Jedro

V sodni praksi je ustaljeno stališče, da se morajo pisanja, v katerih se stranki odreja rok za opravo določenega procesnega dejanja, zamuda roka pa pripelje do neupoštevanja dejanja, stranki vročiti po pravilih iz 142. člena ZPP, torej osebno.

Sredstvo zavarovanja v predlagani začasni odredbi je vpis zaznambe prepovedi odtujitve in obremenitve nepremičnine, takega zavarovanja pa tožnik ne more doseči, ker toženka ni (več) lastnica nepremičnine.

Pritožbeno sodišče ni opravilo pritožbene obravnave, ker bi tudi sodišče prve stopnje, če bi mu bila zadeva vrnjena v nov postopek, postopalo na enak način; upoštevalo bi odgovor na ugovor tožnika in brez naroka (znova) ugodilo ugovoru in sklep o zavarovanju razveljavilo, že (zgolj) iz razloga, ker ni pogojev za zaznambo prepovedi v zemljiški knjigi. Odločilna je okoliščina, da je pritožbeno sodišče odpravilo kršitev sodišča prve stopnje, s tem, ko je upoštevalo tožnikov odgovor na ugovor, na ta način pa je postopalo tudi racionalno, ker je bilo mogoče kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP odpraviti na seji senata, brez posega v pravice tožnika do (neposrednega) izjavljanja.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Tožnik je 19. 11. 2019 vložil tožbo. S tožbenim zahtevkom je zahteval, da se ugotovi, da spada v skupno premoženje pravdnih strank, ki sta bila zunajzakonska partnerja, stanovanjska hiša parc. št. 176/42 k. o. X in osebni avtomobil znamke Audi ter da je tožnikov delež na tem premoženju 50 %. Predlagal je tudi, da se z začasno odredbo toženki prepove odtujitev nepremičnine in premičnine z zaznambo prepovedi v zemljiški knjigi in registru motornih vozil. 2. Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 13. 1. 2020 ugodilo predlogu za izdajo začasne odredbe v delu, v katerem je tožnik predlagal, da se toženki prepove odtujitev nepremičnine, v ostalem delu je predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo. Sodišče prve stopnje je sklep poslalo zemljiškoknjižnemu sodišču, da po uradni dolžnosti dovoli vpis zaznambe prepovedi odtujitve in obremenitve nepremičnine.

3. Toženka je zoper sklep vložila ugovor, v katerem je navajala, da nepremičnina predstavlja njeno izključno premoženje in da ni več lastnica nepremičnine, ker je z nepremičnino že razpolagala.

4. Sodišče prve stopnje je dne 10. 3. 2020 prejelo od zemljiškoknjižnega sodišča sklep, s katerim je bil zavrnjen predlog sodišča za vpis zaznambe prepovedi v zemljiški knjigi. Zemljiškoknjižno sodišče je v obrazložitvi sklepa pojasnilo, da predlagani vpis po stanju zemljiške knjige ni dovoljen, ker je zemljiškoknjižna lastnica nepremičnine B. H. in ne toženka.

5. Sodišče je z izpodbijanim sklepom ugovoru toženke ugodilo in sklep o zavarovanju P 1535/2019-II z dne 13. 1. 2020 razveljavilo ter predlog tožnika za izdajo začasne odredbe zavrnilo. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je kot lastnica nepremičnine v zemljiški knjigi vpisana tretja oseba in ne (več) toženka ter da je s stopnjo verjetnostni izkazano, da je (bila) nepremičnina posebno premoženje toženke. Sodišče prve stopnje je v sklepu še pojasnilo, da tožnik ni vložil odgovora na ugovor, zato je štelo navedbe toženke v ugovoru za resnične, ugovor pa je presojalo tudi glede na že dane navedbe pravdnih strank in listinske dokaze v spisu.

6. Tožnik v pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje storilo absolutno bistveno kršitev pravdnega postopka, ker ugovora ni vročalo njegovemu pooblaščencu skladno z določbo drugega odstavka 57. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) v zvezi s 239. členom ZIZ. Neresnične so ugotovitve sodišča v sklepu, da je bil ugovor tožnikovemu pooblaščencu vročen 4. 2. 2020. Tožnikov pooblaščenec je ugovor prejel v poštnem nabiralniku, ko se je 17. 2. 2020 vrnil iz tujine. Pooblaščenec tožnika je bil na dopustu od 1. 2. 2020 do 16. 2. 2020, v pisarni nima zaposlenih, zato ugovora osebno ni mogel prevzeti 4. 2. 2020. Sodišče je kršilo pravila o vročanju sodnih pošiljk. Tožnikov pooblaščenec je oddal odgovor na ugovor priporočeno po pošti 25. 2. 2020. Sodišče je odgovor na ugovor prejelo pred izdajo izpodbijanega sklepa, obstoj odgovora na ugovor pa sodišče zanika. Sodišče je zgolj na podlagi navedb toženke vsebinsko presojalo utemeljenost pravne podlage tožbenega zahtevka, zato je odločitev napačna. Tožnik v nadaljevanju pritožbe podrobneje pojasnjuje razloge, zaradi katerih nepremičnina predstavlja skupno premoženje pravdnih strank in prilaga dokaze.

7. Toženka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

8. Pritožba ni utemeljena.

9. Sodišče prve stopnje je tožnika na podlagi 57. člena ZIZ pozvalo, da v roku osmih dni odgovori na ugovor toženke in ga opozorilo na pravne poledice iz prvega in tretjega odstavka 58. člena ZIZ. Iz vročilnice izhaja, da vročitev (te) sodne pošiljke ni bila opravljena osebno, kot to določa 142. člen ZPP. V sodni praksi je ustaljeno stališče, da se morajo pisanja, v katerih se stranki odreja rok za opravo določenega procesnega dejanja, zamuda roka pa pripelje do neupoštevanja dejanja, stranki vročiti po pravilih iz 142. člena ZPP, torej osebno.1 Pritožba zato pravilno navaja, da poziv sodišča prve stopnje tožniku, da odgovori na ugovor, pooblaščencu tožnika ni bil pravilno vročen.

10. Iz pritožbenih navedb izhaja, da se je tožnikov pooblaščenec 17. 2. 2020 seznanil s pozivom sodišča, ko se je vrnil iz dopusta in sodno pisanje našel v poštnem nabiralniku. V spisu te vloge ni, tožnik pa v dokaz, da je vlogo sodišču prve stopnje poslal, prilaga pritožbi potrdilo o oddaji pošiljke z dne 25. 2. 2020. Tožnik v pritožbi trdi, da bi sodišče prve stopnje moralo odgovor na ugovor upoštevati, ker je izpodbijani sklep izdalo 18. 3. 2020. Tudi v tem delu pritožbeno sodišče pritrjuje pritožbenim navedbam.

11. Z opisanim postopanjem je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev postopka iz 8. tč. drugega odstavka 339. člena ZPP, ker tožniku ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem. Pravica do obravnavanja, v okviru katere je tudi pravica do izjave, vključuje dolžnost sodišča, da se opredeli do strankinih relevantnih navedb. Če bi bila odločitev o utemeljenosti ugovora odvisna zgolj od ugotovitve, ali je s stopnjo verjetnosti izkazano, da nepremičnina predstavlja skupno premoženje pravdnih strank oziroma je posebno premoženje toženke, bi pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek, ker sodišče prve stopnje ni upoštevalo substanciranih navedb tožnika iz odgovora na ugovor, s katerimi zatrjuje, da je nepremičnina skupno premoženje. Pritožbeno sodišče se tudi ni odločilo za pritožbeno obravnavo (primerjaj 6. alinejo prvega odstavka 358. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 347. člena ZPP), ker tožnik s predlagano začasno odredbo ne more zavarovati nedenarne terjatve, kot jo uveljavlja s tožbenim zahtevkom.2

12. Na podlagi prvega odstavka 273. člena ZIZ sme sodišče za zavarovanje nedenarne terjatve izdati vsako odredbo, s katero je mogoče doseči namen zavarovanja. Sodišče lahko prepove odtujitev in obremenitev nepremičnine, na katero meri terjatev z zaznambo prepovedi v zemljiški knjigi (2. točka prvega odstavka 273. člena ZIZ). Tako začasno odredbo je predlagal tožnik. Sredstvo zavarovanja v predlagani začasni odredbi je vpis zaznambe prepovedi odtujitve in obremenitve nepremičnine, takega zavarovanja pa tožnik ne more doseči, ker toženka ni (več) lastnica nepremičnine. Namen tožnikovega predloga za izdajo začasne odredbe je bil prav v tem, da se prepreči razpolaganje toženke z nepremičnino, s tem, da se ta omejitev zaznamuje v zemljiški knjigi, kar predstavlja oviro za vknjižbo lastninske pravice na tretjo osebo na podlagi pravnega posla. Iz zemljiškoknjižnih podatkov namreč izhaja, da je bila izvedba vpisa lastninske pravice na nepremičnini (iz toženke) na tretjo osebo opravljena 27. 1. 2020, dne 5. 9. 2019 pa je naveden datum začetka učinkovanja vpisa, tožbo pa je tožnik vložil 19. 11. 2019. Iz teh razlogov zemljiškoknjižno sodišče tudi ni dovolilo vpisa zaznambe prepovedi odtujitve in obremenitve nepremičnine.

13. Toženka je v ugovoru navedla, da ni več lastnica nepremičnine, kar ugotavlja tudi sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu, v katerem pojasnjuje, da je zemljiškoknjižno sodišče iz tega razloga zavrnilo predlog sodišča za zaznambo prepovedi odtujitve in obremenitve nepremičnine. Tožnik se v odgovoru na ugovor in v pritožbi ne opredeli do teh dejstev, zato je pritožbeno sodišče odpravilo že navedene procesne kršitve sodišča prve stopnje, s tem, ko je upoštevalo trditve tožnika iz odgovora na ugovor. Pritožbeno sodišče ni opravilo pritožbene obravnave, ker bi tudi sodišče prve stopnje, če bi mu bila zadeva vrnjena v nov postopek, postopalo na enak način; upoštevalo bi odgovor na ugovor tožnika in brez naroka (znova) ugodilo ugovoru in sklep o zavarovanju razveljavilo, že (zgolj) iz razloga, ker ni pogojev za zaznambo prepovedi v zemljiški knjigi. Odločilna je okoliščina, da je pritožbeno sodišče odpravilo kršitev sodišča prve stopnje, s tem, ko je upoštevalo tožnikov odgovor na ugovor, na ta način pa je postopalo tudi racionalno, ker je bilo mogoče kršitev iz 8. tč. drugega odstavka 339. člena ZPP odpraviti na seji senata, brez posega v pravice tožnika do (neposrednega) izjavljanja.

14. Pritožbeni razlogi niso utemeljeni, zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka prvega odstavka 365. člena ZPP).

15. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločitev.

1 VSL sklep II Cpg 877/2017. 2 Iz zemljiškoknjižnih podatkov izhaja, da je bila izvedba vpisa lastninske pravice iz toženke na novo lastnico opravljena 27. 1. 2020, dne 5. 9. 2019 pa je naveden datum začetka učinkovanja vpisa, tožbo pa je tožnik vložil 19. 11. 2019. Iz teh razlogov zemljiškoknjižno sodišče ni dovolilo vpisa zaznambe prepovedi odtujitve in obremenitve nepremičnine.