Jedro

Ker zoper odločbo, ki jo izpodbija v upravnem sporu, tožnik pritožbe ni vložil, čeprav bi jo lahko, je moralo sodišče tožbo zavreči.

Izrek

Tožba se zavrže.

Obrazložitev

1. Dne 19. 10. 2015 je Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju organ prve stopnje) izdala sklep o davčni izvršbi na dolžnikova denarna sredstva in sicer je sklenila, da se osebno odgovornemu družbeniku dolžnika, A.A., opravi davčna izvršba dolžnega zneska obveznosti, ki znaša na dan 6. 10. 2015 24.511,15 EUR.

2. Iz obrazložitve sklepa o davčni izvršbi izhaja, da je iz knjigovodskih evidenc davčnega organa razvidno, da davčni zavezanec B. d.n.o., v predpisanem roku ni poravnal obveznosti, zato se je na podlagi 143. člena Zakona o davčnem postopku začela davčna izvršba. V nadaljevanju tožena stranka ugotavlja, da je iz izpisa sodnega registra na dan 14. 8. 2015 razvidno, da je družbenik dolžnika A.A. in da je s svojim statusom v družbi odgovoren za obveznosti dolžnika z vsem svojim premoženjem.

3. Zoper navedeni sklep tožnik vlaga tožbo in predlaga odpravo sklepa o davčni izvršbi DT 4934-527178/2015-14 z dne 19. 10. 2015. V tožbi navaja, da davčno izvršbo šteje za krivično in ugotavlja, da je z njenim izvajanjem okrnjena upravičenost varstva njegovih pravic. Predlaga, da se izpodbijani akt odpravi, da se mu vrnejo z davčno izvršbo zarubljeni zneski, ter da se davčna terjatev prenese na Zavod za zdravstveno varstvo Slovenije kot dejanskega obveznika, ki je bil dolžan plačati socialne prispevke.

4. V odgovoru na tožbo tožena stranka navaja, da tožnik vlaga tožbo zoper sklep, zoper katerega ni vložil pritožbe. Dodaja še, da za reševanje spora med pravno osebo oziroma zavarovancem in ZZZS tožena stranka ni pristojna, prav tako v postopku izvršbe ni mogoče izpodbijati izvršilnih naslovov, tožnik pa tudi ni zatrjeval, da bi bile obveznosti poravnane. Predlaga, da se tožba tožnika kot neutemeljena zavrne.

5. Sodišče je moralo tožbo zavreči iz naslednjih razlogov:

6. Po določbi prvega odstavka 2. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) odloča sodišče v upravnem sporu o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnika. O zakonitosti drugih aktov odloča sodišče v upravnem sporu samo, če tako določa zakon. Po tretjem odstavku 2. člena ZUS-1 je dokončni upravni akt tisti akt, zoper katerega ni mogoče vložiti rednih pravnih sredstev v postopku odločanja, po prvem odstavku 5. člena ZUS-1 pa se lahko akti, s katerimi je upravni akt na podlagi rednih ali izrednih pravnih sredstev odpravljen ali razveljavljen, v upravnem sporu izpodbijajo samo, če je bil z njimi postopek odločanja o zadevi končan. Kot izhaja iz tožbe in podatkov upravnih spisov, tožnik s tožbo izpodbija (prvostopenjski) sklep Finančne uprave RS DT 4934-527178/2015-14 z dne 19. 10. 2015, zoper katerega pritožba ni bila vložena. V 7. točki prvega odstavka 36. člena ZUS-1 je določeno, da sodišče tožbo s sklepom zavrže, če ugotovi, da je bila zoper upravni akt, ki se s tožbo izpodbija, mogoča pritožba, pa ta sploh ni bila vložena ali je bila vložena prepozno. Ker, kot je že navedeno, zoper sklep, ki ga tožnik s tožbo izpodbija v tem sporu, pritožba sploh ni bila vložena (iz pouka o pravnem sredstvu na navedenem sklepu izhaja, da je zoper ta sklep dovoljena pritožba na Ministrstvo za finance), je moralo sodišče tožbo zavreči na podlagi zgoraj navedene določbe 36. člena ZUS-1 (enako tudi Upravno sodišče RS v sklepu I U 236/2011 z dne 28. 9. 2011).