Jedro

Vrhovno sodišče ima že neposredno na podlagi prava EU in neodvisno od nacionalnih predpisov možnost izdati začasni ukrep, katerega namen je zagotovitev polnega učinka sodne odločbe o pritožbi, ki bo izdana po prejemu odgovora SEU na predhodno vprašanje. Ta možnost je še posebej pomembna v primerih, kot je konkretni, ko se predhodno vprašanje nanaša prav na (ne)učinkovitost v pravilih nacionalnega prava predvidenega sodnega varstva.

Izrek

I.Sodišču Evropske unije se predlaga sprejem predhodne odločbe o tem, ali je 47. člen Listine Evropske unije o temeljnih pravicah treba razlagati tako, da nasprotuje nacionalni ureditvi postopka sodnega varstva zoper začasni sklep za zavarovanje, izdan na področju DDV.

II.Postopek se prekine do odločitve Sodišča Evropske unije.

III.Predlogu za izdajo začasne odredbe se ugodi in se izvršitev začasnega sklepa za zavarovanje Finančne uprave Republike Slovenije št. DT 0610-782/2024-12-08-530-49 z dne 18. 12. 2025 odloži do odločitve Vrhovnega sodišča na podlagi prejetega odgovora Sodišča Evropske unije.

Obrazložitev

1.Finančna uprava Republike Slovenije je z začasnim sklepom za zavarovanje, št. DT 0610-782/2024-12-08-530-49 z dne 18. 12. 2025, na podlagi 111., 114. in 119. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) naložila banki, pri kateri ima tožnica denarna sredstva, da denarnih sredstev v višini 141.233 EUR tožnici ne izplača, tožnici kot zavezanki pa prepovedala razpolaganje s temi sredstvi. Tožnica je pri toženki zoper ta sklep vložila več vlog, med njimi pritožbo.

2.Nato je pri Upravnem sodišču Republike Slovenije (v nadaljevanju Upravno sodišče) vložila še predlog za izdajo začasne odredbe, s katerim je predlagala, naj sodišče poseže v učinkovanje zgoraj navedenega začasnega sklepa za zavarovanje tako, da zadrži njegovo izvrševanje oziroma uredi sporno pravno razmerje. Nastanek težko popravljive škode iz drugega odstavka 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) je med drugim utemeljevala s trditvami, da zaradi blokade vseh sredstev na transakcijskem računu (od 19. 12. 2025 se njeni nalogi za plačilo ne izvršujejo več, račun pa je v registru transakcijskih računov AJPES označen z "R") ne more izpolnjevati obveznosti do zaposlenih (v letu 2025 jih je imela 49) in poslovnih partnerjev. Oboji ji odpovedujejo pogodbe, zaradi česar ne bo več mogla opravljati svoje dejavnosti. Okrnjena sta njen ugled in dobro ime, grozi ji stečaj.

3.Upravno sodišče je z izpodbijanim sklepom pritožničin predlog zavrglo. Odločitev je oprlo na nesporno procesno dejstvo, da tožnica tožbe zoper začasni sklep o zavarovanju ni vložila, ter na enotno in ustaljeno stališče sodne prakse, po katerem je vložitev tožbe v upravnem sporu procesna predpostavka za izdajo predlagane začasne odredbe.

4.Tožnica (v nadaljevanju pritožnica) je zoper izpodbijani sklep vložila pritožbo, v kateri je ponovila navedbe iz predloga, da ji zaradi spornega ukrepa delavci in naročniki odpovedujejo pogodbe, da zato ne bo mogla več opravljati svoje dejavnosti in da je eksistencialno ogrožena. Opozorila je, da tožbe v tem primeru (še) ne more vložiti, ker toženka še ni odločila o njeni pritožbi. Kdaj bo, pritožnica ne ve, druge možnosti za zaščito svojih pravic kot predlagane začasne odredbe pa nima.

5.Vrhovno sodišče je pritožbo, izpodbijani sklep in pritožničin predlog za izdajo začasne odredbe vročilo toženki v izjavo. Toženka je v odgovoru na pritožbo navedla, da meni, da je izpodbijani sklep pravilen in zakonit. O pritožbi zoper sporni začasni sklep o zavarovanju bo odločila prednostno, glede na to da jo je prejela 5. 1. 2025, pa dvomesečni instrukcijski rok za izdajo odločbe še ni potekel. Pritožnica sicer v postopku davčnega inšpekcijskega nadzora še vedno ne sodeluje.

K I. točki izreka

6.Med postopkom odločanja o pritožbi se je Vrhovnemu sodišču postavilo vprašanje, ali je ureditev sodnega varstva v ZDavP-2, Zakonu o splošnem upravnem postopku in ZUS-1 zoper začasni sklep o zavarovanju, izdan na podlagi 111., 114. in 119. člena ZDavP-2, v neskladju s pravico do učinkovitega pravnega sredstva pred sodiščem iz 47. člena Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju Listina).1 Pritožba zoper tak sklep namreč nima odložilnega učinka,2 začasno odredbo, s katero sodišče poseže v njegovo izvrševanje, pa je dopustno predlagati šele ob vložitvi tožbe v upravnem sporu, ki jo je mogoče obravnavati, kar je pogojeno z izčrpanostjo pritožbe v upravnem postopku.3 Posledica te ureditve je, da naslovnik sklepa o začasnem zavarovanju po eni strani do toženkine odločitve o pritožbi od sodišča ne more zahtevati začasnega zadržanja izvrševanja tega ukrepa, po drugi strani pa lahko v tem času prav zaradi blokiranih sredstev na računu ali drugega zavarovanja utrpi nepopravljivo poslovno škodo, tudi stečaj, saj je sklep izvršljiv kljub vloženi pritožbi.

7.Sodišče Evropske unije (v nadaljevanju SEU) se je z razlago 47. člena Listine v primeru, ko nacionalna zakonodaja uveljavljanje pravice do pravnega sredstva pred sodiščem pogojuje s predhodnim izčrpanjem razpoložljivih pravnih sredstev pred nacionalnimi upravnimi organi, že ukvarjalo v sodbi C-73/16 z dne 27. 9. 2017 v zadevi Puškar. Presodilo je, da je takšna ureditev skladna z Listino le, če konkretna pravila za uveljavljanje navedenih pravnih sredstev ne vplivajo nesorazmerno na pravico do učinkovitega pravnega sredstva pred sodiščem. Izpolnjenost tega pogoja pa je po presoji Vrhovnega sodišča v danih okoliščinah najmanj vprašljiva.

8.Ker je odločba Vrhovnega sodišča o pritožbi torej odvisna od rešitve predhodnega vprašanja glede razlage prava EU in ker stranke v postopku zoper to odločbo ne morejo vložiti rednega ali izrednega pravnega sredstva, je Vrhovno sodišče na podlagi drugega odstavka 113.a člena Zakona o sodiščih (v nadaljevanju ZS) izdalo sklep, s katerim je predhodno vprašanje odstopilo v odločanje SEU.

K II. točki izreka

9.Zaradi vložitve predloga za sprejem predhodne odločbe je v skladu s tretjim odstavkom 113.a člena ZS in s smiselno uporabo določb Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP)4 ta pritožbeni postopek prekinilo.

K III. točki izreka

10.Zaradi sprejetja odločitve o predložitvi predhodnega vprašanja SEU in prekinitvi postopka je moralo Vrhovno sodišče v zvezi s to odločitvijo pritožnici v nadaljevanju zagotoviti tudi učinkovito sodno varstvo v času do prejema odgovora SEU in na tej podlagi sprejete odločitve o pritožbi. To pomeni, da je Vrhovno sodišče glede na izjemne okoliščine obravnavane zadeve odločalo tudi o predlagani začasni odredbi.

11.SEU je v sodbi C-213/89 z dne 19. 6. 1990 v zadevi Factortame I namreč že zavzelo stališče, da je pravo Skupnosti treba razlagati tako, da mora nacionalno sodišče, ki pri odločanju o sporu, ki se nanaša na pravo Skupnosti, meni, da je edina ovira za izdajo začasne odredbe pravilo nacionalnega prava, zavrniti uporabo tega pravila (točka 23 obrazložitve). Pojasnilo je, da je neskladna z inherentnimi zahtevami prava Skupnosti vsaka določba nacionalnega pravnega reda ali vsaka zakonodajna, upravna ali sodna praksa, katere učinek je zmanjšanje učinkovitosti prava Skupnosti, če pri uporabi tega prava pristojni sodnik nima pooblastil za to, da stori vse potrebno, da se ne uporabijo nacionalne zakonske določbe, ki morebiti ovirajo - četudi le začasno - polni učinek predpisov Skupnosti. Polni učinek prava Skupnosti bi bil prav tako zmanjšan, če bi pravilo nacionalnega prava sodniku, ki odloča o sporu, za katerega velja pravo Skupnosti, lahko preprečilo, da izda začasno odredbo, da se zagotovi polni učinek pričakovane sodne odločbe glede obstoja pravic, zatrjevanih na podlagi prava Skupnosti. Iz navedenega izhaja, da mora sodnik, ki bi v takih okoliščinah izdal začasno odredbo, če mu tega ne bi preprečevalo pravilo nacionalnega prava, zavrniti uporabo tega pravila. To razlago podkrepljuje sistem, ki ga vzpostavlja člen 177 Pogodbe EGS,5 katerega učinek bi bil zmanjšan, če nacionalno sodišče, ki prekine odločanje do odgovora SEU na vprašanje za predhodno odločanje, ne bi moglo sprejeti začasne odredbe do izreka svoje odločbe, sprejete v skladu z odgovorom SEU (točke 20. do 22. obrazložitve).

12.Stališče, po katerem mora imeti nacionalno sodišče, ki mu je predložen spor, urejen s pravom EU, možnost izdaje začasnega ukrepa, da bi zagotovilo polni učinek sodne odločbe, ki bo izdana o obstoju pravic, zatrjevanih na podlagi prava EU, se je v sodni praksi SEU kasneje ustalilo zlasti s sodbami C-1/99 z dne 11. 1. 2001 v zadevi Kofisa (točka 48 obrazložitve), C-226/99 z dne 11. 1. 2001 v zadevi Siples (točka 19 obrazložitve), C-432/05 z dne 13. 3. 2007 v zadevi Unibet (točka 67 obrazložitve) in C-416/10 z dne 15. 1. 2013 v zadevi Križan (točka 107 obrazložitve). Medtem ko se je zadeva Factortame I nanašala na začasno zadržanje izvrševanja predpisa, je SEU v kasnejših zadevah Kofisa, Siples in Križan navedeno stališče uporabilo tudi v zvezi z začasnimi zadržanji izvrševanj posamičnih upravnih aktov, ki morebiti ovirajo polni učinek prava EU.6

V zadevah Siples in Kofisa je šlo za odločbi carinskih organov glede DDV, v zadevi Križan pa za integralno dovoljenje.

Sklep Vrhovnega sodišča I Up 190/2024 z dne 20. 11. 2024 (8. točka in tam citirana sodna praksa).

Sklepa Vrhovnega sodišča I Up 109/2022 z dne 8. 6. 2022 (13. točka obrazložitve).

Sklep Vrhovnega sodišča I Up 202/2024 z dne 29. 8. 2024 (8. točka obrazložitve in tam navedena sodna praksa).

Sklep Vrhovnega sodišča I Up 38/2023 z dne 1. 3. 2023, 10. točka.

Sklep Vrhovnega sodišča I Up 96/2022 z dne 8. 6. 2022, 11. točka obrazložitve.

Sklep Vrhovnega sodišča I Up 215/2024 z dne 2. 9. 2024, 16. točka obrazložitve.

Zveza:

Mednarodne Pogodbe

Pogodba o delovanju Evropske unije (PDEU) - člen 267, 267/3

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o upravnem sporu (2006) - ZUS-1 - člen 32, 32/2

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.