Jedro

V izvršilnem naslovu je pravdno sodišče odločalo o vznemirjanju solastninske pravice samo v veži stavbe (ne pa na dvorišču), zato ni podlage za naložitev dolžnici, da z notranjega dvorišča hiše odstrani vozilo ali, da se ji tam prepove parkiranje. Tudi postavitev stojala za perilo, ki je majhna, lahka in mobilna premičnina, ne predstavlja podobnega ravnanja, kot je parkirano vozilo, ki na mestu parkiranja zavzame praktično celoten prehod v veži.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se sklep v izpodbijani II. točki izreka potrdi.

II.Upniki sami krijejo svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1.Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje dovolilo izvršbo s tem, da se dolžnici naloži, da takoj po prejemu sklepa opusti parkiranje osebnega vozila ali podobna dejanja v veži v pritličju hiše Ulica 24 v L., za primer kršitve pa ji izreklo denarno kazen (I. točka izreka sklepa), v preostalem delu, v katerem upniki predlagajo, da dolžnica iz veže v pritličju hiše Ulica 24 v L. odstrani stojalo za perilo, da iz notranjega dvorišča hiše odstrani vozilo z reg. št. LJ 000 in da v bodoče opusti vožnjo skozi vežo, postavljanje stojala za perilo v veži, parkiranje vozila na dvorišču hiše Ulica 24 v L. in vsa druga podobna dejanja, pa predlog za izvršbo zavrnilo (II. točka izreka sklepa).

2.Zoper II. točko izreka se po pooblaščencu pravočasno pritožujejo upniki. Navajajo, da grajajo sodno presojo o oblikah vznemirjanja, ki so podobna parkiranju v veži. Stališče izpodbijanega sklepa, da so podobna dejanja zajemajo le statično postavljene ovire, ki onemogočajo prehod skozi vežo, je arbitrarno in ne izhaja iz sodbe, ki je podlaga izdanemu sklepu o izvršbi. Sodišče je v omenjeni sodbi prepoved parkiranja vozila v veži razsodilo zaradi vznemirjanja solastninske pravice upnikov kot etažnih lastnikov stavbe (veža je splošen skupen del stavbe). Oblike vznemirjanja solastninske pravice niso omejene zgolj na nemožnost prehoda, pač pa je to tudi samovoljna sprememba dotedanje rabe skupnega prostora, izpušni plini, ki se razširijo po hiši zaradi vožnje, zagotavljanje evakuacije, neestetski izgled. Kot so upniki navedli v predlogu za izvršbo, je veža namenjena zgolj peš prehodu, ni namenjena odlaganju stvari in vožnji skoznjo. Sicer pa tudi, če bi držalo stališče izpodbijanega sklepa, da je prepovedano zgolj tako dejanje, ki onemogoča prehod skozi vežo, bi bilo treba predlogu upnikov ugoditi in z izpodbijanim sklepom prepovedati vožnjo skozi vežo in parkiranje na dvorišču. Namreč, v času, ko vozilo vozi skozi vežo, prehod ni možen. Ker lahko vozilo do dvorišča pride izključno skozi vežo, to pomeni, da na svoji poti onemogoči prehod skozi vežo. Poleg tega vožnja skozi vežo ne pomeni, da je prehod onemogočen le kratkotrajno. To jasno ponazori primer, ko bi se vozilo v tistem času pokvarilo in obtičalo v veži - v tem primeru ne evakuacija, ne prehod ne bi bil možen. Ni namen prepovedi parkiranja v veži preprečiti lastniku (vozniku) vozila korist od tega parkiranja; namen prepovedi je v zagotavljanju pravice do neomejenega prehoda. In to pravico vozilo, ki pelje skozi vežo krši, povsem pa jo lahko prepreči situacija, ko bi se vozilo nenadoma pokvarilo - torej okoliščina, na katero dolžnica ne bi več mogla vplivati. Prepoved parkiranja v veži zato vključuje vsa takšna ravnanja dolžnice, ki imajo lahko za posledico onemogočanje prehoda (poleg drugih oblik vznemirjanja). Obseg, domet izrečene prepovedi parkiranja je treba presojati širše in ne zgolj z vidika možnosti prehoda po zaključenem dejanju (aktu), kot je to napačno napravljeno v izpodbijanem sklepu. Smiselno enako je treba presojati tudi postavljanje stojala za perilo v vežo. Vznemirjanje solastninske pravice ni le onemogočanje prehoda. Pač pa je to tudi raba, ki je v nasprotju z dotedanjo rabo in dogovorjeno rabo. Upniki so izrecno navedli, da veža ni namenjena postavljanju stojal za perilo. Priglašajo pritožbene stroške.

3.Pritožba ni utemeljena.

4.Iz razlogov izpodbijanega sklepa v bistvenem izhaja, da je sodišče prve stopnje predlog upnikov za izvršbo delno zavrnilo zato, ker upniki nimajo izvršilnega naslova, ki bi se nanašal na kakršnokoli obveznost dolžnice na notranjem dvorišču hiše na naslovu Ulica 24, L. Iz 46. točke obrazložitve sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani P 1844/2017 z dne 14. 1. 2020 izhaja, da v veži parkirano vozilo upnikom onemogoča dostop. Iz fotografije s parkiranim vozilom je razvidno, da v veži parkirano vozilo skoraj v celoti zapira prehod. Podobna vznemirjenja so torej statične ovire, ki onemogočajo oz. ovirajo prehod na podobne način kot v veži parkiran avtomobil. Posledično prehod oz. vožnja z avtomobilom skozi vežo, kar je kratkotrajen dinamičen dogodek, ni primerljiv s parkiranim vozilom kot stoječo oviro. Upniki tudi navajajo, da je dostop do notranjega dvorišča možen izključno skozi vežo hiše. Ker dolžnici z izvršilnim naslovom parkiranje na notranjem dvorišču ni prepovedano, ji posledično tudi vožnja skozi vežo z vozilom na dvorišče, ni prepovedana. Tudi stojalo za perilo, kot izhaja iz predložene fotografije, ni primerljiva ali podobna ovira kot v veži parkirano vozilo, saj iz predložene fotografije izhaja, da imajo upniki za prehod skozi vežo dovolj prostora in da jim je prehod omogočen. Odločitev sodišča prve stopnje je pravilna.

5.V obravnavani zadevi upniki predlagajo izvršbo na podlagi izvršilnega naslova, in sicer III. točke sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani P 1844/2017 z dne 14. 1. 2020, v kateri je sodišče odločilo:

-da mora dolžnica v 15 dneh pod izvršbo odstraniti svoje osebno vozilo znamke golf, reg št. LJ 000, iz veže v pritličju hiše Ulica 24 v L. in

-da se dolžnici prepove, da s takim ali podobnimi dejanji vznemirja solastninsko pravico upnikov veže v pritličju hiše Ulica 24 v L.

6.Bistveno materialno pravno izhodišče v tej pritožbeni zadevi je načelo stroge formalne legalitete, ki je temeljno načelo izvršilnega postopka. To načelo pomeni, da je izvršilno sodišče (pa tudi stranke) vezano na izvršilni naslov in ga mora izvršiti (samo) tako, kot se glasi ter ga ne more spreminjati, niti se ne sme spuščati v presojo njegove pravilnosti in zakonitosti (načelo formalne legalitete, primerjaj 17. člen ZIZ). Izvršilni postopek je namreč namenjen izključno temu, da se obveznost iz izvršilnega naslova izpolni.

7.Višje sodišče pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje, da je v izvršilnem naslovu pravdno sodišče odločalo o vznemirjanju solastninske pravice samo v veži stavbe (ne pa na dvorišču), zato ni podlage za naložitev dolžnici, da z notranjega dvorišča hiše odstrani vozilo ali, da se ji tam prepove parkiranje. Višje sodišče ne sprejema pritožbenega argumenta, da je dolžničino parkiranje na dvorišče zajeto v izvršilnem naslovu iz razloga, ker mora dolžnica, da bi parkirala na dvorišču, peljati skozi vežo. Prepričljivo je namreč stališče sodišča prve stopnje, da je vožnja skozi vežo enkraten dinamičen dogodek in ne statična ovira v veži. Na to ne vpliva potencialna možnost, da bi se lahko dolžnici ravno med tem prehodom avto ustavil oziroma pokvaril. Povedano še ne pomeni, da vožnja skozi vežo, da bi dolžnica vozilo parkirala na dvorišču, ne pomeni vznemirjanja solastninske pravice na način, da je to samovoljna sprememba dotedanje rabe skupnega prostora, z izpušnimi plini, ki se razširijo po hiši zaradi vožnje, pomeni pa, da takšna ravnanja niso predvidena oziroma zajeta v izvršilnem naslovu. Prav tako višje sodišče pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje, da tudi postavitev stojala za perilo, ki je majhna, lahka in mobilna premičnina, ne predstavlja podobnega ravnanja, kot je parkirano vozilo, ki na mestu parkiranja zavzame praktično celoten prehod v veži. Tudi glede stojala za perilo je sodišče prve stopnje tako pravilno ugotovilo, da v izvršilnem naslovu ni zaobseženo. Če dolžnica z novimi dejanji ravna v nasprotju z dotedanjo rabo in dogovorjeno rabo oziroma vznemirja solastninsko pravico, bodo v zvezi z njimi upniki morali pridobiti nov izvršilni naslov.

8.Pritožba po pojasnjenem ni utemeljena, višje sodišče pa tudi ni ugotovilo kršitev, na katere na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ pazi po uradni dolžnosti, zato jo je zavrnilo in sklep v izpodbijani II. točki izreka potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

9.Upniki s pritožbo niso uspeli, zato sami krijejo svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

Zveza:

Zakon o izvršbi in zavarovanju (1998) - ZIZ - člen 17, 226, 227

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.