Jedro

239. čl. OZ leasingojemalca obvezuje, da vozilo uporablja s skrbnostjo dobrega gospodarja in po izteku pogodbe vozilo vrne v stanju, ki odraža običajno uporabo, predvideno v leasing pogodbi. Leasingojemalčeva neskrbna uporaba vozila predstavlja kršitev pogodbe in utemeljuje njegovo odškodninsko odgovornost ter uporabo 2. odstavka 239. čl. Obligacijskega zakonika.

Osnovna leasingojemalčeva dolžnost (poleg plačila najemnine) je skrbna uporaba vozila. Z načinom uporabe vozila leasingojemalec ne more doseči, da bo ob prenehanju pogodbe vozilo imelo v naprej določeno vrednost, ker ohranjenost vozila ni edino merilo za določitev njegove vrednosti. Na vrednost rabljenega vozila poleg njegovega stanja vplivajo tudi razmere na trgu: ponudba in povpraševanje, lahko tudi povpraševanje po določeni znamki ali tipu vozila, splošna gospodarska situacija …., ki so po naravi stvari lastnikov in ne leasingojemalčev riziko.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je razveljavljen sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ajdovščini z dne 13.11.2006 in zahtevek za plačilo 2.018,99 € zavrnjen. Stroški tožene stranke v višini 1.321,49 € so naloženi v plačilo tožeči stranki.

Pritožuje se tožeča stranka. Uveljavlja vse tri, z Zakonom o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) predvidene pritožbene razloge. Predlaga spremembo sodbe tako, da bo zahtevku ugodeno, podredno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje. Zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka. Meni, da sta stranki natančno dogovorili, kako se slabo stanje vozila, na katerega sta pogodbenika vezala pravne posledice, določi. Vozilo je v slabem stanju, če njegova vrednost ob prenehanju pogodbe ni enaka cenitveni vrednosti. Tak primer je nastopil. Toženec, ki ni ravnal z zadostno skrbnostjo, nosi tudi stroške cenitve. Toženec je dobro poznal vse pogodbene pogoje in mu je ob sklepanju pogodbe uspelo izposlovati, da je bila dogovorjena preostala vrednost vozila določena precej nizko. Ker tudi tožnik na tržne razmere nima vpliva, je pravično, da je toženec tisti, ki nosi riziko razlike v vrednosti. Pretirana strogost, omenjena v 2. odstavku 121. čl. Obligacijskega zakonika, na katero se sklicuje sodišče, bi bila podana, če bi bila določena v korist pogodbene stranke, ki je splošne pogoje določila. Tožeča stranka ni bila okoriščena. Pogodbenika sta dogovorila, da bo riziko nosil tisti, ki ima edini vpliv na vrednost vozila, sodišče pa je ta riziko neupravičeno prevalilo na tožečo stranko. To določilo je sodišče uporabilo, da je svojo odločitev sploh lahko obrazložilo. Škoda je bila tožeči stranki povzročena že s tem, ko je po zaključku pogodbe v posest dobila premalo vredno vozilo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je prvostopenjsko sodišče materialno pravo – pogodbo o poslovnem leasingu št. 7545/04 (v nadaljevanju pogodba) in določila 239. čl. Obligacijskega zakonika – pravilno uporabilo. Ustrezno je opredelilo vsebino XIII. čl. splošnega dela pogodbe s tem, ko je štelo, da to določilo leasingojemalca obvezuje, da vozilo uporablja s skrbnostjo dobrega gospodarja in po izteku pogodbe vozilo vrne v stanju, ki odraža običajno uporabo, predvideno z 2. točko VII. čl. splošnega dela pogodbe. Leasingojemalčeva neskrbna uporaba vozila predstavlja kršitev pogodbe in utemeljuje njegovo odškodninsko odgovornost ter uporabo 2. odstavka 239. čl. Obligacijskega zakonika.

Pritožbenemu zavzemanju za drugačno razlago pogodbe - da sta stranki s pogodbo določili tudi vrednost, ki jo mora vozilo imeti ob prenehanju pogodbe - ni mogoče slediti. Osnovna leasingojemalčeva dolžnost (poleg plačila najemnine) je skrbna uporaba vozila. Z načinom uporabe vozila leasingojemalec ne more doseči, da bo ob prenehanju pogodbe vozilo imelo v naprej določeno vrednost, ker ohranjenost vozila ni edino merilo za določitev njegove vrednosti. Na vrednost rabljenega vozila poleg njegovega stanja vplivajo tudi razmere na trgu: ponudba in povpraševanje, lahko tudi povpraševanje po določeni znamki ali tipu vozila, splošna gospodarska situacija …. Razmere na trgu so po naravi stvari lastnikov in ne leasingojemalčev riziko. Pogodba nima določila, ki bi ta riziko prenašalo na leasingojemalca, zato že jezikovna razlaga pogodbenih določil (1. odstavek 82. čl. Obligacijskega zakonika) nasprotuje pritožbenim razlogom in pritrjuje zaključkom sodišča prve stopnje. Tudi razlagalno pravilo iz 83. čl. Obligacijskega zakonika govori za tako razumevanje pogodbe, kot jo je sprejelo prvostopenjsko sodišče. Določilo 121. čl. Obligacijskega zakonika bi bilo uporabljivo, če bi sodišče pogodbo razlagalo tako kot tožeča stranka, torej, da sta stranki s pogodbo fiksno določili najmanjšo vrednost, ki jo mora vozilo ob prenehanju pogodbe imeti in da kršitev pogodbe predstavlja že dejstvo, da vozilo ob prenehanju pogodbe te vrednosti nima. Pritožbeno sodišče soglaša, da s splošnimi pogoji izvedeno prelaganje rizika gibanja cen na leasingojemalce ni sprejemljivo, vendar pa do tega prelaganja ni prišlo. Dokazni postopek ni potrdil, da bi skupni namen pogodbenikov, ki ga skladno z 2. odstavkom 82. čl. Obligacijskega zakonika ugotavlja sodišče, vključeval prehod tega rizika na leasingojemalca.

Tožeča stranka, ki zatrjuje neskrbno ravnanje z vozilom, bi bila dolžna zatrjevati in dokazovati dvoje. Na eni strani - kakšna je pravilna oz. normalna uporaba vozila (npr. število tehničnih pregledov, pogostost pranja, način garažiranja, število upravljalcev vozila …) ter na drugi strani – katere od teh obveznosti je toženec kršil. Pritožbeno sodišče pritrjuje prvostopenjskemu, da tožeča stranka niti enega niti drugega ni zatrjevala in tudi ne dokazala. Konkretnih očitkov glede uporabe vozila na toženca ni naslovila. Gre za odločilna dejstva, ki niso niti zatrjevana niti izkazana, zato je zahtevek utemeljeno zavrnjen.

Ker ni izkazano, da zatrjevana škoda izvira iz nedopustnega ravnanja toženca oz. iz njegove sfere, se z vprašanjem, ali je škoda sploh nastala, ni potrebno ukvarjati. Do pritožbenih razlogov, ki se tičejo prvostopenjske ugotovitve o neizkazanosti škode, se zato pritožbeno sodišče ne opredeljuje.

Ker niti pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti, niso podani, je na osnovi 353. čl. Zakona o pravdnem postopku pritožba zavrnjena. Zavrnitev pritožbe vsebuje tudi zavrnitev priglašenih stroškov pritožbenega postopka (1. odstavek 165. čl. v zvezi s 1. odstavkom 154. čl. ZPP).