Jedro

V upravnem sporu, kjer se presoja pravilnost sklepa o stroških upravne izvršbe, tožnik ne more uspešno uveljavljati ugovorov, ki se nanašajo na pravilnost in zakonitost samega izvršilnega naslova.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo tožene stranke z dne 15.11.2004, s katero je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnika zoper sklep Inšpektorata RS za okolje, prostor in energijo, Območne enote K., z dne 24.9.2004. Z navedenim sklepom je upravni organ prve stopnje odločil, da delni stroški nadaljevanja upravne izvršbe po sklepu o dovolitvi izvršbe z dne 14.7.2003 za odstranitev pritličnega zidanega objekta tlorisnih dimenzij 16,20m x 11,90 m na zemljišču, parc. št. 15 in 16 k.o. A., ki se je nadaljevala dne 11.6.2004 in dne 14.6.2004, znašajo 1.422.671,38 SIT, in da je te stroške dolžan plačati zavezanec A.A., v roku 8 dni od dneva prejema sklepa.

Sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi navaja, da je bila tožniku dne 18.3.1999 izdana odločba, s katero je bilo tožniku naloženo, da mora odstraniti pritličen zidan objekt z nadstrešnico v tlorisni izmeri 16,20 m x 11,90 m na zemljišču parc. št. 15 in 16 k.o. A. in vzpostaviti prejšnje stanje. Odločba je postala izvršljiva in dne 14.7.2003 je bil izdan sklep o dovolitvi izvršbe. Upravna izvršba je bila začeta dne 14.4.2004 in istega dne prekinjena in se je nadaljevala dne 11.6.2004 in 14.6.2004. Iz zapisnikov o upravni izvršbi, fotografij, računov izvajalca ter odločbe upravnega organa prve stopnje je razviden tako obseg opravljenih del kot vrednost posameznih postavk. Plačilo stroškov upravne izvršbe je bilo v skladu s 117. členom ZUP pravilno naloženo inšpekcijskemu zavezancu, ki niti ne zatrjuje, da naj bi bili ti stroški nepravilno izračunani oziroma da so bila zaračunana dela, ki niso bila opravljena. Ker se v izvršilnem postopku le prisilno izvršijo obveznosti, o katerih je bilo že odločeno v upravnem postopku in ker so podatki o tlorisni dimenziji spornega objekta skladni tako v inšpekcijski odločbi kot tudi v sklepu o dovolitvi izvršbe in sklepu o stroških izvršbe, ki se izpodbija v tem upravnem sporu, je sodišče prve stopnje kot neutemeljene zavrnilo tožbene ugovore, ki se nanašajo na obseg objekta, ki je bil v izvršilnem postopku porušen in odstranjen.

Tožnik v pritožbi zoper izpodbijano sodbo uveljavlja pritožbene razloge zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, nepravilne uporabe materialnega prava in kršitve določb postopka. Navaja, da je sodišče napačno ugotovilo dejansko stanje. Tožniku je bilo naloženo, da odstrani pritlični zidan objekt, katerega dimenzije so sicer v odločbi napačno navedene, ne pa tudi, da odstrani armiranobetonski objekt, zasut pod zemljo. Tožena stranka je zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja tožniku zaračunala rušenje dveh objektov in sicer tistega, ki ga je dejansko zgradil in porušil tožnik sam in tistega, ki ga ni zgradil tožnik in ki je zgrajen iz armiranega betona in katerega stroški rušitve so predmet tega spora. Zaradi navedenega je sodba sama s seboj v nasprotju, saj se po eni strani sklicuje na odločbo z dne 18.3.1999, s katero je bilo tožniku naloženo, da odstrani pritlični zidan objekt z nadstrešnico, istočasno pa sodba razlaga, da je tožnik dolžan plačati odstranitev armiranobetonskega objekta na parc. št. 17 k.o. A. Tožnik zato ugovarja tudi pravilnosti izračuna stroškov, ki se nanašajo na rušitev armiranobetonskega objekta.

Odgovor na pritožbo ni bil vložen.

Glede na prehodno določbo 2. odstavka 107. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1), ki velja od 1.1.2007 dalje, je Vrhovno sodišče Republike Slovenije ugotovilo, da pritožba tožeče stranke ne izpolnjuje pogojev, da bi bila obravnavana kot pritožba po novem ZUS-1. Zato je pritožbo v skladu z isto določbo obravnavalo kot pravočasno in dovoljeno revizijo in pri tem v skladu z določbo 1. odstavka 107. člena ZUS-1 uporabilo določbe ZUS-1. Sodba sodišča prve stopnje pa je v skladu s 2. odstavkom 107. člena ZUS-1 postala pravnomočna s 1.1.2007. Revizija ni utemeljena.

Revizija v upravnem sporu je izredno pravno sredstvo proti pravnomočni sodbi sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Revizijo je po 85. členu ZUS-1 dopustno vložiti zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu iz 2. in 3. odstavka 75. člena ZUS-1 ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1).

Tožnik v svoji pritožbi, ki se obravnava kot revizija, izpodbija sodbo sodišča prve stopnje, s katero je bilo presojeno o zakonitosti odločbe tožene stranke, v kateri je ta presojala zakonitost sklepa, s katerim so bili tožniku kot inšpekcijskemu zavezancu na podlagi določbe 117. člena ZUP naloženi v plačilo stroški nadaljevane upravne izvršbe. Ti stroški nadaljevane upravne izvršbe so nastali, kot sta na podlagi zapisnikov o upravni izvršbi in fotografij v upravnih spisih ugotovila tako tožena stranka kot tudi sodišče prve stopnje, ker tožnik ni prostovoljno v celoti izpolnil naložene obveznosti. Tožnik je namreč sam odstranil le zahodni in severni del objekta, ne pa objekt v celoti. Te ugotovitve in ugotovitve o obsegu v upravni izvršbi opravljenih del so del dejanskega stanja, ki ga v reviziji ni mogoče izpodbijati, saj revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (2. odstavek 85. člena ZUS-1). Zato revizijsko sodišče navedb, s katerimi tožnik izpodbija v postopku ugotovljeno dejansko stanje, ni upoštevalo.

V razlogih izpodbijane sodbe tudi ni nasprotij o odločilnih dejstvih, kot jih navaja tožnik. Tako v izpodbijani sodbi ni navedbe, da naj bi se sporni stroški upravne izvršbe nanašali na odstranitev objekta stoječega na parc. št. 17 k.o. A., kot to v razlogih svoje pritožbe, sedaj revizije, navaja tožnik. Parcelna oznaka zemljišč, na katerih objekt stoji in na katerih se je upravna izvršba izvajala, kot tudi podatki o tlorisni dimenziji objekta in vrsti objekta, so v izpodbijani sodbi skladni s podatki tako inšpekcijske določbe z dne 18.3.1999, sklepa o dovolitvi izvršbe z dne 14.7.2003 kot tudi odločbe o stroških upravne izvršbe z dne 24.9.2004. Samo dejstvo, da naj bi bil del pritličnega objekta ne samo zidan temveč armiranobetonske izvedbe, pa glede na to, da z izvršbo ni bil odstranjen objekt, ki bi presegal tlorisne dimenzije objekta, katerega odstranitev je bila tožniku z inšpekcijsko odločbo in sklepom o dovolitvi izvršbe naložena, kar je tožniku pojasnilo že sodišče prve stopnje, na zakonitost spornega sklepa ne vpliva. Zato uveljavljani razlog bistvene kršitve določb upravnega spora po določbi 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP ni podan. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi tožniku tudi pravilno pojasnilo, da v tem sporu, kjer se presoja pravilnost sklepa o stroških upravne izvršbe, tožnik ne more uspešno uveljavljati ugovorov, ki se nanašajo na pravilnost in zakonitost izvršilnega naslova. Gre za tožnikove ugovore o nepravilnosti tlorisnih dimenzij objekta, ki ga je sam zgradil in ugovor o pasivni legitimaciji tožnika kot zavezanca za plačilo stroškov rušitve dela objekta, ki naj bi ga zgradila tretja oseba. Te ugovore bi tožnik lahko uveljavljal le zoper sam izvršilni naslov.

Ker niso podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je revizijsko sodišče revizijo na podlagi 92. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno.