Jedro

Napačen pravni pouk delavcu ne more biti v škodo in ne spreminja dejstva, da se je bil tožnik dolžan ravnati po sklepu o razporeditvi šele po njegovi dokončnosti. Do tedaj ostaja "v veljavi" prejšnja razporeditev.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za razveljavitev sklepa tožene stranke o prenehanju delovnega razmerja tožniku zaradi neupravičenega izostanka z dela. Tožnik je bil razrešen kot direktor tožene stranke in razporejen na delovno mesto monterja. Na delo bi se moral zglasiti po končanem bolniškem staležu kljub svojemu prepričanju o neprimernosti razporeditve. To bi moral storiti kljub temu, da sklep o razporeditvi še ni bil dokončen.

Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi tožnika in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je razveljavilo sklepa tožene stranke o prenehanju delovnega razmerja in ugodilo reintegracijskemu zahtevku tožnika. Tožena stranka o ugovoru zoper sklep o razporeditvi ni odločila, dela, ki ga je opravljal prej pa tožnik ni mogel več opravljati. Zato se ni bil dolžan javljati na delo oziroma delati pred dokončnostjo sklepa o razporeditvi in do takrat delodajalec ne more izvajati sankcij.

Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, vlaga tožena stranka revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka v postopku pred sodiščem druge stopnje in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je pritožbeno sodišče napačno, v nasprotju z ugotovitvami sodišča prve stopnje in listinami v spisu (sklepom z dne 24. 12. 1998) navedlo, da tožena stranka o ugovoru zoper sklep o razporeditvi ni odločila. Napačno je stališče sodišča, da je odsotnost z dela upravičena, ker sklep o razporeditvi še ni postal dokončen. Zakon, kolektivna pogodba in splošni akt delodajalca take odsotnosti ne določajo kot razlog za opravičeno odsotnost z dela.

Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in 96/2002 - ZPP) vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Po določbi 371. člena ZPP revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava.

Tožena stranka sicer uveljavlja revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ne pove pa izrecno, za katere kršitve naj bi šlo. Iz njenih navedb je smiselno mogoče povzeti le, da ima morda v mislih kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP: da je o odločilnih dejstvih (dokončnosti sklepa o razporeditvi) nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in med samimi temi listinami. Tožena stranka v reviziji zatrjuje, da je o ugovoru zoper sklep o razporeditvi odločila s sklepom z dne 24. 12. 1998. Taka trditev je očitno zmotna. Z navedenim sklepom (priloga B2) je bilo na prvi stopnji odločeno o prenehanju delovnega razmerja tožniku. O zavrnitvi ugovora zoper sklep o razporeditvi ta akt ne govori in o tem niti posredno ne odloča. Revizijsko sodišče je pri materialnopravnem preizkusu izpodbijane sodbe v mejah revizijskih razlogov in tudi po uradni dolžnosti, vezano na dejansko stanje, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in preizkušalo sodišče druge stopnje. Zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP). Dejanska podlaga izpodbijane sodbe je na prvi stopnji ugotovljeno (celo kot nesporno) dejstvo, da sklep o razporeditvi tožnika na delovno mesto monter III ni dokončen, ker tožena stranka o ugovoru tožnika zoper ta sklep ni odločila.

Ob takem dejanskem stanju pa je odločitev sodišča druge stopnje pravilna. Ugovor delavca zoper sklep o razporeditvi po določbi prvega odstavka 106. člena Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/90 in nasl. - ZDR (1990)) zadrži izvršitev sklepa do sprejema dokončne odločitve. Ker ni šlo za primer odločitve iz drugega odstavka 106. člena ZDR (1990), je bil pravni pouk v sklepu o razporeditvi z dne 17. 11. 1998 napačen in v nasprotju z zakonom. Tak pravni pouk delavcu ne more biti v škodo in ne spreminja dejstva, da se je bil tožnik dolžan ravnati po sklepu o razporeditvi šele po njegovi dokončnosti. Dotedaj pa ostaja "v veljavi" prejšnja razporeditev. To seveda ne pomeni, da je bil tožnik še vedno direktor. Imenovanje in razrešitev poslovodnega organa ni delovno-pravno temveč statusno-pravno vprašanje. Kadar pa je direktor (tudi) v delovnem razmerju, ima po 13. členu Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Uradni list SFRJ, št. 60/89 in nasl. - ZTPDR-) v primeru poteka mandata ali predčasne razrešitve pravico do razporeditve na drugo ustrezno delovno mesto. Dokler ni dokončno razporejen, ima pravico do plače, ki bi jo prejemal, če bi še vedno opravljal svoje prejšnje delo. Na delodajalcu pa je, da o delovno-pravnem statusu bivšega direktorja odloči čimprej - seveda zakonito.

Sodba Vrhovnega sodišča na katero se tožena stranka sklicuje v reviziji, nima s to zadevo nobene zveze, saj je šlo tam za vprašanje, ali je vpoklic v tujo vojsko opravičen razlog za odsotnost z dela. Že sodišče druge stopnje pa je v zadostni meri pojasnilo, da tožnikov primer (razrešenega direktorja) ni primerljiv s tistimi, ko delavec lahko in mora delati na prejšnjem delovnem mestu do dokončne odločitve o razporeditvi na novo delovno mesto. Tožnik prejšnjega delovnega mesta ni imel več, na novem delovnem mestu pa ni bil dolžan delati, dokler ni bilo dokončno ugotovljeno, ali je ustrezno - posebej še glede zahtevanih pogojev izobrazbe, delovnih izkušenj in pogojev dela (zdravstvena sposobnost, varstvo pri delu). Zato v njegovem primeru sploh še ne gre za odsotnost z dela, delovnega mesta. Tožena stranka je bila tista, ki bi morala tožniku zagotoviti ustrezno delo in dokler tega ne stori na zakonit način, so na njeni strani razlogi za to, da tožnik ni delal in tudi ne "hodil v službo".

Ker glede na navedeno zatrjevani revizijski razlog ni podan, in je izpodbijana sodba materialno pravno pravilna, je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno (378. člen ZPP).