Jedro

Odločba o uvedbi omejitve lastninske pravice, izdana na podlagi 100. člena ZUreP-1, ne pomeni obveze organa, da izda odločbo o razlastitvi oziroma omejitvi lastninske pravice. Če odpade javna korist, je celo po izdaji razlastitvene odločbe nedovoljeno izvršiti predlagani gradbeni namen. Ker je javna korist predpostavka razlastitvenega postopka in ker mora obstajati ves čas postopka, upravni organ z izdajo izpodbijane odločbe ni posegel v pravnomočnost odločbe o uvedbi omejitve lastninske pravice, niti ne obstaja pravilo postopka, glede na dvofaznost postopka razlastitve, da bi morala biti odločba o uvedbi postopka razlastitve pred izdajo zavrnitvene odločbe o zahtevku predhodno razveljavljena.

Način ugotavljanja oz. podlage, na katerih se ugotavlja, ali je posamezen gradbeni namen v javno korist (abstraktno javno korist), se ugotavlja na podlagi prostorskih aktov, opredeljenih v tretjem odstavku 93. člena ZUreP-1. Dejstvo, da gre za gradbeni namen, predviden v zakonu, ki opravičuje razlastitev (oz. omejitev lastninske pravice), ne zadostuje, kolikor ni izkazana tudi javna korist na način, kot to določa zakon.

Iz dejstva, da daljnovod stoji od leta 1959 ter da je bil predviden v prostorskih aktih, „ex lege“ ne pomeni, da je tožnik imetnik stvarne pravice – služnosti v javno korist, temveč bo moral obstoj svoje pravice iz tega naslova uveljaviti v pravdnem postopku.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Prvostopni organ je z izpodbijano odločbo v 1. točki izreka zavrnil zahtevo tožnika za omejitev lastninske pravice na nepremičnini, parc. št. 767/2, k.o. …, pri kateri je vknjižena lastninska pravica na A.A.; v 2. točki izreka odredil, da se po pravnomočnosti v zemljiški knjigi predlaga izbris zaznambe začetka razlastitvenega postopka; v 3. točki izreka zahtevi služnostnega zavezanca za povrnitev stroškov postopka delno ugodil in mu odmeril stroške v skupnem znesku 431,88 EUR; ter v 4. točki izreka določil, da je stroške dolžan plačati tožnik. V obrazložitvi je navedel, da je tožnik dne 15. 1. 2013 vložil predlog za omejitev lastninske pravice zaradi posodobitve daljnovoda 110 kV Brestanica-Hudo, iz enosistemske v dvosistemsko izvedbo (2x110 kV), na odsekih TEB-Družinska vas in Bajnof do RP Hudo. V zadevi je organ odločal v ponovljenem postopku na podlagi sodbe Upravnega sodišča I U 881/2014 z dne 16. 12. 2014, ki je zadevo vrnilo v ponovni postopek zaradi nezadostno izkazane javne koristi. V ponovnem postopku odloča na podlagi določbe tretjega odstavka 93. člena Zakona o urejanju prostora (ZUreP-1) in ugotavlja, da javna korist tudi ni izkazana na podlagi Odloka o prostorskih ureditvenih pogojih občine Škocjan, ker ne vsebuje določb, ki bi urejale gradnjo konkretnega daljnovoda. V predmetnem postopku javna korist za ustanovitev služnosti zaradi izgradnje objekta – daljnovoda 2 x 110 kV po predlagani trasi, v ustreznem prostorskem aktu iz tretjega odstavka 93. člena ZUreP-1, ni izkazana, javne koristi pa ni mogoče izkazovati na drug način. O stroških služnostnega zavezanca je odločil na podlagi 114. člena ZUP.

2. Drugostopni organ je pritožbo tožnika zavrnil in navedel, da mora javna korist dejansko obstajati ves čas postopka, torej če se ugotovi, da javne koristi ni, za poseg v lastninsko pravico ni utemeljenega razloga. Na podlagi Uredbe o vzdrževalnih delih tožnik ni izkazal javne koristi. Javno korist je treba izkazovati glede na določbo 93. člena ZUreP-1, v povezavi s 109. členom Zakona o prostorskem načrtovanju (ZPNačrt) ter je ni mogoče izkazovati na kak drug način. Soglaša z razlogi prvostopenjskega organa, da tožnik ni izkazal javne koristi niti na podlagi Odloka o Občinskem prostorskem načrtu Občine Šmarješke Toplice.

3. Tožnik v tožbi navaja, da sta upravna organa zmotno uporabila materialno pravo ter kršila določbe ZUP s tem, ko sta prekoračila meje svojih pristojnosti in odločala mimo lastne pravnomočne odločbe brez in mimo zahtevkov strank, ki so udeležene v postopku ter nepopolno ugotovila dejansko stanje, ko nista upoštevala, da je daljnovod vrisan in rekonstrukcija predvidena in skladna s prostorskimi akti. Prvostopni organ je dne 15. 4. 2013 izdal odločbo št. 352-3/2013-8, s katero je ugotovil, da je javna korist za predlagano omejitev lastninske pravice izkazana in odredil začetek postopka. Te odločbe ni organ sam, ne drugostopni organ ne Upravno sodišče nikoli razveljavilo ter je pravnomočna. Sam lastnik – služnostni zavezanec ne nasprotuje omejitvi lastninske pravice, kakršno je tožnik predlagal v postopku, temveč je v svojih vlogah ves čas zahteval le uporabo določb 99. člena ZUreP-1 ter zahteval razširitev omejitve, seveda proti pravični odškodnini, še na sosednji daljnovod 2 x 110 kV Krško-Huda, ki je prav tako v upravljanju tožnika. Organ je z izpodbijano odločbo tako prekoračil meje zahtevkov, saj je odločal o popolnoma drugih stvareh, kot sta zahtevala tožnik in lastnik. Pravnomočno odločbo je mogoče izpodbijati le z izrednimi pravnimi sredstvi, tega pa ni storil nihče. Tožnik se ne strinja z naziranjem, da je treba na javno korist paziti ves čas postopka in da je mogoče z neko novo odločbo naknadno ugotoviti, da javne koristi ni, pri tem pa pravnomočna odločba nima nobene teže. Na podlagi tega stališča odločba na podlagi 100. člena ZUreP-1 ne bi imela nobene teže. Edina smiselna razlaga za ponovno ugotavljanje javne koristi bi bila kvečjemu sprememba ali razveljavitev prostorskega ali drugega akta ali kakršnihkoli drugih okoliščin, na podlagi katerih je bila odločba o začetku postopka izdana. Organa sta tudi prekoračila meje svojih pristojnosti, ker sta se opredeljevala, ali tožnik namerava izvršiti vzdrževalna dela v javno korist ali rekonstrukcijo ali novogradnjo, ker je to materija, ki sodi v postopek pridobivanja ustreznih dovoljenj za pričetek samih gradbenih del. V konkretnem primeru, ko gre za pridobitev služnosti, ki je stvarna pravica, pa je enako, če tožnik gradi, rekonstruira ali vzdržuje. Organ prve stopnje je tudi kršil pravila postopka, ko v obrazložitvi odločbe ne pojasnjuje, zakaj ni upošteval tožnikovih pripomb. Tožnik je vse navedeno pojasnil že v svoji vlogi z dne 16. 2. 2015. Opozarja, da samo poimenovanje del, kakršno namerava izvajati na daljnovodu, ni relevantno za postopek omejitve lastninske pravice. Dopustnost omejitve na abstraktni zakonski ravni ne razlikuje med posameznimi aktivnostmi, ki jih razlastitveni upravičenec načrtuje, saj je za vse, kar se tiče gospodarske javne infrastrukture, omejitev lastnine dovoljena. Opozarja, da se v energetiki prehodu iz enosistemske izvedbe daljnovoda v dvosistemsko po praksi reče „rekonstrukcija“, to izhaja tudi iz vseh strateških aktov, ki jih je predlagatelj navajal v svojih vlogah doslej, kot tudi z vladno uredbo potrjenega DPN o delu rekonstrukcije daljnovoda 2 x 110 kV Brestanica-Hudo. Nasprotuje tudi stališču, da ker gre za gradnjo, da se izkazanost javne koristi lahko presoja le na podlagi tretjega odstavka 93. člena ZUreP-1. Ta trditev ne drži ter zanjo ni podlage v ZUreP-1. Razen tega pa meni, da je javna korist v obravnavanem primeru izkazana s prostorskim aktom Občine Škocjan. Dolgoročnim planom iz leta 1986, z dopolnitvijo leta 1989 in Občinskim prostorskim načrtom Občine Novo mesto. V spis je vložil tudi natis iz PISO Občine Škocjan, iz katerega je razvidno, da je daljnovod v grafičnem delu prostorskega plana, in da lastnikova nepremičnina leži v njegovem koridorju. Predlaga odpravo izpodbijane odločbe in zahteva povrnitev stroškov postopka.

4. Toženka na tožbo ni odgovorila, poslala pa je upravni spis.

5. Stranka z interesom v tem postopku na tožbo ni odgovorila.

6. Tožba ni utemeljena.

7. V obravnavani zadevi je sporna zavrnitev zahteve tožnika za omejitev lastninske pravice na nepremičninah stranke z interesom v tem postopku, parc. št. 767/2, k.o. …. Upravni organ je izpodbijano odločbo izdal v izvajanju sodbe tega sodišča I U 881/2014 z dne 16. 12. 2014. 8. Uvodoma se sodišče opredeljuje do ugovora, da je organ z izdajo izpodbijane odločbe prekoračil meje svojih pristojnosti in odločal mimo lastne pravnomočne odločbe, mimo zahtevkov strank. Kot že rečeno je organ izdal izpodbijano odločbo v izvajanju sodbe Upravnega sodišča I U 881/2014 z dne 16. 12. 2014 ter je bil zato na podlagi četrtega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) pri ponovnem odločanju vezan na pravno mnenje sodišča in njegova stališča, ki se tičejo postopka. V citirani sodbi pa se je Upravno sodišče, pri presoji odločbe 352-3/2013-18 z dne 3. 12. 2013, s katero je bila v korist tožnika dovoljena trajna obremenitev lastninske pravice s služnostjo v javno korist na nepremičnini služnostnega zavezanca, postavilo na stališče, da javna korist za omejitev lastninske pravice ni izkazana, torej ni podlage za izdajo akta, s katerim se nepremičnina služnostnega zavezanca obremenjuje s služnostjo v javno korist, in za svojo odločitev navedlo razloge. Pojasnilo je, da postopek razlastitve in omejitve lastninske pravice predvideva dve fazi, pri čemer se v prvi fazi ugotovi podanost javne koristi, abstraktna kot konkretna javna korist, kot določa 100. člen ZUreP-1. Vendar pa podanost javne koristi ni omejena le na fazo uvedbe razlastitvenega postopka, pač pa mora javna korist obstajati ves čas postopka, tudi po pravnomočnosti izdane odločbe o razlastitvi (oziroma omejitvi lastninske pravice), tudi do izvršitve gradbenega namena (glej določbe 102., 111. in 112. člena ZUreP-1). Javna korist je predpostavka ustavne dopustnosti razlastitve (69. člen Ustave). Odvzem oziroma omejitev lastninske pravice, ki ni v javno korist (ali pa javno korist tekom postopka odpade), je ustavno nedopustna. Organ je tekom razlastitvenega postopka ves čas dolžan preverjati, ali je javna korist podana. Iz navedenih razlogov, ki zahtevajo od organa in sodišča, da v vseh fazah postopka preverja podanost javne koristi, so nerelevantna sklicevanja na pravnomočnost odločbe o uvedbi postopka omejitve lastninske pravice z dne 15. 4. 2013. Odločba o uvedbi omejitve lastninske pravice, izdana na podlagi 100. člena ZUreP-1, ne pomeni obveze organa, da izda odločbo o razlastitvi oziroma omejitvi lastninske pravice, v smislu vezanosti na pravnomočno odločbo svoj ugovor utemeljuje tožnik. Kot že rečeno, če odpade javna korist, je celo po izdaji razlastitvene odločbe nedovoljeno izvršiti predlagani gradbeni namen. Ker je javna korist predpostavka razlastitvenega postopka in ker mora obstajati ves čas postopka, upravni organ z izdajo izpodbijane odločbe ni posegel v pravnomočnost odločbe o uvedbi omejitve lastninske pravice, niti ne obstaja pravilo postopka, glede na dvofaznost postopka razlastitve, da bi morala biti odločba o uvedbi postopka razlastitve pred izdajo zavrnitvene odločbe o zahtevku predhodno razveljavljena. Organ tudi ni odločal mimo zahtevkov strank, relevanten je zgolj zahtevek tožnika za omejitev lastninske pravice, saj je o njem odločil in ga zavrnil. 9. Prvi odstavek 59. člena EZ določa, da je gradnja in prevzem objektov in zemljišč, ki so potrebni za prenos in distribucijo električne energije, zemeljskega plina, distribucijo toplote in oskrbo z drugimi energetskimi plini v javno korist in se zanjo uporabljajo določbe prvega odstavka 93. člena ZUreP-1. Z dnem 22. 3. 2014 je stopil v veljavo nov EZ-1, ki ima vsebinsko identično določbo (glej prvi odstavek 472. člena EZ-1). Glede na prehodno določbo 550. člena EZ-1 pa se v obravnavanem postopku uporabljajo določbe EZ.

10. Tožnik je pri upravnem organu 15. 1. 2013 vložil zahtevo za omejitev lastninske pravice na citirani nepremičnini. Pravna podlaga za odločanje o obravnavani zahtevi je, po citirani določbi prvega odstavka 59. člena EZ, ZUreP-1. Po mnenju sodišča je organ zahtevo tožnika utemeljeno zavrnil, ker tožnik ni izkazal podanosti javne koristi, kot to določa drugi odstavek 92. člena ZUreP-1, na način iz tretjega odstavka 93. člena ZUreP-1 v povezavi s 109. členom ZPNačrt. 11. Sodišče s tožnikom soglaša, da gradbena aktivnost, določena v prvem odstavku 93. člena ZUreP-1, kolikor gre za dopusten gradbeni namen, ni izključevalni element za dopustnost razlastitve. Se pa na podlagi tretjega odstavka 93. člena ZUreP-1 pri posameznih gradbenih aktivnostih javna korist ugotavlja na podlagi različnih prostorskih aktov, zato je v zvezi s predvidenim gradbenim namenom relevantna tudi gradbena aktivnost, ki jo bo tožnik izvajal. V nadaljevanju bo sodišče navedlo, da predvideno gradbeno aktivnost ni presojalo zgolj glede na poimenovanje.

12. Na podlagi 3. točke prvega odstavka 93. člena ZUreP-1 se rekonstrukcija ali rušitev presoja po predpisih o graditvi objektov. Po točki 7.2. 2. člena ZGO-1 je rekonstrukcija objekta spreminjanje tehničnih značilnosti obstoječega objekta in prilagajanja objekta spremenjeni namembnosti ali spremenjenim potrebam oz. izvedba del, s katerimi se bistveno se spremeni velikost, spreminjajo pa se njegovi konstrukcijski elementi, zmogljivost ter izvedejo druge njegove izboljšave, pri čemer pri stavbah ne gre za bistveno spremembo v zvezi z velikostjo, če se njena prostornina ne spremeni za več kakor 10 %. Že v sodbi I U 881/2014 se je sodišče (glej deseti odstavek te sodbe) opredelilo, zakaj v predlogu za omejitev lastninske pravice predviden gradbeni namen ne šteje za vzdrževalna dela (tožnik je javno korist utemeljeval na podlagi Uredbe o vzdrževalnih delih v javno korist na področju energetike). Namreč sam tožnik je v predlogu navedel, da bo obstoječe stebre zamenjal in postavil nove (višje za 1/3), nanje pa obesil trifazni daljnovodni sistem vodnikov. Ker je daljnovod kot objekt (v smislu točke 1.6. 2. člena ZGO-1) celota stebrov in električnih vodov, sodišče ostaja pri svojem stališču, da gre v obravnavanem primeru za gradnjo novega daljnovoda. Po ustaljeni upravnosodni praksi v primeru, če je objekt odstranjen do tolikšne mere, da ne ustreza več temeljnim značilnostim take vrste objekta, ni več mogoče govoriti o rekonstrukciji. Opredelitev rekonstrukcije iz 7.2 točke prvega odstavka 2. člena ZGO-1 namreč pojem rekonstrukcije izrecno veže na obstoječ objekt, njegovo prilagajanje oz. spremembe. Če objekta ni več, tudi rekonstrukcija smiselno ni možna, kar pomeni, da je vprašanje obstoja objekta, na katerem se vrši rekonstrukcija, bistvenega pomena za razmejitev med rekonstrukcijo in novogradnjo (glej sodbo Upravnega sodišča I U 1381/2014 z dne 18. 12. 2014 in sklep VS RS X Ips 439/2014 z dne 7. 9. 2015). Ker je torej rekonstrukcijo treba v postopku razlastitve (ali omejitve lastninske pravice) razumeti v smislu določb ZGO-1 (3. točka prvega odstavka 93. člena ZureP-1), je brez podlage sklicevanje na uradni naziv investicije, kot je poimenovana v Uredbi o državnem prostorskem načrtu za del rekonstrukcije daljnovoda 2x110 kV Brestanica-Hudo (gre za novo traso daljnovoda in ne obravnavano). Dejstvo, da prvi odstavek 59. člena EZ govori le o gradnji in prevzemu objektov (rušitve in rekonstrukcije ne navaja) v obravnavani zadevi ni odločilno in tudi ne podlaga za stališče sodišča, da predvideni poseg, ki ga namerava izvršiti tožnik, ni rekonstrukcija.

13. Vendar pa navedeno v obravnavani zadevi ni nosilni argument za zavrnitev zahteve za omejitev lastninske pravice, kot to napačno meni tožnik, pač pa neizkazanost javne koristi za predvideno izgradnjo daljnovoda.

14. Ni sporno v zadevi, da predvideni gradbeni poseg pomeni uresničitev gradbenega namena iz prvega odstavka 93. člena ZUreP-1, kot se je postavilo sodišče na stališče že v sodbi I U 881/2014. V navedeni sodbi pa se je tudi postavilo na stališče, da je za uresničitev izvedbe predvidene gospodarske javne infrastrukture treba v upravnem postopku ugotoviti, ali je izkazana za gradnjo javna korist, kot to predvideva tretji odstavek 93. člena ZUreP-1. Izreklo se je že, da Uredba o vzdrževalnih delih v javno korist na področju energetike, na katero se je tožnik v upravnem postopku skliceval, ne izkazuje javne koristi (glej deseti odstavek sodbe I U 881/2014) v smislu 93. člena ZUreP-1. V ponovnem postopku reševanja zadeve je upravni organ upošteval stališče sodišča, kako mora presojati podanost javne koristi. Ugotavljal je, ali je izkazana javna korist za izgradnjo objekta – daljnovoda 2x110 kV po predlagani trasi, v smislu določbe drugega odstavka 92. člena in 93. člena ZUreP-1 kot izhaja iz 100. člena ZUreP-1. Stališče sodišča namreč je, da javne koristi ni mogoče izkazovati na drug način, mimo določb zakona. Po 69. členu Ustave RS se lahko lastninska pravica na nepremičnini v javno korist odvzame ali omeji proti nadomestilu v naravi ali proti odškodnini pod pogoji, ki jih določa zakon. Iz te določbe izhaja, da je razlastitev odvzem ali omejitev lastninske pravice na nepremičnini, razlastitev je dopustna le zaradi javne koristi in proti nadomestilu ali odškodnini, in da pogoje razlastitve določa zakon. V zvezi z gradnjo daljnovoda EZ kot specialni zakon ne določa pogojev za ugotavljanje javne koristi, pač pa v prvem odstavku 59. člena, v zvezi z javno koristjo napotuje na ZUreP-1. Ne gre torej za situacijo, ki jo določa peti odstavek 93. člena ZUreP-1. Torej je v zvezi s predvideno gradnjo uporabiti zakonske določbe krovnega zakona, ki ureja razlastitev. Način ugotavljanja oz. podlage na katerih se ugotavlja, ali je posamezen gradbeni namen v javno korist (abstraktno javno korist), pa se ugotavlja na podlagi prostorskih aktov, opredeljenih v tretjem odstavku 93. člena ZUreP-1. Dejstvo, da gre za gradbeni namen, predviden v zakonu, ki opravičuje razlastitev (oz. omejitev lastninske pravice) ne zadostuje, kolikor ni izkazana tudi javna korist na način, kot to določa zakon. V obravnavanem primeru, ker gre za gradnjo energetske infrastrukture je to ZureP-1, saj nanj napotuje EZ. Besedilo tretjega odstavka 93. člena ZUreP-1, ob uporabi jezikovne in sistemske metode, tudi drugih določb istega zakona ter specialnega EZ, daje podlago za razlago le v pomenu, da je javno korist za razlastitev mogoče izkazati le z ustreznim prostorskim aktom, kar izhaja tudi iz posameznih določb ZureP-1, npr. prvega odstavka 94. člena ZUreP-1, ki opredeljuje razlastitvenega upravičenca ter 98. člena, ki določa obvezne sestavine zahteve za razlastitev in v katerih se zakon sklicuje le na prostorske akte, kot podlago za razlastitev in tudi določb na katere se primeroma sklicuje tožnik.

15. V ponovljenem postopku se je tožnik skliceval na prostorski akt Občine Škocjan, Dolgoročni plan iz leta 1986 in Občinski prostorski načrt Občine Novo mesto, ki naj bi izkazovali, da je javna korist izkazana na način, kot to določata tretji odstavek 93. člena ZUreP-1 in 109. člen ZPNačrt. Že v prejšnjih odstavkih se je sodišče izreklo, da šteje, da tožnik namerava izvršiti novogradnjo, torej v zvezi s tem gradbenim namenom velja za ugotavljanje javne koristi prvi stavek tretjega odstavka 93. člena ZUreP-1. Ta določa, da se šteje, da je javna korist za nepremičnine iz prvega odstavka tega člena izkazana, če so predvidene v državnem oz. lokacijskem načrtu. Uvodoma naštete prostorske akte pa ni šteti za občinski lokacijski načrt v smislu ZUreP-1. Naravo občinskega lokacijskega načrta ima OPPN, kot to opredeljuje tretji odstavek 97. člena ZPNačrt. Sodišče zato soglaša z upravnim organom, da tožnik za izvršitev nameravanega gradbenega namena ni izkazal javne koristi.

16. Pa tudi kolikor bi šlo v obravnavanem primeru za rekonstrukcijo, sodišče tožniku iz razlogov, ki jih je navedla že toženka, ne more slediti, da je javna korist izkazana. Odlok o prostorskih ureditvenih pogojih Občine Škocjan ne vsebuje določb, ki bi urejale gradnjo daljnovoda na obravnavani parceli (enako ne Dolgoročni plan ali Odlok Občine Novo mesto). Nepremičnina, za katero je bil vložen zahtevek za ustanovitev služnosti, torej ni navedena v strateškem delu niti določena v grafičnem delu navedenega PUP (oziroma ostalih aktih) na način, da bi jo bilo mogoče identificirati v zemljiškem katastru, kot to izrecno zahteva 109. člen ZPNačrt. Konkretna nepremičnina, za katero je bil vložen zahtevek za ustanovitev služnosti, v citiranem odloku ni navedena v smislu 109. člena ZPNačrt. 17. Kolikor pa bi tožnik menil, da je njegov predlog za omejitev lastninske pravice obravnavati drugače, ker je že imetnik stvarne pravice v okviru že postavljenega daljnovoda 110 kV, pa sodišče ponovno pojasnjuje, da dejstvo obstoječega daljnovoda ne šteje za relevantno, ob presoji utemeljenosti obravnavanega predloga za omejitev lastninske pravice. Služnosti v javno korist so z vidika materialnega prava posebna oblika služnosti, kar pomeni, da se tudi glede tovrstnih služnosti načeloma uporabljajo splošna pravila Stvarnopravnega zakonika (SPZ), kolikor s posebnimi predpisi ni določeno drugače. Kot poseben predpis pride v prvi vrsti v poštev ZUreP-1, kot podlaga za izdajo oblastnega razlastitvenega akta. Tako lahko ugotovimo, da gre pri služnostih v javno korist v skladu s 110. členom ZUreP-1 za služnosti, ki so po svoji vsebini stvarne služnosti oz. so posebna oblika nepravih stvarnih služnosti, urejenih v 226. členu SPZ (služnost, ki je po svoji vsebini stvarna služnost, se lahko ustanovi tudi v korist določene osebe, v teh primerih se glede nastanka in prenehanja uporabljajo določila tega zakonika, ki urejajo osebne služnosti). V času vloženega predloga za omejitev lastninske pravice EZ ni vseboval posebnih določb, ki bi kazale na razrešitev situacije, ko služnost ni bila vpisana v zemljiško knjigo, kar v času odločanja ureja 552. člen EZ-1, ki napotuje na vložitev ugotovitvene tožbe pri sodišču splošne pristojnosti. Že v sodbi I U 881/2014 je sodišče poudarilo, da ZUreP-1 ni podlaga za ugotovitev, da služnostna pravica obstoji, torej za že zgrajen objekt – daljnovod 110 kV. Vendar pa glede na obstoječo sodno prakso sodišče ugotavlja, da je določba 552. člena EZ-1 zgolj navidez nova materialna določba, saj so služnostni upravičenci lahko po ustaljeni sodni praksi urejali razmerja v zvezi z javno infrastrukturo na podlagi stvarno pravnega instituta priposestvovanja (glej sodba in sklep VS RS II Ips 1022/2008 z dne 29. 11. 2013; ter sodba II Ips 210/2014 z dne 8. 10. 2015), torej po splošnih pravilih civilnega prava. Torej iz dejstva, da daljnovod 110 kV stoji od leta 1959 ter da je bil predviden v prostorskih aktih, „ex lege“ ne pomeni, da je tožnik imetnik stvarne pravice – služnosti v javno korist, temveč bo moral obstoj svoje pravice iz tega naslova uveljaviti v pravdnem postopku. Ker se je sodišče v obravnavani zadevi postavilo na stališče, da ne gre pri predlaganem gradbenem namenu za rekonstrukcijo (daljnovod 110 kV bo podrt, kar tudi po pravilih SPZ pomeni uničenje stvari), pač pa novogradnjo, vprašanje obstoja služnosti za obstoječ daljnovod 110 kV v obravnavani zadevi tudi ni predhodno vprašanje, ki bi ga moral organ ugotavljati, v smislu, da tožnik zahteva prisilno ustanovitev služnosti zgolj zaradi razširitve služnosti, zaradi povečane obremenitve nepremičnine z novim daljnovodom, ki bo višji in močnejši. 18. Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1, ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen in da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena.

19. Odločitev o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri v primeru, kadar sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.