Jedro

Dejanja zakonitih zastopnikov družbo v razmerju do tretjih zavezujejo; družba se svoje odgovornosti ne more razbremeniti na primer s sklicevanjem na določbe o prekoračitvi pooblastil (72. člen OZ). Notranje omejitve pooblastil za tretje osebe namreč ne veljajo.

Splošna pravila o učinkih zakonitega zastopanja pa ne morejo izključiti sleherne obligacijske odgovornosti posameznika, ki je navzven ravnal kot zakoniti zastopnik družbe, če je s svojim ravnanjem udejanjil prvine kakšnega drugega obligacijskopravnega zakonskega dejanskega stanu. Tipična primera te vrste sta civilni delikt in kvazidelikt, ko zakoniti zastopnik družbe svoj položaj zlorabi ter v resnici ne ravna v korist družbe, ampak ga vodijo lastni nepošteni interesi, ki drugemu hkrati povzročijo prikrajšanje.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

**Dosedanji potek postopka**

1. Tožnik je z družbo A., d. o. o., ki naj bi jo kot direktor zastopal toženec, sklenil predpogodbo o kupoprodaji nepremičnine z dne 18. 10. 2013. Tožnik od toženca v tej pravdi zahteva vračilo 95.260,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki jih je tožencu v gotovini izročil kot kupnino za nakup apartmaja v J. v Republiki Hrvaški. Toženec mu je prejem gotovine pisno potrdil. Ko je tožnik toženca po plačilu zadnjega avansa dne 22. 9. 2015 pozval k sklenitvi kupoprodajne pogodbe, se je toženec temu začel izogibati. Tožnik se je obrnil na drugega direktorja družbe A., d. o. o., ki mu je pojasnil, da toženec v tem primeru ni deloval kot zastopnik družbe.

2. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo. Odločitev je oprlo na 190. člen Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Pojasnilo je, da je tožnik uspel dokazati, da je tožencu izročil zahtevane denarne zneske v skupni višini 95.260,00 EUR, toženec pa denarja ni izročil družbi A., d. o. o., v imenu katere je predpogodbo podpisal. Toženec je torej navedena denarna sredstva pridobil neupravičeno na škodo tožnika.

3. Sodišče druge stopnje je pritožbi toženca delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je znesek 95.260,00 EUR nadomestilo z zneskom 93.760,00 EUR. Sicer pa je pritožbo zavrnilo in v nespremenjenem delu sodbo sodišča prve stopnje potrdilo. Pojasnilo je, da tožnik glede zneska 1.500,00 EUR ni postavil pravočasnih trditev o plačilu, predloženi dokaz o plačilu pa manjkajočih trditev ne more nadomestiti. V preostalem pa je sledilo nižjemu sodišču. Tako je zavrnilo očitek toženca, da je bilo dokazno breme glede pristnosti podpisa na potrdilih o plačilu neutemeljeno naloženo tožencu.

**Bistvo navedb v revizijskem postopku**

4. Zoper sodbo sodišča druge stopnje toženec vlaga revizijo in uveljavlja revizijska razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka ter 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ter zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je odločitev napačna v delu, ko sodišče prve stopnje meni, da toženec ni uspel dokazati svojih zatrjevanj glede spornosti podpisov. Sodišče druge stopnje pa ob zmotnem sklicevanju na 22. člen Ustave RS dokazno breme glede te okoliščine neutemeljeno pripiše tožencu. Ker sodišče ni izvedlo predlaganih dokazov, tožnik pa je tudi v zadnji fazi postopka umaknil dokazni predlog po pritegnitvi izvedenca grafološke stroke, gre za sodbo presenečenja. Toženec takšne odločitve namreč ni mogel pričakovati, saj je tožnik kot dokaz za izročeno gotovino predložil dve različni listini, kar je že na daleč vzbujalo dvome o njuni pristnosti. Tožencu tako ni mogoče očitati, da ni prevzel obrnjenega dokaznega bremena v samem zaključku dokaznega postopka. Gre za zlorabo procesnih pravic. Ob tem se sklicuje na sodno odločbo VSL I Cp 1902/2013 z dne 22. 1. 2014. Prav tako meni, da nižji sodišči nista pravilno uporabili 8. člena ZPP. V nadaljevanju oporeka svoji pasivni legitimaciji, sklepčnosti tožbenega zahtevka ter oceni izvedenih dokazov. Izpostavlja, da je nelogično, da bi tožnik po sklenjeni predpogodbi izpolnjeval več obveznosti, kot mu jih ta nalaga, in še napačni osebi, pri čemer za izročitev večjih vsot gotovine niti ne bi terjal izdaje verodostojnih listin. Do sklenitve kupoprodajne pogodbe pa ni prišlo po njegovi krivdi, pač pa krivdi družbe A., d. o. o. Izpodbija tudi dokazno oceno prič B., C. in E. ter sodišču očita, da je opustilo dokazno oceno priče D. D., ki ni izpovedal v korist tožnika. Enako velja tudi za izpis elektronske pošte z dne 15. 1. 2015. Sodišče druge stopnje pa je tudi neutemeljeno zavrnilo naknadno predloženi dokaz – izpis iz elektronske pošte z dne 12. 7. 2016. Ne drži, da je bil toženec neaktiven. Opravičljiv razlog izkazuje s tem, da je bila izdana „sodba presenečenja“.

5. Revizija je bila tožniku vročena, vendar nanjo ni odgovoril. **PRESOJA VRHOVNEGA SODIŠČA**

6. Revizija ni utemeljena.

7. Revizijsko sodišče je vezano na ugotovljeno dejansko stanje (tretji odstavek 370. člena ZPP), zato ne more upoštevati revizijskih navedb toženca, ki ugotovljena dejstva obhajajo ali spreminjajo. To velja za naslednje revizijske navedbe: da je nelogično, da bi tožnik po sklenjeni predpogodbi izpolnjeval več obveznosti, kot mu jih ta nalaga, in še napačni osebi, pri čemer za izročitve večjih vsot gotovine niti ne bi terjal izdaje verodostojnih listin; in z navedbami, ki izpodbijajo dokazno oceno prič B., C. in D..

**Glede pasivne stvarne legitimacije:**

8. Toženec v reviziji vztraja, da njegova pasivna legitimacija ni podana. Trdi, da je bila predpogodba, ki jo nižji sodišči štejeta kot pristno, sklenjena z družbo z A., d. o. o. Do sklenitve prodajne pogodbe po njegovem stališču ni prišlo po krivdi toženca, ampak navedene družbe. Tožnik bi moral od te družbe zahtevati sklenitev glavne, prodajne pogodbe.

9. Ta ugovor materialnopravne narave je sodišče prve stopnje zavrnilo, češ da je toženec kot fizična oseba sprejemal denar od tožnika v gotovini, brez vednosti drugega družbenika družbe A., d. o. o., in mimo gospodarske družbe ter da denar tudi ni bil položen na račun gospodarske družbe. Sodišče druge stopnje se glede tega vprašanja izrecno ni opredelilo.

10. Revizijsko sodišče ugotavlja, da v sodbah nižjih sodišč ni izrecne ugotovitve, ali je bil toženec res direktor družbe A., d. o. o., vendar pa iz trditvene podlage obeh pravdnih strank izhaja, da to med pravdnima strankama ni bilo sporno.

11. Toženčeve revizijske navedbe so lapidarne, skoraj navržene, a vendarle dovoljšnje, da mora Vrhovno sodišče odgovoriti na naslednje vprašanje: ali je obogatitveni zahtevek zoper toženca (fizično osebo) izključen, ker je predpogodbo sklenil kot zakoniti zastopnik družbe, kar je ustvarilo predpogodbeno zavezo družbe, ne pa njega osebno.1

12. Drži, da dejanja zakonitih zastopnikov družbo v razmerju do tretjih zavezujejo, in da se družba svoje odgovornosti ne more razbremeniti na primer s sklicevanjem na določbe o prekoračitvi pooblastil (72. člen OZ)2. Notranje omejitve pooblastil za tretje osebe namreč ne veljajo.

13. Vendar pa splošna pravila o učinkih zakonitega zastopanja ne morejo izključiti sleherne obligacijske odgovornosti posameznika, ki je navzven ravnal kot zakoniti zastopnik družbe, če je s svojim ravnanjem udejanjil prvine kakšnega drugega obligacijskopravnega zakonskega dejanskega stanu. Tipična primera te vrste sta civilni delikt in kvazidelikt, ko zakoniti zastopnik družbe svoj položaj zlorabi ter v resnici ne ravna v korist družbe, ampak ga vodijo lastni nepošteni interesi, ki drugemu hkrati povzročijo prikrajšanje. To velja tudi za obravnavani primer. V prid takšnemu sklepu govorijo naslednje okoliščine v sodbi sodišča prve stopnje:

1.) sklenjena je bila zgolj predpogodba in ne že tudi pogodba, čeprav za to ni bilo nobene ovire;

2.) toženec je od tožnika z različnimi izgovori izmamljal denar, tako da je ta tožencu v gotovini izročil 93.760,00 EUR;

3.) toženec se je dokončni tako obligacijski kot stvarnopravni realizaciji izmikal z različnimi izgovori;

4.) družba A., d. o. o., kupnine ni prejela, družbenik družbe F. F. o sklenitvi predpogodbe in izročanju denarja ni bil seznanjen, iz dejanske ugotovitve (15. točka sodbe sodišča prve stopnje), da družba za posel sploh ni vedela, pa sledi sklep, da v njenih evidencah ta pravni posel sploh ni obstajal. 14. Toženec ne trdi, da bi povzete ključne dejanske ugotovitve, na podlagi katerih je sodišče prve stopnje tudi zavrnilo ugovor pasivne legitimacije (glej 15. točko sodbe sodišča prve stopnje), v pritožbi sploh napadel in očitno se zato pritožbeno sodišče z njimi tudi ni ukvarjalo.

15. Toženec je ravnal nepošteno (5. člen OZ). Tožnika je zavedel s konstrukcijo normativnega pravnega akta (predpogodbe) ter materialnega pravnega akta (udejanjenih zahtev po plačevanju denarnih zneskov v gotovini njemu, ki se je sicer izkazoval kot zakoniti zastopnik družbe, dejansko pa ni ravnal tako). Plačevanje denarja poleg tega ni izpolnitveno ravnanje, ki bi izhajalo iz tipične predpogodbe. Tožnik je s tem dejansko izpolnil že obveznost iz glavne pogodbe, do sklenitve katere pa sploh ni prišlo. S takšno netipično konstrukcijo predpogodbe ni bilo prekršeno le načelo sočasne izpolnitve, marveč tudi sama vzajemnost nasprotnih dajatev, in kar na koncu postavi življenjski primer v povsem novo luč: predpogodba zavezuje le omejen čas.3

16. Pravilo o spregledu pravne osebnosti sicer za obravnavani primer ni neposredno uporabljivo, kajti ta se (upoštevaje jezikovne meje 8. člena Zakona o gospodarskih družbah4 (v nadaljevanju ZGD-1)) nanaša zgolj na družbenike. Za toženca ne vemo, ali je to tudi bil. Vendar pa vrednotna podstat pravila o spregledu pravne osebnosti nudi vrednotni temelj pri uporabi pravila iz 190. člena OZ oziroma argument v prid njegovi uporabi, ne pa utesnitvi in neuporabi. Zakonodajalec se je odločil za možnost spregleda prave osebnosti, ker v življenju lahko pride do položajev, ko dosledno upoštevanje ločenosti pravne osebe od njenega osebnega substrata5, pripelje do očitno nepravične rešitve.6 Nedovoljena ravnanja, ki na podlagi druge ali tretje alineje prvega odstavka 8. člena ZGD-1 omogočajo spregled pravne osebnosti7,8, so po vrednotni plati zelo podobna toženčevemu.9

17. Sodišče prve stopnje je odločitev oprlo na prvi odstavek 190. člena OZ10. Dejstvo je, da je toženec bil neupravičeno obogaten, tožnik pa prikrajšan. Tožnik namreč za plačane zneske ni prejel nobene protidajatve, s potekom časa pa se je znašel v položaju, ko družba ni bila obogatena, sam pa zaradi poteka prekluzivnega roka, v katerem je mogoče na podlagi predpogodbe zahtevati sklenitev glavne pogodbe, zoper družbo tudi nima več nobenega zahtevka, tudi če bi se štelo, da je predpogodba vzpostavila zavezo družbe skleniti glavno pogodbo. Končni učinek materialnih dejanj, za katere ni bilo perfektne, za tožnikov položaj pravno varne pogodbene podlage, je ta, da je tožnik prikrajšan za izplačane zneske. Na drugi strani pa je toženec kot fizična oseba za te zneske obogaten, saj jih družbi ni izročil. 18. Konkretni dejanski stan ustreza abstraktnemu iz 190. člena OZ in ne trči v načelo samostojne subjektivitete pravne osebe. Obogatitveni zahtevek bi bilo mogoče zamejiti (reducirati) le zaradi izjemne okoliščine, da je toženec predpogodbo sklenil kot zakoniti zastopnik družbe, kar je ustvarilo predpogodbeno zavezo družbe in tožnikovo upravičenje, da zahteva sklenitev glavne pogodbe. To bi pomenilo, da gre dejstvo, da tožnik ni pravočasno izposloval sklenitve glavne pogodbe, njegov denar pa je ostal pri tožencu, na njegov rovaš. Takšna utesnitev obogatitvenega zahtevka bi nasprotovala vrednotni podstati ter temeljnim načelom obligacijskega prava, o čemer vse je bil govor v prejšnjih točkah obrazložitve.

**Glede uveljavljanih procesnih kršitev:**

19. Toženec v reviziji vztraja da je bilo dokazno breme glede pristnosti toženčevih podpisov na potrdilih o izročitvi gotovine na tožniku. To ne drži. Na podlagi prvega odstavka 7. člena in 212. člena ZPP mora vsaka stranka navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj tožbeni zahtevek oziroma tožena stranka svoj ugovor. Tožnik je zatrjeval, da je kupnino izročil tožencu in v dokazovanje svojih navedb predložil pisna dokazila o prejemu kupnine, podpisana s strani toženca, ter predlagal zaslišanje prič. Nižji sodišči sta pravilno presodili, da je s temi dokazi prevalil procesno dokazno breme na toženca, ki je zatrjeval, da podpis na potrdilih ni njegov. Toženec je bil torej tisti, ki bi za dokaz svojih navedb moral predlagati postavitev izvedenca grafologa in nosi posledice, ker tega ni storil (215. člen ZPP).11 To skladno s sodno prakso velja tudi za primer, če je nasprotna stranka (v obravnavanem primeru tožnik) predlagala ta isti dokaz, pa ga je kasneje umaknila. Kot je pojasnilo sodišče druge stopnje, toženec izvedbe dokaza ni predlagal niti potem, ko je tožnik umaknil svoj dokazni predlog, oziroma ni uveljavljal procesne kršitve, ko je sodišče odločilo, da tega dokaza ne bo izvedlo (286b. člen ZPP).

20. Neutemeljen je tudi očitek, da sodišče ni izvedlo dokazne ocene skladno z metodološkim napotkov iz 8. člena ZPP. V tem delu toženec sicer deloma neutemeljeno izpodbija tudi ugotovljeno dejansko stanje, kot je bilo že pojasnjeno v 7. točki obrazložitve. Konkretno bi se na to procesno kršitev lahko nanašal zgolj očitek, da sodišče dokazno ni ocenilo izpovedbe priče D. D. ter elektronskega sporočila z dne 15. 1. 2015. Očitek, da je sodišče spregledalo izpovedbo navedene priče, pa je zgolj ponovitev pritožbene navedbe, ki jo je kot neutemeljeno zavrnilo že sodišče druge stopnje v 10. točki, in sicer da toženec navedeni priči nekorektno pripisuje potrditev njegovih navedb, pri čemer sploh ne pojasni, katere so te navedbe in jih ne poveže s primerom, prav tako pa iz njih ne izhaja, da sta pravdni stranki sklenili fiktivno predpogodbo.

21. Nižji sodišči (sodišče druge stopnje v 9. točki svoje sodbe, sodišče prve stopnje v 16. točki svoje sodbe) sta v luči toženčevih navedb, da je bila sklenjena navidezna predpogodba z namenom, da bi tožnik pri banki pridobil kredit za vlaganje v posel z G. G., v povezavi z drugimi dokazi ocenili tudi toženčeve dokaze, kamor spada tudi elektronsko sporočilo z dne 15. 1. 2015. Zato ni utemeljen očitek, da sta nižji sodišči kršili 8. člen ZPP v zvezi s prvim odstavkom 339. člena ZPP.12

22. Glede neizvedbe dokaza – elektronskega sporočila z dne 12. 7. 2016 je prav tako že pritožbeno sodišče tožencu pojasnilo, da gre za pritožbeno novoto (337. člen ZPP), pri čemer pa toženec za svojo zamudo ni ponudil opravičljivega razloga. Toženec v reviziji meni, da je ta podan, ker gre za sodbo presenečenja, vendar je ta očitek očitno neutemeljen.

**Odločitev o reviziji in revizijskih stroških:**

23. Uveljavljani revizijski razlogi toženca po povedanem niso podani, zato je moralo revizijsko sodišče njegovo revizijo kot neutemeljeno zavrniti (378. člen ZPP). Revizijski neuspeh deli tudi zahteva toženca za povrnitev stroškov revizijskega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

1 Primerjaj določbe hrvaškega Zakona o gospodarskih družbah (Zakon o trgovačkim društvima), na katere je treba v obravnavanem primeru opreti odločitev:41. člen: Pooblastilo za zastopanje gospodarske družbe ima oseba, ki je za posamezno obliko družbe določena s tem zakonom. Zakoniti zastopnik in omejitve njegovih pooblastil, če naj učinkujejo tudi zoper tretje osebe, se vpisujejo v sodni register.442. člen: Uprava družbe ima enega ali več direktorjev.Prvi in drugi odstavek 426. člena: Družbo z omejeno odgovornostjo zastopa uprava. Če z družbenim sporazumom ni drugače določeno, člani uprave družbo zastopajo skupaj.427. člen: Člani uprave morajo spoštovati omejitve pooblastil za zastopanje, določene z družbenim sporazumom, odločitvami družbenikov in obveznimi navodili nadzornega odbora. Omejitve pooblastil nimajo pravnega učinka zoper tretje osebe. 2 Primerjaj tudi sodne odločbe Vrhovnega sodišča III Ips 87/2011, II Ips 53/2015 in II Ips 171/2013. 3 Sklenitev glavne pogodbe se lahko zahteva v šestih mesecih od izteka roka določenega za njeno sklenitev, če ta rok ni določen, pa od dneva, ko bi po naravi posla in okoliščinah pogodba morala biti sklenjena (33. člen OZ). 4 Enako tudi tretji in četrti odstavek 10. člena hrvaškega Zakona o gospodarskih družbah. 5 Družba z vpisom v sodni register namreč pridobi lastno pravno subjektiviteto (4. člen hrvaškega Zakona o gospodarskih družbah), ki je ločena od pravne subjektivitete njenih članov, in za svoje obveznosti odgovarja z vsem svojim premoženjem (prvi odstavek 9. člena hrvaškega Zakona o gospodarskih družbah). 6 Primerjaj Zabel v: Veliki komentar Zakona o gospodarskih družbah, 2. dopolnjena izdaja, 1. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2014, str. 149, in sodbo Vrhovnega sodišča II Ips 1186/2008 z dne 8. 3. 2012. 7 Za obveznosti družbe so odgovorni tudi njeni družbeniki, če so družbo kot pravno osebo zlorabili za oškodovanje svojih ali njenih upnikov ali če so v nasprotju z zakonom ravnali s premoženjem družbe kot pravne osebe kot s svojim lastnim premoženjem. 8 Enako tudi druga in tretja točka četrtega odstavka 10. člena hrvaškega Zakona o gospodarskih družbah. 9 Če njegovo dejanje ustreza celo storitvi kaznivega dejanja, pa se ugotavlja v odprtem kazenskem postopku. 10 Kdor je bil brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega, je prejeto dolžan vrniti, če je to mogoče, sicer pa nadomestiti vrednost dosežene koristi. 11 Toženec se neutemeljeno tudi sklicuje na zadevo Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 1902/2013, na stališče katere tudi sicer Vrhovno sodišče ni vezano. Pa tudi sicer ne gre za povsem primerljivo zadevo. Šlo je namreč za vprašanje ponovitve izvedbe dokaza z izvedencem grafologom, ki ga je predlagala stranka, ki je nosila trditveno in dokazno breme. Iz nje pa celo izhaja stališče, ki tožencu ni v korist, in sicer da je dokazno breme za dokazovanje nepristnosti podpisa na listini na tisti stranki, ki to zatrjuje. 12 Glede na šibkost dokazov pa sta v škodo toženca presodili, da svojih trditev ni uspel dokazati. Glede na vsebino listine, ki jo v reviziji povzema tudi toženec, in sicer da tožnik prosi za potrditev prejema avansa, ki ga bo pokazal samo bančnemu svetovalcu ter da tožnik tožencu sporoča, da je prejel 5.000,00 EUR, ki jih bo samo položil na račun, tudi po presoji revizijskega sodišča ne izhaja nič konkretnega, zagotovo pa ne sodelovanje z G. G.