je sodišče prve stopnje tako kot nekaterih drugih predstavnikov tožene stranke, prisotnih na ogledu kraja, ni zaslišalo. Izvedenec je v pisnem mnenju zapisal, da poseg delavca (tožnika), ko se je poskušal na jarmu dvigala dvigniti cca 4 m od tal, predstavlja „najmanj neumnost“, s čimer se je izvedenec tudi vrednostno opredelil do ravnanja tožnika. Opisane okoliščine objektivno gledano vzbujajo dvom o nepristranskosti samega sojenja. Ker izvedenec v dokaznem postopku nastopa kot nekakšen pomočnik sodišča po določbi 243. člena ZPP, je z vidika pravice do nepristranskega sojenja, ki je povzdignjena med ustavno varovane človekove pravice, potrebno izločitveni razlog - obstoj dvoma v nepristranskost - široko obravnavati. Ob takšnem razumevanju tega relativnega izločitvenega razloga se opustitev izdaje sklepa o predlogu za izločitev, ki jo je potrebno šteti kot (konkludentno) zavrnitev predloga za izločitev izvedenca, pokaže kot nepravilna. Gre za kršitev določb pravdnega postopka po 247. členu in 6. točki 70. člena ZPP, kar je lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe (prvi odstavek 339. člena ZPP).

Izrek

Pritožbam se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da sta dolžni toženi stranki nerazdelno plačati tožniku odškodnino za nepremoženjsko škodo v znesku 8.200,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 4. 2009 do plačila (I. točka izreka) ter odškodnino za premoženjsko škodo v znesku 76,81 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 4. 2009 do plačila (II. točka izreka), vse v 15 dneh pod izvršbo. V presežku (za plačilo zneska 12.415,22 EUR) pa je tožbeni zahtevek zavrnilo (III. točka izreka). Odločilo je, da je tožnik dolžan prvi toženki povrniti sorazmerni del pravdnih stroškov v znesku 434,56 EUR, v 15 dneh, po izteku tega roka z zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila ter da druga toženka sama krije svoje stroške postopka (IV. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo so se pritožili tožnik in obe toženki.

Tožnik se pritožuje zoper sodbo, smiselno zoper njen zavrnilni del in odločitev o stroških postopka, iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP ter pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni, tako da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, toženkama pa naloži v plačilo njegove pravdne stroške, oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred spremenjenim senatom oziroma opravi pritožbeno obravnavo. Navaja, da je sodišče zavrnilo pravočasno zahtevo tožnika, da bi uporabljal svoj jezik in v svojem jeziku spremljal postopek, s čimer je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 9. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Bistvena kršitev je podana tudi zato, ker sodišče prve stopnje v nasprotju s 70. členom ZPP v povezavi s 247. členom ZPP ni ugodilo pravočasni zahtevi tožnika za izločitev izvedenca iz področja varnosti pri delu A.A.. Med postopkom je tožnik predlagal postavitev izvedenca, ki naj bo izven celjske regije oziroma izven vplivnega območja tožene stranke. Sodni izvedenec na ogled kraja delovne nezgode ni povabil tožnika in je svoje zaključke podal ob upoštevanju izjav predstavnikov tožene stranke, s katerimi se osebno pozna, in dodatnih listin, ki jih ni bilo v sodnem spisu, ne da bi upošteval izjavo A.B.. Glede spornega vprašalnika o praktičnem usposabljanju tožnika se je izvedenec skliceval na izjavo predstavnika podjetja A., ki pa pred sodiščem prve stopnje ni bil zaslišan. Sodni izvedenec je tožniku na 9. strani pisnega mnenja očital „najmanj neumnost“, po drugi strani pa trdi, da je tožena stranka povsem ustrezno poskrbela za poučenost tožnika glede varnosti pri delu. Ugotovitve izvedenca glede stanja vzdrževanja opreme pri toženi stranki temeljijo na pristranskih in nedopustnih pojasnilih predstavnikov tožene stranke. Sodišče bi moralo izvedenca izločiti, kljub temu pa je njegovo mnenje sprejelo in nanj oprlo ugotovitve v zavrnilnem delu sodbe, s čimer je zagrešilo bistveno kršitev določb postopka. Poleg tega ima izpodbijana sodba glede ugotovitev o tožnikovem soprispevku pomanjkljivosti, zaradi katerih je ni mogoče preizkusiti. Ob upoštevanju načela poštenega sojenja bi se moralo sodišče opredeliti do ugovorov tožnika, ki se nanašajo na izdelavo izvedenskega mnenja. Ker je ugotovitve v izvedenskem mnenju sodišče prve stopnje sprejelo, je zmotno ugotovilo dejansko stanje, zlasti v delu, kjer ugotavlja, da je bil tožnik pravilno poučen o varnem delu. Toženki nista zadostili dokaznemu bremenu v smislu določbe 131. člena OZ, zato je bilo zmotno uporabljeno materialno pravo. Priglaša pritožbene stroške.

Prva toženka se pritožuje zoper ugodilni del sodbe in odločitev o stroških postopka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP ter pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni, tako da tožbeni zahtevek zavrne, tožniku pa naloži v plačilo njene pravdne stroške, oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da iz izpovedi posameznih prič in izvedenskega mnenja sodnega izvedenca izhaja, da prvi toženki ni mogoče očitati nobene odgovornosti za škodni dogodek. Prva toženka je storila vse razumne ukrepe, ki jih nalaga veljavna zakonodaja, ter tožniku zagotovila varnost pri delu. Ugotovitve o krivdi prve toženke so zmotne, saj sodišče ni upoštevalo, da je imela prva toženka organizirano in dosegljivo službo vzdrževanja, ki je napake odpravila in da se napake niso nikoli odpravljale na način, kot se je tega lotil tožnik. Prav tako sodišče prve stopnje ne pojasni, zakaj je reagiranje prve toženke neustrezno in kaj bi morala prva toženka storiti. Ker sodba nima ugotovitev o obstoju pravnorelevantne vzročne zveze med ukrepi in njihovim vplivom na poškodbo tožnika, je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. S tem, ko se sodišče ni opredelilo do posameznih ugotovitev izvedenca, je kršilo tudi načelo kontradiktornosti. Poleg tega tožnik ni zatrjeval, da tožena stranka ni namestila opozoril o nedovoljenem poseganju v napravo. Tako ni zadostil trditvenemu bremenu, kljub temu pa je sodišče navedeno upoštevalo, s čimer je storilo bistveno kršitev določb postopka. Prav tako sodišče ne pojasni, kako bi namestitev nalepke preprečila samovoljno ravnanje tožnika. Ker je prva toženka izpolnila svojo zakonsko dolžnost zagotavljanja varnih delovnih razmer, ni odgovorna za tožniku nastalo škodo. Tožnik se je popravila lotil samovoljno, zato toženi stranki ni mogoče ničesar očitati. Meni, da je prisojeni znesek odškodnine za nepremoženjsko škodo pretiran po vseh postavkah. Tudi sicer v tem delu sodbe ni mogoče preizkusiti.

Druga toženka se pritožuje zoper sodbo sodišča prve stopnje, smiselno njen ugodilni del, zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ter pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni, tako da tožbeni zahtevek zavrne, oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje glede odgovornosti prve toženke za delovno nezgodo, pri čemer se sklicuje na izpovedi priče A.C. in mnenje sodnega izvedenca s področja varnosti pri delu. Prav tako se druga toženka ne strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da je k nastanku nesreče prispeval neodziv prve toženke na opozorila tožnika o pogostih okvarah dvigala in opustitev namestitve opozorilnih napisov. Napako na delovni napravi so vedno odpravljali usposobljeni vzdrževalci, namestitev opozorilnih tabel pa tudi ni v vzročni zvezi s škodnim dogodkom. Prva toženka je zagotovila vse pogoje za varno delo, zato ne more odgovarjati za samovoljno ravnanje tožnika. Podredno izpodbija tudi višino dosojene odškodnine. Odmerjena odškodnina je po vseh postavkah pretirana in nesorazmerna s primerljivo sodno prakso. Uveljavlja povrnitev pritožbenih stroškov.

Tožnik in prva toženka sta vložili odgovora na pritožbo, v katerih ocenjujeta, da so navedbe nasprotnih strank neutemeljene ter predlagata zavrnitev pritožb. Tožnik je priglasil stroške odgovora na pritožbo.

Pritožbe tožnika, prve in druge toženke so utemeljene.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki jih uveljavljata pritožbi, in skladno s drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS, št. 26/1999 s spremembami) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11. točki, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, 12. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava.

Tožnik v pritožbi očita sodišču prve stopnje kršitev 9. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta kršitev je podana, če je sodišče v nasprotju z določbami tega zakona zavrnilo zahtevo stranke, da bi uporabljala svoj jezik in v svojem jeziku spremljala postopek. Na predlog tožnika, da sodišče angažira sodnega tolmača za bosanski jezik, je sodišče prve stopnje na prvem naroku za glavno obravnavo ugotovilo, da na to okoliščino pooblaščenec tožnika ni opozoril, zato ni bilo mogoče zagotoviti tolmača. Sodišče med postopkom ni izrecno zavrnilo zahteve tožnika za spremljanje postopka v bosanskem jeziku, tožnik pa v pritožbi zatrjevane kršitve skladno z 286. b členom ZPP do konca glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje ni izrecno uveljavljal, zato pritožbenih navedb v tej smeri pritožbeno sodišče ni moglo upoštevati, ker so prepozne. Ne glede na to pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožnik na zaslišanju brez težav podal svojo izjavo, odgovarjal na vprašanja sodišča in tudi postavljal vprašanja drugim zaslišanim pričam v slovenskem jeziku. Iz zapisnikov narokov za glavno obravnavo ne izhaja, da bi imel tožnik pri ustnem izražanju v postopku kakršnekoli jezikovne težave, prav tako so tudi zaslišane priče (A.D., A.E. in A.F.) potrdile, da je tožnik razumel slovenski jezik in da ni imel nobenih težav s sporazumevanjem. Iz podatkov spisa tako ne izhaja, da bi sodišče tožniku neupravičeno zavrnilo prevajanje dogajanja na naroku, zato očitana kršitev ni podana.

Pritožbeni očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka se nanaša tudi na postopanje sodišča prve stopnje v zvezi z zahtevo tožnika za izločitev izvedenca. S tem v zvezi pritožnik izrecno uveljavlja kršitev določb postopka 6. točke 70. člena ZPP v povezavi s 247. členom ZPP, ki jo je uveljavljal že v postopku na prvi stopnji. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožnik v pripravljalni vlogi z dne 25. 1. 2011 predlagal postavitev izvedenca s področja varnosti in zdravja pri delu, ki naj bo izven celjske regije oziroma izven vplivnega območja tožene stranke. S sklepom z dne 23. 1. 2012 je sodišče kot sodnega izvedenca za področje varnosti pri delu določilo A.A. iz B. in mu naročilo, da v primeru opravljenega ogleda kraja delovne nezgode o tem predhodno obvesti obe stranki. Tožnik na ogled kraja delovne nezgode, ki ga je opravil izvedenec, ni bil posebej vabljen. Sodišče je svojo odločitev oprlo na mnenje izvedenca, ki je dne 13. 2. 2012 opravil ogled kraja nezgode brez udeležbe tožnika. Istega dne je tožnikov pooblaščenec obrazloženo zahteval izločitev sodnega izvedenca. Ta je v dopolnitvi pisnega mnenja v marcu 2012 in na zaslišanju pojasnil, da je bil v obdobju od 1982. do 1990. leta zaposlen v podjetju C. in je v preteklosti (pred več kot 10 leti) poslovno sodeloval s toženo stranko. Iz obdobja poslovnega sodelovanja osebno pozna predstavnike tožene stranke in se z nekaterimi do njih tika.

Po prvem odstavku 247. člena ZPP je lahko izvedenec izločen iz istih razlogov, iz katerih je izločen sodnik. Za slednjega in tako tudi za izvedenca pa določa zakon poleg izključitvenih razlogov tudi odklonilne razloge, ki jih opredeljuje z generalno klavzulo: izvedenec ne sme opravljati dolžnosti izvedenca, če so podane okoliščine, ki vzbujajo dvom o njegovi nepristranskosti (6. točka 70. člena ZPP). Pri tem je od presoje konkretnega primera odvisno, ali so okoliščine takšne, da vzbujajo dvom o nepristranskosti izvedenca. Pooblaščenec tožnika je takoj po opravljenem ogledu 13. 2. 2012 še isti dan zahteval izločitev sodnega izvedenca in pri tem navedel tudi okoliščine, na katerih je oprl svojo zahtevo. O zahtevi za izločitev odloči pravdno sodišče s sklepom, pri čemer zoper sklep o zavrnitvi zahteve, ni posebne pritožbe (četrti in peti odstavek 247. člena ZPP). Sodišče prve stopnje sklepa o predlogu za izločitev ni izdalo, temveč je na naroku za glavno obravnavo z dne 24. 6. 2011, na katerem se je glavna obravnava zaključila, zavrnilo predlog za imenovanje novega izvedenca za področje varnosti pri delu. Ker je bilo tedaj tožniku tudi že jasno, da sodišče sklepa o izločitvi izvedenca ni izdalo oziroma je štel, da je njegovo zahtevo sodišče prve stopnje smiselno zavrnilo, je tožnik skladno z 286. b členom ZPP uveljavil kršitev določb postopka. Kot že obrazloženo tožnik na ogled kraja ni bil posebej vabljen, sodelovali pa so predstavniki tožene stranke, s katero je izvedenec v preteklosti poslovno sodeloval, z nekaterimi od njih pa se je sodni izvedenec osebno poznal in se z njimi tikal. Iz pisno izdelanega mnenja izhaja, da je izvedenec svoje ugotovitve oprl tudi na izjavo A.G. (D. - predstavnika pooblaščenega podjetja za opravljanje storitev s področja varnosti pri delu), ki ga sodišče prve stopnje tako kot nekatere druge predstavnike tožene stranke, prisotne na ogledu kraja dne 13. 2. 2012, ni zaslišalo. Izvedenec je nato v pisnem mnenju na 9. strani zapisal, da poseg delavca (tožnika), ko se je poskušal na jarmu dvigala dvigniti cca 4 m od tal predstavlja „najmanj neumnost“, s čimer se je izvedenec tudi vrednostno opredelil do ravnanja tožnika.

Opisane okoliščine po presoji pritožbenega sodišča objektivno gledano vzbujajo dvom o nepristranskosti samega sojenja. Ker izvedenec v dokaznem postopku nastopa kot nekakšen pomočnik sodišča po določbi 243. člena ZPP, je z vidika pravice do nepristranskega sojenja, ki je povzdignjena med ustavno varovane človekove pravice, potrebno izločitveni razlog - obstoj dvoma v nepristranskost - široko obravnavati. Ob takšnem razumevanju tega relativnega izločitvenega razloga se opustitev izdaje sklepa o predlogu za izločitev, ki jo je potrebno šteti kot (konkludentno) zavrnitev predloga za izločitev izvedenca, pokaže kot nepravilna. Gre za kršitev določb pravdnega postopka po 247. členu in 6. točki 70. člena ZPP, kar je lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe (prvi odstavek 339. člena ZPP).

Pritožbeno sodišče je zato na podlagi prvega odstavka 354. člena ZPP pritožbam ugodilo, razveljavilo sodbo in vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, v katerem bo moralo opisano kršitev odpraviti, tako da bo izvedlo dokazni postopek z drugim izvedencem s področja varnosti pri delu. V zvezi s tem pritožbeno sodišče še dodaja, da ogleda kraja delovne nezgode zaradi izdelave izvedenskega mnenja predstavlja izvedbo dokaza v smislu določb 220. do 223. člena ZPP, kar pomeni, da bo prvostopenjsko sodišče morebitni ogled na kraju samem moralo izvesti skupaj z izvedencem (drugi odstavek 220. člena ZPP).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.