Jedro

V dogovor med strankama, sodišče ne glede na dogovorjen morebiten prekomeren poseg v služečo nepremičnino, ne more posegati.

Poleg zahtevka na opustitev posegov v služnostno pravico, pa služnostni upravičenec, ki ima služnost že vpisano v zemljiško knjigo, nima tudi zahtevka za izstavitev listine, sposobne za vpis te iste služnost v zemljiški knjigi, četudi z bolj opredeljeno vsebino.

Poleg zahtevka na opustitev posegov v služnostno pravico služnostni upravičenec, ki ima služnost že vpisano v zemljiško knjigo, nima tudi zahtevka za izstavitev listine, sposobne za vpis te iste služnost v zemljiški knjigi, četudi z bolj opredeljeno vsebino.

Tožnika sta zahtevo za povračilo separatnih stroškov vložila šele ob zaključku glavne obravnave in ne na naroku, glede katerega zahtevata povračilo stroškov, zato se šteje, da je njuna zahteva prepozna.

Obrazložitev

Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se zavrne tudi del zahtevka v 1. in 2. točki II. izreka sodbe ter spremeni odločitev o stroških postopka (IV. točka). Po spremembi se II. in IV. točka izreka glasita: „II.

1. Toženi stranki sta nerazdelno dolžni v roku 15 dni opustiti vsakršno poseganje v služnostno pravico hoje in vožnje s samokolnico za gospodarske potrebe, ustanovljeno v korist vsakokratnega lastnika gospodujočega zemljišča parc. št. .../13 k.o. Č. v breme vsakokratnega lastnika služečega zemljišča parc. št. .../7 k.o. Č., po trasi poti, ki poteka po dvoriščnem delu na severni strani za hišo na parceli s številko .../7 k.o. Č., od severnega roba balkona proti severu, in sicer v širini treh metrov, pri čemer je trasa poti označena z rdečo na skici z dne 4.5.2006 (merilo 1:150), ki je sestavni del te sodbe).

2. Višji tožbeni zahtevek se zavrne.

IV.

Glede stroškov po tožbi: Vsaka stranka krije svoje stroške.

Glede stroškov po nasprotni tožbi: Toženi stranki sta dolžni tožečima povrniti njune pravdne stroške postopka na prvi stopnji v znesku 835,75 EUR v 15 dneh od vročitve te sodbe dalje, po poteku tega roka pa tudi zakonske zamudne obresti, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev do plačila.“ V preostalem se pritožba tožene, pritožba tožeče pa v celoti zavrneta in se sodba in sklep v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdita.

Tožeči stranki sta dolžni toženima strankama plačati stroške pritožbenega postopka v višini 234,88 EUR v 15 dneh, po poteku tega roka pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev, do plačila.

Obrazložitev:

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje dovolilo objektivno spremembo tožbe (I. točka izreka) in ugotovilo, da je bila med prvotožečo in prvotoženo stranko dogovorjena služnost hoje in vožnje s samokolnico za gospodarske potrebe v korist vsakokratnega lastnika gospodujočega zemljišča parc. št. .../13 k.o. Č. v breme vsakokratnega lastnika služečega zemljišča parc. št. .../7 k.o. Č., po trasi poti, ki poteka po dvoriščnem delu na severni strani za hišo na parceli s številko .../7 k.o. Č., od severnega roba balkona proti severu, in sicer v širini treh metrov, pri čemer je trasa poti označena z rdečo na skici z dne 4.5.2006 (merilo 1:150), ki je sestavni del te sodbe (1. točka II. izreka). V točki 2. točki II. izreka sodbe je prvotožencu naložilo izstavitev za vknjižbo primerne listine, na podlagi katere bo lahko prvotožnik vknjižil navedeno služnost, sicer bo listino nadomestila sodba. Toženima strankama je naložilo opustitev vsakršnih posegov v služnostno pravico hoje in vožnje s samokolnico za gospodarske potrebe, višji tožbeni zahtevek tožnikov pa je zavrnilo (3. in 4. točka II. izreka sodbe). Tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi, s katerim sta toženca zahtevala ugotovitev, da je prenehala služnostna pravica poti za vožnjo za gospodarske potrebe, vknjižena v zemljiški knjigi Okrajnega sodišča v Ljubljani ter zahtevala izstavitev listine, primerne za izbris že vknjižene služnostne pravice, je sodišče prve stopnje zavrnilo (III. točka izreka). Glede stroškov po tožbi je sodišče odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka, glede stroškov po nasprotni tožbi je odločilo, da morata toženca tožnikoma povrniti pravdne stroške v višini 1.207,31 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude, sodišče prve stopnje pa je tožencema naložilo tudi plačilo separatnih stroškov tožnikov za narok dne 1.9.2008 v višini 60,59 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude (IV. točka izreka).

Zoper 4. odstavek I. točke (pravilno 4. točka II. izreka) in zoper IV. točko izreka sodbe se tožnika pritožujeta zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ter predlagata, da pritožbeno sodišče napadeno sodbo v tem delu razveljavi in v celoti ugodi tožbenemu zahtevku in toženi stranki naloži plačilo stroškov postopka, podrejeno pa, da zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navajata, da je sodišče nekritično sledilo navedbam tožencev in njunih prič glede prave volje v zvezi z načinom izvrševanja služnosti. Sodišče navedenim osebam ne bi smelo slediti, še posebej upoštevajoč vknjižbeno dovoljenje, kjer je navedeno, da gre za služnost vožnje. Tudi sam toženec je priznal, da je po navedeni poti dovolil, dovoz tudi vsega gradbenega materiala. Če sta stranki dogovorili in zapisali vožnjo, potem sta to zagotovo imeli tudi v mislih. Tudi beseda “dovoz” predvideva vožnjo. Sodišče je tudi napačno zavzelo stališče, da je za prisojo služnosti bistven pristavek “v obsegu, kot se že uporablja” in je zato neutemeljeno svojo odločitev oprlo na napačno ugotovitev, kakšne vožnje so se, oziroma se niso izvajale. Tožeča stranka je pojasnila, da se navedeni pristavek ne nanaša na že izvajane vožnje, pač pa na lego in širino dogovorjene trase. Tožnika sta bila res malce nedosledna pri natančnejši opredelitvi trase poti, vendar je to zgolj posledica njune slabe orientacije, ki je posledica samega postopka. Napačna je tudi odločitev sodišča prve stopnje, v delu, kjer je zavrnilo zahtevek na odstranitev ovir na trasi služnosti. S tem, ko je bila dogovorjena služnost vožnje za gospodarske potrebe, je nastala obveznost tožene stranke, da tožeči vožnjo omogoči in to brez ovir. Zaradi napačne odločitve sodišča glede delne zavrnitve zahtevka, je tudi napačna odločitev sodišča glede stroškov.

V odgovoru na pritožbo toženca predlagata zavrnitev pritožbe in potrditev prvostopenjske sodbe v delu, v katerem jo tožnika izpodbijata. Poudarjata, da iz pritožbe tožnikov ne izhaja, da se tožnika pritožujeta tudi zato, ker sodišče ni določilo služnosti dostave olja. Sodišče prve stopnje je pravilno presojalo obseg izvrševanj služnosti v času podpisa vknjižbenega dovoljenja, pri tem pa upoštevalo dejstvo, da so v tistem času stali tako drevje in živa meja, kot tudi robniki in druge prepreke. Sodišče prve stopnje za interpretacijo vpisane stvarne služnosti pravilno ni uporabilo gramatikalne razlage, temveč je uporabilo druge veljavne razlage spornih določil. Pravilna je tudi zavrnitev zahtevka za odstranitev ovir, saj vsebina služnosti, kakorkoli je ta že bila dogovorjena, nikoli ne more implicitno zajemati obveze lastnika služečega zemljišča, da ta iz njega odstrani določene objekte, če to ni izrecno obligacijskopravno dogovorjeno.

Zoper sklep in sodbo se pritožujeta tudi toženca in sicer zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter pritožbenemu sodišču predlagata, da pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi, izpodbijano sodbo pa razveljavi tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti razveljavi in posledično spremeni tudi odločitev o stroških postopka ter da zahtevku po nasprotni tožbi tožencev v celoti ugodi, posledično pa tožečima strankama v tem delu naloži v plačilo stroške pravdnega postopka. Podrejeno pa toženca predlagata, da izpodbijani sklep in sodbo pritožbeno sodišče v celoti razveljavi in jo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo odločanje pred novim sodnikom. Navajata, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo svoje odločitve v delu, kjer je dovolilo spremembo tožbe. Poleg tega sprememba tožbe ni smotrna za dokončno ureditev razmerij med strankami. Dalje je sodišče zagrešilo kršitev postopka, ker ni upoštevalo navedb in dokaznih predlogov iz pripravljalne vloge tožencev z dne 23.5.2008. Izrek sodbe nasprotuje razlogom. Medtem, ko je sodišče prve stopnje v obrazložitvi ugotovilo, da se je izvrševala služnostna pravica vožnje gnoja s samokolnico in dobava kurilnega olja s potegnitvijo cevi, se izrek sodbe glasi zgolj na služnost hoje in vožnje s samokolnico. Nasprotje v razlogih sodbe je tudi v delu, kjer sodišče v dostavku 30 in naprej ugotavlja, da naj bi bila služnost dogovorjena tudi za popravilo hiše, nato pa v 34 odstavku ugotavlja diametralno nasprotno in sicer, da se v času sklepanja zemljiškoknjižnega dovolila gradbeni material ni prevažal po nepremičnini toženca, kar naj bi pomenilo, da vknjižbeno dovoljenje ne pokriva voženj. Ker v predmetni pravdi ni sporno, ali služnostna pravica obstoji ali ne, pač pa je sporno, kaj že obstoječa pravica obsega, tožeča stranka nima pravnega interesa za vložitev ugotovitvene tožbe. Kot je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, je ključen obseg uporabljane služnosti v času podpisa vknjižbenega dovoljenja. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožnika po služnostni poti nista vozila z vozili, bi moralo biti kritično tudi do njunih navedb o širini dogovorjene poti (3m), ki sta jo zatrjevala v luči navedb, da sta po poti vozila. Sodišče ni upoštevalo, da za vožnjo s samokolnico tožnika ne potrebujeta 3m široke služnosti, zato je odločilo v nasprotju z materialnim pravom, ki določa, da se stvarna služnost izvršuje na način, ki najmanj obremenjuje služečo nepremičnino. Ne drži, da toženca nista prerekala navedb tožnikov, da je bila obljubljena 3m široka trasa poti. Tožena stranka je prerekala vse navedbe tožnikov, s katerimi se ni izrecno strinjala. S tem, ko je toženec nasprotoval navedbam tožnikov, da bi vozila po poti, je konkludentno nasprotoval tudi temu, da nista vozila v širini 3m. Toženec je tudi izpovedal, da je bila služnost dogovorjena le preko dvorišča in ne po njivi, kar pomeni, da je je toženec ugovarjal širini poti. Sodišče tudi ne pojasni, na podlagi katerih dokazov je zaključilo, da je trasa poti široka ravno 3 metre. Dokazni postopek v tej smeri niti ni bil nikoli izvajan. Da je bila služnost dogovorjena po urejenem pasu zemljišča izhaja tudi iz izpovedi P. M., R. M.. Pritožnika dodajata, da so se zatrjevane vožnje odvijale silno redko, poleg tega je bilo ugotovljeno, da se je razvažal zgolj gnoj, zato bi sodišče moralo služnost omejiti zgolj na čas, potreben za razvažanje gnoja, to pa je zgolj enkrat letno. V zvezi z nasprotno tožbo toženca navajata, da sta zahtevek modificirala v vlogi z dne 26.11.2009, pri čemer sodišče o tej spremembi ni sprejelo nikakršnega sklepa, temveč je zavrnilo v nasprotni tožbi postavljen zahtevek. Dejstvo je, da je služnost, kakršno je ugotovilo sodišče prve stopnje nekoristna za gospodujočo nepremičnino. Tožeča stranka je kvečjemu dvakrat prepeljala gnoj in več kot 5 let pred vknjižbenim dovoljenjem, poleg tega se danes za gnojenje ne uporablja več živalski gnoj, kot se je to v osemdesetih (sprememba okoliščin). Sodišče prve stopnje se tudi ni opredelilo glede sklicevanja tožencev na sprejeto mnenje Vrhovnega sodišča RS, da tisti, ki svojo gospodujočo stvar lahko brez nesorazmerno velike škode izkorišča s pomočjo javne poti, ne more zahtevati sodnega varstva služnosti poti. Ne drži, da je za tožnika enostavnejša in manj naporna pot preko parcele tožencev, kot kakšna druga pot. Zahtevek tožencev po nasprotni tožbi pa je utemeljen tudi zato, ker sta sedaj na podlag izpodbijane sodbe v zemljiški knjigi lahko vpisani dve služnosti za isti namen. Glede pravdnih stroškov toženca nasprotujeta odločitvi sodišča, kjer je prisodilo tožnikom separatne stroške za narok z dne 01.09.2008, saj jih tožnika niti nista zahtevala, poleg tega bi sodišče lahko obravnavo opravilo in ne prelagalo naroka. Napačna je tudi odločitev o stroških po nasprotni tožbi. Sodišče je postopke združilo, večino dokazov, predlaganih v nasprotni tožbi pa je sodišče zavrnilo. Posebni stroški zaradi nasprotne tožbe niso nastali. Stroške po nasprotni tožbi bi lahko sodišče naložilo zgolj za tožbo in odgovor nanjo. Stroški odmerjeni v višini 400 točk so odmerjeni v nasprotju z odvetniško tarifo. Neutemeljeno je priznan tudi strošek v višini 50 točk za predlog za združitev pravd in 50 točk za prejem sodbe in poročilo stranki. Zneski so tudi napačno sešteti. Vsota bi morala biti 1.207,31 EUR in ne 1.136,67 EUR, zato obrazložitev nasprotuje izreku.

Pritožba tožnikov je neutemeljena, pritožba tožencev pa je delno utemeljena.

O očitanih kršitvah pravdnega postopka.

Z izpodbijanim sklepom (I. točka izreka) je sodišče prve stopnje dopustilo spremembo tožbe, ki ji je tožena stranka nasprotovala, saj je štelo, da je le to smotrno za dokončno ureditev razmerja med strankama (1. odst. 185. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP)). Tožnika sta v vlogi z dne 11.6.2008 tožbeni zahtevek specificirala in zgolj bolj natančno opredelila obseg služnosti in služnostno traso, ter ga s tem prilagodila navedbam, ki sta jih podala že prej v postopku. Sprememba tožbe v smeri, da se tožbeni zahtevek še podrobneje določi, je vsekakor smotrna glede na naravo spora med strankami, ki je nastal ravno zaradi nenatančne opredelitve služnosti v vknjižbenem dovoljenju z dne 7.12.1994. Odločitev sodišča prve stopnje je v tem delu tako pravilna.

Toženca očitata sodišču prve stopnje, da je neupravičeno štelo kot prepozno vlogo, ki sta jo vložila 23.5.2008 in s katero sta odgovarjala na vlogo tožnikov z dne 9.7.2004. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je bila vloga tožnikov z dne 9.7.2004, pravilno vročena tožencema na naroku dne 9.6.2006 s pozivom, da nanjo v roku 15 dni odgovorita. Toženca vse do zaključka glavne obravnave v prvem sojenju, nanjo nista odgovorila. V skladu s sedaj veljavnim 6. odst. 286. člena ZPP (v času prvega sojenja, pred začetkom veljavnosti novele ZPP-D, je bilo vsebinsko enako pravilo določeno v 4. odst. 286. člena ZPP), lahko stranka navaja dejstva in predlaga dokaze najkasneje do konca glavne obravnave, pod pogojem, da jih brez svoje krivde ni mogla navesti pravočasno. Ker toženca do zaključka glavne obravnave v prvem sojenju nista odgovorila na navedbe tožnikov iz vloge, ki jima je bila pravilno vročena, je sodišče prve stopnje pravilno štelo dne 23.5.2008 vloženo vlogo tožencev za prepozno. Poleg tega pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da neupoštevanje sporne vloge na postopek ni vplivalo, saj je sodišče prve stopnje trditev, ki sta jo toženca v vlogi podala (da se po služeči nepremičnini ni vozilo z vozili), dejansko ugotovilo v okviru obravnavanja navedb tožnikov, ki jim na podlagi ocene drugih dokazov sodišče ni sledilo.

Ni mogoče pritrditi pritožbi tožencev, da izrek sodbe nasprotuje razlogom. Kršitev iz 14. točke 2. odst. 339. člena ZPP ni podana v delu, kjer naj bi sodišče prve stopnje v obrazložitvi ugotovilo, da je bila dogovorjena služnost tako za razvoz gnoja in gradbenega materiala s samokolnico, ter dostava kurilnega olja s potegnitvijo cevi, pri čemer iz izreka ne izhaja, da je bila dogovorjena tudi služnost za dostavo olja. Ker se je kurilno olje dostavljalo tako, da se je potegnila cev preko parcele tožencev do hiše tožnikov, to pa se je opravilo peš, je jasno, da v izreku opredeljena služnost hoje in vožnje za gospodarske potrebe vključuje tudi dostavo kurilnega olja na pravkar opisani način. Izrecna opredelitev služnosti v smislu, na katero nakazujeta toženca v pritožbi, tako ni potrebna.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da kršitve 14. točke 2. odst. 339. člena ZPP ni zaslediti niti pri primerjavi razlogov iz 30. in 34. točke obrazložitve izpodbijane sodbe. Navedeni točki obrazložitve se nanašata na presojo, na kakšen način je bila dogovorjena dostava gradbenega materiala za popravilo hiše: ali je bila mišljena dostava materiala s tovornimi vozili, kar je zatrjeval tožnik (34. točka), ali je bila dogovorjena dostava materiala peš in s samokolnico (30. točka). Jasno je, da dogovor med strankama obeh možnosti ni mogel vključevati, zato ugotovitev, da se material ni prevažal z vozili, ne more biti v nasprotju z ugotovitvijo, da je bil dogovorjen prenos gradbenega materiala peš in s samokolnico.

O materialnopravni podlagi in ugotovljenem dejanskem stanju.

Sodišče prve stopnje je pri presoji, za kakšen namen je bila sporna služnost ustanovljena, pravilno ugotavljalo obseg izvrševanja služnosti v času podpisa zemljiškoknjižnega dovoljenja. Ni mogoče pritrditi pritožbi tožnikov, da bi sodišče moralo pri presoji namena služnosti upoštevati besedilo „vožnje za gospodarske potrebe“ in „dostava olja“, iz katerega v duhu jezikovne razlage in teorije izjave volje izhaja, da je bila dogovorjena vožnja z vozili. Pristavek „v obsegu, kot se že uporablja“ pa tožnik pojasnjuje, da se nanaša na lego in širino dogovorjene trase. Besedilo IV. točke vknjižbenega dovoljenja je nejasno in med pravdnima strankama tudi sporno. Zakon o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju: ZOR) v 2. odst. 99. členu določa, da se pri razlagi spornih določil ni treba držati dobesednega pomena uporabljanih izrazov, temveč je treba iskati skupen namen pogodbenikov in določilo razumeti tako, kot ustreza načelom obligacijskega prava, ki so določena v tem zakonu. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotavljalo kakšen namen sta imela pogodbenika pred očmi ob zapisu vknjižbenega dovoljenja, pri tem pa je upoštevalo predvsem del zapisa, v katerem obseg služnosti opredeljujeta s sklicevanjem na dotedanjo uporabo. Tudi pritožbenega sodišča tožnik ne prepriča s sklicevanjem na besedo „vožnje“ v vknjižbenem dovoljenju. Še posebej ni prepričljivo, da je bil namen strank dogovoriti vožnje z vozili, pri čemer je sodišče prve stopnje po temeljito izvedenem dokaznem postopku in pravilni ter prepričljivi dokazni oceni, na katero se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju sklicuje, pravilno ugotovilo, da tožnik v času podpisa zemljiškoknjižnega dovolila zaradi ovir na nepremičnini tožencev ni mogel voziti po parceli tožencev. Pri tem pa ni zanemarljivo, da stranki v dovolilu nista predvideli, da bi bilo za potrebe voženj, treba odstraniti že tedaj stoječe ovire. Poleg tega navedbe tožnikov, da se besedlo „v obsegu, kot se že uporablja“ nanaša na lego in širino dogovorjene trase, niso prepričljive, saj ne lega, ne širina trase v času podpisa vknjižbenega dovoljenja nista omogočali voženj z vozili. Nobenega dvoma ni, da sta želeli stranki dogovoriti in vpisati v zemljiško knjigo služnost, kakršna je bila v času zemljiškoknjižnega dovoljenja potrebna in tudi mogoča, le ta pa ni vključevala voženj z motornimi vozili za gospodarske potrebe gospodujočega zemljišča. Ker stranki nista dogovorili služnosti vožnje z motornimi vozili, tudi zahtevek za odstranitev ovir na trasi služnostne poti, ki izvrševanje dejansko dogovorjene služnosti (hoja in vožnja s samokolnico) ne ovirajo, ni utemeljen.

Pravilna je odločitev sodišča prve stopnje tudi glede širine trase služnosti. Toženca v pritožbi poudarjata, da bi sodišče moralo določiti služnost tako, da najmanj obremenjuje služečo nepremičnino in je z določitvijo trase v širini 3m odločilo v nasprotju z materialnim pravom (213. in 219. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju: SPZ)). Materialno pravo, ki je uporabljivo v predmetnem sporu je pogodba (vknjižbeno dovoljenje) med strankama. V dogovor med strankama, sodišče ne glede na dogovorjen morebiten prekomeren poseg v služečo nepremičnino, ne more posegati. Služnosti sodišče v predmetnem sporu ni ustanavljalo, pač pa je zgolj ugotavljalo njeno vsebino, ki sta jo stranki sami določili. Ne drži, da sodišče prve stopnje ni izvajalo dokaznega postopka glede širine dogovorjene trase. Sodišče je pri ugotavljanju, na katerem delu parcele se je služnost izvrševala v času podpisa vknjižbenega dovoljenja, upoštevalo tako izpoved tožnikov, kot tudi izpoved B. E., kateri je glede na sorodstveno razmerje s toženci (hči) verjeti, da se je gnoj zmetal na vrtni del parcele (ne na tlakovani). Ob takšni ugotovitvi, pa je glede na namen pogodbenih strank, da formalno uredita že izvrševano in dotlej nesporno služnost, pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da meri širina trase vsaj toliko, kolikor sta zahtevala tožnika (3m).

Prav tako ne držijo pritožbene navedbe tožencev, da bi sodišče moralo služnost omejiti na enkrat letno, saj je bilo ugotovljeno, da se je razvažal samo gnoj, le ta pa se razvaža zgolj enkrat letno. Služnost je bila dogovorjena tudi za druge gospodarske potrebe nepremičnine (dostava gradbenega materiala ter kurilnega olja), zato omejitev služnosti na način, kot to želita toženca, ne bi bila na mestu.

O zavrnitvi ugotovitvenega dela zahtevka in zahtevka za izstavitev zemljiškoknjižne listine.

Služnostna pravica, dogovorjena med pravdnima strankama z vknjižbenim dovoljenjem z dne 7.12.1994, je vknjižena v zemljiški knjigi na podlagi že izstavljenega zemljiškoknjižnega dovolila. Tako dogovorjena služnost je med strankama postala sporna, saj si stranki nista bili enotni glede obsega služnosti in lege služnostne poti. Medtem, ko je tožeča stranka zahtevala določen način izvrševanja služnosti, ji ga je tožena branila, zato je pravilno na podlagi 57. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (v nadaljevanju: ZTLR) zahtevala, da se toženi stranki naloži prenehanje motenja. Vprašanje, kaj dogovorjena služnost obsega in kje poteka, je tako v okviru konfesorne tožbe predhodno vprašanje, od katerega rešitve bo odvisna odločitev o (ne)utemeljenosti zahtevka. V obravnavanem primeru se je tako izkazalo, da je zahtevek na opustitev motenja izvrševanja služnosti utemeljen v delu, kjer tožena stranka posega v služnostno pravico hoje in vožnje s samokolnico za gospodarske potrebe gospodujoče nepremičnine po trasi, kot izhaja iz izreka sodbe. Poleg zahtevka na opustitev posegov v služnostno pravico, pa služnostni upravičenec, ki ima služnost že vpisano v zemljiško knjigo, nima tudi zahtevka za izstavitev listine, sposobne za vpis te iste služnost v zemljiški knjigi, četudi z bolj opredeljeno vsebino. Na podlagi takšnega zahtevka bi bila namreč v zemljiški knjigi vpisana ista služnost dvakrat. Naše zemljiškoknjižno pravo ne predvideva vpisa spremembe vsebine stvarne služnosti z morebitno poočitbo ali zaznambo. Zahtevek, da se izstavi zemljiškoknjižno dovolilo, na podlagi katerega se poleg že vpisane služnosti le ta še enkrat vpiše, nima materialnopravne podlage in je zato neutemeljen. Ker je ugotovitev, kakšna služnost je bila med pravdnima strankama dogovorjena z vknjižbenim dovoljenjem, predhodno vprašanje glede odločitve o prepovednem zahtevku, je ugotovitveni zahtevek nepotreben. Pritožbeno sodišče je tako odločitev sodišča prve stopnje v 1. in 2. točki II. izreka na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP spremenilo tako, da je tudi v tem delu zahtevek tožnikov zavrnilo.

O nasprotni tožbi.

Ne držijo pritožbene navedbe tožencev, da bi sodišče prve stopnje moralo o spremembi nasprotne tožbe, ki sta jo toženca podala v vlogi z dne 26.11.2008, vloženi 3.12.2008, sprejeti ustrezen sklep. V citirani vlogi sta toženca besedilo tožbenega zahtevka „last prvotožnika“ nadomestila z besedilom „na kateri je v Zemljiški knjigi Okrajnega sodišča v Ljubljani vpisana lastninske pravica na prvotožnika“. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da gre zgolj za besedno drugačen zapis enake vsebine, zato o spremembi tožbe ni mogoče govoriti. Prav tako pa odločanje o zahtevku s prvotnim besedilom, ravno zaradi vsebinsko nepomembne modifikacije zahtevka ne predstavlja kršitve postopka.

Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, je bila služnost dogovorjena leta 1994, kar pomeni, da je očitno za gospodujoče zemljišče bila koristna in potrebna. Sodišče prve stopnje je tudi ugotovilo, da služnostna pot zaradi manj naporne dostopnosti, upoštevajoč prometnost cest, ki mejijo na parceli tožnikov in toženca, omogoča lažje izvrševanje tožnikove lastninske pravice, zato zahtevku po nasprotni tožbi zaradi nekoristnosti služnosti ni mogoče slediti.

V postopku na prvi stopnji je bilo ugotovljeno tudi, da ni prišlo do zatrjevanih spremenjenih okoliščin. Upoštevajoč, da je bila ustanovljena služnost tudi za dostavo olja in gradbenega materiala pa so nerelevantne v pritožbi izpostavljene navedbe, da se za gnojenje ne uporablja več živalski gnoj.

Ker je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremenilo in zahtevek tožnikov za izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila zavrnilo, so neutemeljene tudi pritožbene navedbe tožencev, da bi bilo treba zahtevku po nasprotni tožbi ugoditi že iz razloga, ker bi bili sicer v zemljiško knjigo vpisani dve služnosti za isti namen.

O stroških.

Toženca se utemeljeno pritožujeta zoper odločitev sodišča prve stopnje o separatnih stroških, ki jih je sodišče prve stopnje priznalo tožnikoma za zastopanje na naroku z dne 1.9.2008. Sodna praksa šteje, da mora stranka separatne stroške priglasiti že na naroku, ki je bil pred odločitvijo o stroških (3. odst. 163. člena ZPP), ker se o njih odloča že med postopkom, ne pa na zadnjem naroku za glavno obravnavo (N. Betteto v Pravdni postopek, zakon s komentarjem - 2. knjiga, Uradni list RS in GV Založba, 2005 in 2006, str. 60). Tožnika sta zahtevo za povračilo separatnih stroškov vložila šele ob zaključku glavne obravnave in ne na naroku, glede katerega zahtevata povračilo stroškov, zato se šteje, da je njuna zahteva prepozna. Stroški zastopanja tožeče in tožene stranke na naroku z dne 1.9.2008 tako delijo usodo ostalih pravdnih stroškov po tožbi.

Kljub temu, da je pritožbeno sodišče delno spremenilo izpodbijano sodbo glede zahtevka po tožbi, v odločitev o stroških po tožbi ni posegalo, saj tožena stranka odločitve sodišča prve stopnje v tem delu ne napada, poleg tega posebnih stroškov s kasneje zavrnjenima zahtevkoma (ugotovitvenim in dajatvenim) ni bilo, kar bi morebiti vplivalo tudi na spremembo odločitve o stroških.

Glede stroškov po nasprotni tožbi toženca pravilno opozarjata, da je osnova za priznane stroške v izpodbijani sodbi določena v nasprotju z Odvetniško tarifo (v nadaljevanju: OT). Upoštevajoč 2.b točko tarifne številke 18 OT je vrednost odvetniške storitve v sporih o stvarnih služnostih določena na 300 točk. Toženca zmotno menita, da tožnika nista upravičena do povrnitve stroškov po nasprotni tožbi, ker posebni stroški niso nastali. Združitev pravd v skupno obravnavanje ne pomeni, da se zadevi štejeta kot ena sama. Pravdni stroški se priznajo od skupne vrednosti spora, torej se vrednosti odvetniške tarife po tožbi in nasprotni tožbi seštevajo in tako kot v konkretnem primeru, obračunavajo dvojno. Ker pa vsaka stranka krije svoje stroške po tožbi, je pritožbeno sodišče odmerjalo stroške po nasprotni tožbi, kot izhaja iz nadaljevanja. Glede očitka tožencev, da sodišče ne bi smelo tožnikoma priznati stroškov za predlog za združitev pravd ter prejem sodbe in poročilo stranki (2 x po 50 točk) pritožbeno sodišče ugotavlja, da toženca ne navedeta, zakaj tožnikoma ti stroški ne bi smeli biti priznani, čeprav jih OT predvideva (4. točka tar. št. 19 in 3. točka tar. št. 39 OT). Upoštevajoč navedeno, je pritožbeno sodišče spremenilo odločitev sodišča prve stopnje v stroškovnem delu kot sledi. Tožnikoma je priznalo stroške za odgovor na nasprotno tožbo (300 točk), predlog za združitev pravd (50 točk), za pripravljalno vlogo z dne 22.12.2008 (300 točk), zastopanje na naroku dne 12.1.2009 (300 točk), trajanje naroka dne 12.1.2009 (50 točk), zastopanje na naroku dne 17.2.2009 (150 točk), trajanje naroka dne 17.2.2009 (100 točk), prejem sodbe in poročilo stranki (50 točk), skupaj 1300 točk, povečano za 10% zaradi zastopanja dveh strank (130 točk) znaša 1430 točk. Ti stroški se zvišajo še za 2 % materialnih stroškov do 1000 točk (20 točk) ter 1% nad 1000 točk (4,3 točke) in 20% DDV (286 točk). Skupaj stroški tožnikov za odvetniško zastopanje znašajo 1740,3 točke oziroma 798,80 EUR. Skupaj s stroški sodnih taks (36,95 EUR) znašajo stroški tožnikov 835,75 EUR, ki jih morata toženca povrniti v 15 dneh, po poteku tega roka pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev, do plačila.

Ker tožnika s pritožbo nista uspela, nista upravičena do povračila stroškov pritožbenega postopka (1. odst. 154. člena ZPP), toženca pa z odgovorom na pritožbo nista bistveno prispevala k odločitvi pritožbenega sodišča, zato so bili stroški odgovora na pritožbo nepotrebni (1. odst. 155. člena ZPP). Ker pa sta toženca s svojo pritožbo delno uspela in sicer je pritožbeno sodišče ocenilo njun uspeh na 50%, sta jima tolikšen del stroškov zaradi njune pritožbe dolžna povrniti tožnika. Sodišče je tožencema priznalo stroške za sestavo pritožbe (375 točk), za zaključno poročilo stranki (50 točk), sestava odgovora k pojasnilom (150 točk – 3. točka tar. št. 19 OT), skupaj 575 točk, povečano za 2% materialnih stroškov (11,5 točke) ter 20 % DDV (115 točk), kar znese 701,5 točk oziroma 322,00 EUR. Skupaj s stroškom sodne takse za pritožbo (147,78 EUR) znašajo stroški tožencev 469,77 EUR, upoštevajoč 50% pritožbeni uspeh pa sta tožnika dolžna tožencema plačati 234,88 EUR v 15 dneh, po poteku tega roka pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev, do plačila.