Jedro

Za strah je mogoče prisoditi pravično denarno odškodnino, če je bil strah intenziven in je dalj časa trajal. Če je bil intenziven strah kratkotrajen, je mogoče prisoditi odškodnino, če je bilo v daljšem časovnem obdobju porušeno oškodovančevo duševno ravnovesje.

Prikrajšanja kot jih zatrjuje tožnik (da je močno prizadet njegov občutek varnosti, kar mu povzroča hude psihične bolečine, da je bolj živčen, težje zaspi, se težje skoncentrira ipd.), niso prikrajšanja, zaradi katerih bi lahko zahteval odškodnino iz naslova zmanjšane življenjske aktivnosti.

Izrek

Pritožba se zavrne in sodba potrdi.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženec dolžan plačati tožniku 8.400,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27.9.2007 dalje do plačila in odločilo, da je tožnik dolžan tožencu povrniti 951,11 EUR pravdnih stroškov v 15. dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper sodbo je tožnik vložil pravočasno pritožbo „iz vseh pritožbenih razlogov“ in predlagal, da pritožbeno sodišče razpiše pritožbeno obravnavo, pritožbi ugodi, ali pa sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje in sicer novemu sodniku, v novo sojenje. Navaja, da je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek zavrnilo na podlagi navedb toženca, brez upoštevanja navedb tožnika in zbranih dokazov. Sodišče prve stopnje je nepopolno in zmotno ugotovilo dejansko stanje. Ignoriralo je zbrani dokazni material. Sklicevanje na sodbo II Ips 821/2005, ni primeno, saj gre za drugačno situacijo. Sodišče ni upoštevalo, da je toženec navedbe v prvi pripravljalni vlogi, da je tožnik prvi pričel metati manjše paličice proti balkonu, ob zaslišanju deloma zanikal, ko je izjavil, da se ne spomni, ali je on prvi vrgel rožo. Zaključek sodišča prve stopnje nasprotuje tudi ugotovitvam v policijskem zapisniku.

Sodišče rezultatov zaslišanja prič M. Z. D., S. J. in B. L., ni nikjer upoštevalo, čeprav je navedlo, da je te priče zaslišalo. Sodišče tudi ugotavlja, da naj bi najprej prišlo do verbalnega medsebojnega obračunavanja in zmerjanja s strani obeh pravdnih strank, pri čemer v celoti ignorira tožnikove navedbe in dokaze, da je šlo za napad iz zasede brez predhodnega opozorila. Napačna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožniku ni uspelo dokazati, da bi ga zadel lonec za rože. Da ga je zadel, je potrdila priča M. Z. D., priča S. J., ki jo je predlagal za zaslišanje toženec, pa tega tudi ni zanikala. Če bi sodišče upoštevalo vse pridobljene dokaze, bi prišlo do zaključka, da so pogoji za prisoditev odškodnine za pretrpljeni strah, izpolnjeni. Tožnik je večkrat poudaril, da mu je toženec grozil, med drugim tudi s strelnim orožjem, navajal je tudi pomoč toženčevega sina, tožnik je v stalnem in upravičenem strahu, da ga bo toženec napadel tudi s strelnim orožjem. Strah je torej pri tožniku povzročil dolgoročne posledice. Sodišče ni nikjer upoštevalo opravljene analize nevarnosti padajočih predmetov, energija je bila na pragu smrtonosne kinetične energije. Sodišče na nerazumljiv način navaja, da tožnik ni niti zatrjeval niti izpovedal, kaj je moral spremeniti glede načina prihoda domov. Že v tožbi je navedel, da po dogodku prihaja domov ob različnih urah in se do vhodnih vrat giblje po daljših poteh, tako, da bi se lažje izognil ponovnim zasedam toženca. Tožnik živi v stalni napetosti, zaradi tega ima tudi občutno povišane stroške zaradi povečanega obsega mobilnega komuniciranja med člani družine, zaradi česar so člani družine tudi dodatno izpostavljeni jakostim neioniziranih sevanj mobilnih telefonov. Sodišče ne upošteva dokazov, ki potrjujejo tožnikovo navedbo, da ga je toženec pričakal pred vrati stanovanja in ga grobo odrinil. Tudi ni res, da tožnik ni bil poškodovan, že naslednji dan je dobil podplutbo na roki, v katero ga je zadelo kovinsko korito. Napačen je zato zaključek sodišča prve stopnje, da posledice, ki so nastale tožniku, niso takšne, da bi pogojevale prisojo odškodnine za tožnikove trajno zmanjšane življenjskih aktivnosti, saj da teh ni. Sodba sodišča prve stopnje je kontradiktorna, saj sodišče v predzadnjem odstavku na 3. strani sodbe priznava, da iz policijskega zapisnika izhaja, da je toženec vrgel lonce za rože na tožnika. To pa je v nasprotju s trditvijo v 1. odstavku na 5 strani, kjer sodišče navkljub vsem dokazom, zaključuje, da je tožnik izpulil le rože in da nobena od rož tožnika ni zadela. Vodenje postopka sodnice je bilo očitno pristransko, v korist toženca. Sodnica je močno popuščala tožencu oziroma njegovemu pooblaščencu, celo pri predlogih, ki niso povezani s to pravdno zadevo, zavrnila pa je bistveno pomembnejša tožnikova vprašanja v zvezi s fotografijo, kjer je posnet toženec med napadom na tožnika. Sodišče tožniku tudi ni dopustilo vprašanj v zvezi s pritiski toženca na teto tožnikove žene, da je ta spremenila oporoko in na toženca prepisala celotno nepremičnino. Zavrnilo je tudi še več tožnikovih vprašanj, s katerimi je želel pokazati na izvor In vzrok neurejenih premoženjskopravnih razmer med pravdnima strankama. Poleg tega je po zaključku obravnav, pooblaščenec toženca skupaj s tožencem ostajal pri sodnici in ji po svoje razlagal neurejena premoženjskopravna razmerja pravdnih strank. To razlago je želel slišati tudi tožnik,vendar mu je sodnica nakazala, da je obravnave konec, zato je moral zapustiti prostor. Takšno ostajanje pri sodnici je imelo nedvomno pri končni odločitvi sodišča, pomembno vlogo.

Toženec je na pritožbo odgovoril in predlagal njeno zavrnitev.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je v okviru trditev pravdnih strank, dejansko stanje dovolj popolno in pravilno ugotovilo, pravilno je uporabilo materialno pravo, zagrešilo pa tudi ni očitanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Pritožbeno sodišče sprejema razloge sodišča prve stopnje za zavrnitev tožbenega zahtevka, glede na pritožbene navedbe pa še dodaja: Pritožbeno sodišče sprejema prepričljivo in življenjsko dokazno oceno sodišča prve stopnje, da je dne 26.9.2007, ko je prišlo do škodnega dogodka (potrditvah tožnika je toženec vanj z balkona metal lonce z zasajenimi rožami, potrditvah toženca pa je metal le iz loncev izpuljene rože), najprej prišlo do verbalnega medsebojnega obračunavanja in zmerjanja s strani obeh pravdnih strank. Takšne ocene pritožbene navedbe ne morejo izpodbiti. Na podlagi tega dogodka tožnik od toženca zahteva odškodnino zaradi pretrpljenega strahu ter duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in zaradi razžalitve dobrega imena in časti (179. člen Obligacijskega zakonika - OZ). Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo. Odločitev je pravilna in zakonita.

Za strah je mogoče prisoditi pravično denarno odškodnino, če je bil strah intenziven in je dalj časa trajal. Če je bil intenziven strah kratkotrajen, je mogoče prisoditi odškodnino, če je bilo v daljšem časovnem obdobju porušeno oškodovančevo duševno ravnovesje. Tožnikov strah, upoštevaje okoliščine primera, ni bil intenziven in ni dalj časa trajal, niti ni mogoče govoriti o porušenem tožnikovem ravnovesju. Pravilno je sodišče prve stopnje tudi pojasnilo, da bi bilo mogoče prisoditi odškodnino le za strah, ki bi ga utrpel tožnik in da tožnikov strah, da bi se dogodek ponovil in druge oblike strahu, kot jih izpostavlja, ne predstavljajo pravno priznane oblike škode (2. odstavek stran 5 sodbe).

Zmanjšanje življenjske aktivnosti je lahko posledica telesnega ali psihičnega prikrajšanja, ki ga je oškodovanec pretrpel zaradi škodnega dogodka. Kaže se v upadu telesnih in (ali) umskih sposobnosti, ki vplivajo na delovno zmožnost oškodovanca, na možnost za nadaljnji razvoj, napredovanje, športno udejstvovanje ipd. Tožnik ni zatrjeval in ne izkazal, ne telesnega in ne psihičnega prikrajšanja, niti upada telesnih ali umskih sposobnosti, niti prikrajšanj na področju delovne zmožnosti. Prikrajšanja kot jih zatrjuje (da je močno prizadet njegov občutek varnosti, kar mu povzroča hude psihične bolečine, da je bolj živčen, težje zaspi, se težje skoncentrira ipd.) pa niso prikrajšanja, zaradi katerih bi lahko zahteval odškodnino iz tega naslova (primerjaj 1. odstavek stran 6 sodbe).

Oškodovanec ima pravico tudi do odškodnine zaradi duševnih bolečin zaradi razžalitve dobrega imena in časti. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo z obrazložitvijo, da tožniku pravno priznana škoda iz tega naslova ni nastala. V zvezi s takšno odločitvijo, pritožba ne reče nič konkretnega. To odločitev je zato pritožbeno sodišče preizkusilo v obsegu pritožbenega razloga pravilne uporabe materialnega prava, na katerega pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP). Ni izpodbijan zaključek sodišča prve stopnje, da tožniku škoda iz tega naslova ni nastala, materialnopravno pravilno je zato sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek tudi v tem obsegu zavrnilo. Pritožbeno sodišče pa še dodaja, da tudi, če bi škoda tožniku nastala (toženec naj bi tožniku dejal, da je ničvredni sin ničvrednega očeta), se lahko denarna odškodnina prisodi samo kadar moč in trajanje duševnih bolečin ali druge okoliščine primera to opravičujejo. Upoštevaje okoliščine, v katerih naj bi do izrečenih besed prišlo in upoštevaje, da moč in trajanje duševnega trpljenja tožnika ni bilo zelo hudo, saj nenazadnje o tem v pritožbi ne reče ničesar, je očitno, da pomen prizadete dobrine ni bil tak, da bi opravičeval prisojo denarne odškodnine (1. odstavek 179. člena OZ).

Tudi ostale pritožbene navedbe so neutemeljene. Sodišče je ugotovilo, da je na dan škodnega dogodka najprej prišlo do verbalnega medsebojnega obračunavanja med pravdnima strankama in ne zaključuje, da se je prepir pričel tako, da je tožnik prvi začel metati manjše paličice proti balkonu toženca. Glede na to, da že iz trditvene podlage tožnika ne izhaja utemeljenost toženega zahtevka (saj strah, kot naj bi ga utrpel tožnik ni strah, ki bi mu zakonodajalec dal obliko pravno priznane škode, da pri tožniku sploh ni prišlo do zmanjšanja življenjske aktivnosti), ni bistveno, da sodišče ni posebej izpostavljalo izpovedb tožnikove žene ter prič S. J. in B. L. in da iz policijskega zapisnika izhaja, da naj bi toženec vrgel lonce rož na tožnika (pri čemer sodišče tega ne izključi, temveč le poudari, da tožniku ni uspelo izkazati, da bi ga lonec tudi zadel). Iz spisa ni razvidno prav nikakršno ravnanje sodnice, ki bi kazalo na njeno pristranost. Glede vprašanj, ki jih izpostavlja pritožba in ki naj bi jih sodnica tožniku ne dovolila postaviti, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bilo takšno ravnanje sodnice pravilno, saj je šlo za vprašanja, ki niso v zvezi s škodnim dogodkom in odgovori nanje na odločitev sodišča ne bi mogli vplivati. Povsem neizkazane so tudi tožnikove navedbe v zvezi z ostajanjem toženca in njegovega pooblaščenca pri razpravljujoči sodnici, tudi še po koncu glavne obravnave. Kaj takšnega Iz podatkov spisa ne izhaja in ostajajo te tožnikove trditve v celoti nedokazane.

Glede na povedano, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in sodbo potrdilo (353. člen ZPP). Kolikor na kakšne tožnikove navedbe ni odgovorilo, ni šlo za odločitev pomembne navedbe (1. odstavek 360. člena ZPP).

Ker s pritožbo ni uspel, tožnik sam nosi svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 154. člena ZPP). Toženec stroškov odgovora na pritožbo ni priglasil.