Jedro

V okvir besedne zveze „škoda povzročena s kaznivim dejanjem“ iz prvega odstavka 377. člena ZOR se umesti tudi škode, do povrnitve katere je ZZZS upravičen po določbah ZZVZZ (86. in 91. člen ZZVZZ), če je bila poškodba zavarovanca ZZZS povzročena s kaznivim dejanjem.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi, sodba pritožbenega sodišča se spremeni tako, da se ta glasi: „Pritožba tožene stranke se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.“

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku za povračilo škode v višini 1.426,36 EUR (prej 341.811,95 SIT). Tako je odločilo zato, ker je zavrnilo ugovor zastaranja. Zavzelo je stališče, da je bilo zastaranje terjatve tožeče stranke pretrgano zaradi pretrganja zastaranja kazenskega pregona, ter da je začelo teči znova z dnem pravnomočnosti obsodilne kazenske sodbe – 6. 2. 2002. Takšno svojo odločitev je sodišče prve stopnje oprlo na drugi odstavek 377. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR). Sodišče druge stopnje je na pritožbo tožene stranke prvostopenjsko sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek iz razloga zastaranja zavrnilo. Sodišče druge stopnje je ugovor zastaranja utemeljilo s stališčem, da se določba 377. člena ZOR lahko uporabi le, če gre za vprašanje zastaranja odškodninskega zahtevka neposrednega oškodovanca, tožeča stranka pa ni neposredni oškodovanec.

2. Vrhovno državno tožilstvo Republike Slovenije je z zahtevo za varstvo zakonitosti izpodbijalo sodbo pritožbenega sodišča. Uveljavljalo je zmotno uporabo materialnega prava. Pritožbenemu sodišču je očitalo, da ni uporabilo 377. člena ZOR. Vrhovno državno tožilstvo je predlagalo, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije sodbo pritožbenega sodišča spremeni tako, da zavrne pritožbo tožene stranke in potrdi prvostopenjsko sodbo.

3. Zahteva za varstvo zakonitosti je bila vročena tožeči in toženi stranki, ki nanjo nista odgovorili.

4. Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

5. Vrhovno sodišče je na podlagi drugega odstavka 130. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 45/2008; ZZP-D) uporabilo Zakon o pravdnem postopku s spremembami, ki so bile uveljavljene pred ZPP-D (Ur. l. RS, št. 73/2007 – uradno prečiščeno besedilo; ZPP).

6. Po dejanskih ugotovitvah sodišč prve in druge stopnje je bil zavarovanec tožeče stranke (neposredni oškodovanec D. R.) poškodovan v prometni nesreči dne 26. 2. 2000. Iz dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje sledi še, da je bil zavarovanec tožene stranke (A. C.) v zvezi s škodnim dogodkom pravnomočno obsojen zaradi storitve kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po prvem odstavku 325. člena Kazenskega zakonika. Obsodilna kazenska sodba je po dejanskih ugotovitvah sodišč prve in druge stopnje postala pravnomočna dne 6. 2. 2002. 7. Vrhovno sodišče Republike Slovenije pritrjuje Vrhovnemu državnemu tožilcu, da gre v razmerju med pravdnima strankama za odškodninsko in ne subrogacijsko razmerje. Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije (v nadaljevanju ZZZS) ima na podlagi prvega odstavka 86. člena Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (v nadaljevanju ZZVZZ) odškodninski zahtevek proti odgovorni osebi. Po 90. in 91. členu ZZVZZ ima ZZZS, če so (med drugim) izpolnjeni pogoji iz 86. člena ZZVZZ, pravico do povrnitveškode. ZZVZZ tako ne določa, da ZZZS v primeru iz 86. člena ZZVZZ z izplačilom stroškov za (med drugim) zdravstvene storitve vstopi v pravice svojega zavarovanca, to je neposrednega oškodovanca iz odškodninskega razmerja.

8. ZZZS svojemu zavarovancu tudi v primeru iz 86. člena ZZVZZ plačuje stroške za zdravstvene in druge storitve ter zneske denarnih nadomestil in drugih dajatev. ZZZS tako izpolnjuje svojo obveznost, ki jo ima v razmerju do svojega zavarovanca iz naslova zdravstvenega zavarovanja (23. člen ZZVZZ). Ker je za subrogacijo, opredeljeno v splošnem delu ZOR, značilno, da subrogiranec izpolnjuje tujo obveznost (prvi odstavek 299. člena ZOR), ZZZS pa je izpolnil z izplačilom zneskov za stroške zdravljenja svojo (ne tujo) obveznost, v obravnavanem primeru ne gre za subrogacijo.

9. ZOR v 377. členu omogoča (i) uveljavitev odškodninskega zahtevka proti odgovorni osebi v daljšem zastaralnem roku in (ii) upoštevanje pretrganja zastaranja kazenskega pregona tudi za pretrganje zastaranja odškodninskega zahtevka, (iii) če je bila škoda povzročena s kaznivim dejanjem. Smisel te določbe je v varovanju oškodovanca pred možnostjo, da bi njegov odškodninski zahtevek zastaral še preden bi zastaral kazenski pregon za kaznivo dejanje, s katerim mu je bila povzročena škoda. Ne bi bilo primerno, če bi povzročitelj kazensko odgovarjal, ker bi se štelo, da so še zmeraj zadostni elementi za preganjanje nepravilnosti, oškodovanec, ki je iz tega ravnanja pretrpel škodo, pa bi bil zavrnjen, ker da je njegova zahteva že zastarana.(1)

10. ZZZS po splošnih načelih odškodninskega prava nima položaja oškodovanca. ZZZS s plačilom zdravstvenih storitev izpolnjuje svojo obveznost iz naslova zdravstvenega zavarovanja. Vendar pa mu položaj oškodovanca daje ZZVZZ v prvem odstavku 86. člena (prim. 7. točko te obrazložitve). Ta določba obenem opredeljuje tudi posebne predpostavke odškodninske odgovornosti za škodo, ki je enaka (med drugim) plačanim stroškom zdravljenja neposrednega oškodovanca zaradi poškodbe, do katere je prišlo namenoma ali iz velike malomarnosti, kar vključuje tudi škodo, povzročeno s kaznivim dejanjem. Čeprav ta škoda ZZZS ni bila direktno povzročena s kaznivim dejanjem, pa ZZVZZ v prvem odstavku 86. člena ustanavlja pravno pomembno vzročno zvezo med protipravnim ravnanjem (ki je lahko tudi kaznivo dejanje), poškodbo in stroški zdravljenja, saj so slednji škoda (91. člen ZZVZZ) samo, če so nastali zaradi zdravljenja poškodbe, ki je bila povzročena namenoma ali iz velike malomarnosti. Položaj ZZZS kot oškodovanca je po 86. členu ZZVZZ tako definiran s hujšo krivdno obliko protipravnega ravnanja, iz katerega izvira odškodninsko razmerje med neposrednim oškodovancem in osebo, odgovorno za poškodbo, zaradi katere so nastali stroški zdravljenja. Zato Vrhovno sodišče Republike Slovenije ne najde razloga, da ne bi v okvir besedne zveze „škoda povzročena s kaznivim dejanjem“ iz prvega odstavka 377. člena ZOR umestilo tudi škode, do povrnitve katere je ZZZS upravičen po določbah ZZVZZ (86. in 91. člen ZZVZZ), če je bila poškodba zavarovanca ZZZS povzročena s kaznivim dejanjem.

11. Ob takšnem izhodišču je treba v konkretnem primeru uporabiti drugi odstavek 377. člena ZOR. Pretrganje zastaranja kazenskega pregona je imelo tako za posledico tudi pretrganje zastaranja odškodninskega zahtevka, ki ga je zoper odgovorno osebo uveljavila ZZZS. Zahteva za varstvo zakonitosti tako utemeljeno opozarja, da odškodninska terjatev tožeče stranke, upoštevaje drugi odstavek 377. člen ZOR, ni zastarala. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je zato zahtevi za varstvo zakonitosti ugodilo in na podlagi 380. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 391. člena ZPP odločilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe.

Op. št. (1): Prim. Cigoj, S., Komentar obligacijskih razmerij, Uradni list SRS, Ljubljana, 1984, druga knjiga, str. 1171.