Jedro

Odločilnega pomena za uporabo določila 24. člena prej veljavnega Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju v zvezi z 293. čl. sedaj veljavnega ZPIZ (Ur. l. RS št. 12/92) je čas zaposlitve tožnika pri Adria Airways, to je od 1.1.1973 do 30.6.1979. Do 6.7.1979 je bila po 10. členu novele Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. list SRS, št. 30/78) v veljavi nespremenjena določba prvega odstavka 24. člena, s katero je bilo izrecno določeno, da starostnemu upokojencu, ki je uveljavil pokojnino s pokojninsko dobo 40 let (moški) oziroma 35 let (ženska) in se je ponovno zaposlil ali začel opravljati samostojno dejavnost, ne oživi svojstvo zavarovanca iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja, razen za nesrečo pri delu in poklicno bolezen. Ta določba, v kateri je vsebovana prepoved ponovne pridobitve statusa zavarovanca starostnemu upokojencu s polno pokojninsko dobo ob ponovni zaposlitvi, je prisilne narave. To pomeni, da jo je dolžno sodišče upoštevati po uradni dolžnosti.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku D.R. in mu priznalo pravico vštetja v pokojninsko dobo - kot zavarovalno dobo - čas zaposlitve pri podjetju od 1.1.1973 do 30.6.1979. Toženi stranki je naložilo, da v 30-ih dneh po pravnomočnosti te sodbe s posebno odločbo tožniku odmeri starostno pokojnino. Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi toženega zavoda in spremenilo sodbo sodišča prve stopnje tako, da je v celoti zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek kot neutemeljen.

Zoper pravnomočno sodbo je tožnik vložil pravočasno revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava (3. točka prvega odstavka 385. člena ZPP). V obrazložitvi revizije navaja, da se je po upokojitvi koncem leta 1969, ponovno zaposlil in bil v času od 1.1.1973 do 30.6.1979 v delovnem razmerju pri ... Da je bil pri omenjenem podjetju v rednem delovnem razmerju, izhaja ne samo iz podatkov vpisa v delovni knjižici, pač pa predvsem iz dejstva, da so bili pri izplačilih osebnega dohodka v plačilnih listah dosledno prikazovani prispevki za njegovo pokojninsko, invalidsko in zdravstveno zavarovanje. Za presojo sporne zadeve je zato uporabiti določilo 254. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. list RS, št. 12/92 s spremembami). Obstoj delovnega razmerja (in ne pogodbenega razmerja) v navedenem obdobju priznava tudi drugostopno sodišče. Zato je, po navedbah revidenta, zmoten njegov zaključek, da mu odreka svojstvo zavarovanca. Če ... ni seznanila zavoda za zaposlovanje o redni zaposlitvi tožnika in, če je z lažnim prikazovanjem izplačanih prispevkov za njegovo pokojninsko zavarovanje pridobila znatno premoženjsko korist, ne more zaradi takega ravnanja trpeti škode tožnik. Zato predlaga, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in spremeni sodbo sodišča druge stopnje tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila (tretji odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku, Ur. list SFRJ, št. 4/77-27/90 - ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Po določilu 386. člena ZPP preizkusi revizijsko sodišče izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pa mora preizkusiti, ali ni morda podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena tega zakona in na pravilno uporabo materialnega prava. Revizijsko sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo glede bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, vendar take kršitve ni ugotovilo.

Uveljavljeni revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ni podan. Pritožbeno sodišče je opravilo preizkus sodbe sodišča prve stopnje v mejah določila 365. člena ZPP in skladno določilu 4. točke 373. člena ZPP spremenilo njegovo odločitev tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo kot neutemeljen. Pri tem je upoštevalo tiste materialnopravne predpise, pomembne za rešitev obravnavane zadeve (293. člen Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju), ki urejajo primere, ko se je postopek za uveljavljanje pravice iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja oziroma pokojninske dobe začel še v času veljavnosti prejšnjih predpisov, vendar se je končal po 1.4.1992. V prvem odstavku 293. člena je za te primere vsebovana norma, ki napotuje na uporabo predpisov, ki so veljali do navedenega dne. Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ, objavljen v Ur. listu RS, št. 12/92) je začel veljati 1.4.1992 (324. člen), tožnik pa je začel postopek za uveljavljanje pravic iz pokojninskega zavarovanja s svojo zahtevo, vloženo pri zavodu dne 17.3.1992. Ob upoštevanju tega dejstva je sodišče druge stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je svojo odločitev oprlo na določbo 293. člena sedaj veljavnega in 24. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. list SRS, št. 19/77).

Odločilnega pomena za uporabo določila 24. člena prej veljavnega Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju je čas zaposlitve tožnika pri ..., to je od 1.1.1973 do 30.6.1979. Do 6.7.1979 je bila po 10. členu novele Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. list SRS, št. 30/78) v veljavi nespremenjena določba prvega odstavka 24. člena, s katero je bilo izrecno določeno, da starostnemu upokojencu, ki je uveljavil pokojnino s pokojninsko dobo 40 let (moški) oziroma 35 let (ženska) in se je ponovno zaposlil ali začel opravljati samostojno dejavnost, ne oživi svojstvo zavarovanca iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja, razen za nesrečo pri delu in poklicno bolezen. Ta določba, v kateri je vsebovana prepoved ponovne pridobitve statusa zavarovanca starostnemu upokojencu s polno pokojninsko dobo ob ponovni zaposlitvi, je prisilne narave. To pomeni, da jo je dolžno sodišče upoštevati po uradni dolžnosti.

Ob dejanski ugotovitvi obeh sodišč, da je bila tožniku na podlagi polne pokojninske dobe priznana z odločbo Komunalnega zavoda za socialno zavarovanje Beograd, pravica do starostne pokojnine od 1.1.1970 dalje, D.R. ni mogel s ponovno zaposlitvijo po izrecni določbi zakona pridobiti statusa zavarovanca. Zato je sodišče druge stopnje, ko je zavrnilo njegov tožbeni zahtevek, pravilno uporabilo materialno pravo. Revizijsko sodišče se s tako pravno presojo strinja. Trditve, da je tožnik - zaradi ugotovljenega obstoja delovnega razmerja - užival svojstvo zavarovanca, so zato pravno neupoštevne in v nasprotju z zakonom. Samo v primeru, če bi tožnik znova sklenil delovno razmerje, v katerem bi delal polovico ali več kot polovico polnega delovnega časa, kot upokojenec z nepolno pokojninsko dobo, bi imel pravico, da se mu ta čas zavarovanja šteje za odstotno povečanje že uveljavljene pokojnine ali za njeno novo odmero (prvi odstavek 22. člena). Ker pa ta pogoj po ugotovitvah obeh nižjih sodišč ni izpolnjen, tožnik ni upravičen, tudi po presoji revizijskega sodišča, do vštetja v pokojninsko dobo kot zavarovalno dobo čas zaposlitve pri podjetju ...

Ker revizija ni utemeljena, jo je revizijsko sodišče v skladu z določbo 393. člena ZPP zavrnilo.

Sodišče je določbe Zakona o pravdnem postopku uporabilo smiselno kot predpise Republike Slovenije v skladu z določbo prvega odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije.