Jedro

Eden od namenov instituta odpusta obveznosti je res vrnitev prezadolženih oseb v premoženjske razmere, ki jim bodo omogočale normalno življenje, po tem, ko jim kljub njihovi angažiranosti v preizkusnem obdobju ni uspelo poplačati upnikov, vendar ne gre spregledati, da primarni namen tega instituta ni razbremenitev prezadolženih oseb brez njihovega truda za poplačilo upnikov. Namen stečajnega postopka je zagotovitev najugodnejših pogojev za poplačilo upnikov, in v tem okviru je potrebno tudi presojati, kolikšno preizkusno obdobje je v posameznem primeru najprimernejše.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijani 2. točki izreka potrdi.

Pritožnik sam nosi pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom (1.) začelo postopek odpusta obveznosti in (2.) določilo preizkusno obdobje treh let in 6 mesecev od izdaje sklepa o začetku postopka odpusta obveznosti, tako da zadnji dan preizkusnega obdobja poteče 2.1.2017. 2. Zoper 2. točko izreka navedenega sklepa se pritožuje dolžnik iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga spremembo izpodbijanega sklepa tako, da se določi krajše preizkusno obdobje, podrejeno, da višje sodišče sklep razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po določilu četrtega odstavka 400. člena Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP) sodišče s sklepom o začetku postopka odpusta obveznosti določi preizkusno obdobje ob upoštevanju starosti stečajnega dolžnika, njegovih družinskih razmer, njegovega zdravstvenega in drugih osebnih stanj ter razlogov za njegovo insolventnost. 5. Vse navedene okoliščine je sodišče prve stopnje pri določitvi preizkusnega obdobja upoštevalo pravilno. Ne drži pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje ob presoji ugotovljenih okoliščin napačno presodilo, da je 3,5 letna preizkusna doba primerna doba, v kateri bi dolžnik svoje dolgove poravnal, če pa mu to ne bo uspelo, mu bodo odpuščeni. Sodišče prve stopnje je po zaključku višjega sodišča ob tehtanju vseh relevantnih okoliščin pravilno presodilo, da je navedena preizkusna doba primerna. Pritrditi je pritožbenim navedbam, da je eden od namenov instituta odpusta obveznosti vrnitev prezadolženih oseb v premoženjske razmere, ki jim bodo omogočale normalno življenje, po tem, ko jim kljub njihovi angažiranosti v preizkusnem obdobju ni uspelo poplačati upnikov, vendar ne gre spregledati, da primarni namen tega instituta ni razbremenitev prezadolženih oseb brez njihovega truda za poplačilo upnikov. Namen stečajnega postopka je zagotovitev najugodnejših pogojev za poplačilo upnikov, in v tem okviru je potrebno tudi presojati, kolikšno preizkusno obdobje je v posameznem primeru najprimernejše. 6. Ni mogoče slediti pritožnikovemu poskusu, da z matematičnimi izračuni izpodbije pravilnost zaključka sodišča prve stopnje, ki je pri svoji odločitvi upoštevalo ne le starost dolžnika in njegovo invalidsko upokojitev ter delovno nezmožnost, pač pa tudi visoke dolgove stečajnega dolžnika, pri čemer ugotovljena višina glede na številne postopke, ki še tečejo, niti ni dokončna. Prav tako je pravilno upoštevalo pritožnikovo relativno visoko pokojnino, ki bistveno presega znesek minimalne plače (sicer izvzete iz stečajne mase). Osebne okoliščine dolžnika in razlogi za insolventnost po zaključku višjega sodišča skrajšanja preizkusnega obdobja ne upravičujejo, še zlasti ne na najnižje možno preizkusno obdobje, kot to predlaga pritožnik.

7. Pritožnik sodišču prve stopnje neutemeljeno očita kršitev 22. člena Ustave, pri čemer meri predvsem na domnevno nezadostno obrazloženost izpodbijanega sklepa. Obveznost sodišča, da svoje odločbe obrazloži, ne izhaja le iz pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave, temveč je tudi del pravice do pritožbe iz 25. člena Ustave. Iz obrazložitve sodne odločbe mora biti razvidno, katera pravno pomembna dejstva je sodišče vzelo kot dejansko podlago svoje odločitve in na katero pravno normo jo je oprlo (prim. sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 295/2003, sklep Ustavnega sodišča Up 201/01). Višje sodišče zaključuje, da obrazložitev sodišča prve stopnje ni niti pomanjkljiva, niti presplošna. Le če bi zaradi pomanjkljive obrazložitve sodne odločbe učinkovita pritožba zoper njo ne bila možna, bi taka odločba kršila pritožnikovo pravico do pravnega sredstva, za kar pa v obravnavani zadevi ne gre. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa je mogoče povsem jasno ugotoviti, katera so pravno relevantna dejstva, ki jih je sodišče vzelo kot podlago svoje odločitve. Sodišče prve stopnje je tudi opravilo tehtanje osebnih in drugih življenjskih okoliščin ter v zadostni meri pojasnilo, kako so te okoliščine vplivale na določitev preizkusnega obdobja; sodišče se ni odločilo niti za najkrajše, niti za najdaljše možno preizkusno obdobje, pač pa je ob tehtanju vseh okoliščin konkretnega primera po zaključku višjega sodišča odmerilo primerno preizkusno dobo, za kar je navedlo tudi razloge, ki jih je mogoče preizkusiti.

8. Upoštevajoč navedeno, pritožnik s pritožbenimi razlogi ne more uspeti. Izpodbijani sklep je pravilen, izrecno uveljavljeni pritožbeni razlogi pa niso podani. Ker niso podani niti razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP), je višje sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 121. členom ZFPPIPP).

9. Izrek o stroški pritožbenega postopka temelji na določbi 165. člena ZPP v zvezi 154. členom ZPP in 121. členom ZFPPIPP. Ker dolžnik s pritožbo ni uspel, sam nosi pritožbene stroške.