Jedro

Plezanje po vrvi je športna dejavnost, ki po običajnem teku stvari ne predstavlja tako velike nevarnosti za življenje in zdravje ljudi, da bi bilo treba oškodovanca varovati z odgovornostjo po načelu vzročnosti.

Res pa je, da je treba v vsakem primeru posebej ugotoviti, ali določena dejavnost v konkretnih okoliščinah pomeni večjo nevarnost od povprečne glede na okoliščine primera in glede na tistega, ki jo opravlja.

Izrek

Reviziji se ugodi in se vmesna sodba sodišča druge stopnje in sodba sodišča prve stopnje v ustreznem delu razveljavita, ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Tožnik si je nesporno med služenjem vojaškega roka dne 14.3.1994 pri plezanju po vrvi poškodoval gleženj leve noge. Zato je od sodišča zahteval, naj razsodi, da mu je tožena stranka dolžna plačati odškodnino v višini 7.500.000,00 SIT. Sodišče prve stopnje je odločilo, da je tožena stranka objektivno odgovorna za nastalo škodo in tožniku ni mogoče očitati sokrivde za nesrečo. Tožbenemu zahtevku je ugodilo do višine 3.200.000,00 SIT, kar pa je tožnik zahteval več, je zavrnilo.

Proti odločitvi sodišča prve stopnje se je pritožila tožena stranka in sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke glede temelja odškodninske odgovornosti zavrnilo in v tem delu z vmesno sodbo potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. V delu, ki se je nanašal na odločitev o višini denarne odškodnine, pa je odločitev sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Proti vmesni sodbi sodiča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zaradi nepravilne uporabe materialnega prava. V reviziji navaja, da sodišče druge stopnje ni upoštevalo pritožbenih navedb tožene stranke o premajhni skrbnosti na strani tožnika in o tem, da sestop z višine okoli enega metra ne more predstavljati nevarne dejavnosti. Tožnik bi moral med služenjem vojaškega roka ravnati s skrbnostjo povprečnega vojaka, ki pa je večja od tiste, ki velja za občane. Zato je po mnenju tožene stranke podana tudi njegova deljena odgovornost. Poudarja pa tudi, da bi tožnik lahko od vaje odstopil. Tožena stranka opozarja, da je sporno stališče sodišča druge stopnje, da sestop z višine pol metra, čeprav na neraven teren, predstavlja nevarno dejavnost. Zato predlaga vrhovnemu sodišču, naj reviziji ugodi in razveljavi izpodbijani odločbi ter vrne zadevo v ponovno sojenje, oziroma jih ustrezno spremeni.

Sodišče prve stopnje je revizijo na podlagi 390. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) poslalo Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o reviziji ni izjavilo in tožeči stranki, ki je nanjo odgovorila.

Tožeča stranka v odgovoru na revizijo opozarja na dejanske ugotovitve sodišča, po katerih je tožnik ravnal tako kot drugi vojaki. Opozarja, da je do tožnikove poškodbe prišlo zato, ker tožena stranka doskočnega mesta pod vrvjo ni ustrezno vzdrževala. Tožeča stranka v odgovoru tudi navaja, da tožnik nikakor ne bi mogel odstopiti od plezanja po vrvi, saj je med služenjem vojaškega roka mogoče odstopiti od izvrševanja vojaških nalog le iz zdravstvenih razlogov.

Revizija je delno utemeljena.

Tožena stranka v reviziji ni natančneje navedla, kako sta sodišči prve in druge stopnje kršili določbe ZPP. Zato je revizijsko sodišče po uradni dolžnosti, na podlagi 386. člena ZPP, preverilo, ali ni morda podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP in ugotovilo, da kršitve ni bilo.

Zakon o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) v 154. členu ureja dve podlagi za odškodninsko odgovornost, odgovornost po načelu krivde (subjektivno odgovornost) in odgovornost po načelu vzročnosti (objektivno odgovornost). V našem pravnem sistemu je odgovornost po načelu krivde pravilo, odgovornost po načelu vzročnosti pa izjema (primerjaj B. Strohsack, Odškodninsko pravo in druge neposlovne obveznosti, 1990, str. 38). Odgovornost po načelu vzročnosti je podana, kadar gre za škodo od nevarne stvari ali nevarne dejavnosti in v drugih v zakonu izrecno določenih primerih (154. člen ZOR). O nevarni dejavnosti govorimo, kadar gre za dejavnost, ki po svoji naravi in načinu opravljanja pomeni povečano nevarnost nastanka škode na življenju in zdravju ljudi ali dobrinah. Objektivna odgovornost ni bila uzakonjena zaradi običajnih nevarnosti, katerim smo izpostavljeni na vsakem koraku, temveč zaradi dejavnosti, ki so tako nevarne, da jih kljub zadostni skrbnosti ni mogoče vselej nadzorovati (primerjaj D. Jadek Pensa, Nekatera sporna vprašanja odškodninske odgovornosti, Pravosodni bilten, 2/1999, str. 79). V tem smislu plezanje po vrvi ne more predstavljati nevarne dejavnosti. Plezanje po vrvi je športna dejavnost, ki po običajnem teku stvari ne predstavlja tako velike nevarnosti za življenje in zdravje ljudi, da bi bilo treba oškodovanca varovati z odgovornostjo po načelu vzročnosti.

Res pa je, da je treba v vsakem primeru posebej ugotoviti, ali določena dejavnost v konkretnih okoliščinah pomeni večjo nevarnost od povprečne glede na okoliščine primera in in glede na tistega, ki jo opravlja (primerjaj B. Strohsack, 1990, str. 118). Sodišče prve stopnje je ugotovilo, "da teren pod vrvjo ni bil primeren", sodišče druge stopnje pa, da "je bilo doskočno mesto neravno, zaobljeno". Tako skromne ugotovitve glede okoliščin, v katerih se je odvijalo plezanje po vrvi, ne zadoščajo za oceno, da gre za nevarno dejavnost in s tem za objektivno odgovornost tožene stranke. Zato je revizijsko sodišče na podlagi drugega odstavka 395. člena ZPP ugodilo reviziji. Sodišči prve in druge stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega prava nista popolno ugotovili dejanskega stanja, zato je revizijsko sodišče razveljavilo sodbi sodišča prve in druge stopnje, ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Sodišče prve stopnje bo moralo najprej ugotoviti, ali je tožena stranka želela vojaške obveznike izuriti prav v sestopanju na neravni teren, ali pa je bil neravni teren pod vrvjo posledica njene opustitve. Če tožena stranka ni želela vojaških obveznikov uriti na neravnem terenu, in je neraven teren pod vrvjo nastal zaradi njenega neskrbnega ravnanja, potem bo podlaga za odškodninsko odgovornost krivdno ravnanje tožene stranke in ne nevarna dejavnost in zaradi nje odgovornost po načelu vzročnosti. Ob ugotovitvi, da je tožena stranka namenoma organizirala urjenje na takšnem terenu, pa bo moralo sodišče prve stopnje ugotoviti, ali so bile značilnosti sestopnega mesta pod vrvjo res takšne, da je mogoče plezanje po vrvi zaradi tega opredeliti kot nevarno dejavnost. Revizijsko sodišče ni presojalo odločitve sodišča prve in druge stopnje o oprostitvi odgovornosti tožene stranke zaradi ravnanja oškodovanca, ker je ugodilo reviziji že glede odločitve o podlagi odškodninske odgovornosti.

V skladu s tretjim odstavkom 166. člena ZPP se odločitev o stroških v zvezi s pravnim sredstvom pridrži za končno odločbo, če sodišče razveljavi odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo in zadevo vrne v novo sojenje.