Jedro

Pravilno je sodišče prve stopnje že na glavni obravnavi dne 8.3.2000 zaključilo, da sta vročitev odločbe sodišča druge stopnje strankam in razpis glavne obravnave v tej kazenski zadevi takšni procesni dejanji, ki pretrgata zastaranje kazenskega pregona (člen 112/III KZ). Glede na navedeno ni moč pritrditi navedbam v pritožbi, da je nastopilo (relativno) zastaranje kazenskega pregona, ker da med dnevom odločanja sodišča druge stopnje v tej zadevi (seja senata sodišča druge stopnje dne 8.1.1997) in razpisom glavne obravnave (odredba sodnice z dne 27.1.2000) preteklo več kot 3 leta (5. točka 111. člena KZ).

Izrek

Pritožba zagovornikov obdolženega se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obdolženec je dolžan plačati stroške pritožbenega postopka in na 50.000,00 (petdesettisoč) SIT odmerjeno povprečnino.

Obrazložitev

Z v uvodu navedeno sodbo je sodišče prve stopnje obdolženca spoznalo za krivega kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari po členu 224/I KZ. Obdolžencu je izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen treh mesecev zapora s preizkusno dobo enega leta. Obdolžencu je v plačilo naložilo stroške kazenskega postopka, oškodovanca pa s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pot pravde.

Zoper sodbo so se obdolženčevi zagovorniki pritožili iz pritožbenih razlogov iz 370. člena ZKP ter predlagali, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da kazenski postopek ustavi; podrejeno pa tako, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Višji državni tožilec je v svojem pisnem mnenju, podanem skladno z določbo drugega odstavka 445. člena ZKP, predlagal ugoditev pritožbi.

Pritožba ni utemeljena.

Kot izhaja iz podatkov spisa (zapisnik z glavne obravnave z dne 8.3.2000) je že sodišče prve stopnje ugovor obrambe v zvezi z zastaranjem kazenskega pregona, kar zagovorniki ponovno uveljavljajo v pritožbi, zavrnilo ter so razlogi sodišča prve stopnje razvidni iz zapisnika s te glavne obravnave (l. št. 56). Iz podatkov spisa izhaja, da je sodišče prve stopnje dne 29.1.1997 odredilo vročitev odločbe sodišča druge stopnje (Kp 1255/96 z dne 8.1.1997) strankam ter je bila ta odločba obdolžencu in zagovornikom vročena dne 3.2.1997. Dne 27.1.2000 pa je sodnica, ki ji je bil spis predodeljen dne 21.11.1997, odredila razpis glavne obravnave v tej kazenski zadevi za dne 8.3.2000 in je bilo obdolžencu vabilo vročeno dne 2.2.2000. Pravilno je sodišče prve stopnje že na glavni obravnavi dne 8.3.2000 zaključilo, da sta vročitev odločbe sodišča druge stopnje strankam in razpis glavne obravnave v tej kazenski zadevi takšni procesni dejanji, ki pretrgata zastaranje kazenskega pregona (člen 112/III KZ). Glede na navedeno ni moč pritrditi navedbam v pritožbi, da je nastopilo (relativno) zastaranje kazenskega pregona, ker je med procesnimi dejanji za pregon storilca preteklo več kot 3 leta (5. točka 111. člena KZ).

Ob preizkusu izpodbijane sodbe in navedb v pritožbi sodišče druge stopnje ugotavlja tudi, da je sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo, izvedlo vse potrebne dokaze, jih ocenilo in na tej podlagi sprejelo utemeljene dokazne zaključke ter vsa odločilna dejstva tudi primerno obrazložilo. Obdolženec tudi v pritožbi ne izpodbija dejstva, da je z macolo razbil oškodovančevo ograjo in mu s tem povzročil škodo. Ob oceni zagovora obdolženca in vseh izvedenih dokazov, kot izhaja iz obširnih razlogov izpodbijane sodbe, pa je pravilen zaključek sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi, da so v ravnanju obdolženca, ki je dne 15.6.1995 z macolo razbil betonsko ograjo oškodovanca, podani vsi objektivni in subjektivni znaki kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari. Po prijavi na inšpektorat (ogled inšpektorja dne 17.5.1995), je bila dne 30.5.1995 izdana odločba, s katero je bila oškodovancu naložena odstranitev ograje v roku 30 dni. Glede na tek dogodkov ni moč slediti zagovoru obdolženca (ki je oškodovančevo ograjo razbil 15.6.1995), da naj bi dejanje storil kot obliko samopomoči oziroma v skrajni sili, ker da mu je postavitev ograje oteževala dostop s tovornjakom. O odstranitivi ograje je bila izdana odločba, ki bi bila v skrajnem primeru izvršena tudi z izvršbo, nikakor pa iz take odločbe ne izhaja pooblastilo obdolžencu za odstranitev ograje. Ker so tako v zvezi z oškodovančevo postavitvijo ograje na iniciativo obdolženca že stekli ustrezni upravni postopki in je bila tudi izdana odločba, s katero je bila oškodovancu naložena odstranitev ograje, bi moral obdolženec počakati na dokončanje teh postopkov. S tem pa, ko je obdolženec mesec dni po inšpekcijskem ogledu in pred iztekom oškodovancu v upravnem postopku postavljenega roka za odstranitev ograje v odločbi, torej v času, ko so proti oškodovancu tekli ustrezni postopki za odstranitev ograje (ki jih je nenazadnje sprožil prav obdolženec), ograjo, ki je bila izdelana iz robnikov, vgrajenih v betonske podstavke ter z vgrajenimi kovinskimi stebrički, z macolo razbil, pa tudi po oceni sodišča druge stopnje ni dvoma o protipravnosti obdolženečvega dejanja in njegovem naklepu, saj se je zavedal, da bo na ta način ograjo poškodoval oziroma razbil in s tem oškodovancu povzročil škodo v ocenjeni višini.

Sladno z določbo 386. člena ZKP je sodišče druge stopnje preizkusilo tudi odločbo o kazenski sankciji. Utemeljeno je sodišče prve stopnje obdolžencu, ki do sedaj še ni bil kaznovan, izreklo pogojno obsodbo.

Pri določitvi kazni in trajanju preizkusne dobe pa je pravilno kot olajševalno okoliščino upoštevalo tudi časovno odmaknjenost dejanja.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in ker tudi ni ugotovilo bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in kršitev kazenskega zakonika v škodo obdolženca, na katere je ob preizkusu izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje dolžno paziti po uradni dolžnosti, je v celoti potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu 98. člena ZKP. Povprečnino je sodišče odmerilo ob upoštevanju premoženjskih razmer obdolženca ter trajanja in zamotanosti tega pritožbenega postopka.