Jedro

V skladu s četrtim odstavkom 73. člena ZDR je delodajalec prenosnik skupaj z delodajalcem prevzemnikom solidarno odgovoren za terjatve delavcev, nastale do datuma prenosa, ter za terjatve, nastale zaradi odpovedi po prejšnjem odstavku, torej v primeru, če delavec odpove pogodbo o zaposlitvi, ker so se iz objektivnih razlogov poslabšale pravice iz pogodbe o zaposlitvi. Iz citirane določbe izhaja, da tudi če bi šlo za spremembo delodajalca po 73. členu ZDR, ne bi bilo nikakršne podlage za solidarno odgovornost delodajalca prenosnika za primer prenehanja delovnega razmerja v delodajalcu prevzemniku. Širjenje odgovornosti delodajalca prenosnika tudi na primere, ko bi delavcu prenehalo delovno razmerje na podlagi odpovedi v stečaju, ni sprejemljivo in zanj ni pravne podlage.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se ugotovi obstoj terjatev tožnic do tožene stranke in sicer A.A. v skupni višini 7.755,43 EUR, B.B. pa v skupni višini 7.475,38 EUR, njun zahtevek je tudi stroškovno zavrnilo (I. tč. izreka sodbe). Odločilo je, da je prva tožnica dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 618,68 EUR, druga tožnica pa 596,32 EUR, v roku 15 dni od vročitve sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka do plačila (II. točka izreka sodbe).

Tožnici sta se pritožili zoper navedeno sodbo iz vseh pritožbenih razlogov po določbi prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št 26/99 in nadaljnji). Pritožbenemu sodišču predlagata, da izpodbijano sodbo v celoti razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče prve stopnje storilo absolutno bistveno kršitev določb postopka, saj se ni opredelilo do večine navedb, ki sta jih tožnici podali v vlogah in so pomembne za presojo. Ni razlogov do navedb, povezanih z razlago Direktive 2001/23/ES, zlasti drugim odstavkom 4. člena. Nacionalna sodišča so dolžna nacionalno pravo interpretirati v skladu z direktivami. Izpodbijana sodba se ne opredeljuje do navedb tožeče stranke glede neupoštevanja določb Zakona o sodelovanju delavcev pri upravljanju, organizacije, premoženjskega položaja, namena ustanovitve in poslovanja družbe C., kršitve obveznosti t.i. koncernskega privilegija in glede veljavnosti obveznosti tožene stranke po pogodbi o zaposlovanju delavcev iz D. v C. z dne 4. 8. 1995. Prav tako se sodišče prve stopnje ni opredelilo glede navedb, da gre pri pogodbi o zaposlovanju delavcev z dne 4. 8. 1995 za t.i. vzajemno neizpolnjeno pogodbo, ki toženo stranko zavezuje ne glede na to, da je bil nad njo začet stečajni postopek. V primeru tožnic je prišlo do večkratnega zaposlovanja, in sicer s tožene stranke na družbo C., iz katere sta se tožnici prezaposlili v družbo E. storitve in nato ponovno nazaj na družbo C.. Sodišče ni pojasnilo, zakaj zaradi začetka stečajnega postopka tožena stranka omenjene pogodbe ne bi mogla izpolniti (glede na 265. čl. ZFPPIPP v zvezi z 125. čl. OZ vzajemno neizpolnjene pogodbe stečajnega dolžnika zavezujejo). Kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP naj bi bila podana tudi zato, ker so si razlogi o odločilnih dejstvih med seboj v nasprotju. Tako sodišče prve stopnje nekonsistentno in napačno uporablja določene pravne termine. Tako sodišče prve stopnje očitno ne loči med uvedbo in začetkom stečajnega postopka. Nadalje sodišče ugotavlja, da sta tožena stranka in družba C. sodelovali kot enakopravna partnerja, iz zaslišanja prič pa je razvidno, da je bila družba C. v celoti odvisna družba od tožene stranke. Stečaja sta bila tako nad C. kot nad toženo stranko uvedena sočasno (1. 10. 2009), zaradi varstvenih določb invalidskih podjetij pa je bil stečajni postopek nad družbo C. začet kasneje. S strani tožnic je bilo v spis vloženih 87 listin, ki jih sodišče ni sprejelo v dokazni sklep, in jih tudi ni vpogledalo ter se posledično ni opredelilo do velike večine tožbenih navedb. Sodišče je ravnalo v nasprotju s prvim odstavkom 339. člena ZPP, ko je po razdelitvi enotne tožbe v zadevi opr. št. Pd 202/2010 fizično razdelilo spis, pri tem pa prilog iz tega spisa ni upoštevalo pri novih postopkih. Sodišče je v svoji interpretaciji prezrlo, da je cilj Direktive in s tem tudi 73. člena ZDR/02, varovanje delavcev v primeru, ko se spremeni delodajalec, zlasti pa zagotovitev, da se njihove pravice ohranijo. Tožnici poudarjata, da Direktiva 2001/23/ES varstvo delavcev predvideva za vse primere prenehanja delovnih razmerij iz razloga, ker se delovni pogoji bistveno spremenijo v škodo delavca (in ne zgolj primere, ko pogodbo o zaposlitvi odpove delavec), torej tudi za primere prenehanja pogodbe o zaposlitvi zaradi začetka stečajnega postopka, saj se v tem primeru šteje, da je delodajalec odgovoren za prenehanje pogodbe o zaposlitvi. 73. člen ZDR/02 govori o poslabšanju pogojev iz pogodbe o zaposlitvi (zaradi česar delavec odpove pogodbo), drugi odstavek 4. člena Direktive pa govori o bistveni spremembi delovnih pogojev v škodo delavca, kar nikakor ni isto. Za pravilno interpretacijo bi sodišče moralo Sodišču EU zastaviti vprašanje glede pravilne razlage drugega odstavka 4. člena Direktive in z njim povezanega 3. člena Direktive. Ker tega ni storilo, je zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Dejansko stanje je sodišče zmotno ugotovilo, hkrati pa je bilo nepopolno ugotovljeno, saj sodišče ni ugotavljalo pravno relevantnih dejstev, kot so: kako je bila tožena stranka organizirana in kakšna so bila njena razmerja s hčerinskimi družbami in družbo E. storitve; kakšna je bila premoženjska masa, s katero je tožena stranka jamčila za pravice delavcev; okoliščine v zvezi z ustanovitvijo hčerinskih družb; kako je potekalo finančno poslovanje družbe C.; kako je potekala prezaposlitev delavcev na to družbo in družbo E. storitve; zakaj je bila prezaposlitev izvedena in ali je bila za hčerinske družbe škodljiva, itd. Materialno pravo je bilo zmotno uporabljeno, saj sodišče prve stopnje ni ugotovilo pogojev za prevzem delavcev po 15. členu SKPgd, problema neskladnosti tretjega in četrtega odstavka 73. člena ZDR/02 v povezavi z Direktivo 2001/23/ES ter vprašanja njene implementacije, uporabe določb ZTPDR in SKPgd ter nezmožnosti izpolnitve pogodbe o prevzemu delavcev. Glede odškodninskega pravnega temelja navajata, da je protipravnost podana zaradi številnih ravnanj tožene stranke, zlasti s tem: da je bil institut spremembe delodajalca uporabljen na nezakonit način; da sta bili tožnici zavedeni, da jima bo zagotovljena enaka raven socialne varnosti tudi pri hčerinski družbi in da niso bile upoštevane določbe ZSDU; da je tožena stranka zlorabila institut spremembe delodajalca in se s tem skušala razbremeniti terjatev upnikov; da je brez pravne podlage uporabljala minimalno premoženje hčerinskih družb kot njeno lastno in to brez nadomestila, ni izpolnila obveznosti iz naslova t.i. koncernskega privilegija, itd. Do vseh naštetih protipravnih ravnanj se sodišče ni opredelilo, po mnenju tožnic pa je podana odškodninska odgovornost tožene stranke. Tožnici tudi menita, da je zmoten zaključek sodišča prve stopnje o nezmožnosti izpolnitve pogodbe o prevzemu delavcev. Tožnici sta v tožbi in pripravljalnih vlogah natančno razdelala pravni temelj spregleda pravne osebnosti po 8. členu ZGD-1, vendar se je sodišče prve stopnje opredelilo zgolj glede spregleda po četrti alinei prvega odstavka 8. člena ZGD-1, spregledalo pa je, da sta tožnici zatrjevali in dokazali tudi temelj po tretji alinei prvega odstavka 8. člena ZGD-1. Sodišče prve stopnje bi tako moralo ugotoviti, da je tožena stranka zaradi poslovanja družbe C. imela korist, saj se je ustvarjena dodatna vrednost konstantno in pod njenim nadzorom prelivala k toženi stranki. Posledično je napačna tudi odločitev o pravdnih stroških. Priglašata pritožbene stroške.

V odgovoru na pritožbo tožena stranka prereka navedbe iz pritožbe tožečih strank in predlaga njeno zavrnitev. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, in skladno z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nadaljnji; ZPP) v zvezi z 365. členom ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11. točki, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, 12. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo zatrjevanih absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, in na katere se pazi po uradni dolžnosti, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo.

Tožnici zahtevata ugotovitev obstoja prerekanih terjatev zoper toženo stranko iz naslova odpravnine in regresa za letni dopust v višini 7.755,43 EUR za prvo tožnico ter 7.475,38 EUR za drugo tožnico, in sicer na več pravnih podlagah (solidarni odgovornosti tožene stranke glede na 73. člen ZDR/02, odškodninski odgovornosti, spregledu pravne osebnosti, ipd.).

Ni utemeljen pritožbeni očitek tožnic, da sodbe sodišča prve stopnje ni mogoče preizkusiti, ker ne vsebuje razlogov. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ima izpodbijana sodba razloge o odločilnih dejstvih glede zavrnitve ugotovitvenega tožbenega zahtevka do tožene stranke in jo je mogoče preizkusiti. Sodišče druge stopnje je glede na relevantno pravno podlago dovolj razumljivo pojasnilo razloge zavrnitve tožbenega zahtevka. Če pa se tožeča stranka ne strinja z materialnopravnim stališčem sodišča prve stopnje, to ne predstavlja bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Tožečim strankam je delovno razmerje v družbi C. d.o.o. (v kateri sta se ponovno zaposlili dne 1. 10. 2009 – v vmesnem času sta bili namreč prevzeti v družbo E. – čistilni servis d.o.o., nato pa ponovno v družbo C. d.o.o.) prenehalo po sklepu stečajnega upravitelja. Tako je že iz izvedenih pisnih dokazov in teka postopka mogoče zanesljivo sklepati o obstoju odločilnih dejstev, zato sodišče po razumni oceni ni izvajalo drugih dokazov. Pomanjkljiv dokazni sklep sodišča prve stopnje pa tudi ni vplival na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Sodišče prve stopnje res ni ravnalo pravilno, ko je po razdelitvi enotne tožbe v zadevi opr. št. Pd 202/2010 fizično razdelilo spis, pri tem pa prilog iz tega spisa ni prekopiralo v obravnavani spis, vendar pa navedena nepravilnost ni vplivala na pravilnost in zakonitost odločitve. Tožnici namreč ne navajata konkretno, katere od teh listin naj bi bile tako odločilnega pomena, da bi lahko vplivale na drugačno presojo prvostopenjskega sodišča ali katerih odločilnih dejstev zaradi tega sodišče prve stopnje ni ugotovilo. Očitka kršitev določb pravdnega postopka s tem v zvezi tako nista utemeljena.

Neutemeljeno je sklicevanje na 73. člen ZDR/02 in 4. člen Direktive Sveta 2011/23/ES, saj sta tožnici prešli iz D. v C. v skladu s takrat veljavnima ZTPDR in Zakonom o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/90; ZDR/90). Institut prevzema na delo v drugo organizacijo oziroma k delodajalcu, ki smo ga poznali do uveljavitve ZDR/02, ni enak institutu prenosa podjetij, obratov in delov podjetja ali obratov glede na Direktivo sveta 2001/23/ES, (ki je bila prenesena v naš sistem šele po 1. 1. 2003 – z določbo 73. člena ZDR/02). Iz navedenih razlogov v obravnavani zadevi ni mogoče uporabiti tretjega odstavka 73. člena ZDR/02, ki določa, da ima delavec enake pravice, kot če pogodbo o zaposlitvi odpove delodajalec iz poslovnih razlogov, če se pri delodajalcu prevzemniku iz objektivnih razlogov poslabšajo pravice iz pogodbe o zaposlitvi in delavec zato odpove pogodbo o zaposlitvi. V skladu s četrtim odstavkom 73. člena ZDR/02 pa je delodajalec prenosnik skupaj z delodajalcem prevzemnikom solidarno odgovoren za terjatve delavcev, nastale do datuma prenosa, ter za terjatve, nastale zaradi odpovedi po prejšnjem odstavku, torej v primeru, če delavec odpove pogodbo o zaposlitvi, ker so se iz objektivnih razlogov poslabšale pravice iz pogodbe o zaposlitvi. Iz citirane določbe izhaja, da tudi če bi šlo za spremembo delodajalca po 73. členu ZDR/02, ne bi bilo nikakršne podlage za solidarno odgovornost E. (prenosnika) za primer prenehanja delovnega razmerja v C. (prevzemniku). Širjenje odgovornosti delodajalca prenosnika tudi na primere, ko bi delavcu prenehalo delovno razmerje na podlagi odpovedi v stečaju, ni sprejemljivo in zanj v citiranih določbah ni nobene pravne podlage.(1) Teh obveznosti ni dopustno široko razlagati, saj že Direktiva izjemoma v drugem odstavku 4. člena določa obveznost prevzemnika, ne pa prenosnika.(2) Zato sodišče prve stopnje utemeljeno ni uporabilo določb drugega odstavka 4. člena Direktive Sveta 2001/23/ES, ki določa, da se šteje, da je delodajalec odgovoren za prenehanje pogodbe o zaposlitvi ali delovnega razmerja, če pogodba o zaposlitvi ali delovno razmerje preneha, ker se delovni pogoji zaradi prenosa bistveno spremenijo v škodo delavca ter so zato nebistvene vse pritožbene navedbe, ki se nanašajo na solidarno odgovornost tožene stranke na podlagi 73. čl. ZDR/02 in citirane Direktive v zvezi z vtoževanimi terjatvami v konkretnem sporu, in se pritožbeno sodišče do njih ne opredeljuje (360. člen ZPP).

Tožnici sta odgovornost tožene stranke za vtoževano terjatev uveljavljali tudi na podlagi 8. člena Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1, Ur. l. RS, št. 42/2006), v katerem je urejen institut spregleda pravne osebnosti oziroma so določeni pogoji, ko lahko izjemoma za obveznosti družbe odgovarjajo tudi družbeniki. Ker gre za izjemo, so določbe stroge in omejujoče: spregled je mogoč, če so družbeniki družbo kot pravno osebo zlorabili za dosego njim prepovedanega cilja; ali za oškodovanje svojih upnikov; ali če so v nasprotju z zakonom s premoženjem družbe ravnali kot s svojim lastnim premoženjem; ali če so v svojo korist ali korist druge osebe premoženje družbe zmanjšali, pri čemer se zahteva tudi subjektivni pogoj vednosti, da družba ne bo sposobna poravnati svojih obveznosti tretjim osebam. Temeljna predpostavka za to vrsto odgovornosti je torej zloraba pravne osebe, ki pa ni podana, saj ni dokazano, da bi tožena stranka s premoženjem družbe C. d.o.o., ravnala kot s svojim lastnim premoženjem v nasprotju z zakonom. Prav tako ni šlo za špekulativno ravnanje – zmanjševanje premoženja družbe C. d.o.o., zaradi koristi tožene stranke. Trditve in očitki tožnic o ravnanju tožene stranke kot družbenika C. d.o.o., ne omogočajo subsumpcije pod tretjo in četrto alineo 8. člena ZGD-1. Pritožbeno sodišče se strinja s presojo sodišča prve stopnje, da ni protipravnosti v tem, da je bil stečajni postopek nad družbo C. d.o.o., začet kasneje kot nad toženo stranko. Glede na navedeno, pa tudi glede na odsotnost ustrezne trditvene podlage, sodišče prve stopnje utemeljeno ni ugotavljalo ostalih elementov odškodninske odgovornosti. Na drugačno odločitev ne morejo vplivati niti navedbe tožeče stranke o kršitvi t.i. koncernskega privilegija, saj niso bili izkazani škodljivi vplivi tožene stranke kot družbenice na poslovanje družbe C. d.o.o., zaradi katerih bi morala tožena stranka nadomestiti prikrajšanje odvisni družbi oziroma ji povrniti škodo.

Do drugih obširnih pritožbenih navedb tožnic pa se pritožbeno sodišče ne opredeljuje, saj za odločitev niso odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člen ZPP).

Ker niso bili podani niti pritožbeni razlogi, ki jih uveljavljata tožnici, niti tisti, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in po določbi 353. člena ZPP potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Tožnici s pritožbo nista uspeli (154. člen ZPP), odgovor tožene stranke pa ni bistveno prispeval k razjasnitvi zadeve (155. člen ZPP). Zato na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Op. št. (1): Šele Zakon o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013) je v petem odstavku 75. člena določil, da je delodajalec prenosnik, ki je pretežni lastnik družbe, na katero se dejavnost ali njen del prenaša, solidarno odgovoren za terjatve prevzetih delavcev, nastale zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi stečaja, če je stečaj začet v roku dveh let od datuma prenosa.

Op. št. (2): prim. zadeve Pdp 304/2011 z dne 8. 12. 2011, sodba Pdp 511/2011 z dne 13. 12. 2011, sodba Pdp 641/2011 z dne 13. 12. 2011, sodba Pdp 111/2012 z dne 3. 2. 2012.