Jedro

Po presoji sodišča je odločitev tožene stranke preuranjena. Iz tožnikove prošnje za dodelitev BPP namreč izhaja, da je tožnik v njej navedel, da je (med drugim) solastnik „kmetijskega in gozdnega zemljišča, gospodarskega poslopja in kmetijskih strojev, ki vam daje dohodke (KD, panj, dobiček)“, prav tako je na prošnji označil, da ima katarski dohodek. Glede na takšno vsebino tožnikove prošnje bi morala toženka, ob upoštevanju načela zaslišanja stranke iz 9. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) in načela materialne resnice iz 8. člena tega zakona, pridobiti tudi podatke o namenski rabi zemljišč v so/lasti tožnika ter njegovem dohodku iz osnovne kmetijske in gozdarske dejavnosti, pri ugotavljanju tožnikovega premoženja pa upoštevati tudi določbo 6. točke prvega odstavka 18. člena ZUPJS.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Okrožnega sodišča v Novem mestu, št. Bpp 217/2022 z dne 17. 6. 2022, se odpravi ter se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 347,70 EUR, v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Višja stroškovna zahteva tožeče stranke se zavrne.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikovo prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči (BPP) v obliki pravnega svetovanja in zastopanja v nepravdnem postopku za razdružitev solastnega premoženja, ki teče pred Okrajnim sodiščem v Črnomlju pod opr. št. N 35/2021. Ugotovila je namreč, da je tožnik lastnik oziroma solastnik več nepremičnin, katerih skupna vrednost znaša 123.262,62 EUR, tako pa tožnik presega cenzus za dodelitev BPP, kot je določen s 14. členom Zakona o brezplačni pravni pomoči (ZBPP) v zvezi s 27. členom Zakona o socialno varstvenih prejemkih (ZSVarPre). Pri ugotavljanju vrednosti tožnikovih nepremičnin je toženka skladno z Zakonom o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev (ZUPJS) izhajala iz vrednosti, ki jih je ugotovila Geodetska uprava Republike Slovenije (GURS), pri čemer kot premoženje ni upoštevala tožnikove stanovanjske hiše in njegovega avtomobila (18. člen ZUPJS). Tožnik si lahko zagotovi lastna sredstva za uveljavljanje pravice do sodnega varstva tako, da prosto razpolaga z nepremičninami, katerih lastnik oziroma solastnik je. Dejstvo, da gre v obravnavanem primeru za premoženje, ki je predmet razdružitvenega postopka, ne predstavlja okoliščine, zaradi katere tega premoženja ne bi bilo mogoče upoštevati kot premoženja za ugotavljanje izpolnjevanja finančnega pogoja za dodelitev BPP. Prav tako vknjižene hipoteke na nepremičninah niso okoliščina, ki bi tožniku onemogočala razpolaganje z njegovimi nepremičninami. Ker finančni pogoj za dodelitev BPP ni podan, toženka vsebinskega pogoja ni ugotavljala.

2. Tožnik se z izpodbijano odločbo ne strinja in vlaga tožbo. Izpostavlja, da je toženka upoštevala vrednosti njegovih nepremičnin po GURS, ne pa tudi dejstva, da navedena zemljišča v naravi pretežno predstavljajo kmetijska in gozdna zemljišča, ki se na podlagi določbe 6. točke prvega odstavka 18. člena ZUPJS ne upoštevajo kot premoženje. Toženka je tako upoštevala vrednost nepremičnin in ne dejanskega dohodka, ki ga daje to premoženje (katastrskega dohodka). Po podatkih GURS katastrski dohodek nepremičnin parc. št. 125, 126, 136, 173/1, 173/2, 188/1, 200, 1432, 1507, 1534, 1927/1, 1927/2, 1958/1, 1958/2, 2023, 2059, 2061, 2062, 2231, 2253, 2272, 2273, 2547, 2553, 2927, 3019, 3104/1, 3104/2, 50.S, 1950, 1953, 171, 172, 269, 3087/1 in 3087/2, vse k. o. ..., znaša skupaj 527,65 EUR, 5/8, kolikor znaša delež tožnika, pa 329,78 EUR. Tožnik je še izključni lastnik nepremičnine parc. št. 1943/1, v vrednosti 8.423,00 EUR, ter dveh kmetijskih zemljišč (parc. št. 1948 in 188/2), ki mu dajeta skupaj 5,64 EUR, ter solastnik zemljišč parc. št. 1927/1 in parc. št. 1927/2, katerih skupna vrednost (glede na tožnikov solastniški delež 5/8) znaša 693,12 EUR. Skupna vrednost premoženja tožnika (brez nepremičnine parc. št. *50, ki je njegov dom) tako znaša 9.451,54 EUR in ne 123.262,62 EUR, kolikor je zmotno upoštevala toženka. Glede na navedeno tožnik ne presega cenzusa za dodelitev BPP.

3. Tožnik prejema le nizko pokojnino (451,00 EUR) in varstveni dodatek (150,00 EUR), star je 81 let, z zdravstvenimi težavami in je prava neuka stranka. Znašel se je v nemogoči situaciji, saj je so/lastnik premoženja, ki ga ne more uspešno prodati, saj solastninski deleži niso tržno zanimivi, nepremičnine pa so obremenjene tudi s hipoteko. Od sodišča ne more zahtevati, naj določi način uporabe solastnega premoženja, ker tega ponovno ne more storiti sam in potrebuje pravno pomoč, ki jo njegovi dohodki (brez, da bi bil socialno ogrožen) ne omogočajo. Oddajanje nepremičnin ne pride v poštev, ker ni soglasja solastnikov. Tožnik tako ne more uresničiti svoje ustavne pravice do sodnega varstva. Glede na to, da je prejemnik socialne podpore oz. da prejema varstveni dodatek, bi bil upravičen vsaj do izredne BPP v smislu 12. člena ZBPP. Zadeva, za katero je zaprosil za BPP, ni očitno nerazumna.

4. Tožnik predlaga, da se tožbi ugodi, izpodbijana odločba odpravi in zadeva vrne toženki v ponovni postopek. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

5. Toženka na tožbo ni odgovorila, poslala je upravne spise zadeve.

**K I. točki izreka:**

6. Tožba je utemeljena.

7. V zadevi je spor glede zakonitosti izpodbijane odločbe, s katero je toženka zavrnila tožnikovo prošnjo za dodelitev BPP, in sicer z utemeljitvijo, da tožnik presega zakonsko določen cenzus za dodelitev BPP. Tožnik temu nasprotuje.

8. ZBPP v 13. členu določa, da je do BPP upravičena oseba, ki glede na svoj materialni položaj in glede na materialni položaj svoje družine brez škode za svoje socialno stanje in socialno stanje svoje družine ne bi zmogla stroškov sodnega postopka oziroma stroškov nudenja pravne pomoči (prvi odstavek). Šteje se, da je socialno stanje prosilca in njegove družine zaradi stroškov sodnega postopka oziroma stroškov nudenja pravne pomoči ogroženo, če mesečni dohodek prosilca (lastni dohodek) oziroma mesečni povprečni dohodek na člana družine (lastni dohodek družine) ne presega višine dveh osnovnih zneskov minimalnega dohodka, določenega z zakonom, ki ureja socialnovarstvene prejemke (drugi odstavek). Skladno s 14. členom ZBPP se materialni položaj prosilca in njegove družine ugotavlja glede na dohodke in premoženje prosilca ter dohodke in premoženje oseb, ki se, za namen ugotavljanja materialnega položaja pri uveljavljanju pravic iz javnih sredstev, poleg vlagatelja upoštevajo po zakonu, ki ureja uveljavljanje pravic iz javnih sredstev (prvi odstavek). Za ugotavljanje materialnega položaja prosilca in njegove družine iz prejšnjega odstavka se uporabljajo določbe zakona, ki ureja socialnovarstvene prejemke, o načinu ugotavljanja materialnega položaja oseb pri uveljavljanju pravice do denarne socialne pomoči (drugi odstavek), to je določbe ZSVarPre.

9. Skladno s 5. členom ZSVarPre se pri ugotavljanju upravičenosti do BPP upoštevajo osnove in merila, določena s tem zakonom in z zakonom, ki ureja uveljavljanje pravic iz javnih sredstev, to je ZUPJS. Po 11. členu tega zakona se glede načina in obdobja upoštevanja dohodka iz dejavnosti ter dohodka iz osnovne kmetijske in osnovne gozdarske dejavnosti uporablja ZUPJS.

10. ZUPJS določa dohodke in premoženje, ki se upoštevajo pri ugotavljanju materialnega položaja prosilca, prav tako tudi dohodke in premoženje, ki se pri tem ne upoštevajo. Skladno s 1. točko prvega odstavka 12. člena tega zakona se kot dohodki, ki se upoštevajo, štejejo vsi obdavčljivi dohodki po zakonu, ki ureja dohodnino, ki niso oproščeni plačila dohodnine, torej dohodki, ki jih kot take določa Zakon o dohodnini (ZDoh-2). Ta zakon kot obdavčljive dohodke v 3. točki 18. člena določa dohodke iz osnovne kmetijske in osnovne gozdarske dejavnosti, torej katastrski dohodek.

11. Skladno z ZUPJS se pri ugotavljanju materialnega položaja prosilca v premoženje sicer šteje nepremično premoženje (1. točka prvega odstavka 17. člena ZUPJS), vendar pa se ne upošteva kmetijsko, vodno in gozdno zemljišče, ki daje dohodek, ki se po tem zakonu upošteva pri ugotavljanju materialnega položaja (6. točka prvega odstavka 18. člena ZUPJS). Ker se, skladno s prej citirano določbo 3. točke 18. člena ZDoh-2, kot obdavčljivi dohodek upošteva dohodek iz osnovne kmetijske in osnovne gozdarske dejavnosti, torej katastrski dohodek, to pomeni, da se kmetijska in gozdna zemljišča, ki tak dohodek dajejo, ne štejejo v premoženje, ki se upošteva pri ugotavljanju materialnega položaja prosilca. Če se za opravljanje osnovne kmetijske dejavnosti uporablja del nepremičnine, del pa temu ni namenjen, je pri ugotavljanju premoženja dopustno upoštevati samo slednji del zemljišča, ne pa celotnega.

12. Med strankama ni sporno, da je tožnik lastnik oziroma solastnik več nepremičnin, toženka pa je vrednost tožnikovega premoženja ugotavljala tako, da je upoštevala seštevek vrednosti teh nepremičnin (ob upoštevanju lastniškega deleža tožnika), kot izhaja iz podatkov GURS. Vendar pa tožnik uveljavlja, da so navedena zemljišča (v pretežni meri) kmetijska in gozdna zemljišča (kar v tožbi dokazuje z izpisom zbirnih podatkov GURS o lastništvu nepremičnin), od katerih ima katastrski dohodek, tako pa pri ugotavljanju njegovega premoženja ne bi smela biti upoštevana.

13. Po presoji sodišča je odločitev tožene stranke preuranjena. Iz tožnikove prošnje za dodelitev BPP namreč izhaja, da je tožnik v njej navedel, da je (med drugim) solastnik „kmetijskega in gozdnega zemljišča, gospodarskega poslopja in kmetijskih strojev, ki vam daje dohodke (KD, panj, dobiček)“, prav tako je na prošnji označil, da ima katarski dohodek. Glede na takšno vsebino tožnikove prošnje bi morala toženka, ob upoštevanju načela zaslišanja stranke iz 9. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) in načela materialne resnice iz 8. člena tega zakona, pridobiti tudi podatke o namenski rabi zemljišč v so/lasti tožnika ter njegovem dohodku iz osnovne kmetijske in gozdarske dejavnosti, pri ugotavljanju tožnikovega premoženja pa upoštevati tudi določbo 6. točke prvega odstavka 18. člena ZUPJS. Tega toženka ni storila, pač pa je v izpodbijani odločbi (kot že navedeno) pri ugotavljanju tožnikovega premoženja upoštevala seštevek vrednosti nepremičnin v so/lasti tožnika, kot izhaja iz podatkov Geodetske uprave Republike Slovenije, brez ugotavljanja, ali je katera od teh nepremičnin kmetijsko ali gozdno zemljišče, ki tožniku daje katastrski dohodek (zaradi česar v skladu s 6. točko prvega odstavka 18. člena ZUPJS pri ugotavljanju premoženja ne bi smela biti upoštevana), ter brez ugotavljanja ali upoštevanja slednjega dohodka.

14. Toženka je tako nepravilno uporabila materialno pravo (1. točka prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1), v posledici tega pa je bilo nepopolno ugotovljeno dejansko stanje v zadevi (3. točka prvega odstavka 27. člena ZUS-1). Sodišče je zato, na podlagi 2. in 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1, izpodbijano odločbo odpravilo in zadevo vrnilo toženki v ponovni postopek (tretji odstavek 64. člena ZUS-1). V ponovnem postopku mora toženka, ob upoštevanju mnenja sodišča glede uporabe materialnega prava (četrti odstavek 64. člena ZUS-1), ponovno ugotoviti materialni položaj tožnika ter presoditi, ali tožnik izpolnjuje materialni (finančni) pogoj za dodelitev BPP, nato pa znova odločiti o njegovi prošnji.

15. Ker so že ugotovljene kršitve narekovale odpravo izpodbijane odločbe, sodišče preostalih tožbenih navedb tožnika ni vsebinsko obravnavalo.

16. Sodišče v zadevi ni odločilo na podlagi glavne obravnave, saj je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta in upravnih spisov očitno, da je treba tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti na podlagi prvega odstavka 64. člena ZUS-1, v upravnem sporu pa tudi ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom (prva alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

**K II. točki izreka:**

17. Tožnik je zahteval povrnitev stroškov postopka. Ker je sodišče tožbi ugodilo, je tožnik po tretjem odstavku 25. člena ZUS-1 upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku po Pravilniku o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Pravilnik). Zadeva je bila rešena brez glavne obravnave, tožnika pa je v postopku zastopala pooblaščenka, ki je odvetnica, zato se mu priznajo stroški upravnega spora v višini 285,00 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika), povečano za 22% DDV, kar skupaj znaša 347,70 EUR. Višjo stroškovno zahtevo tožnika je sodišče zavrnilo, saj za njeno priznanje podlage v veljavnih predpisih ni najti. Zakonske zamudne obresti od priznanih stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 290. člena Obligacijskega zakonika), plačana sodna taksa za postopek pa bo vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1.c Taksne tarife Zakona o sodnih taksah).