Jedro

Zmotno je stališče tožene stranke, da mora tožnik zaradi neizpolnjevanja potnih nalogov sam trpeti posledice neplačevanja dnevnic in dodatka za nadurno delo. Delodajalec ima po določbah ZEPDSV obveznost voditi evidenco delovnega časa. Delodajalec mora zato, če je potrebno, od delavcev zahtevati posredovanje podatkov o opravljenem dnevnem delovnem času. V primeru, da mu delavci podatkov nočejo posredovati, ima v okviru delovnega razmerja ustrezne ukrepe nasproti njim, ne morejo pa delavci zaradi neizpolnjevanja delodajalčevih obveznosti trpeti bremena neizplačanega plačila za opravljeno delo. Navedeno pomeni, da bi tožnik lahko zahteval plačilo dnevnic in dodatka za nadurno delo tudi, če toženi stranki sploh ne bi posredoval podatkov v zvezi z izrabo delovnega časa.

Tudi v primeru neenakomerno razporejenega delovnega časa je nadurno delo delo prek polnega delovnega časa (prvi odstavek 143. člena ZDR), to je delo prek 40 ur na teden in ne prek 56 ur na teden, kot znaša tedenska omejitev delovnega časa pri neenakomerni razporeditvi (šesti odstavek 147. člena ZDR).

Napačno je stališče tožene stranke, da tožnik do povračila stroškov prevoza na delo in z dela ni upravičen, ker jih toženi stranki ni ustrezno priglasil. Tožena stranka je tista, ki je v skladu z določbami ZEPDSV dolžna dosledno voditi za tožnika evidenco o stroških dela, med katere je potrebno šteti tudi stroške prevoza na delo in z dela. Tožnik je zato do povračila stroškov prevoza na delo iz z dela upravičen, ne glede na to, ali jih je toženi stranki (pravočasno) priglasil ali ne.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi, izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje se:

1. razveljavi v: - delu I/1. točke izreka, v katerem je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da tožniku iz naslova dnevnic plača 815,82 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 11. 2009, - I/3. točki izreka, - delu I/4. točke izreka, v katerem je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da tožniku iz naslova prikrajšanja pri plačah obračuna 2,46 EUR, od tega zneska odvede predpisane prispevke in davke ter tožniku izplača ustrezen neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 11. 2009 ter v - III. točki izreka in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje;

2. spremeni v I/2. točki izreka tako, da se glasi: „2. Iz naslova razlike regresa za letni dopust za leto 2009 obračunati bruto znesek 37,57 EUR, odvesti predpisani davek in izplačati ustrezen neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2009 do plačila,“.

II. V preostalem se pritožba zavrne in se potrdi nerazveljavljeni in nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

III. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo naložilo toženi stranki, da v roku osmih dni tožniku iz naslova dnevnic plača skupno 7.192,35 EUR s prisojenimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (I/1. točka izreka); iz naslova razlike regresa za letni dopust za leto 2009 obračuna bruto znesek 88,75 EUR, odvede predpisani davek in mu izplača neto znesek 74,40 EUR s prisojenimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (I/2. točka izreka); iz naslova stroškov prevoza na delo in z dela plača skupno znesek 3.583,38 EUR s prisojenimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (I/3. točka izreka) ter iz naslova prikrajšanja pri plačah za obdobje od marca 2007 do oktobra 2009 obračuna skupno bruto 107,33 EUR, odvede predpisane prispevke in davek ter tožniku izplača skupno neto znesek 342,63 EUR s prisojenimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (I/4. točka izreka). V presežku, kar je tožnik zahteval več iz naslova dnevnic, regresa za letni dopust, stroškov prevoza in prikrajšanja pri plačah, je tožbeni zahtevek (pravilno: tožbene zahtevke) zavrnilo (II. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožniku v roku osmih dni povrne pravdne stroške v znesku 1.267,95 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2. Zoper ugodilni del navedene sodbe v I. točki izreka in zoper odločitev o stroških postopka v III. točki izreka se pritožuje tožena stranka iz pritožbenih razlogov bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da njeni pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbene zahtevke v celoti zavrne, tožniku pa naloži v plačilo pravdne in pritožbene stroške tožene stranke, oziroma podredno, da izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, odločitev o stroških pa pridrži za končno odločbo. Sodišču prve stopnje očita, da je izvedenec finančne stroke namesto sodišča opravil funkcijo sojenja, da sodišče prve stopnje ni samo ugotavljalo dejstev, ampak je to prepustilo izvedencu. Ker izvedenec ni stranka in zato ne more podati trditev, je neutemeljena navedba sodišča prve stopnje, da stranke izračunov izvedenca niso prerekale. Izvedenec ni odgovoril na vse pripombe in svojega mnenja ni ustrezno dopolnil. Sodišče prve stopnje bi moralo angažirati izvedenca cestnoprometne stroke oziroma postaviti drugega izvedenca finančne stroke. V sodbi ni navedeno, na podlagi katerih zakonskih določb je bila izdana, sodišče prve stopnje se prav tako ni opredelilo do tega, ali in kateri interni akti tožene stranke se uporabljajo. Sodišče prve stopnje bi moralo ugotoviti, da sta se pravdni stranki pred sklenitvijo sporazuma o prenehanju delovnega razmerja dogovorili, da med njima ni nobenih neporavnanih obveznosti in da se je tožnik s tem odrekel pravicam, ter posledično tožbeni zahtevek zavrniti. Sodba je sama s seboj v nasprotju v delu, kjer sodišče prve stopnje najprej navede, da ni moglo priti do prepričljivega zaključka, da bi lahko sprejelo kot verodostojne trditve tožnika, prav tako tudi ne tožene stranke, nato pa, da bi bilo povsem nepotrebno dodatno zahtevati dopolnitev izvedenskega mnenja ali celo določati drugega izvedenca. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da je v konkretni zadevi dokazno breme na tožniku, zato bi moralo, če sodišča tožnik ni prepričal, njegove tožbene zahtevke zavrniti. Sodišče prve stopnje bi moralo nadalje najprej samo ugotoviti dejstva, pomembna za obračun plače in dajatev iz delovnega razmerja, in šele nato, po potrebi, postaviti izvedenca finančne stroke. V sodbi ni bilo upoštevano, da je delovno razmerje tožniku prenehalo dne 7. 10. 2009, zato tožbeni zahtevki, ki se nanašajo na terjatve, nastale po tem datumu, ne morejo biti utemeljeni. Sodišče prve stopnje je brez utemeljenega razloga zavrnilo dokazne predloge tožene stranke. Iz sodbe ni razvidno, kateri varianti izračuna izvedenca je sodišče prve stopnje sledilo. S tem, ko je sodišče prve stopnje navedlo, da tudi z dodatnimi predlaganimi dokazi ne bi bilo možno verodostojno ugotoviti dejanskega stanja, ki bi lahko bilo podlaga za preciznejše izračune eventualnih prikrajšanj tožnika v spornem obdobju, je podalo vnaprejšnjo dokazno oceno. V zvezi z zahtevkom za izplačilo dnevnic je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo dejansko stanje, saj je izvedenec uporabil mejni prehod A., čeprav ni mogel ugotoviti, kje je tožnik prečkal mejo, iz cestninskih potrdil pa je razvidno, da je uporabljal mejni prehod B.. Sodišče prve stopnje bi se moralo opredeliti glede vprašanja, koliko dopusta je tožnik koristil v mesecu marcu 2008. Spregledalo je, da tožnik ni vedno uporabljal istega vozila tožene stranke, hkrati pa so ista vozila uporabljali različni vozniki, zato zgolj prehodi cestninskih postaj ne morejo biti podlaga za izračun dnevnic. Potni nalogi so edini relevanten dokument za izračun dnevnic in jih je bil tožnik dolžan izpolnjevati. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do navedb tožene stranke glede voženj tožnika 31. 3. 2008 in 15. 5. 2008 in do tega, kdaj je tožnik začel z delom (2. 6. 2008 ali 3. 6. 2008). Iz sodbe sodišča prve stopnje ni jasno, kakšna je odločitev glede dnevnic za december 2008, marec 2009, april 2009 in maj 2009. Iz sodbe sodišča prve stopnje nadalje ni moč razbrati, zakaj je sodišče prve stopnje ugodilo zahtevku za obračun in izplačilo regresa za letni dopust, čeprav je bilo kot nesporno ugotovljeno, da je tožnik prejel regres v višini 597,43 EUR, tožene stranke pa ni zavezovala nobena kolektivna pogodba. Iz sodbe sodišča prve stopnje prav tako ni mogoče razbrati, ali gre pri prikrajšanju pri plači za nadurno delo, delo med vikendi ali kaj tretjega, prav tako ni razvidno, za kateri izračun izvedenca se je sodišče prve stopnje odločilo. Če pa se odločitev nanaša na nadurno delo, je napačno, ker se delovni čas lahko prerazporedi. Sodišče prve stopnje je pri odločitvi o potnih stroških dokazno breme zmotno prevalilo na toženo stranko. Tožnik do povračila potnih stroškov ni upravičen, ker jih ni uveljavljal. Izvedenec je napačno izračunal razdaljo od tožnikovega prebivališča do sedeža tožene stranke, saj najkrajša razdalja znaša 156 km in ne 194 km. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do navedb tožene stranke, da je tožnik s službeno kartico kupoval gorivo tudi za svoje osebno vozilo, kar je celo sam izpovedal. Tožnik ni upravičen do potnih stroškov, kadar je parkiral doma. Izvedenec je napačno upošteval, da je tožnik parkiral vozilo v C., saj so vozniki tovorna vozila parkirali na D. in od tam odhajali domov proti Štajerski. Sodišče prve stopnje je ignoriralo dejstvo, da je tožnik za prihod domov uporabljal vozilo tožene stranke, v tem primeru mu potni stroški niso nastali. Navaja še, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da je bilo med pravdnima strankama dogovorjeno, da se tožniku plača obračunava po vožnji. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožnik je odgovoril na pritožbo tožene stranke. Prerekal je njene pritožbene navedbe in predlagal, da pritožbeno sodišče zavrne pritožbo in v izpodbijanem delu potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje storilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotno uporabilo materialno pravo in nepopolno ugotovilo dejansko stanje.

6. V tem individualnem delovnem sporu tožnik uveljavlja denarne terjatve iz delovnega razmerja, in sicer plačilo dnevnic, obračun in plačilo regresa za letni dopust, plačilo stroškov prevoza na in z dela ter obračun in plačilo prikrajšanja pri plačah. Navedene denarne terjatve se nanašajo na čas, ko je bil tožnik v delovnem razmerju pri toženi stranki kot voznik tovornega vozila v mednarodnem prometu.

7. Sodišču prve stopnje pritožba očita več absolutnih in relativnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Neutemeljeno mu očita absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena, ker naj bi bila sodba sodišča prve stopnje tako pomanjkljiva, da se je ne da preizkusiti. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je obrazložitev sodbe sodišča prve stopnje sicer res skopa, vendar dosega standard obrazloženosti in se jo da preizkusiti. Sodišče prve stopnje se v razlogih sodbe z navedbo listovnih številk spisa sklicuje na točno določene dele izvedenskega mnenja oziroma njegovih dopolnitev, kar zadostuje za preizkus vsebinske pravilnosti odločitve sodišča prve stopnje. Pritožba tudi neutemeljeno navaja, da so v sodbi sodišča prve stopnje navedeni razlogi o odločilnih dejstvih med seboj v nasprotju, saj nasprotje med razlogi v nobenem smislu ni podano.

8. Neutemeljeno tožena stranka navaja, da je sodišče prve stopnje ugotavljanje dejstev prepustilo postavljenemu izvedencu finančne stroke E.E., ki naj bi namesto sodišča prve stopnje opravil funkcijo sojenja. Ker je sodišče prve stopnje v konkretni zadevi za ugotavljanje večine relevantnih dejstev potrebovalo strokovno znanje, s katerim samo ni razpolagalo, je razumljivo, da se je pri dejanskih zaključkih oprlo predvsem na ugotovitve postavljenega izvedenca finančne stroke. Ker pa je tudi po oceni pritožbenega sodišča izvedensko mnenje skupaj z dopolnitvami izdelano strokovno in temelji na listinski dokumentaciji v spisu, ni bistveno, da sodišče prve stopnje sicer nepravilno navaja, da je korekcije izvedenca upoštevalo, ker jih pravdni stranki nista prerekali (17. točka obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje).

9. Tožena stranka v pritožbi vztraja, da bi sodišče prve stopnje od postavljenega izvedenca finančne stroke moralo zahtevati dopolnitve izvedenskega mnenja oziroma da bi moralo postaviti drugega izvedenca finančne stroke. Tožena stranka je k izvedenskemu mnenju podala več obširnih pripomb, na podlagi katerih je izvedenec izdelal tri dopolnitve (z dne 3. 5. 2012, dne 26. 4. 2013 in dne 4. 2. 2014) ter dodatno še odgovor toženi stranki na njeno pripravljalno vlogo dne 4. 7. 2014. Sodišče prve stopnje je postavljenega izvedenca tudi večkrat zaslišalo na glavni obravnavi (dne 1. 2. 2012, dne 6. 9. 2012 in dne 10. 7. 2014). O tem, kateri dokazi bodo izvedeni in kateri ne, odloča sodišče (drugi odstavek 213. in 287. člen ZPP), pri tej odločitvi pa je omejeno s pravili ZPP glede izvajanja dokazov in z ustavnim načelom enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 33/1991 in nadalj.). Sodišče je na podlagi tretjega odstavka 254. člena ZPP dolžno postaviti novega izvedenca le, če samo (in ne katera od strank) oceni, da so v izvedenskem mnenju nasprotja ali pomanjkljivosti, ali če utemeljeno dvomi o pravilnosti podanega mnenja, pri čemer se teh pomanjkljivosti ali dvoma ne da odpraviti z novim zaslišanjem izvedenca. Če pa sodišče oceni, da so ugovori strank zoper izvedensko delo neutemeljeni in da je mnenje izvedenca jasno, razumljivo in logično, oziroma da so bile pomanjkljivosti odpravljene z dodatnim zaslišanjem izvedenca, postavitev novega izvedenca ni potrebna. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe je razvidno, da je sodišče prve stopnje izvedensko mnenje in njegove dopolnitve ocenilo za strokovne in pravilne ter zaključilo, da želi tožena stranka z zahtevami za dopolnitev in predlogom za postavitev drugega izvedenca finančne stroke zgolj zavlačevati predmetni postopek. Pritožbeno sodišče se z ugotovitvami sodišča prve stopnje strinja in tako ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni kršilo določbe tretjega odstavka 254. člena ZPP, saj za postavitev novega izvedenca oziroma za dodatno dopolnitev izvedenskega mnenja niso bili izpolnjeni zakonski pogoji.

10. Tožena stranka neutemeljeno navaja, da bi sodišče prve stopnje moralo angažirati izvedenca cestnoprometne stroke. Sodišče prve stopnje je namreč s sklepom z dne 7. 3. 2013 (list. št. 305) izvedencu finančne stroke E.E. naložilo, da dopolni izvedensko mnenje in se opredeli do navedb pravdnih strank tudi kot izvedenec cestnoprometne stroke. Izvedenca E.E. je namreč minister za pravosodje imenoval tako za področje financ kot področje prometa. Ker je postavljeni izvedenec navedeno tudi storil, ni bilo potrebe, da bi sodišče prve stopnje še posebej angažiralo tudi izvedenca cestnoprometne stroke.

11. Res je sicer, da sodišče prve stopnje ni podrobneje navedlo predpisov, na katere je oprlo svojo odločitev, vendar pa to ne onemogoča preizkusa izpodbijanega dela prvostopenjske sodbe. Sodišče mora poznati pravo in izpodbijani del sodbe je možno preizkusiti tudi glede pravilne uporabe materialnega prava. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo glede vprašanja tožnikovega upravičenja do vtoževanih zneskov iz naslova dnevnic, stroškov prevoza na delo in z dela, regresa za letni dopust in razlike v plači. Pravna podlaga za ugoditev temu delu tožbenega zahtevka so določbe 42. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.), 130. člena ZDR in 131. člena ZDR. V skladu z 42. členom ZDR mora delodajalec delavcu zagotoviti ustrezno plačilo za opravljanje dela v skladu z določbami 126. do 130., 133. do 135. in 137. člena ZDR. Podlaga za plačilo dnevnic je določba prvega odstavka 130. člena ZDR o tem, da mora delodajalec delavcu zagotoviti povračilo stroškov za prehrano med delom, za prevoz na delo in z dela ter povračilo stroškov, ki jih ima pri opravljanju določenih del in nalog na službenem potovanju. Ta določba je tudi pravna podlaga za obveznost plačila vtoževanih stroškov prevoza na delo in z dela. Glede višine dnevnic pa že pritožba sama ugotavlja, da je bila upoštevana Uredba o povračilu stroškov za službeno potovanje v tujino (Ur. l. RS, št. 38/1994 s spremembami).

12. Tožena stranka sodišču prve stopnje očita, da se ni opredelilo, ali in kateri interni akti tožene stranke se uporabljajo. Ker delavčevo spoštovanje obveznosti iz internih aktov delodajalca ne vpliva na utemeljenost tožbenih zahtevkov za uveljavljanje pravic iz delovnega razmerja, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju, sodišče pa se prav do vseh navedb strank ni dolžno opredeliti, po vsebini očitana kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Tožena stranka očita sodišču prve stopnje, da se ni opredelilo do navedb o sporazumu o prenehanju delovnega razmerja, v katerem sta se pravdni stranki dogovorili tudi o tem, da med njima ni nobenih neporavnanih obveznosti. Ker takšen dogovor na morebitno kasnejše uveljavljanje denarnih terjatev delavca ne more imeti vpliva, saj se delavec ne more odpovedati pravicam iz delovnega razmerja, ki so določene v zakonu kot obveznost delodajalca(1) , se sodišču prve stopnje do teh navedb ni bilo potrebno posebej opredeljevati. Glede na navedeno tudi ni utemeljena pritožbena navedba, da bi moralo sodišče prve stopnje že iz tega razloga zavrniti tožbene zahtevke tožnika.

13. Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da iz sodbe sodišča prve stopnje ni mogoče razbrati, iz katerega naslova je sodišče prve stopnje ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo razlike v plači. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe povsem jasno izhaja, da gre za dodatek za nadurno delo. Neutemeljena je pritožbena navedba, da iz sodbe sodišča prve stopnje ni mogoče razbrati, kateri izračun je sodišče prve stopnje pri odločitvi o prikrajšanju pri plačah uporabilo. Iz 21. točke obrazložitve sodbe namreč izrecno izhaja, da je sodišče prve stopnje upoštevalo izračun izvedenca, podan ob upoštevanju pripomb tožene stranke.

14. Neutemeljena je nadaljnja pritožbena navedba, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do vprašanja, ali je tožnik z delom pričel 2. 6. 2008 ali 3. 6. 2008, na kar naj bi sodišče prve stopnje opozoril postavljeni izvedenec. Ker sodišče prve stopnje ni dolžno odgovoriti na vprašanja izvedenca oziroma upoštevati njegovih nasvetov, očitana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Prav tako ta kršitev ni podana iz razloga, ker iz sodbe sodišča prve stopnje naj ne bi bilo razvidno, kakšna je odločitev sodišča prve stopnje glede dnevnic za december 2008, marec 2009, april 2009 in maj 2009. Sodišče prve stopnje se je namreč v obrazložitvi sklicevalo na ugotovitve izvedenca in pri tem izrecno navedlo listovno številko dopolnitve izvedenskega mnenja, iz katerega ta ugotovitev izhaja.

15. Navedbo sodišča prve stopnje, da se je za izvedbo dokaza s postavitvijo izvedenca finančne stroke odločilo, ker po opravljenih zaslišanjih strank in prič ni moglo zaključiti o utemeljenosti tožbenih zahtevkov, je treba razumeti na način, da vseh relevantnih dejstev ni moglo ugotoviti zgolj na podlagi izpovedb zaslišanih oseb, pač pa je bilo za to potrebno strokovno znanje, s katerim ni razpolagalo. Takšno postopanje sodišča prve stopnje pa je pravilno. Sodišče dokaz z izvedencem izvede, če je za ugotovitev ali razjasnitev kakšnega dejstva potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga.

16. Neutemeljeni so tudi očitki, da je sodišče prve stopnje dokazne predloge tožene stranke zavrnilo brez utemeljenega razloga, saj ti razlogi izhajajo iz 15. točke obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje pa je pojasnilo tudi, zakaj ni na predlog tožene stranke postavilo drugega izvedenca finančne stroke. Tožena stranka sodišču prve stopnje očita tudi vnaprejšnjo dokazno oceno neizvedenih dokazov. Navedba sodišča prve stopnje, da z drugimi predlaganimi dokazi ne bi bilo mogoče ugotoviti relevantnih dejstev, ne pomeni vnaprejšnje dokazne ocene neizvedenih dokazov, pač pa obrazložitev, da so predlagani dokazi za ugotavljanje relevantnih dejstev neprimerni, ker teh dejstev z njimi sploh ne bi bilo mogoče ugotavljati. Ker gre za dopusten razlog za zavrnitev predlaganih dokazov, očitana kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Do očitka, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do navedb o nekaterih vožnjah tožnika, se pritožbeno sodišče ne more opredeliti. Navedeni pritožbeni očitek namreč zgolj z navedbo datumov voženj še ni dovolj konkretiziran, da bi lahko pritožbeno sodišče nanj odgovorilo.

17. Podane niso niti kršitve pravic, zagotovljene v 22., 23. in 25. členu Ustave Republike Slovenije in 6. členu Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Ur. l. RS-MP, št. 7-41/1994).

18. V zvezi z odločitvijo sodišča prve stopnje o utemeljenosti tožbenega zahtevka za plačilo dnevnic (I/1. točka izreka) tožena stranka v pritožbi navaja, da je izvedenec finančne stroke pri izračunu upošteval, da je tožnik uporabil mejni prehod A., čeprav ni mogel ugotoviti, kateri mejni prehod je tožnik uporabljal za prehod meje na določene dneve ter da je tožnik dejansko uporabljal mejni prehod B.. Ker pa tožena stranka v pritožbi ne navede, zakaj bi bila ta ugotovitev izvedenca relevantna in iz katerega izvedenega dokaza naj bi bilo razvidno, da je tožnik uporabljal mejni prehod B., se pritožbeno sodišče do navedenega pritožbenega očitka ne more opredeliti. Nadalje tožena stranka navaja, da bi se sodišče prve stopnje moralo opredeliti do vprašanja, koliko dni dopusta je tožnik izrabil v marcu 2008. Ker je tožena stranka dejstvo, da je tožnik v mesecu marcu 2008 izrabil letni dopust, navedla v postopku pred sodiščem prve stopnje prepozno, in sicer šele v pripravljalni vlogi dne 12. 3. 2014 (list. št. 417), čeprav bi to lahko navedla že po dopolnitvi izvedenskega mnenja dne 26. 4. 2013 oziroma tožnikovi pripravljalni vlogi dne 14. 5. 2013, sodišče prve stopnje navedene trditve ni bilo dolžno upoštevati (četrti odstavek 286. člena ZPP).

19. Sodišče prve stopnje je pri odločitvi o utemeljenosti tožbenega zahtevka za izplačilo dnevnic in prikrajšanja pri plačah upoštevalo zadnjo dopolnitev izvedenskega mnenja, ki jo je izvedenec finančne stroke izdelal upoštevaje tudi elektronsko evidenco prehodov cestninskih postaj Družbe za avtoceste v Republiki Sloveniji (DARS). Tožena stranka v pritožbi vztraja na stališču, da so izračuni izvedenca tudi po dopolnitvi z dne 4. 2. 2014 napačni in da bi bilo potrebno upoštevati tudi potne naloge. Iz navedene dopolnitve izvedenskega mnenja je razvidno, da je izvedenec pri zadnjem izračunu upošteval vso listinsko dokumentacijo v spisu, torej tudi potne naloge. Elektronsko evidenco prehodov cestninskih postaj DARS pa je izvedenec upošteval ravno na podlagi pripomb tožene stranke. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da je izračun napačen, ker tožnik ni uporabljal vedno istega vozila tožene stranke in ker so določeno vozilo uporabljali različni vozniki. Iz dopolnitve izvedenskega mnenja je namreč razvidno, da je izvedenec upošteval poleg elektronske evidence prehodov cestninskih postaj DARS (B22 - B24) tudi evidenco tožene stranke (B31 - B38), iz katere je razvidno, kateri voznik je uporabljal določeno kartico za plačevanje cestnine, v katerem obdobju in katero vozilo je takrat vozil. Izvedenec je izračun napravil na podlagi primerjave podatkov iz navedene listinske dokumentacije, torej je upošteval samo tisto vozilo, ki ga je vozil tožnik.

20. Tožena stranka v pritožbi zmotno navaja, da mora tožnik zaradi neizpolnjevanja potnih nalogov sam trpeti posledice neplačevanja dnevnic in dodatka za nadurno delo. Delodajalec ima po 12., 18. in 19. členu Zakona o evidencah na področju dela in socialne varnosti (ZEPDSV; Ur. l. RS, št. 40/2006) obveznost voditi evidenco delovnega časa. Delodajalec mora zato, če je potrebno, od delavcev zahtevati posredovanje podatkov o opravljenem dnevnem delovnem času. V primeru, da mu delavci podatkov nočejo posredovati, ima v okviru delovnega razmerja ustrezne ukrepe nasproti njim, ne morejo pa delavci zaradi neizpolnjevanja delodajalčevih obveznosti trpeti bremena neizplačanega plačila za opravljeno delo(2). To v konkretnem primeru pomeni, da bi tožnik lahko zahteval plačilo dnevnic in dodatka za nadurno delo tudi, če toženi stranki sploh ne bi posredoval podatkov v zvezi z izrabo delovnega časa.

21. Utemeljeno pa pritožba opozarja na pomanjkljivo ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožniku dnevnice in dodatek za nadurno delo pripadata tudi za čas po tožnikovem prenehanju delovnega razmerja. Samo prenehanje delovnega razmerja sicer še ne pomeni nujno, da tožnik do plačila teh denarnih zneskov ni upravičen, če je delo dejansko opravljal. Vendar izpodbijana sodba nima ugotovitev v zvezi s tem. Iz dopolnitve izvedenskega mnenja z dne 4. 2. 2014 je razvidno (hrbtna stran list. št. 391), da je tožnik delo opravljal tudi še 28. 10. 2009, kar je razvidno tudi iz elektronske evidence prehodov cestninskih postaj DARS (10. stran priloge B24). Ker pa iz evidence tožene stranke (B37) izhaja, da je tožnik kartico za plačevanje cestnine, št. ..., oddal oziroma vrnil dne 26. 10. 2009, pritožbeno sodišče samo na podlagi listin ni moglo ugotoviti, do kdaj je tožnik delo dejansko opravljal (ne glede na morebitno prenehanje delovnega razmerja) in do kolikšnega plačila dnevnic in dodatka za nadurno delo za mesec oktober 2009 je upravičen. Zato je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo v: delu I/1. točke izreka (v katerem je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da tožniku plača dnevnice v znesku 815,82 EUR), v odločitvi o zakonskih zamudnih obrestih v 21. (zadnji) alineji I/1. točke izreka, v delu I/4. točke izreka (v katerem je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da tožniku iz naslova prikrajšanja pri plačah obračuna 2,46 EUR, od tega zneska odvede predpisane prispevke in davke ter tožniku izplača ustrezen neto znesek) in v odločitvi o zakonskih zamudnih obrestih v 13. (zadnji) alineji I/4. točke izreka ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 354. člena ZPP).

22. V zvezi z odločitvijo o tožbenem zahtevku za obračun in plačilo razlike v plači tožena stranka neutemeljeno navaja, da bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati, da se lahko delovni čas prerazporedi in tožniku zato dodatek za nadurno delo ne pripada. Določbe šestega in sedmega odstavka 147. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.), ki urejajo neenakomerno razporejen delovni čas, ne vplivajo na določbe o polnem delovnem času, ki je glede na prvi odstavek 142. člena ZDR 40 ur na teden in ta omejitev velja tudi pri neenakomerni razporeditvi delovnega časa(3). Tudi v primeru neenakomerno razporejenega delovnega časa je nadurno delo delo prek polnega delovnega časa (prvi odstavek 143. člena ZDR), to je delo prek 40 ur na teden in ne prek 56 ur na teden, kot znaša tedenska omejitev delovnega časa pri neenakomerni razporeditvi (šesti odstavek 147. člena ZDR). Zato sodišče prve stopnje materialnega prava ni zmotno uporabilo, ko je tožniku dosodilo razliko v plači ob upoštevanju ugotovljenega obsega dela preko polnega delovnega časa.

23. Tožena stranka se utemeljeno pritožuje zoper odločitev sodišča prve stopnje v delu, v katerem je tožniku prisodilo razliko regresa za letni dopust za leto 2009 (I/2. točka izreka). Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik od tožene stranke del regresa za letni dopust za leto 2009 dobil izplačanega, in sicer v višini 597,43 EUR bruto. Sodišče prve stopnje se je postavilo na zmotno stališče, da je tožnik upravičen do regresa za letni dopust za leto 2009 v višini 686,00 EUR bruto, kot je določen v drugem odstavku 21. člena Kolektivne pogodbe o izredni uskladitvi plač za leto 2007 in načinu usklajevanja plač, povračilu stroškov v zvezi z delom in drugih osebnih prejemkih za leti 2008 in 2009 (KPPl; Ur. l. RS, št. 62/2008). Zato mu je priznalo razliko v višini 88,75 EUR bruto (računsko pravilen znesek bi sicer znašal 88,57 EUR). Pritožbeno sodišče je v okviru preizkusa po uradni dolžnosti ugotovilo, da je bila za toženo stranko sklenjena kolektivna pogodba dejavnosti, zato zanjo KPPl ni veljala (prvi odstavek 2. člena KPPl). Tožniku tako pripada regres za letni dopust za leto 2009 v skladu s takrat veljavno Kolektivno pogodbo za obrt in podjetništvo (Ur. l. RS, št. 73/2008 in nadalj.; v nadaljevanju: KPOP)(4) , ki je v prvem odstavku 45. člena določala, da znaša regres za letni dopust v letu 2009 najmanj 735,00 EUR oziroma pri delodajalcih z izgubo v preteklem poslovnem letu najmanj 635,00 EUR. Tožena stranka je v tem postopku zatrjevala, da je v letu 2008 poslovala z izgubo (list. št. 49) in to tudi izkazala z izkazom poslovnega izida (B8). Tožnik je tako upravičen do regresa v znesku 635,00 EUR bruto. Pritožbeno sodišče je glede na navedeno odločitev sodišča prve stopnje v I/2. točki izreka delno spremenilo in znižalo prisojeni bruto znesek razlike regresa za letni dopust za leto 2009 na 37,57 EUR (635,00 EUR - 597,43 EUR) ter toženi stranki naložilo, da po odvodu predpisanih davkov in prispevkov tožniku izplača ustrezen neto znesek (5. alineja 358. člena ZPP). V odločitev o zakonskih zamudnih obrestih ni posegalo, ker tožena stranka v postopku ni zatrjevala, da bi bila nelikvidna v letu 2009. 24. Tožena stranka se utemeljeno pritožuje tudi zoper odločitev o tožbenem zahtevku za izplačilo stroškov prevoza na delo in z dela (I/3. točka izreka). Stališče sodišča prve stopnje, da je dokazno breme v zvezi s povračilom stroškov na strani tožene stranke kot delodajalca, je sicer res zmotno, vendar navedeno na pravilnost in zakonitost izpodbijane odločitve nima vpliva. Tožnik je namreč obstoj in obseg stroškov prevoza na delo in z dela dokazal z listinami in ugotovitvami izvedenca finančne stroke. Vendar pa sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, ali je tožnik za pot domov in na delo uporabljal tudi vozilo zakonitega zastopnika tožene stranke oziroma tovorno vozilo ter ali je gorivo, ki ga je točil v svoje vozilo, plačeval s službeno kartico. Ta dejstva so bila pravočasno in konkretizirano navedena s strani tožene stranke, tožena stranka pa je zanje predlagala tudi dokaze. Ker sodišče prve stopnje teh dejstev ni ugotavljalo, je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. Tožena stranka tudi utemeljeno opozarja, da bi moralo sodišče prve stopnje pri izračunu upoštevati najkrajšo razdaljo med tožnikovim prebivališčem in krajem opravljanja dela, pri tem pa ugotoviti tudi, kje se je nahajal kraj opravljanja dela (sedež tožene stranke ali kje drugje, odvisno tudi od tega, kje se je nahajalo tovorno vozilo). Prav tako bi sodišče prve stopnje pri odločitvi o povračilu stroškov prevoza na delo in z dela moralo upoštevati datum prenehanja delovnega razmerja tožnika oziroma datum prenehanja dejanskega opravljanja dela, če je tožnik delal tudi še po formalnem prenehanju delovnega razmerja (glej 20. točko obrazložitve te sodbe in sklepa).

25. Zmotno pa tožena stranka v pritožbi navaja, da bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati interne akte tožene stranke in odločiti, da tožnik do povračila potnih stroškov ni upravičen, ker jih toženi stranki ni ustrezno priglasil. Tožena stranka je namreč tista, ki je glede na določbo 12. in 16. člena ZEPDSV dolžna dosledno voditi za tožnika evidenco o stroških dela, v kar je potrebno šteti tudi prevozne stroške(5). Tožnik je zato do povračila stroškov dela upravičen, ne glede na to, ali jih je toženi stranki (pravočasno) priglasil ali ne.

26. Pritožbena navedba, da je tožena stranka zaposlenim plačevala „po vožnji“, predstavlja nedovoljeno novo dejstvo, ki bi ga tožena stranka morala in mogla zatrjevati najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo pred sodiščem prve stopnje (286. člen ZPP). Pritožbeno sodišče zato te pritožbene navedbe ni upoštevalo (prvi odstavek 337. člena ZPP).

27. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke delno ugodilo in upoštevaje 5. alinejo 358. člena in prvi odstavek 354. člena ZPP izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje: - spremenilo v odločitvi o tožbenem zahtevku za obračun in izplačilo regresa za letni dopust za leto 2009 (I/2. točka izreka), kot izhaja iz izreka te sodbe in sklepa ter - razveljavilo v delu odločitve o tožbenem zahtevku za izplačilo dnevnic (del I/1. točke izreka) ter za obračun in izplačilo prikrajšanja pri plačah (del I/4. točke izreka), ki se nanašata na oktober 2009, skupaj z odločitvijo o zakonskih zamudnih obrestih, v odločitvi o tožbenem zahtevku za izplačilo stroškov prevoza na delo in z dela (I/3. točka izreka) ter v odločitvi o stroških postopka (III. točka izreka) in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V preostalem je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo nerazveljavljeni in nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Sodišče prve stopnje bo moralo v ponovljenem postopku, upoštevaje stališča pritožbenega sodišča, v ustreznem obsegu ponoviti dokazni postopek in ugotoviti vsa relevantna dejstva za odločitev o tožbenih zahtevkih v razveljavljenem delu sodbe sodišča prve stopnje. Ponovno bo moralo odločiti tudi o stroških pravdnega postopka, pri tem pa upoštevati tudi spremenjeni del sodbe sodišča prve stopnje v točki I/3 izreka.

28. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP, ki določa, da pridrži sodišče odločitev o stroških postopka v zvezi s pravnim sredstvom za končno odločbo, če razveljavi odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, in zadevo vrne v novo sojenje.

(1) Sodba in sklep pritožbenega sodišča, opr. št. Pdp 520/2008 z dne 1. 4. 2009, in druge.

(2) Sodba pritožbenega sodišča, opr. št. Pdp 456/2014 z dne 14. 5. 2014. (3) Glej sklep pritožbenega sodišča, opr. št. Pdp 928/2014 z dne 11. 12. 2014. (4) KPOP v prvem odstavku 2. člena določa, da velja za delodajalce, ki opravljajo obrtno dejavnost, obrti podobno dejavnost po Uredbi o določitvi obrtnih dejavnosti in obrti podobnih dejavnosti (Uradni list RS, št. 18/08), in za druge delodajalce, ki so člani stranke KPOP. Navedena Uredba v 4. členu določa, da je dejavnost cestnega tovornega prometa (šifra 49.410), ki je glavna dejavnost tožene stranke, obrti podobna dejavnost, zato zanjo velja KPOP.

(5) Sodba pritožbenega sodišča, opr. št. Pdp 1172/2013 z dne 23. 4. 2014.