Jedro

Tožnik je v času sklepanja aneksa št. 2 poznal dejanske okoliščine glede svojega prikrajšanja ter vedel, da je ta posledica pogodbenega pogoja, ki so mu ga uslužbenci banke prikazovali v drugačni, bistveno napačni luči ter ga zavajali. Ob skrbnem ravnanju bi se lahko obrnil na strokovno pravno pomoč (bolje: bi to za varstvo svojega pravnega položaja mogel in moral storiti). Pravni strokovnjak bi upoštevaje postavljeno pravo tedaj lahko oblikoval ustrezen sodni kondikcijski zahtevek. Ker je tako in je bilo, upoštevaje 5 letni zastaralni rok, za to dovolj časa, ni bilo več nepremagljivih ovir, ki bi utemeljevale nadaljnje zadrževanje teka zastaranja.

Izrek

I.Revizija se zavrne.

II.Tožeča stranka je dolžna toženi stranki plačati stroške odgovora na revizijo v znesku 1.343,95 EUR, in sicer v 15 dneh po prejemu te sodbe, odtlej z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Bistvene okoliščine spora in tožbeni zahtevek

1.Predmet odločanja v revizijskem postopku je razlaga zastaranja kondikcijskih zahtevkov, ki izvirajo iz nične kreditne pogodbe v CHF. Izhodiščni pogodbeni pogoji ter pogoji po Aneksu številka 2 niso sporni. Gre za običajno kreditno pogodbo v domači valuti. Sporno je vmesno obdobje, ko je v skladu z Aneksom številka 1 veljala valutna klavzula v CHF.

2.Tožnik je 22. 12. 2006 s A., d. d., ki je pravna prednica Družbe za upravljanje terjatev bank, d. d., sklenil kreditno pogodbo. Kredit v višini 83.865.000 SIT oziroma 349.998,52 EUR se je zavezal vrniti v 240 mesečnih obrokih. Dogovorjena je bila obrestna mera v višini šestmesečnega EURIBOR-ja + 2 %. Z banko kreditodajalko je nato 24. 5. 2007 sklenil Aneks št. 1. Z njim je bila obrestna mera, dogovorjena s pogodbo, s 1. 6. 2007 spremenjena in je znašala šestmesečni LIBOR + 2 % s spremembo glavnice v kredit z valutno klavzulo v švicarskih frankih (v nadaljevanju CHF). Nato je bil 2. 9. 2010 sklenjen Aneks št. 2, s katerim je bila sprememba iz Aneksa št. 1 ukinjena.

3.Tožbo je vložil 18. 7. 2016; z njo in kasneje je tožnik zahteval ugotovitev ničnosti Aneksa št. 1 in plačilo 81.295,13 EUR. Toliko naj bi po izračunu banke znašala tečajna razlika v času, ko je kredit vračal po pogojih iz Aneksa št. 1. Ugotovitveni (ničnostni) zahtevek je utemeljval s trditvami, da je bil sporni aneks sklenjen na pobudo banke, ki je pri tem opustila pojasnilno dolžnost - ni mu predstavila tveganj, pač pa le pozitivne vidike spremembe kreditnih pogojev, in da je bila podlaga nedopustna oziroma je odpadla. Dajatveni zahtevek za vrnitev zneska, ustreznega obračunanim tečajnim razlikam, je utemeljil s trditvijo o nedopustni obogatitvi banke in lastnem prikrajšanju oziroma oškodovanju, zaradi katerega je takoj, ko ga je zaznal, z banko sklenil Aneks št. 2. Razliko od 81.295,13 EUR do vtoževanega zneska 101.295,13 EUR pomenijo pogodbene obresti od plačanih tečajnih razlik.

Dosedanji potek postopka

4.Sodbi sodišč prve in druge stopnje sta bili izdani v ponovljenem postopku. Pred tem je namreč Vrhovno sodišče s sklepom II Ips 14/2020 ugodilo reviziji tožeče stranke ter sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V prvotnem postopku je bil denarni zahtevek, enako kot tokrat, zavrnjen zaradi zastaranja. Vrhovno sodišče je v razveljavitvenem sklepu tedaj opozorilo, da sodišči prve in druge stopnje nista upoštevali potrošniške narave spornega razmerja in specifičnosti njene ureditve (29. točka obrazložitve). Opozorilo je na odločbo SEU C-698/18 in C-699/18 z dne 9. 7. 2020. Povzelo je stališče, da je treba dati potrošniku na razpolago razumen čas, v katerem se v zvezi s spornim razmerjem ne seznani le z vsemi pomembnimi dejanskimi okoliščinami, pač pa tudi z njihovimi pravnimi posledicami in svojim pravnim položajem (34. točka obrazložitve). Nato je sklenilo :

"Zato v obravnavanem primeru ne zadošča ugotovitev, da je tožnik ob sklenitvi Aneksa 2 vedel, da je bil z odplačevanjem kredita po pogojih iz Aneksa 1 finančno prikrajšan zaradi (zatrjevane) kršitve pojasnilne dolžnosti s strani banke kreditodajalke, pač pa je (tudi po judikaturi SEU) prav tako pomembno, koliko časa je bilo, upoštevaje vse okoliščine konkretnega primera, razumno potrebnega za seznanitev s pravno oceno o (morebitni) ničnosti Aneksa 1. Od ugotovitve tega časa pa je odvisna presoja, ki doslej ni bila opravljena, to je, katera možnost je primerna glede na interese banke (ponudnika) na eni strani in zahtevo po varstvu tožnika (potrošnika) na drugi strani: ali da zastaranje kondikcijske terjatve v tem času (še) ne teče, ali nasprotno - da teče, če je zakonski zastaralni rok dovolj dolg, da izvrševanje pravic tožnika (potrošnika kot šibkejše stranke v razmerju) ni bilo pretirano oteženo kljub temu, da je bilo pogojeno s pridobitvijo prej omenjenih dejanskih in pravnih informacij."

5.V ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje vnovič ugodilo ugovoru zastaranja ter dajatveni zahtevek zavrnilo. Pritožbeno sodišče je takšno odločitev potrdilo.

Nosilni razlogi sodišč prve in druge stopnje

6.Sodišče prve stopnje je znova presodilo, da je zastaranje začelo teči, ko sta pogodbeni stranki sklenili Aneks številka 2. Tedaj se je tožnik zavedal svojega oškodovanja zaradi pogodbenih pogojev v Aneksu številka 1. Prav zato je tudi sklenil Aneks številka 2. Prav tako je vedel, na kakšen način je prišlo do sklenitve škodljivega Aneksa številka 1. Sam je trdil, da je banka pojasnilno dolžnost v celoti opustila. Vedel je, da je stanje po Aneksu številka 1 zanj neugodno, da vključuje tečajne razlike ter tudi, da je bil zaveden oziroma premalo poučen (točka 17 sodbe sodišča prve stopnje). Dejanski stan oškodovanja ter zavedanja o razlogih zanj je bil s tem zaključen.

7.V naslednjem koraku je sodišče tako ugotovljena dejstva povezalo z načelom skrbnosti, ki bi tožniku v danem položaju narekovalo, da se obrne na pravno pomoč. "Njegov dejanski in pravni položaj se je ustalil in nobene (objektivne) ovire več ni bilo za celovito seznanjenost z njim in za ustrezno ukrepanje" (19. točka sodbe sodišča prve stopnje).

8.V sklepnem koraku je sodišče prve stopnje svoje stališče o zastaranju preizkusilo še v luči sodne prakse SEU in sicer zadev C-698/18 in C-699/18, C-485/19 ter zadev C-776/19 do C-782/19 (20. točka sodbe sodišča prve stopnje). Presodilo je, da je petletni zastaralni rok dovolj dolg, da je tožnik, čeprav potrošnik, lahko ocenil, da je s sklenitvijo konkretnega kredita v CHF neupravičeno prikrajšan in tudi, da ima iz tega naslova možnost pravnega varstva. Tožniku tek zastaralnega roka, ki je začel teči s sklenitvijo Aneksa številka 2, to je 2. 9. 2010, in se je tako iztekel 2. 9. 2015, po presoji sodišča prve stopnje ni otežil varstva njegovih pravic.

9.Pritožbeno sodišče je takšni presoji pritrdilo. Bistveni poudarki so naslednji. Ko je tožnik videl, da ne držijo zagotovila uslužbencev banke o neznatnem nihanju tečaja ter s tem mesečnih obrokov in glavnice kredita je sklenil Aneks številka 2 in z njim spremenil valuto kredita znova v EUR. Pritrdilo je razlogom o premajhni skrbnosti in zadostni dolžini roka za učinkovito varstvo potrošnikovih pravic. Izrecno je poudarilo, da ukrep švicarske centralne banke nima nobenega pomena za presojo tožnikovega položaja.

Sklep o dopustitvi revizije

10.Vrhovno sodišče Republike Slovenije je s sklepom II DoR 47/2023 z dne 21. 8. 2024 dopustilo revizijo tožnika glede naslednjega vprašanja:

"Ali za začetek teka zastaralnega roka za zahtevek kreditojemalca, ki je posledica ničnosti kreditne pogodbe, sklenjene z valutno klavzulo v CHF, zadošča njegovo vedenje o škodljivih posledicah pogodbe iz časa izpolnjevanja pogodbenih obveznosti, posebej glede na možnosti uspeha s tožbenim zahtevkom, če bi ga vložil dne 2. 9. 2010 (torej ob sklenitvi Aneksa št. 2), ob upoštevanju njegovega tedanjega poznavanja relevantnih okoliščin?"

Navedbe strank v revizijskem postopku

Bistvo tožnikovih revizijskih navedb ter njihova procesna in skladenjska problematičnost

11.Tožnik vlaga obširno revizijo na 13 straneh. Uvodoma sodiščema prve in druge stopnje očita, da sta razsodili enako kot v prvem sojenju, na podlagi istovetnih argumentov, s čimer naj bi izvotlili stališče Vrhovnega sodišča iz razveljavitvenega sklepa.

12.Revident nato naredi korak stran od dopuščenega revizijskega vprašanja ter izrecno in obširno uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in kršitev pravice do izjave iz 22. člena Ustave. Na straneh tri do sedem tako navaja ugotovitve sodišča prve stopnje ter pritožbene navedbe, na katere naj ne bi bilo odgovorjeno.

13.V 9. točki revizije nižjima sodiščema očita zmoten metodološki pristop. Ta naj bi bil podan, ker nista upoštevali "ključnih konkretnih okoliščin, ki so v danem primeru vplivale in ki po logiki in naravi stvari same glede na vsebino sklenjenih pravnih poslov in njihovo naravo vplivajo oziroma so v danem primeru sploh mogle vplivati na jasno oblikovanje zavedanja pri tožniku kot razumno obveščenem, pozornem in pazljivem potrošniku o možnih posledicah sklenitve spornih pravnih poslov." "Drugič pa zato, ker zanemarjata koncept informacije o potencialno nevarnih okoliščinah posla, ki jo potrošnik prejme od prodajalca oziroma ponudnika storitev in je v danem primeru primaren način varstva potrošnika, zaradi česar je bistvenega pomena, kakšne informacije o valutnem tveganju in ostalih tveganjih je tožnik prejel od banke v času sklenitve spornih pravnih poslov."

14.V 10. točki revizije sodiščema očita, da nista upoštevali razlage prava EU iz prakse Sodišča evropske unije in Vrhovnega sodišča iz razveljavitvenega sklepa. Šlo naj bi za ustavnopravno prepovedan odstop od sodne prakse, "kar je podlaga za določilo 367a. člena ZPP kot bistva zakonskega instituta dopuščene revizije."

15.V 11. točki uvodoma pritožbenemu sodišču znova očita, da se ni opredelilo do pritožbenih navedb. Nato sledi naslednji besedni niz: "Vprašanje pričetka teka zastaralnega roka je sicer vezano na skrbnost in vedenje tožnika kot pogodbene stranke, ki se sklicuje na ničnost pravnega posla, pri čemer pa seveda ni mogoče prezreti vsebine sklenjenih pravnih poslov in informacij, ki jih je tožnik ob njihovi sklenitvi prejel od tožene stranke, v povezavi s pojasnilnimi dolžnostmi, ki se nanašajo na izpostavljenost tožnika valutnemu tveganju, v povezavi s samim kontekstom, naravo, kompleksnostjo in vsebino konkretnega kreditnega razmerja, kar vse skupaj in posamično neposredno bistveno vpliva na izpostavljenost tožnika valutnemu tveganju in s tem sposobnosti tožnika kot povprečnega potrošnika, da to razume." Dalje trdi, da tožnik v času prvih relativno zgodnjih nihanj zneskov anuitet v domači valuti ni mogel vedeti za možno izjalovitev njegovih pogodbenih pričakovanj, ki morajo imeti značaj popolne izjalovitve. Za vse te okoliščine je tožnik izvedel šele ob vložitvi tožbe.

16.Dalje se sprašuje, kdo bi mu v času Aneksa številka 1 in 2 sploh lahko "dal vsebino, da v njegovem primeru gre za nične pravne posle na podlagi tedaj znanih okoliščin. Šlo naj bi za absurdno stališče sodišč prve in druge stopnje."

17.V točkah 15 in 16 znova uveljavlja procesne kršitve, ker naj ne bi dobil odgovora na pritožbene navedbe.

18.V 17. točki revizije napada odločitev o zavrženju tožbe v delu, ki se nanaša na ugotovitev ničnosti.

19.Sledi odsek z naslovom Nova sodna praksa SEU. Sklicuje se na sodbo C-484/21 ter stališče, da je v nasprotju s pravom EU, če bi zastaranje začelo teči že s samim plačilom, ne glede na to, ali je potrošnik vedel za nepoštenost pogoja. Sklicuje se še na sodbo C-265/22, ki naj bi bila zaslomba za stališče, da potrošniku ni treba storiti koraka, "ki spada v okvir pravnega raziskovanja."

Bistvo navedb toženke v odgovoru na revizijo

20.Toženka v odgovoru najprej iz previdnosti uveljavlja, da tožeča stranka ni predložila novega pooblastila.

21.Nato pojasnjuje, da sta bili tako predlog za dopustitev revizije kot revizija vloženi zoper neobstoječo osebo. DUTB je bila izbrisana iz sodnega registra zaradi pripojitve k prevzemni družbi Slovenski državni holding, d. d. Ta zato tudi vlaga odgovor na revizijo.

22.Opozarja, da revident podaja navedbe mimo dopuščenega revizijskega vprašanja.

23.Sledi pravno utemeljevanje glede vprašanja pričetka teka zastaralnega roka. Nasprotuje izhodišču, da bi bilo mogoče zastaranje navezati na sodbo o ničnosti kreditne pogodbe. To bi namreč pomenilo časovno neomejeno uveljavljanje kondikcijskih zahtevkov. Tega niti sodna praksa SEU ne zahteva. Upoštevati je treba le načelo učinkovitosti. Dokazni postopek je pokazal, da je tožeča stranka vedela, na kakšen način je prišlo do sklenitve aneksa, na kakšen način ji je bil s strani banke prikazan njegov učinek in da je bila pojasnilna dolžnost v celoti opuščena. Vedela je, da obstajajo razlogi, da je ta kredit lahko z vidika plačevanja tečajnih razlik zanjo finančno neugoden. Ob sklenitvi Aneksa številka 2 je vedela tudi za svoje oškodovanje. Tako ni bilo nobene ovire, da bi pridobila še celovitejše informacije glede višine prikrajšanja in pravne kvalifikacije. Od tožeče stranke se tudi ne pričakuje, da bi raziskovala sodno prakso, marveč da si pridobi strokovni pravni nasvet glede svojega že zaključenega dejanskega položaja, v okviru katerega naj ne bi bila informirana in naj bi bila prikrajšana.

24.Kasnejša sodna praksa, ki naj je ne bi bila zmožna predvideti, je za vprašanje teka zastaranja nepomembna.

25.V slovenskem pravnem sistemu za začetek tega zastaranja ni treba poznati pravne kvalifikacije zahtevka.

Presoja Vrhovnega sodišča

26.Revizija ni utemeljena.

O pooblastilu

27.Ob vložitvi predloga za dopustitev revizije je tožnik predložil novo pooblastilo z dne 23. 1. 2023. Pavšalen očitek toženke o procesni pomanjkljivosti tako ni utemeljen.

O statusni spremembi toženke

28.Statusno spremembo je Vrhovno sodišče na ustrezen način upoštevalo v uvodu sodbe.

O mejah revizijskega preizkusa

29.Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena (371. člen ZPP). Dopuščeno revizijsko vprašanje zadeva problem začetka teka zastaralnega roka za kondikcijski zahtevek, ki je posledica nične pogodbe.

30.Neupoštevne so zato vse tiste navedbe, ki se nanašajo neposredno na vprašanje zahtevka za ugotovitev ničnosti Aneksa številka 1. Prav tako je neupošteven revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Uveljavljanje tega razloga odtehta pretežen del tožnikove revizije.

O problemu jezikovno nejasnih vlog

31.Tudi sicer je revidentova vloga v luči navedenih pravil v svojem bistvu nerazumljiva. Učinkuje kot raztrgan kolaž posameznih prvin problematike kreditov v CHF, ki se večinoma ne tičejo vprašanja začetka teka zastaranja. Kolaž vsebuje celo prvine, ki so posojilojemalcem na abstraktni ravni v škodo. Najbolj očiten primer je stališče, podano v 13. točki revizije. Tam revident namiguje, da v času sklenitve Aneksa 1 in 2 ne bi našel strokovnjaka, ki bi mu dal pravni nasvet, da gre v njegovem primeru za nične pravne posle. To stališče se sklada s tezo bank v sodni praksi, da naj bi bila sodna praksa glede obsega pojasnilne dolžnosti retroaktivna. Gre za revizijski pristop, ki je konceptualno protisloven.

32.Pomemben del revizije problematizira s stališči v sodbi sodišča prve stopnje. To velja tudi glede dejanskih vprašanj. Nato pa pritožbenemu sodišču očita, da se do pritožbenih navedb ni opredelilo ter je zato podana absolutna bistvena kršitev postopka. Tak pristop ni pravilen, ker: (a) je revizija pravno sredstvo zoper sodbo sodišča druge in le prek nje, kot pritožbene odločbe, šele tudi zoper sodbo sodišča prve stopnje; (b) pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja na revizijski stopnji ni predmet obravnave ter (c) revizija ni bila dopuščena glede vprašanja procesne graje pritožbenega sodišča, češ da v svoji odločbi ni podalo odgovora na relevantne navedbe v pritožbi.

33.Nadaljnji problem je, da je revizija tudi v tistem delu, ki zadeva dopuščeno revizijsko vprašanje, pretežno nerazumljiva. Sestavljajo jo sporočilno prazne abstraktne fraze - morda delno povzete iz nekih drugih besedilnih korpusov - ki zgolj zamegljujejo bistvo dopuščenega pravnega problema. Vrhovno sodišče je v ponazoritev nekatere sporočilno nerazumljive dele revizije dobesedno povzelo v točkah 13, 14 in 15.

34.V postopku z izrednimi pravnimi sredstvi lahko stranka opravlja pravna dejanja samo po pooblaščencu, ki je odvetnik (tretji odstavek 86. člena ZPP). Razlog za to je očiten. A tudi brez pravila o obveznem zastopanju Vrhovno sodišče ne bi bilo pooblaščeno v nerazumljivih vlogah iskati pomena, ki ni sporočilno razpoznaven ter nedopustno ugibati, kaj naj bi vloga sporočala. Tako je Vrhovno sodišče v tem revizijskem postopku pred nalogo, da obravnava dopuščeno revizijsko vprašanje ob skoraj goli reviziji. To narekuje kratko obrazložitev, sprva z abstraktnim izhodiščem o zastaranju in nato njegovo navezavo na konkreten primer v mejah dejanske podlage nižjih sodišč. Še pred tem bo Vrhovno sodišče odgovorilo na očitek o odstopu od zavezujoče sodne prakse.

35.Revident trdi, da materialnopravno stališče o zastaranju, na katerem gradita sodbi sodišč prve in druge stopnje, odstopa tako od predhodnega stališča Vrhovnega sodišča v tej zadevi, kakor od sodne prakse SEU. To ne drži.

36.Predhodna odločba v tej zadevi je razveljavitveni sklep. V 4. točki te sodbe je povzeto, kateri pravni vidik je ostal v prejšnjem sojenju še neobravnavan. To je potrošniški vidik v luči sodne prakse SEU. Vrhovno sodišče je tedaj tudi izrecno opredelilo dilemo, ki jo bo treba v ponovljenem sojenju razrešiti.

37.Sodišče prve stopnje je v ponovljenem sojenju v resnici vztrajalo pri svojem končnem stališču iz prvega sojenja, da je zastaranje lahko začelo teči, ko sta pogodbeni stranki sklenili Aneks številka 2. Enako je nato ravnalo tudi pritožbeno sodišče. Vendar je ob tem sodišče prve stopnje ravnalo v skladu z napotki Vrhovnega sodišča in tudi odgovorilo na sklepno dilemo razveljavitvenega sklepa (glej povzetek v 7. in 8. točki te sodbe), pritožbeno sodišče pa je njegovi materialnopravni presoji pritrdilo. Vse sodbe v ponovljenem postopku, vključno s tukajšnjo, so plod sodniškega dialoga.

38.Sodišče prve stopnje ravno tako ni obšlo sodne prakse SEU. Nasprotno, v luči stališč sodne prakse SEU je preizkusilo, ali tek zastaralnega roka v konkretnem primeru prekomerno ne otežuje varstva potrošnikovih pravic (glej sklic v 8. točki te sodbe). Revident se sklicuje na zadevo ZR, PI proti Banco Santander SA (C-265/22 z dne 13. julij 2023). Vrhovno sodišče lahko sklicevanje na to zadevo le kratko zavrne. Ta zadeva se namreč sploh ne nanaša na vprašanje zastaranja kondikcijskih zahtevkov, marveč je šlo tam za vprašanje razumevanja pogoja o "periodični reviziji obrestne mere, ki se uporablja za hipotekarni kredit". Besedna zveza o tem, da "pravega raziskovanja" od potrošnika "ni mogoče razumno pričakovati" iz 60. točke navedene sodbe je zato nekorektno podtaknjena ter je na obravnavan primer ni mogoče uporabiti niti v luči načela notranje povezanosti in celovitosti pravnega reda. Gre namreč za golo (črkobralsko) besedno ujemanje iz dveh neprimerljivih pravnih dilem.

39.Irelevanten je naposled tudi očitek, da razlaga, v skladu s katero zastaranje začne teči že v trenutku izpolnitve nične pogodbe, nasprotuje pravu EU, saj izpodbijana sodba na takšnem stališču sploh ni utemeljena.

40.Zastaranje je institut, ki posega v upnikovo pravico do sodnega varstva. Razlaga pravil o zastaranju zato ne sme biti pretoga, marveč mora biti ustavnoskladna, konvencijskoskladna ter, ko gre za potrošniške spore, tudi skladna s prakso SEU. O tem so obširni razlogi navedeni že v 17. - 27. točki ter 29. - 34. točki razveljavitvenega sklepa v prejšnjem sojenju (II Ips 14/2020 z dne 6. 11. 2020). Bistveno je, da kombinacija začetka teka zastaralnega roka ter njegove dolžine ne sme biti takšna, da bi imel potrošnik pravico do sodnega varstva v zvezi s svojim vrnitvenim zahtevkom priznano le na papirju.

41.Kadar je kondikcijski zahtevek posledica nične pogodbe, je izhodišče za tek zastaralnega roka trenutek, ko je pogodbena stranka nične pogodbe tisto, kar zahteva sedaj nazaj (denar), plačala. To je namreč trenutek, ko so se stekli pogoji po 190. členu OZ (neveljavni pravni naslov - nična pogodba ter v zvezi z njo prikrajšanje na eni in obogatitev na drugi strani).

42.Pravno izhodišče za začetek teka zastaranja še ni tudi končni odgovor o začetku teka zastaralnega roka v konkretnem primeru. Da bi to pravilo s svojo togostjo ne poseglo v učinkovito uresničevanje pravice do sodnega varstva, ga je treba korigirati s konceptom nepremagljivih ovir. Splošno izhodišče iz 336. člena OZ je torej korigirano z ustrezno razlago pojma nepremagljive ovire iz 360. člena OZ. To so prvine slovenskega nacionalnega (zakonskega) prava, ki omogočajo EU skladno razlago v potrošniških razmerjih in na katerih mora biti utemeljena konkretna odločitev.

43.Ko gre za kondikcijski zahtevek za vračilo tistega, kar je potrošnik plačal na podlagi nične pogodbe, je torej odločilno, da upnik izve za dejanske okoliščine, ki odražajo njegovo prikrajšanje (zrcalna slika prikrajšanja na njegovi strani je obogatitev na drugi strani), kakor tudi za dejanske okoliščine, ki napeljujejo na sklep, da je to prikrajšanje neupravičeno. Da bo lahko zahteval sodno varstvo izpolnitve obveznosti, mora imeti upnik "na voljo določen čas, da se (...) z zahtevkom seznani, nato pa mora poteči še določen čas za preudarek in pripravo tožbe."

44.Pojem nepremagljivih ovir, ki zadržujejo tek zastaranja, čeprav je objektivna navezna okoliščina iz 336. člena OZ podana, je treba zato razlagati tako, da bo upnik glede na dolžino zastaralnega roka, ob skrbnem ravnanju (6. člen OZ) lahko učinkovito sodno uveljavil svojo terjatev.

45.Presoja sodišč prve in druge stopnje je po presoji Vrhovnega sodišča skladna z navedenimi izhodišči. Ob sklenitvi Aneksa številka 2 se je po nazornih dejanskih ugotovitvah, ki jih vsebujeta sodbi, tožnik zavedal svojega prikrajšanja. Zavedal se je, da je to prikrajšanje nastalo zaradi valutne klavzule, ki jo je vseboval Aneks številka 1. Hkrati je vedel, da ga banka na možnost takšnega scenarija ni opozorila.

46.Še več: "Ugotovil je, da kredit z Aneksom št. 1 sploh ni tako ugoden, kot so mu zatrjevali delavci banke." (5. točka izpodbijane sodbe) ter "Ko je videl (še pred sklenitvijo aneksa št. 2), da ne držijo zagotovila uslužbencev banke o neznatnem nihanju tečaja ter posledično mesečnega obroka in glavnice kredita, je sklenil Aneks št. 2 in z njim spremenil valuto kredita (znova) v EUR. Izpovedal je, da se je v medijih začelo pisati o problematiki CHF kreditov in je tedaj ugotovil, da je bila sklenitev Aneksa št. 1 mogoče napaka, zato je s sklenitvijo Aneksa št. 2 želel, da se mu zaradi teh problemov (v zvezi s CHF krediti) kredit znova spremeni v kredit v EUR" (5. točka izpodbijane sodbe).

47.Denarno prikrajšanje je poseg v posameznikovo premoženje. Na tak poseg so posamezniki, tudi potrošniki, posebno občutljivi. Prej opisano ravnanje delavcev banke ob sklepanju Aneksa št. 1 je bilo po svoji naravi takšno, da je napeljevalo na sklep o tem, da je njegovo prikrajšanje po splošnih pravnih pravilih neupravičeno, da je torej prizadet v svoji pravni sferi. Z drugimi besedami, da ima pravni problem. Ob takšnem zavedanju dejanskih okoliščin bi več ne bilo utemeljeno, da bi bilo zastaranje še naprej zadržano. Res je, da pravni laik v takšnem položaju svojega neugodnega dejanskega položaja ne more pravno kvalificirati v celoti. A kar je z vidika koncepta nepremagljivih ovir ključno: bilo je dovolj dejanskih indicev, da bi se potrošnik ob skrbnem ravnanju obrnil na pravnega strokovnjaka, ki bi podal pravno diagnozo njegovega položaja v luči načela vestnosti in poštenja (5. člen OZ), ničnosti potrošniške pogodbe zaradi kršitve tega načela ter zato položaja neupravičene obogatitve ter rojstva kondikcijske tožbe.

48.Tak položaj, upoštevaje 5 letni zastaralni rok (346. člen OZ), ki je po zadržanju zaradi nepremagljivih ovir začel teči s sklenitvijo Aneksa št. 2, "v praksi ne onemogoča ali čezmerno otežuje uresničevanja pravic, ki jih daje pravni red Unije, zlasti Direktiva 93/13 (načelo učinkovitosti)."

Odgovor na dopuščeno revizijsko vprašanje

49.Navezava začetka teka zastaranja na trenutek sklenitve Aneksa št. 2 je v okoliščinah konkretnega primera edina razumna. Navezava na izhodiščni trenutek, ko naj bi prišlo do neupravičenega premika premoženja (obogatitve/prikrajšanja) bi v škodo potrošnika nasprotovala načelu učinkovitosti uveljavljanja sodnega varstva. Nasprotna rešitev, ki bi začetek teka zastaranja navezala na ugotovitev ničnosti pogodbe, bi zastaranje lahko zadržalo v neskončnost ter torej ne bi upoštevalo, da tudi upnika zavezuje načelo skrbnosti ravnanja. Navezava na zgodovinske okoliščine, ki se sploh ne tičejo življenjskega primera (ukrep švicarske centralne banke, pisanje medijev, združevanje varčevalcev v interesne organizacije itd.) pa nima, prvič, nobene civilnopravne podlage, in drugič, z vidika življenjske stvarnosti zanika, da je konkretno pogodbeno razmerje samostojen življenjski pojav, v katerem naj bi nastalo konkretno prikrajšanje in v katerem naj bi tožena stranka s kršitvijo informiranja kršila že stoletja ukoreninjeno načelo vestnosti in poštenja.

50.Tožnik je v času sklepanja Aneksa št. 2 poznal dejanske okoliščine glede svojega prikrajšanja ter vedel, da je ta posledica pogodbenega pogoja, ki so mu ga uslužbenci banke prikazovali v drugačni, bistveno napačni luči ter ga zavedli. Ob skrbnem ravnanju bi se lahko obrnil na strokovno pravno pomoč (bolje: bi to za varstvo svojega pravnega položaja mogel in moral storiti). Pravni strokovnjak bi upoštevaje postavljeno pravo tedaj lahko oblikoval ustrezen sodni kondikcijski zahtevek. Ker je tako in je bilo, upoštevaje 5 letni zastaralni rok, za to dovolj časa, ni bilo več nepremagljivih ovir, ki bi utemeljevale nadaljnje zadrževanje teka zastaranja.

Odločitev o reviziji

51.Ker razlogi, zaradi katerih je bila v okviru dopuščenega vprašanja revizija vložena, niso podani, jo je Vrhovno sodišče zavrnilo.

Odločitev o revizijskih stroških

52.Tožnik z revizijo ni uspel. Po merilu uspeha (154. člen ZPP) mora zato sam kriti svoje stroške zanjo. Toženka je po istem merilu upravičena do povračila stroškov za odgovor na revizijo. Te je sodišče odmerilo po Odvetniški tarifi (22/3) in znašajo skupaj z materialnimi stroški ter DDV 1.343,95 EUR.

Sestava senata in izid glasovanja

53.Vrhovno sodišče je odločalo v senatu, navedenem v uvodu odločbe. Odločitev je sprejelo soglasno. (sedmi odstavek 324. člena ZPP).

-------------------------------

1To bi sicer tudi nasprotovalo sodbi SEU C-698/18, C-699/18 z dne 9. 7. 2020 (C-698/18 - SC Raiffeisen Bank SA proti JB in C-699/18 - BRD Groupe Société Générale SA proti KC), iz katere izhaja, da se potrošnik v trenutku izvršitve pogodbe (predvsem tudi zaradi svojega podrejenega položaja napram sopogodbeniku) morda še ne zaveda nepoštenosti pogodbenega pogoja ali ne razume obsega svojih pravic, ki mu pripadajo po Direktivi 93/13.

2O tem, da gre pri rahljanju togih pravil o zastaranju v resnici za koncept nepremagljivih ovir, glej: N. Zupan, Kritična analiza zastaranja in prekluzije v zasebnem pravu (doktorska naloga), Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, Ljubljana 2022, str. 138.

3N. Zupan, nav. delo, str. 351.

4Primerjaj 1. točko izreka sodbe v združenih zadevah C‑698/18 in C‑699/18.

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 5, 6, 190, 336, 360

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.