Jedro

Zgolj iz dejstva, da tožena stranka o obravnavanem dogodku ni obvestila policije, še ne izhaja domneva o njeni alkoholiziranosti.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano vmesno sodbo razsodilo, da se ugotovi, da je tožbeni zahtevek glede podlage utemeljen v celoti.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da višje sodišče sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne. Sodišče je napačno uporabilo materialno pravo s tem, ko je podlago toženkine odgovornosti utemeljevalo na pogodbeni podlagi in splošnih pogojih, saj iz zavarovalne police, s katero naj bi bila ta zavarovalna pogodba sklenjena, ne izhaja, da je bila toženka pogodbena stranka te zavarovalne pogodbe, da je bila seznanjena s splošnimi pogoji oziroma, da je pristopila k obveznostim zavarovalca oziroma zavarovanca na kakšen drug način. Tudi ob predpostavki, da toženko splošni pogoji zavezujejo, iz dejstva, da o obravnavanem dogodku ni obvestila policije, ob pravilni uporabi splošnih pogojev, še ne izhaja domneva alkoholiziranosti. Tožnica bi morala konkretno pojasniti, kako naj bi se toženka s tem, ko o nezgodi ni obvestila policije, hkrati tudi izmikala preiskavi alkoholiziranosti, pa tožnica tega ni zatrjevala, sodišče je pri ugotavljanju dejanskega stanja prekoračilo trditveno podlago tožnice, s tem pa kršilo 212. člen ZPP. Sodišče ni pravilno uporabilo 3. točke 28. člena splošnih pogojev. Splošni pogoji navajajo, da je zavarovanec policijo o nastanku zavarovalnega primera dolžan obvestiti v primerih, ki so določeni z ustreznimi predpisi, primeri so nato navedeni le primeroma. Po Zakonu o pravilih cestnega prometa toženka o nesreči ni bila dolžna obvestiti policije, saj je v njej nastala zgolj materialna škoda. Sodišče nima prav, ko meni, da je zavarovanec o prometni nezgodi dolžan obvestiti policijo v vsakem primeru. Omenjeno pravilo namreč ne velja za prometne nesreče, v katerih je nastala zgolj materialna škoda. Sodišče je zmotno ugotovilo dejansko stanje s tem, ko je ugotovilo, da je toženka v obravnavanem dogodku vozila v alkoholiziranem stanju, zaradi česar je prišlo do nastanka škode. Obrazložitev sodišča je neprepričljiva in nespoštljiva do toženke. Bistvo zadeve pa je v tem, da je do obravnavane prometne nesreče oziroma do nastanka škode prišlo zaradi zunanjega in samostojnega razloga. Toženki je v temi pred vozilo nenadoma skočila srna, ki se ji je toženka v izogib trčenju oziroma v izogib nastanku hujših posledic poskušala izogniti tako, da je zapeljala s cestišča. Za tovrstno škodo je odgovorna pristojna lovska družina in/ali Republika Slovenija. V času dogodka je bila tema, toženka srne ni mogla videti pred njenim skokom pred vozilo, videla jo je šele takrat, ko je bila že pred vozilom. Skok srne je bil nepredvidljiv, toženka je vozila počasi s prilagojeno vožnjo. Na predmetnem delu cestišča se sedaj nahajata prometna znaka, ki opozarjata na divjad ter omejujeta vožnjo na 70 km/h, te hitrosti toženka že takrat ni presegla. Skoka srne pred toženkino vozilo ne bi mogel pričakovati, njenih posledic pa preprečiti niti posebej skrben človek, ugotovitve sodišča o nasprotnem so zmotne. Sodišče ni navedlo niti tega, kako hitra bi morala biti vožnja toženke, da bi bila primerna, odločilne ugotovitve sodišča o neprilagojeni vožnji toženke se ne da preizkusiti. Podana je zmotna ugotovitev dejanskega stanja ter absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 339. člena ZPP.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Neutemeljena je pritožbena navedba, da je sodišče napačno uporabilo materialno pravo s tem, ko je podlago toženkine odgovornosti utemeljevalo na pogodbeni podlagi in splošnih pogojih, ker toženka ni bila pogodbena stranka te zavarovalne pogodbe. Kot izhaja iz Splošnih pogojev za zavarovanje avtomobilskega kaska Zavarovalnice ..., d. d. PG-AKA/11-7 (A72) – v nadaljevanju splošni pogoji, je zavarovanec oseba, katere premoženjski interes je zavarovan (drugi odstavek 1. člena), v skladu z 11. členom pa je z zavarovanjem krita tudi škoda, nastala zaradi nevarnosti splošnega in delnega avtomobilskega kaska za vozilo v prometu ali mirovanju, za katero je odgovorna oseba, kateri je zavarovanec prepustil upravljanje zavarovanega vozila (razen v primeru kaznivega dejanja zatajitve), tako da se sama pogodba in splošni pogoji raztezajo tudi na toženko, ki ji je bilo v konkretnem primeru prepuščeno upravljanje zavarovanega vozila. Tožena stranka navaja, da tožeča stranka naj ne bi podala ustreznih trditev, vendar pa sama tožena stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje svoji legitimaciji in trditvam, da je odgovorna na podlagi zavarovalne pogodbe in splošnih pogojev, ni ugovarjala.

5. Utemeljeno pa tožena stranka opozarja, da zgolj iz dejstva, da ta o obravnavanem dogodku ni obvestila policije, še ne izhaja domneva o njeni alkoholiziranosti, ki jo ugotavlja sodišče. Tožeča stranka je glede tega v postopku navedla, da se, ker tožena stranka o prometni nesreči ni obvestila policije, skladno z določbo 4.d prvega odstavka 12. člena splošnih pogojev šteje, da je v času prometne nesreče vozila pod vplivom alkohola. Sodišče prve stopnje se je oprlo na 3. točko prvega odstavka 28. člena splošnih pogojev, ki določa, da mora zavarovanec obvestiti policijo o vseh primerih, ki so določeni z ustreznim predpisi, predvsem pa o zavarovalnih primerih, nastalih zaradi požara, eksplozije, tatvine, vlomske in roparske tatvine, ropa in prometne nesreče ter navesti, katere stvari so bile uničene, poškodovane oziroma so izginile ob zavarovalnem primeru. Navedlo je, da je to določilo povsem jasno in ne potrebuje nobene razlage, po stališču sodišča prve stopnje ta določba jasno določa dolžnost takojšnje obvestitve policije o prometni nesreči in ne predvideva nobenih izjem. S takšnim stališčem sodišče druge stopnje ne soglaša, saj navedeno določilo določa, da mora zavarovanec obvestiti policijo o vseh primerih, ki so določeni z ustreznimi predpisi, potem pa te primere našteva primeroma in pritožba utemeljeno opozarja, da v primeru, ko gre za prometno nesrečo prve kategorije (prometno nesrečo, pri kateri je nastala samo materialna škoda), predpisi takšne dolžnosti ne določajo (glej 109. in 110. člen Zakona o pravilih cestnega prometa (ZprCP). Navedeni splošni pogoji torej niso povsem jasni, nejasne določbe splošnih pogojev pa je treba razlagati v korist šibkejše stranke (83. člen Obligacijskega zakonika – OZ). Sicer pa tudi opustitev obvestitve policije o prometni nesreči, še ne pomeni, da tožena stranka ne more z drugimi dokazi izpodbiti domneve o alkoholiziranosti. Tožena stranka je v zvezi s tem predlagala tudi dokaze, ki jih je sodišče prve stopnje tudi izvedlo. Zaradi zmotnega stališča, da bi bila tožena stranka v vsakem primeru dolžna poklicati policijo, kar je bil ključni razlog sodišča prve stopnje pri zaključku, da tožena stranka domneve alkoholiziranosti ni izpodbila, bo moralo sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku, ob pravilni uporabi materialnega prava, glede domneve alkoholiziranosti oziroma izpodbitja le-te, napraviti ponovno oceno že izvedenih dokazov.

6. Nadalje je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo tudi v zvezi s trditvijo toženke, da je do prometne nezgode prišlo zaradi zunanjega, samostojnega vzroka, torej takega, da tudi eventuelna alkoholiziranost ne bi vplivala na nastanek in obseg škode. Sodišče prve stopnje je tu kot materialnopravno podlago navedlo drugi odstavek 153. člena OZ, ki se nanaša na primere oprostitve objektivne odgovornosti, medtem ko je v konkretnem primeru odločilno določilo splošnih pogojev, da zavarovalnica (kljub domnevi alkoholiziranosti) krije škodo, nastalo ob zavarovalnem primeru, ki ni v vzročni zvezi z alkoholiziranostjo (drugi odstavek 12. člena splošnih pogojev). Pri vprašanju izpodbijanja vzročne zveze med alkoholiziranostjo voznika in nastalo škodo gre predvsem za vprašanje, ali ni prišlo do škode iz kakšnega drugega vzroka, ki je neodvisen in samostojen dejavnik v razmerju do zavarovanca oziroma do nastanka škode. Upoštevajo se zato zunanji vzroki, ki niso odvisni od zavarovanca. Odločilno je torej vprašanje vzročne zveze med škodo in alkoholiziranostjo oziroma njene izključenosti. Sodišče prve stopnje je sicer dokaze tudi glede trditev o izključitvi vzročne zveze izvajalo, vendar pa zaradi zmotnega materialnopravnega izhodišča dokazov v tej smeri sploh ni ocenilo in odločilnih dejstev v zvezi s tem ni navedlo, na kar v pritožbi pravilno opozarja tožena stranka, zato bo moralo to storiti v ponovljenem postopku.

7. Glede na navedeno je bilo treba sodbo sodišča prve stopnje razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. in 354. člen Zakona o pravdnem postopku, ZPP). Napotki sodišču prve stopnje so razvidni že iz gornje obrazložitve. Sodišče prve stopnje bo moralo ponovno oceniti vse izvedene dokaze, upoštevaje zgoraj opredeljeno materialnopravno izhodišče. Vprašljiva je smotrnost izdaje vmesne sodbe, saj višina tožbenega zahtevka v postopku ni bila sporna.

8. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je v skladu s tretjim odstavkom 165. člena ZPP pridržana za končno odločbo.