Jedro

Na traktorsko prikolico so se z vedenjem tožnika nezakonito nalagali gozdno lesni sortimenti (GLS) in ne sečni ostanki (C. C. jih je nalagal z dovoljenjem tožnika), pri čemer je bil prav tožnik kritičnega dne kot odpremnik na rampnem prostoru odgovoren za nadzor nad nakladanjem in razkladanjem GLS, za usmerjanje in vodenje voznikov in strojnikov ter za preverjanje, kaj se nalaga na traktorsko prikolico. Posledično se tožnik odgovornosti ne more razbremeniti s sklicevanjem na sekača, traktorista in šoferja.

Ravnanje tožnika vsebuje vse znake kaznivega dejanja male tatvine po drugem odstavku 204. člena Kazenskega zakonika (KZ-1) v sostorilstvu. Tožnik je kot odgovorna oseba za nadzor nad nakladanjem GLS zavestno sodeloval pri odtujitvi tuje premične stvari v obliki približno 3 m³ GLS, ko je dal navodilo, da se na zasebno traktorsko prikolico naloži posekan GLS, pri čemer je vedel, da za takšen natovor ne razpolaga niti z dovoljenjem delodajalca niti z ustrezno knjigovodsko listino. Dejstvo, da les zaradi posredovanja inšpektorice ni bil odpeljan, kot pojasnjeno, ne izključuje dokončanosti dejanja. Prav tako ni mogoče slediti pritožbenim navedbam o neobstoju prilastitvenega namena, saj je iz ugotovljenih okoliščin razvidno, da je tožnik ravnal z direktnim naklepom in se zavedal protipravnosti svojega ravnanja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je dopustilo spremembo tožbe z dne 29. 1. 2026 (I. točka izreka). V nadaljevanju je v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, s katerim je ta zahteval ugotovitev nezakonitosti in razveljavitev izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 27. 11. 2024 ter ugotovitev, da mu delovno razmerje pri toženki ni prenehalo, temveč še traja z vsemi pravicami in obveznostmi. Zavrnilo je reintegracijo in reparacijo, vključno z zahtevkom za obračun in izplačilo denarnega nadomestila za neizkoriščen letni dopust za leto 2025, regres za letni dopust za leto 2025 in zimski regres za leto 2025 (II. točka izreka). Odločilo je še, da tožnik sam nosi svoje stroške postopka (III. točka izreka)

2.Tožnik je zoper sodbo vložil pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga njeno spremembo tako, da se tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podredno predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drugim senatom. Navaja, da je izpodbijana sodba nezakonita in neustavna. Zatrjuje, da je sodišče prve stopnje zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje glede dogodka z dne 30. 10. 2024, ko je A. A. poskušal odpeljati sečne ostanke. Navaja, da sam pri tem ni imel aktivne vloge, saj ni bil A. A. nadrejeni, temveč sta bila oba podrejena B. B., ki je A. A. dovolil odvoz sečnih ostankov in o tem obvestil tudi tožnika. Poudarja, da je tistega dne opravljal svoje delo označevanja hlodovine za odvoz z gozdarskim kamionom in da ni imel razloga dvomiti, da A. A. nalaga dovoljene sečne ostanke. Dalje navaja, da je voznik gozdarskega kamiona C. C. le kolegialno pomagal A. A. pri nakladanju nekaj kosov sečnih ostankov na traktorsko prikolico, pri čemer je tožnik preveril, da gre za sečne ostanke, ki so bili predhodno sortirani kot odpadni les brez ekonomske vrednosti. Po njegovih navedbah ti ostanki nikoli niso bili odpeljani in še vedno ležijo ob gozdni cesti. Izpostavlja ravnanje gozdarske inšpektorice, ki naj ne bi pregledala celotne vsebine prikolice, lesa ni izmerila niti strokovno ocenila njegove kakovosti, temveč je zgolj fotografirala zgornji del tovora in preverjala obstoj dokumentacije za prevoz lesa, pri čemer knjigovodska listina za odvoz sečnih ostankov ni potrebna. Njene navedbe so same s seboj v nasprotju na več mestih. Navaja, da zoper njega ni bil uveden prekrškovni postopek, kar naj bi potrjevalo, da njegovo ravnanje ni bilo sporno. Prav tako poudarja, da toženka po dogodku ni odredila prepovedi opravljanja dela, kar bi storila, če bi res sumila, da je tožnik soodgovoren za storitev kaznivega dejanja. Bistveni del pritožbe predstavlja sklicevanje na sodbo Delovnega sodišča v Celju v zadevi Pd 235/2024, izdano v zvezi z istim historičnim dogodkom in istimi udeleženci, v kateri je bilo ugotovljeno, da je bila izredna odpoved A. A. nezakonita. Tožnik opozarja, da sta sodišči v Celju in Ljubljani na podlagi istih dokazov in izpovedb prič sprejeli diametralno nasprotni odločitvi, kar naj bi pomenilo kršitev pravice do enakega varstva pravic in poštenega sojenja. Sodišču prve stopnje očita, da ni izvedlo ključnih dokazov, zlasti ogleda sečnih ostankov na kraju samem ter postavitve izvedenca gozdarske oziroma lesarske stroke, ki bi lahko strokovno odgovoril na vprašanje, ali je šlo za sečne ostanke brez ekonomske vrednosti ali za GLS slabše kakovosti. Sodišče naj bi neutemeljeno zavrnilo tudi vpogled v spis celjskega postopka, ponovno zaslišanje prič in njihovo soočenje, čeprav naj bi posamezne priče v obeh postopkih izpovedovale različno. Predložil je tudi mesečne fotografije sečnih ostankov in pričakoval izvedbo teh dokazov, ki jih je sodišče ignoriralo. Po mnenju tožnika je sodišče svojo odločitev oprlo predvsem na izpovedbo inšpektorice in njene fotografije, čeprav naj bi šlo za strokovno vprašanje, ki ga brez izvedenca ni mogoče pravilno razrešiti. Pri tem se je sklicuje tudi na ustavno odločbo Up-645/20 glede dolžnosti sodišča, da v primerih strokovnih vprašanj postavi izvedenca. Nadalje zatrjuje, da gre za "sodbo presenečenja", saj naj sodišče ne bi zagotovilo ustreznega materialno procesnega vodstva in kontradiktorne obravnave. Sodišču očita selektivno dokazno oceno in privilegiranje dokazov v korist toženke, pri čemer naj se sodišče ne bi opredelilo do bistvenih nasprotij v izpovedbah prič. Posebej poudarja izpovedbo priče D. D., ki naj bi v postopku pred celjskim sodiščem priznal, da je vedel za dovoljenje B. B. za odvoz sečnih ostankov in komunikacijo s A. A., medtem ko je v ljubljanskem postopku zatrjeval, da o dogodku ničesar ne ve. Sodišču očita, da teh protislovij ni razčistilo z novim zaslišanjem ali soočenjem prič. Škoda, ki jo je zatrjeval zakoniti zastopnik, delodajalcu ni nastala, saj se sečni ostanki nato niso odpeljali. Zatrjuje nadalje, da ni bil podan niti objektivni niti subjektivni element kaznivega dejanja male tatvine, saj ni bil dokazan prilastitveni namen. Navaja, da sam ni imel nobene osebne koristi, da je ravnal v skladu z navodili nadrejenega ter da bi tudi morebitna napačna strokovna ocena lesa glede na zatrjevano nizko vrednost ne mogla upravičevati najstrožjega delovnopravnega ukrepa- izredne odpovedi. Vztraja, da pogoji za izredno odpoved niso bili izpolnjeni, saj odločilno vprašanje vrste lesa ni bilo strokovno ugotovljeno, dokazni postopek pa naj bi bil pomanjkljiv in pristranski. Poudarja, da je bil A. A. v identični zadevi uspešen, medtem ko je bil njegov tožbeni zahtevek zavrnjen, čeprav naj sam v dogodku ne bi imel nobene oziroma le nebistveno vlogo. Takšna različna obravnava naj bi pomenila kršitev načela enake obravnave in pravne varnosti.

3.Toženka v odgovoru na pritožbo zavrača pritožbene navedbe kot neutemeljene in predlaga potrditev izpodbijane sodbe.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Sodišče prve stopnje je presojalo izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je toženka podala tožniku po prvi alineji 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1). Ugotovilo je, da je bil tožnik kot odpremnik odgovoren za nadzor nad nakladanjem in razkladanjem gozdnih lesnih sortimentov (GLS), zadolžen je bil za to, da se les ustrezno razvrsti in prepreči, da se iz državnega gozda odtuji GLS. Tožnik je aktivno sodeloval pri nakladanju približno 3 m³ GLS na zasebno traktorsko prikolico A. A. S tem, ko ni ustrezno preverjal vsebine tovora, je opustil svoje delovne obveznosti. Na podlagi izpovedbe gozdarske inšpektorice, fotografij in drugih izvedenih dokazov je presodilo, da se na prikolico A. A. niso naložili sečni ostanki, temveč GLS slabše kakovosti z ekonomsko vrednostjo, za katere A. A. ni bilo dano dovoljenje za odvoz. Sodišče je ocenilo, da je tožnik s svojim ravnanjem huje kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja ter da njegovo ravnanje vsebuje vse znake kaznivega dejanja male tatvine v sostorilstvu po 204. členu KZ-1. Presodilo je še, da zaradi porušenega zaupanja nadaljevanje delovnega razmerja ni bilo mogoče, zato je štelo izredno odpoved za zakonito in tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo. Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z dejansko in pravno presojo sodišča prve stopnje, razlogov po nepotrebnem ne ponavlja, v nadaljevanju pa se opredeljuje le do odločilnih pritožbenih navedb (prvi odstavek 360. člena ZPP).

6.Neutemeljen je pritožbeni očitek o absolutnih bistvenih kršitvah določb pravdnega postopka iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Izpodbijana sodba vsebuje jasne, med seboj skladne in logične razloge o vseh odločilnih dejstvih, zato jo je mogoče v celoti preizkusiti. Sodišče prve stopnje je obrazložilo, na podlagi katerih dokazov je ugotovilo, da je bil na traktorsko prikolico naložen GLS in ne sečni ostanki, kakšna je bila vloga tožnika pri nakladanju lesa ter zakaj ni sledilo njegovim trditvam. Prav tako se je opredelilo do vseh bistvenih navedb pravdnih strank, zato ni podana zatrjevana kršitev pravice do izjave.

7.Neutemeljeno tožnik uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Protispisnost je podana le tedaj, kadar obstaja nasprotje med tem, kar je navedeno v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov ali izpovedb, in med njihovo dejansko vsebino. V obravnavani zadevi takšno nasprotje ni podano. Sodišče prve stopnje je vse izvedene dokaze pravilno povzelo in jih nato dokazno ocenilo v skladu z metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP. Tožnik s pritožbenimi navedbami dejansko ne zatrjuje protispisnosti, temveč izraža nestrinjanje z dokazno oceno sodišča prve stopnje. Okoliščina, da sodišče ni sledilo njegovi oceni dokazov oziroma da je posamezne izpovedbe ocenilo drugače kot tožnik, pa ne pomeni obstoja kršitve iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je jasno in logično obrazložilo, zakaj je verjelo izpovedbi inšpektorice in drugim izvedenim dokazom ter zakaj ni sledilo tožnikovim navedbam, da je šlo za sečne ostanke in da je bilo podano dovoljenje za nalaganje spornega lesa. Zato zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka ni podana.

8.Pritožba neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da ni izvedlo predlaganih dokazov z ogledom kraja samega, postavitvijo izvedenca gozdarske oziroma lesarske stroke ter ponovnim zaslišanjem posameznih prič. Sodišče ni dolžno izvesti vseh predlaganih dokazov, temveč le tiste, ki so pomembni za odločitev. Iz razlogov izpodbijane sodbe jasno izhaja, da je sodišče štelo dejansko stanje glede vrste lesa za dovolj razjasnjeno že na podlagi izvedenih dokazov, predvsem fotografij inšpektorice, zapisnika gozdarske inšpekcije ter izpovedb inšpektorice E. E., zakonitega zastopnika toženke in drugih zaslišanih prič. Za ugotovitev, da je šlo za GLS in ne za sečne ostanke, postavitev izvedenca ni bila potrebna. Fotografije v spisu, na katere se je sodišče oprlo, namreč jasno prikazujejo gozdno lesne sortimente, ki po svojih dimenzijah in lastnostih očitno ne ustrezajo zakonski definiciji sečnih ostankov po Zakonu o gozdovih. Sodišče prve stopnje ni prevzelo vloge izvedenca, kot zmotno navaja pritožba, temveč je na podlagi izvedenih dokazov opravilo dokazno oceno v okviru svojih pristojnosti po 8. členu ZPP. Posledično ni utemeljeno sklicevanje na odločbo Up-645/20. Sicer pa je sodišče izvedbo tega dokaza zavrnilo že iz razloga, ker ga tožnik ni substanciral, čemur tožnik v pritožbi ne nasprotuje.

9.Pritožbeno sodišče soglaša tudi s presojo sodišča prve stopnje, da izvedba ogleda kraja dogodka ni bila potrebna. Predlagani dokaz namreč glede na časovno oddaljenost od obravnavanega dogodka ni bil primeren za zanesljivo ugotavljanje odločilnih dejstev, saj po preteku več kot enega leta ni mogoče z gotovostjo ugotoviti, ali se na kraju še vedno nahaja isti les kot ob času spornega dogodka. Sodišče prve stopnje utemeljeno ni ponovno zaslišalo predlaganih prič niti ni izvedlo njihovega soočenja. Priče so bile v postopku neposredno zaslišane, strankama pa je bila omogočena pravica do postavljanja vprašanj in podajanja pripomb na njihove izpovedbe. Morebitna odstopanja oziroma razlike v posameznih izjavah prič iz drugih postopkov (tožnik razlik v izjavah v pritožbi niti ne konkretizira) sama po sebi še ne narekujejo njihovega ponovnega zaslišanja, saj je dokazna ocena pridržana sodišču, ki odloča v konkretnem postopku. Zato sodišču prve stopnje ni mogoče očitati kršitve določb pravdnega postopka niti posega v tožnikovo pravico do izjave oziroma poštenega sojenja.

10.Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo vpogled v spis Delovnega sodišča v Celju oziroma da bi moralo slediti tam sprejeti dokazni oceni. Vsak sodni postopek temelji na lastni trditveni in dokazni podlagi, sodišče pa odloča na podlagi dokazov, izvedenih v konkretnem postopku. Zato nekonkretizirano sklicevanje na listine, izpovedbe prič in odločitev iz drugega individualnega delovnega spora ni moglo nadomestiti trditvene podlage tožnika niti ni bilo pravno odločilno za presojo v obravnavani zadevi. Morebitna drugačna odločitev oziroma dokazna ocena v drugem postopku sama po sebi ne pomeni kršitve načela enakosti pred zakonom ali pravice do enakega varstva pravic. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da je bilo v predmetni zadevi odločilno vprašanje, ali je bil na prikolico naložen GLS ali sečni ostanki ter kakšna je bila pri tem vloga tožnika, svojo odločitev pa je oprlo na dokaze, neposredno izvedene v tem postopku. Sicer pa vloga tožnika ni bila enaka vlogi in kršitvi, očitani A. A. Za razliko od A. A., ki je bil le sekač in je očitno menil, da gre za sečne ostanke, za katere mu je dano dovoljenje za odvoz, je bil tožnik v spornem obdobju odpremnik, ki je kot strokovna in odgovorna oseba vedel in videl, kaj se nalaga na traktorsko prikolico, zato bi moral opozoriti, da ne gre za sečne ostanke, temveč GLS in torej nalaganje slednjega preprečiti.

11.Prav tako ne drži, da bi sodišče ignoriralo fotografije, ki jih je predložil tožnik. Do njih se je izrecno opredelilo in obrazložilo, zakaj jih ne šteje za verodostojen dokaz glede odločilnih dejstev, saj niso bile posnete ob samem dogodku, iz njih pa ni bilo mogoče ugotoviti, kdaj in kje so nastale niti ali prikazujejo isti les kot obravnavanega dne. Zato sodišču prve stopnje tudi s tem v zvezi ni mogoče očitati nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ali bistvene kršitve določb pravdnega postopka.

12.Dejstvo, da sodišče ni sledilo dokaznim predlogom oziroma pravnim naziranjem tožnika, samo po sebi ne pomeni kršitve ustavnih pravic iz 22. in 23. člena Ustave Republike Slovenije. Tožniku je bilo v postopku omogočeno sodelovanje, izvajanje dokazov, postavljanje vprašanj pričam ter podajanje navedb in pravnih stališč. Sodišče prve stopnje je njegove trditve obravnavalo in se do bistvenih navedb tudi opredelilo. Zato niso podane zatrjevane kršitve načela kontradiktornosti niti pravice do enakega varstva pravic.

Pritožba neutemeljeno uveljavlja obstoj t. i. "sodbe presenečenja", o kateri je mogoče govoriti, kadar sodišče uporabi pravno podlago, na katero se nobena od strank ni sklicevala in zato strankama ni mogoče očitati, da bi ob potrebni skrbnosti z uporabo te pravne podlage mogli in morali računati. Česa takega tožnik v pritožbi ne zatrjuje. Sodišče odločitve ni oprlo na nobeno novo ali nepričakovano pravno ali dejansko podlago. Materialno procesno vodstvo po 285. členu ZPP pa ne pomeni, da bi moralo sodišče stranki vnaprej razkriti svojo dokazno oceno. V obravnavani zadevi je bilo ves čas postopka jasno, da je odločilno vprašanje, ali je bil na prikolico naložen GLS ali sečni ostanki ter kakšna je bila pri tem vloga tožnika. O teh vprašanjih se je izvajal dokazni postopek, zato odločitev sodišča za tožnika niti v tem pogledu ni mogla biti nepričakovana.

Prav tako ni utemeljen očitek o selektivni oziroma arbitrarni dokazni oceni. Sodišče prve stopnje je skladno z 8. členom ZPP presodilo vsak dokaz posebej in vse dokaze skupaj ter svojo dokazno oceno ustrezno obrazložilo. Pritožba dejansko izraža zgolj nestrinjanje z dokazno oceno sodišča in ponuja lastno interpretacijo izvedenih dokazov, kar pa ne zadošča za uspeh s pritožbo. Pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da je bil na prikolico naložen GLS slabše kakovosti in ne sečni ostanki, ter da je imel tožnik pri tem aktivno vlogo, saj je kot odpremnik odredil oziroma dovolil nakladanje lesa. Za presojo zakonitosti odpovedi ni bistveno, ali je bil tožnik A. A. formalno nadrejen, niti ali je imel A. A. za odvoz sečnih ostankov dovoljenje s strani B. B. (s tem v zvezi je nerelevantna tudi izpoved D. D.). Tudi ni bistveno, kdo je predhodno sortiral "sečne ostanke". Odločilno je dejstvo, da so se na traktorsko prikolico z vedenjem tožnika nezakonito nalagali gozdno lesni sortimenti in ne sečni ostanki (C. C. jih je nalagal z dovoljenjem tožnika), pri čemer je bil prav tožnik kritičnega dne kot odpremnik na rampnem prostoru odgovoren za nadzor nad nakladanjem in razkladanjem GLS, za usmerjanje in vodenje voznikov in strojnikov ter za preverjanje, kaj se nalaga na traktorsko prikolico. Posledično je pravilna tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da se tožnik odgovornosti ne more razbremeniti s sklicevanjem na sekača, traktorista in šoferja.

Nedopustno pritožbeno novoto predstavljajo navedbe, da ugotovitve gozdarske inšpektorice niso verodostojne zato, ker naj ne bi pregledala celotne vsebine prikolice, lesa ne izmerila oziroma strokovno ocenila njegove kakovosti ter da je preverjala predvsem obstoj dokumentacije za prevoz lesa (337. člen ZPP). Ne glede na navedeno pritožbeno sodišče odgovarja, da sodišče prve stopnje svoje odločitve ni oprlo zgolj na dejstvo, da za prevoz ni bila izdana knjigovodska listina, temveč na celovito dokazno oceno vseh izvedenih dokazov, predvsem fotografij, zapisnika o inšpekcijskem nadzoru ter izpovedb zaslišanih prič. Inšpektorica je ob zaslišanju jasno pojasnila razliko med sečnimi ostanki in GLS ter izpovedala, da je bil na prikolici naložen GLS slabše kakovosti in ne sečni ostanki. Njeno izpovedbo potrjujejo tudi fotografije, iz katerih izhaja, da je šlo za les dimenzij in lastnosti, ki očitno presegajo zakonsko opredelitev sečnih ostankov po Zakonu o gozdovih. Ne držijo pavšalne pritožbene navedbe, da naj bi bila izpoved inšpektorice sama s seboj v nasprotju. Inšpektorica je namreč ves čas postopka jasno in odločno izpovedovala, da na prikolici niso bili naloženi sečni ostanki, saj so ti po svoji naravi nekaj povsem drugega, temveč les slabše kakovosti, ki se prodaja za drva in ima ekonomsko vrednost. Pojasnila je tudi, da niti po razložitvi lesa iz traktorske prikolice ni zaznala, da bi šlo za sečne ostanke.

Okoliščina, da knjigovodska listina za odvoz sečnih ostankov ni potrebna, za odločitev ni bistvena, saj je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da v konkretnem primeru ni šlo za sečne ostanke, temveč za GLS, za katerega je takšna dokumentacija obvezna. Zato pritožbeno sodišče ne dvomi v pravilnost dokazne ocene sodišča prve stopnje niti v verodostojnost ugotovitev gozdarske inšpektorice. Prav tako za presojo zakonitosti izredne odpovedi ni odločilno, da inšpektorica zoper tožnika ni uvedla prekrškovnega postopka. Navedena okoliščina sama po sebi ne izključuje obstoja hujše kršitve pogodbenih oziroma drugih obveznosti iz delovnega razmerja niti ne pomeni, da niso bili podani pogoji za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Pritožbene navedbe, da toženki škoda ni nastala, ker les po posredovanju inšpektorice ni bil odpeljan, niso bistvene. Za presojo zakonitosti izredne odpovedi ni odločilno, ali je bila toženki dejansko povzročena premoženjska škoda oziroma ali je bil les dokončno odpeljan s kraja dogodka, temveč ali je tožnik s svojim ravnanjem huje kršil pogodbene oziroma druge obveznosti iz delovnega razmerja in ali ima njegovo ravnanje znake kaznivega dejanja. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, je bilo ravnanje dokončano že z nalaganjem GLS na zasebno traktorsko prikolico brez ustrezne dokumentacije in z njegovo izločitvijo od drugih stvari. Dejstvo, da je bil les po posredovanju inšpektorice kasneje razložen, lahko vpliva zgolj na vprašanje morebitne kazenske sankcije, ne izključuje pa protipravnosti ravnanja niti obstoja hujše kršitve delovnih obveznosti.

Neutemeljene so pritožbene navedbe, da toženka očitanega ravnanja ni štela za dovolj resnega, ker tožniku po dogodku ni prepovedala opravljanja dela. Odločitev delodajalca, ali bo delavcu do zaključka postopka izredne odpovedi prepovedal opravljati delo, je odvisna od konkretnih okoliščin posameznega primera in ne predstavlja odločilnega kriterija za presojo zakonitosti odpovedi. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, delodajalec v fazi podaje obdolžitve in zagovora šele preverja okoliščine dogodka ter pridobiva delavčeva pojasnila, zato sama odsotnost prepovedi opravljanja dela ne pomeni, da očitana kršitev ni bila dovolj huda oziroma da niso bili podani razlogi za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Pravilna je tudi materialnopravna presoja sodišča prve stopnje, da ravnanje tožnika vsebuje vse znake kaznivega dejanja male tatvine po drugem odstavku 204. člena Kazenskega zakonika (KZ-1) v sostorilstvu. Tožnik je kot odgovorna oseba za nadzor nad nakladanjem GLS zavestno sodeloval pri odtujitvi tuje premične stvari v obliki približno 3 m³ GLS, ko je dal navodilo, da se na zasebno traktorsko prikolico naloži posekan GLS, pri čemer je vedel, da za takšen natovor ne razpolaga niti z dovoljenjem delodajalca niti z ustrezno knjigovodsko listino. Dejstvo, da les zaradi posredovanja inšpektorice ni bil odpeljan, kot pojasnjeno, ne izključuje dokončanosti dejanja. Prav tako ni mogoče slediti pritožbenim navedbam o neobstoju prilastitvenega namena, saj je iz ugotovljenih okoliščin razvidno, da je tožnik ravnal z direktnim naklepom in se zavedal protipravnosti svojega ravnanja.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo tudi obstoj pogoja iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1, saj zaradi porušenega zaupanja nadaljevanje delovnega razmerja niti do poteka odpovednega roka ni bilo mogoče. Tožnik je opravljal delo odpremnika, ki temelji na posebnem zaupanju delodajalca glede ravnanja z gozdno lesnimi sortimenti, odgovoren je bil, da bdi nad protipravnim odtujevanjem premoženja toženke, njegovo povsem nasprotno ravnanje, do katerega je bil povsem nekritičen, pa je pomenilo hujšo kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja. Izredna odpoved zato ni bila nesorazmeren ukrep.

Ker niso podani niti pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je bilo treba pritožbo zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).