Jedro

V skladu z določbo 4. člena UZITUL so tudi predpisi Skupnosti jugoslovanskih železnic, med drugim Prometni pravilnik II, ostali v veljavi na območju Republike Slovenije.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega V.Š. za varstvo zakonitosti se kot neutemeljena zavrne.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Ljubljani je z uvodoma navedeno sodbo obsojenega V.Š. spoznalo za krivega hudega kaznivega dejanja zoper varnost javnega prometa po 3. odstavku 255. člena v zvezi z 4. in 2. odstavkom 251. člena KZ RS-77 in mu po 51. in 52. členu KZ RS izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen 3 mesecev zapora s preizkusno dobo 1 leta. Višje sodišče v Ljubljani kot pritožbeno sodišče je z uvodoma navedeno sodbo pritožbo zagovornikov obsojenega V.Š. zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Obsojenčev zagovornik je dne 10.07.1998 priporočeno po pošti vložil na Okrožno sodišče v Ljubljani zahtevo za varstvo zakonitosti iz razlogov 2. točke 1. odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) s predlogom, da Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi tako, da pravnomočno sodbo spremeni in obsojenega oprosti obtožbe.

Vrhovni državni tožilec M.V. v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti meni, da ta ni utemeljena. Zagovorniki so že v pritožbi zoper sodbo navajali, da v obsojenčevem ravnanju, kot ga opisuje sodba, niso podani vsi zakoniti znaki kaznivega dejanja. Sodba namreč očita obsojencu kršitev določbe 3.k točke Prometnega pravilnika II. Ta pravilnik pa nima narave predpisa o varnosti železniškega prometa, saj je Ustava Republike Slovenije določala v 154. členu, da morajo biti predpisi, preden začnejo veljati, objavljeni v državnem uradnem listu. Navedeni pravilnik pa nikoli ni bil objavljen, saj gre za predpis, ki ga je izdala skupščina Jugoslovanskih železnic na podlagi samoupravnega sporazuma o vzdrževanju ŽTP v skupnosti JŽ. Enako stališče zagovornik ponavlja v zahtevi za varstvo zakonitosti. V Uradnem listu RS št. 1/91 je bil objavljen ustavni zakon za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije, ki v 4. členu določa, da se v Republiki Sloveniji smiselno uporabljajo tisti zvezni predpisi, ki so veljali v Republiki Sloveniji ob uveljavitvi tega zakona, v kolikor ne nasprotujejo pravnemu redu Republike Slovenije in kolikor ni s tem zakonom drugače določeno. Po mnenju vrhovnega državnega tožilca je pravilno stališče pritožbenega sodišča, ki je pritožbo v tej smeri zavrnilo, ker navedeni predpis v Republiki Sloveniji velja, saj ne nasprotuje našemu pravnemu redu in se je bil obsojenec dolžan po njem ravnati.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Kršitev kazenskega zakona je po mnenju vložnika v tem, da se v napadenih sodbah obsojencu očita kršitev določila 3.k točke 96. člena Prometnega pravilnika II, po katerem se tudi po mnenju vložnika morajo ravnati železniški delavci, vendar kršitev tega pravilnika ne more imeti za posledico uvedbo kazenskega postopka oziroma izrek kazenske sankcije. V kazenskem zakonu obstaja še kakšno drugo kaznivo dejanje, ki bi prišlo v poštev v konkretnem primeru. Ustava Republike Slovenije v 154. členu, ki govori o veljavnosti predpisov, določa, da morajo biti predpisi objavljeni, preden začnejo veljati, in sicer v državnem uradnem listu. Prometni pravilnik II ni bil nikoli objavljen v Uradnem listu, izdala pa ga je skupščina Skupnosti jugoslovanskih železnic na podlagi samoupravnega sporazuma o vzdrževanju ŽTP v Skupnosti JŽ in zato navedeni pravilnik ne more imeti značilnosti predpisa. V ravnanju obtoženega tako niso podani vsi znaki očitanega kaznivega dejanja, o čemer je v podobnem primeru že bila izdana sodba pritožbenega sodišča, ki je skladna z vložnikovim stališčem.

Vrhovno sodišče ugotavlja, da uveljavljani razlog kršitve kazenskega zakona ni podan. Tako prvostopenjsko kot pritožbeno sodišče sta na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabili kazenski zakon, ko sta ugotovili, da je obsojenčevo ravnanje v nasprotju s pravili o odpravi vlakov, vsebovanimi v Prometnem pravilniku II, ki velja od 01.01.1982 dalje. Neupoštevno je sklicevanje vložnika na 154. člen Ustave Republike Slovenije, ko je v Ustavnem zakonu za izvedbo temeljne Ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije v 4. členu določeno, da se v Republiki Sloveniji smiselno uporabljajo tisti zvezni predpisi, ki so veljali v Republiki Sloveniji ob uveljavitvi tega zakona, kolikor v tem zakonu ni drugače določeno. Z navedeno določbo so tako tudi predpisi Skupnosti jugoslovanskih železnic, ki so bili v veljavi do uveljavitve prej navedenega zakona, ostali v veljavi tudi na območju Republike Slovenije. Okoliščina, da navedeni pravilnik ni bil nikoli objavljen v Uradnem listu Republike Slovenije, na njegovo veljavnost na območju Republike Slovenije tako nima vpliva. Zaradi povedanega uveljavljana kršitev kazenskega zakona po oceni Vrhovnega sodišča ni podana.

Ko je Vrhovno sodišče skladno s 1. odstavkom 424. člena ZKP odločalo o zahtevi za varstvo zakonitosti, se je omejilo samo na preizkus tistih kršitev zakona in Ustave, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi. Ugotovilo je, da očitane kršitve v obeh napadenih sodbah sodišča prve stopnje in pritožnega sodišča niso podane, zato je skladno s 425. členom ZKP zahtevo za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno zavrnilo.