Jedro

Insolventnost je položaj, ki nastane, če dolžnik v daljšem časovnem obdobju ni sposoben poravnati vseh svojih obveznosti, ki so zapadle v tem obdobju (trajnejša nelikvidnost) ali postane dolgoročno plačilno nesposoben (prvi odstavek 14. člena ZFPPIPP). Za insolventnost tako zadostuje že eden od navedenih položajev.

Višje sodišče se ne strinja s pritožbenim naziranjem, da gre za zlorabo postopka, da gre za nesorazmeren ukrep in da bi moral upnik svoje terjatve izterjati v izvršilnem postopku. Iz spisa je namreč jasno razvidno, da upnik svojo terjatev po obeh pogodbah o plačilu garancije izterjuje že od leta 2004 dalje, poplačilo v dveh izvršilnih postopkih pa ob petih poskusih prodaj vse do sedaj ni bilo uspešno.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom začelo postopek osebnega stečaja nad dolžnico in imenovalo upravitelja.

2. Dolžnica se je zoper sklep pritožila. Navaja, da upnikove terjatve ne obstajajo, saj bi lahko bile v celoti poplačane v stečajnem postopku nad družbo A. d.o.o. (v nadaljevanju: družba) Vse terjatve so bile namreč zavarovane s hipotekami na nepremičninah družbe. Kljub temu je upnik terjatve po pogodbah o plačilu garancije v tujini št. 825/97 in 814/97 v stečajnem postopku nad družbo prijavil le kot navadne terjatve in jih je le zato dobil le delno plačane, medtem ko je kupnina za družbine nepremičnine, dosežena v stečajnem postopku, znašala več kot upnikove terjatve. Terjatev po pogodbi o kratkoročnem posojilu št. 52-49387-140 je bila prav tako zavarovana z nepremičninami v lasti družbe, vendar pa upnik v stečajnem postopku ni niti prijavil terjatve po tej pogodbi, prav tako ne ločitvene pravice, zato po svoji krivdi ni bil poplačan. Dolžnica kot porok mu zato ničesar ne dolguje na podlagi 1022. in 1027. člena Obligacijskega zakonika. Nadalje navaja, da upnik ni izkazal višine terjatev, prometne kartice pa so zgolj enostranske listine, ki z njo kot porokinjo niso usklajene. Konkretizirano navaja tudi stroške, s katerimi se ne strinja in so kot dolg vključene v prometni kartici. Prav tako dolžnica ni insolventna, saj imata skupaj z možem, ki je prav tako porok za vse obveznosti, nepremičnine, ki so vredne bistveno več kot znaša dolg. Dolg lahko ob izločitvi napak sodišča znaša največ 150.111,04 EUR. Terjatev iz pogodbe o kratkoročnem posojilu je zastarala. Postopek osebnega stečaja je nesorazmeren ukrep, saj bi se upnik lahko poplačal v izvršilnem postopku.

3. Upnik je na pritožbo odgovoril in predlagal njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Upnik, ki predlaga začetek stečajnega postopka, mora verjetno izkazati svojo terjatev do dolžnika in okoliščino, da dolžnik zamuja s plačilom te terjatve več kot dva meseca (3. točka 231. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju – ZFPPIPP), opisati in dokazati pa mora tudi dejstva in okoliščine, iz katerih izhaja, da je dolžnik postal insolventen (prvi in drugi odstavek 232. člena ZFPPIPP).

6. Bistvo spora pred sodiščem prve stopnje je bilo vprašanje, ali je dolžnica prosta obveznosti do upnika, ker ta v stečajnem postopku proti družbi A. d.o.o. (v nadaljevanju glavni dolžnik) ni prijavil ločitvene pravice na nepremičninah glavnega dolžnika (v naravi sirarna ... in poslovni prostor v ...; v nadaljevanju: Nepremičnine glavnega dolžnika). Prijavil je le terjatev po Pogodbah o plačilu garancije v tujini št. 825/97 z dne 3. 4. 1997 z Aneksi št. 1 do 7 in Pogodbo o plačilu garancije v tujini št. 814/97 z dne 3. 2. 1997 z Aneksi št. 1 do 7 (v nadaljevanju: Pogodbi št. 814/97 in 825/97). Terjatev je bila kot navadna terjatev v stečajnem postopku proti glavnemu dolžniku tudi priznana in delno poplačana.

7. Sodišče prve stopnje je v zvezi s terjatvijo po Pogodbah št. 814/97 in 825/97 v bistvenem ugotovilo, da je upnik v stečajni postopek zoper glavnega dolžnika pravilno prijavil samo terjatev, ne pa tudi ločitveno pravico, saj terjatev po Pogodbah št. 814/97 in 825/97 ni bila zavarovana z ločitveno pravico na nepremičninah glavnega dolžnika. Pri tem se je oprlo na vsebino Pogodb št. 814/97 in 825/97, kjer je bilo kot nepremično premoženje zastavljeno pritožničino premoženje. Tudi samo je sprejelo razloge iz sodbe Okrožnega sodišča v Celju P 000/2013 z dne 8. 10. 2013 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Celju Cp 131/2014 z dne 29. 5. 2015 in ugotovilo, da je bilo s 6. členom Kreditne pogodbe št. 25310/96 z dne 25. 11. 1996 (v nadaljevanju: Kreditna pogodba) in 7. členom Pogodbe o kratkoročnem posojilu št. 52-49387-140 z dne 5. 4. 2001 (v nadaljevanju Pogodba o kratkoročnem posojilu) ustanovljeno zavarovanje za obveznosti iz tiste pogodbe, teh določb pa tudi ni mogoče raztegniti na vse kasnejše posle, niti tega dolžnica ni zatrjevala.

8. Pritožnica (dolžnica) je v pritožbi v tem delu navedla, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ker ni uporabilo 1027. člena Obligacijskega zakonika – OZ. Ta določa, da je porok prost svoje obveznosti nasproti upniku, če ta opusti zastavo ali kakšno drugo pravico, s katero je bila zavarovana izpolnitev njegove terjatve, ali če jo izgubi zaradi svoje malomarnosti in tako onemogoči prehod te pravice na poroka. Pritožnica meni, da bi upnik za zavarovanje terjatve iz Pogodb št. 814/97 in 825/97 lahko pridobil na nepremičninah glavnega dolžnika zastavno pravico. Ker za to ni poskrbel, je prenehala njena obveznost na podlagi 1027. člena OZ. To utemeljuje s stališčem, da bi moralo sodišče prve stopnje v okviru 1027. člena OZ upoštevati 6. člen Kreditne pogodbe in 7. člen Pogodbe o kratkoročnem posojilu. Upnik bi na njuni podlagi lahko dosegel zavarovanje terjatve iz Pogodb št. 814/97 in 825/97 na nepremičninah glavnega dolžnika, pa jih po svoji lastni krivdi ni.

9. V tem delu je odločitev sodišča prve stopnje pravilna, pravilni pa so tudi razlogi, s katerimi je utemeljilo izpodbijani sklep o začetku postopka osebnega stečaja.

10. Dolžnik iz Pogodb št. 814/97 in 825/97 je glavni dolžnik, pritožnica je porokinja. Stranke so v 10. členu uredile zavarovanje obveznosti iz Pogodb št. 814/97 in 825/97. Poleg zavarovanja s štirimi bianko podpisanimi akceptnimi nalogi glavnega dolžnika (z nepreklicnim pooblastilom za izpolnitev) je bilo dodatno dogovorjeno še stvarno zavarovanje, to je zavarovanje z vknjižbo zastavne pravice v korist upnika v znesku 1.000,000,00 ATS (Pogodba št. 814/97) in 700.000,00 ATS (Pogodba št. 825/97), z obrestno mero iz 4. člena Pogodb in za stroške in zamudne obresti, in sicer na nepremičnini, vpisani v zemljiški knjigi Okrajnega sodišča v Žalcu pod vl. št. 000 k.o. .... Ta nepremičnina je v zastavljenem delu v (so)lasti porokinje, to je stečajne dolžnice in pritožnice. Ni sporno, da Pogodbi št. 814/97 in 825/97 nista predstavljali pravnega naslova za ustanovitev zastavne pravice nepremičninah glavnega dolžnika.

11. Ko pritožnica zatrjuje, da sta podlago za zavarovanje terjatve iz Pogodb št. 814/97 in 825/97 prestavljali Kreditna pogodba in Pogodba o kratkoročnem posojilu, je tako pritožbeno stališče zmotno.

12. Glede Pogodbe o kratkoročnem posojilu višje sodišče najprej poudarja, da je bila sklenjena v letu 2001. V 7. členu Pogodbe o kratkoročnem posojilu so stranke pogodbe dogovorile zavarovanje posojila po **tej** pogodbi. V Pogodbi o kratkoročnem posojilu se Pogodbi št. 814/97 in 825/97 ne omenjata. Iz besedila 7. člena izhaja, da se zavarovanje ustanavlja in dogovarja v zvezi s **to** pogodbo (torej s Pogodbo o kratkoročnem posojilu), kakor tudi za eventualno nova posojila, jamstva in podobno. Vendar se zadnje nanaša na podpisane menične izjave in akceptne naloge (glej prvi odstavek), medtem ko je bil dogovor o ustanovitvi zastavne pravice na nepremičninah glavnega dolžnika dogovorjen v zvezi z obveznostmi po tej pogodbi, to je Pogodbi o kratkoročnem posojilu. V pogodbi je bilo dogovorjeno, da se vpis izvede na podlagi sporazuma pogodbenih strank, sklenjenega pri notarju (glej drugi odstavek). Kar je bilo tudi storjeno v kasneje sestavljenem notarskem zapisu notarke A. A. (SV 1603/2001; glej na primer člen Tretjič). Tudi v tem notarskem zapisu (sporazumu o zavarovanju po 250. členu Zakona o izvršbi in zavarovanju – ZIZ), ki je javna listina (drugi odstavek 3. člena Zakona o notariatu – ZN) in vsebuje klavzulo o neposredni izvršljivosti (ima moč izvršilnega naslova; prim. 2. točko 17. člena ZIZ), ni bilo dogovorjeno zavarovanje terjatve iz Pogodb št. 814/97 in 825/97 na nepremičninah glavnega dolžnika niti to ni povzeto v tistem delu notarskega zapisa, v katerem so stranke povzele stanje stvarnega zavarovanja za obveznosti iz več pogodb (glej člen Četrtič). Višje sodišče še izpostavlja, da stranke Pogodb št. 814/97 in št. 825/97 tudi v kasnejših aneksih (npr. 6. in 7), v katerih povzemajo obstoj stvarnega zavarovanja, navajajo le hipoteko na premoženju porokinje, to je pritožničinem solastnem deležu na nepremičnini. Zato je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da Kreditna pogodba (v 6. členu) in Pogodba o kratkoročnem posojilu (v 7. členu) ne predstavljata podlagi za pridobitev zastavne pravice za zavarovanje terjatev iz Pogodb št. 814/97 in 825/97 na nepremičnih glavnega dolžnika.

13. Tega ne more omajati niti pritožbena trditev, da sta bila tako Pogodba o kratkoročnem posojilu kot Sporazum o zavarovanju terjatev po 250. členu ZIZ podpisana v prostorih notarke, ki je razložila, da dogovorjeno zavarovanje v 7. členu pogodbe, to je hipoteki, ustanovljeni na osnovi te pogodbe, služita za zavarovanje vseh bodočih terjatev, ki jih bo upnica odobrila glavnemu dolžniku. Stranke zavezuje in učinke zanje ustanavlja le tisto, kar je bilo povzeto v notarski zapis, ne pa tudi, kar je bilo ob robu dogodka morebiti razpravljano, četudi zatrjevano s strani notarke. Zato tudi v pritožbi izpostavljeni dokazi z zaslišanjem prič ne predstavljajo zatrjevanje pravno pomembnega dejstva (sodišče prve stopnje je torej ravnalo pravilno, ko prič ni zaslišalo). Sicer pa pravzaprav že iz samih pritožbenih navedb izhaja, da se 7. člen nanaša na bodoče terjatve. Terjatvi iz Pogodb št. 814/97 in 825/97 takrat nista bili bodoči terjatvi. Vse to višje sodišče še toliko bolj prepričuje v tisto, kar je navedlo v prejšnjem odstavku, to je, da je zavarovanje na nepremičninah glavnega dolžnika veljalo le za obveznosti iz Pogodbe o kratkoročnem posojilu in Kreditne pogodbe.

14. Po prepričanju višjega sodišča je treba tako razlagati tudi 6. člen Kreditne pogodbe. Iz zadnje alineje prvega odstavka 6. člena Kreditne pogodbe, v katerem sta poroka (tudi pritožnica) dovolila vknjižbo zastavne pravice v korist banke, izhaja, da je bilo stvarno zavarovanje s hipoteko dano za zavarovanje terjatve po Kreditni pogodbi, saj je znesek v višini 25.000.000,00 SIT (kar je pogodbeni znesek iz te pogodbe) z obrestno mero iz 3. člena te Pogodbe, s stroški in zamudnimi obrestmi, prav znesek obveznosti iz Kreditne pogodbe. Resda je bilo v prvem odstavku zapisano, da za zavarovanje vseh obstoječih terjatev banke in zahtevkov, ki bi nastali v zvezi s to pogodbo, kakor tudi za eventualne nove kredite, posojila, jamstva in podobno kreditojemalec daje poleg tam navedenih jamstev še vknjižbo zastavne pravice na nepremičnini glavnega dolžnika, vendar je jasno, da je zadnjo alinejo prvega odstavka treba razumeti v zvezi s terjatvijo iz Kreditne pogodbe. Na vsebino člena Četrtič notarskega zapisa (kjer je povzeto stanje stvarnih zavarovanj zastavnih dolžnikov: glavnega dolžnika in obeh porokov, med njimi tudi pritožnice) pa je višje sodišče zgoraj tudi že opozorilo.

15. Pritožnica v nadaljevanju še izpodbija višino same terjatve, vendar tudi v tem delu neutemeljeno.

16. Pritožnica upniku očita, da stanje po prometnih karticah ni usklajeno z njo in prometne kartice naj ne bi predstavljale verodostojne listine. Vendar upnik prometnih kartic ni dolžan usklajevati z dolžnico, prometne kartice pa predstavljajo le enega od dokazov o obstoju terjatev, v katerem je pojasnjena višina terjatve, ki jo zatrjuje upnik. Na pritožnici je nato bilo, da pojasni, katere postavke niso pravilne, tega bremena pa pritožnica pred sodiščem prve stopnje ni zmogla.

17. Ugovor glede višine terjatev je namreč ostal na ravni pavšalnosti, pritožnica ga ni dopolnila niti, ko je bila v postopku zaslišana in o tem vprašana. Šele v pritožbi je navedla, da se ne strinja s stroški in s katerimi stroški, ki so vsebovani v prometnih karticah, kar pa je prepozno in višje sodišče tega niti ne sme upoštevati (prvi odstavek 337. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP). V pritožbi pa tudi sama navaja, da bi ob izločitvi napak pri obračunu terjatev še vedno ostala terjatev v višini 150.111,04 EUR. Niti s tako dopolnjenim ugovorom glede višine terjatve ne bi uspela izkazati, da upnikova terjatev po Pogodbah št. 814/97 in 825/97 ne obstaja.

18. Višje sodišče torej pritrjuje upniku iz odgovora na pritožbo, da pritožnica v postopku pred sodiščem prve stopnje konkretnih zneskov v zvezi z obveznostjo po obeh pogodbah o bančnih garancijah ni konkretno zatrjevala. Sodišče prve stopnje je tako utemeljeno sledilo izkazani in obračunani terjatvi upnika iz listin, priloženih k predlogu za začetek stečajnega postopka. Pritožnica ni pojasnila, zakaj naj ne bi bil upnik upravičen do povračila stroškov opominov in ostalih stroškov v tam zapisani višini. Zgolj trditev, da upnik v zvezi s tem ničesar ni pošiljal dolžnikoma (s tem očitno misli prometne kartice in s tem v zvezi nastale stroške), ne zadošča. Pritožnica svoje trditve namreč ni oprla na morebitne določbe pogodbenega prava, kjer je bila dogovorjena obveznost tudi glede plačila stroškov.

19. Pritožnica se v zadnjem delu pritožbe pritožuje tudi v zvezi s Pogodbo o kratkoročnem posojilu št. 52-49387/140, in tudi v tem delu navaja, da je sodišče spregledalo 1027. člen OZ. V tem delu bi utegnile biti pritožbene navedbe glede na 1022. in 1027. člen OZ sicer utemeljene, vendar to v ničemer ne spremeni odločitve sodišča prve stopnje, saj se odločitev nedvomno izkaže za pravilno vsaj v zvezi s Pogodbama št. 825/97 in 814/97. Tudi sicer pa iz pritožbe izhaja, da je nesporen del terjatve vsaj 150.111,04 EUR. Torej ni nobenega dvoma, da je upnik do standarda verjetnosti uspel izkazati, da ima upnik do dolžnice terjatev, ki ni poplačana. Zato v tej fazi postopka ni potrebno ugotoviti verjetnosti tudi te terjatve in se višje sodišče s tem podrobneje ni ukvarjalo.

20. Upnik je plačilo terjatev neuspešno uveljavljal v izvršilnem postopku – nazadnje v letu 2016 (opr. št. I 00/2016 pred Okrajnim sodiščem v Žalcu), zato je pravilna tudi ugotovitev, da dolžnica zamuja s plačilom terjatve več kot dva meseca.

21. Višje sodišče se strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da je pritožnica insolventna, čemur pritožnica sicer v pritožbi nasprotuje. Insolventnost je položaj, ki nastane, če dolžnik v daljšem časovnem obdobju ni sposoben poravnati vseh svojih obveznosti, ki so zapadle v tem obdobju (trajnejša nelikvidnost) **ali** postane dolgoročno plačilno nesposoben (prvi odstavek 14. člena ZFPPIPP). Za insolventnost tako zadostuje že eden od navedenih položajev.

22. Upnik in sodišče prve stopnje sta insolventnost kot trajnejšo nelikvidnost temeljila na domnevi iz prve alineje 3. točke drugega odstavka 14. člena ZFPPIPP. Ta domneva je podana pri dolžniku, ki je potrošnik, če za več kot dva meseca zamuja z izpolnitvijo ene ali več obveznosti v skupnem znesku, ki presega trikratnik njegove plače, nadomestil ali drugih prejemkov, ki jih prejema redno v obdobjih, ki niso daljša od dveh mesecev. Pritožnica je na naroku povedala, da prejema pokojnino v višini 920,00 EUR, zato njena obveznost, izkazana v višini vsaj 150.111,04 EUR, ki jo pritožnica priznava kot znesek z izločenimi napakami, oziroma 47.288,04 EUR in 69.777,05 EUR, kot jo je ugotovilo sodišče prve stopnje po Pogodbah št. 814/97 in 825/97 in glede katerih pritožnica ni uspela izpodbiti obstoja terjatev v navedeni višini, zagotovo presega trikratnik njene pokojnine. Te domneve insolventnosti pritožnica niti ni izpodbijala, zato je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je trajneje nelikvidna, pravilna. Prav tako pa se višje sodišče strinja tudi s stališčem sodišča prve stopnje, da pritožnica ni uspela dokazati, da ni dolgoročno plačilno nesposobna, in razloge izpodbijanega sklepa v tem delu sprejema kot svoje razloge. Dodaja pa še, da iz spisa izhaja, da je bila izvršba na pritožničine nepremičnine že večkrat neuspešna, kar že samo po sebi pomeni, da te nepremičnine dejansko niso vredne toliko, kot znaša njihova ocenjena vrednost, saj jih nihče ni bil pripravljen kupiti po tej ceni, pa tudi po nižji ne.

23. Višje sodišče odgovarja še na pritožbeno trditev, da gre za zlorabo postopka, da gre za nesorazmeren ukrep in da bi moral upnik svoje terjatve izterjati v izvršilnem postopku. Tudi v tem delu se višje sodišče s pritožbenim naziranjem pritožnice ne strinja, saj je iz celotnega spisa jasno razvidno, da upnik svojo terjatev po obeh pogodbah o plačilu garancije izterjuje že od leta 2004 dalje in poplačilo v dveh izvršilnih postopkih ob petih poskusih prodaj vse do sedaj ni bilo uspešno. V zvezi s tem torej upniku ni mogoče očitati nikakršne zlorabe pravice do predlaganja osebnega stečaja zoper dolžnico, ki je porokinja po Pogodbah 814/97 in 825/97. Upnik ima ustavno pravico do zasebne lastnine (33. člen Ustave Republike Slovenije), katere del je tudi pravica do poplačila terjatev. Dolžnica je svojo ustavno pravico do zasebne lastnine omejila s poroštvom in stvarnim zavarovanjem. Upniku, ki je večkrat poskusil priti do poplačila terjatev v izvršilnih postopkih, ki so bili neuspešni, zato ni mogoče odreči pravice, da do poplačila pride v postopku osebnega stečaja, ki je eden od dovoljenih postopkov za poplačilo terjatev.

24. Pravilen je tako zaključek sodišča prve stopnje, da je upnik uspel izkazati terjatev do pritožnice, s plačilom katere pritožnica zamuja več kot dva meseca, prav tako pa je uspel dokazati pritožničino insolventnost, pri čemer zadostuje že trajnejša nelikvidnost, dokazal pa je tudi dolžničino dolgoročno plačilno nesposobnost. 25. Odločitev sodišča prve stopnje je tako pravilna, zato je višje sodišče ob ugotovitvi, da sodišče prve stopnje tudi ni naredilo nobene kršitve, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (350. člen v zvezi s 366. členom ZPP, oba pa v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP), pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP).

Ta pisni odpravek se ujema z elektronskim izvirnikom sklepa.