Jedro

Toženka ni dobavila materiala za izgradnjo spornega mlina, kar je relevanten podatek za presojo narave pogodbe po prvem odstavku 3. člena Dunajske konvencije, prav tako pa v obravnavanem sporu stranki nista postavili trditev o tem, da je vrednostno (glede na celotno pogodbeno ceno) montaža oz. izgradnja stroja predstavljala pretežni del obveznosti tožnice (drugi odstavek 3. člena Dunajske konvencije)“. V sedaj posebej podkrepljenem delu obrazložitve se je pritožbeno sodišče tako opredelilo glede tega, kaj v predmetni zadevi ni bilo predmet trditvene podlage. Da toženka ni podala pravnorelevantnih dejstev v smislu drugega odstavka 3. člena Dunajske konvencije, drži tudi glede v pritožbi izpostavljenih trditev toženke iz 8. točke njene druge pripravljalne vloge. Toženka je namreč v le-tej izpostavila „zgolj“, da je zanjo bila sestava mlina bistvena, kar pa v tem oziru ne zadošča, saj bi morala hkrati trditi tudi, da postavka sestava oz. izgradnja mlina v celotni pogodbeni ceni predstavlja pretežni del. Le na tej podlagi je namreč po presoji pritožbenega sodišča mogoče (objektivno) zaključiti, da izvedba določene storitve predstavlja pretežni del obveznosti strani, ki dobavlja blago. Pritožbeno sodišče meni, da v tej zvezi ni moč spregledati vrednostne komponentne, saj bi bila v nasprotnem primeru možna razlaga, da zgolj zaradi subjektivne (za eno izmed strank) pomembnosti storitve ni moč uporabiti določb Dunajske konvencije, čeprav npr. vrednost blaga predstavlja 90 % ali še večji delež v ceni oz. kupnini, kar je nesprejemljivo.

- Da je potrebno v primeru terjatev iz naslova pogodbenih razmerij med gospodarskimi subjekti (ko je določena uporaba italijanskega materialnega prava) glede vprašanja zastaranja uporabiti prav 10 letni (splošni) zastaralni rok, poleg primera sodne prakse, ki ga citira sodišče prve stopnje, potrjuje tudi odločba VSL II Cpg 260/2010 z dne 8. 4. 2010. - Sklicevanje toženke na pridržek javnega reda (5. člen Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku - ZMZPP) je po oceni pritožbenega sodišča v konkretnem primeru očitno neosnovano. Javnega reda ZMZPP ne definira. Pravna doktrina in sodna praksa ga, povsem splošno, opredeljujeta kot mejo uporabe tujega prava oziroma kot institut, ki ščiti domač pravni red pred tujim pravom, ki je v nasprotju s temeljnimi pravnimi načeli domačega prava. Tako ni vsak kogenten (prisilen) predpis del javnega reda, ampak le tisti, katerega kršitev bi ogrozila pravno in moralno integriteto domače pravne ureditve. Glede na pravkar navedena izhodišča je povsem jasno, da obligacijskopravna pravila, ki urejajo zastaranje terjatev, ne sodijo v okvir javnega reda.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pravdni stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka (v nadaljevanju: toženka) dolžna plačati tožeči stranki (v nadaljevanju: tožnici) znesek 65.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 5. 2008 dalje do plačila (točka I izreka) in ji povrniti pravdne stroške v višini 8.208,93 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka II izreka). Toženka pa svoje stroške postopka nosi sama (točka III izreka).

2. Zoper sprejeto odločitev se pravočasno pritožuje toženka iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov.

- Primarno kot zmotnemu nasprotuje zaključku sodišča prve stopnje, da je tožnica dokazala, da je med strankama prišlo do soglasne spremembe osnovnega dogovora v smeri višje cene za izgradnjo predmetnega mlina. V tej zvezi argumentirano nasprotuje dokazni oceni sodišča prve stopnje, ki je po mnenju pritožbe neutemeljeno sledilo izpovedbi zakonitega zastopnika tožnice B.F., ki je nekonsistentna in tudi v nasprotju s pisnimi dokazi. Nasprotno pa je zakoniti zastopnik toženke ves čas izpovedoval enako, sodišče prve stopnje pa je njegovo verodostojnost zavrnilo zgolj na podlagi dejstva, da toženka ni zavrnila spornega računa, kar pa glede na sodno prakso ne more imeti negativnih posledic v pravdi. Meni, da je prvotno bilo sodišče prve stopnje istega mnenja, nato pa je po intervenciji pritožbenega sodišča, ki je bila v tej smeri neutemeljena in neustrezna, popolnoma obrnilo svoje dojemanje (verodostojnosti) izpovedb.

- Sodišču prve stopnje nadalje očita, da se ni opredelilo o tem, kaj je bilo med strankama prvotno dogovorjeno, pri čemer je toženka ves čas postopka zatrjevala, da znesek 440.000,00 EUR vključuje delujoč mlin, ki je postavljen na njenem sedežu. - Mimo izvedenih dokazov (in brez trditvene podlage tožnice) je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je prišlo do dogovora o višji ceni zaradi menjave motorja ob obisku zakonitega zastopnika toženke na sedežu družbe S.C.M. v T. - Prav tako je zmotno ugotovilo odločilna dejstva glede utemeljenosti spornega računa po višini, pri čemer ni mogoče slediti obrazložitvi, da račun vsebuje storitve „dodatna montaža mlina in ne samega motorja“. Sodišče prve stopnje bi se moralo izjasniti glede vprašanja, kako je mogoče, da tožnica na spornem računu zaračunava tudi storitev montaže motorja, kljub temu, da je nesporno to montažo izvedla družba S.C.M..

- V okviru pritožbenega razloga bistvenih kršitev določb postopka pritožba sodišču prve stopnje najprej očita kršitev pravice do enakega varstva pravic pred sodišči, kršitev pravice do kontradiktornega sojenja, pravil o prekluziji in načela nepristranskega sojenja. Te kršitve naj bi sodišče prve stopnje zagrešilo s tem, ko je neutemeljeno izvajalo materialnoprocesno vodstvo in pozvalo tožnico, naj specificira, kaj vtožuje s spornim računom.

- Očitek protispisnosti pritožnica utemeljuje z izpostavljanjem dela obrazložitve izpodbijane sodbe glede vsebine izpovedb zakonitih zastopnikov pravdnih strank, iz katerih pa zapisana vsebina ne izhaja.

- Nadaljnjo bistveno kršitev pritožba sodišču prve stopnje očita, ker naj bi (nedopustno) presojalo med strankama nesporno dejstvo, da gre v konkretnem primeru za podjemno oz. delovršno pogodbo. Glede tega (nespornega) dejstva je tako neutemeljeno izvedlo dokazno oceno ter zaključilo, da gre za prodajno pogodbo po določilih Konvencije Združenih narodov o pogodbah o mednarodni prodaji blaga (v nadaljevanju: Dunajska konvencija).

- Pritožbeni razlog zmotne uporabe materialne prava pritožba uveljavlja v zvezi s presojo sodišča prve stopnje, da je bilo mogoče pogodbo med pravdnima strankama spremeniti zgolj z navadnim (ustnim) soglasjem, torej popolnoma brezoblično. Meni, da bi bilo mogoče predmetno ponudbo spremeniti zgolj z novo pisno ponudbo, ki bi vključevala nov močnejši motor in novo višjo ceno za celoten mlin.

- Nadalje meni, da sodišče prve stopnje ni pojasnilo, zakaj je med dvema pravno veljavnima viroma, ki predstavljata temelj za odločitev v konkretnem sporu, uporabilo prav Dunajsko konvencijo. To pravno podlago pa je sodišče prve stopnje uporabilo neutemeljeno, pri čemer je spregledalo del toženkinih navedb, kjer ta utemeljuje, zakaj je šlo pri predmetni pogodbi za podjemno pogodbo in zakaj se posledično ne more uporabiti Dunajska konvencija. Meni, da v konkretnem primeru storitev sestave stroja sestavlja bistven del obveznosti tožnice, o čemer, glede na navedbe strank in izvedene dokaze, ne more biti dvoma.

- Sodišče prve stopnje je prav tako zmotno uporabilo materialno pravo glede toženkinega ugovora zastaranja vtoževanih terjatev. Primarno meni, da je zakonska ureditev zastaranja v Obligacijskem zakoniku (v nadaljevanju: OZ) kogentne narave in s tem del javnega reda pravnega sistema v Republiki Sloveniji, zato bi moralo sodišče prve stopnje po uradni dolžnosti zavrniti uporabo določb italijanskega civilnega prava, ki določajo daljše roke glede zastaranja. Podredno v tej zvezi meni, da obstaja dvom, ali je sodišče prve stopnje uporabilo pravilen zastaralni rok, saj glede na odgovor Ministrstva za pravosodje Republike Italije ni dodatno preverilo, ali je v zakonu (Codice civile) urejen kakršnikoli drug dejanski stan, ki se lahko uporabi za konkretni primer in če je za ta primer določen krajši zastaralni rok od 10 let. - Pritožba nazadnje kot zmotno graja še odločitev sodišče prve stopnje o teku zamudnih obresti. Meni, da je napačen zaključek sodišča prve stopnje, da je bil med strankama dogovorjen rok zapadlosti računa na 15 dni od njegove izdaje, saj tožnica v tej smeri ni podala nobene trditvene podlage. Zato bi moralo sodišče tek zamudnih obresti presojati v skladu z veljavno zakonodajo, glede na to pa bi lahko tekle zamudne obresti šele od dne 6. 10. 2010 dalje.

- Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne. Podredno se zavzema za njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

3. Tožnica v odgovoru na pritožbo pritožbene navedbe prereka kot neutemeljene in kot pravilnim pritrjuje razlogom izpodbijane sodbe. Zavzema se za zavrnitev pritožbe in potrditev sodbe sodišča prve stopnje ter zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V skladu s 350. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) preizkusi pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, po uradni dolžnosti pa pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke (razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje), 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Po opravljenem preizkusu v navedenem obsegu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi na podlagi pravilno in popolno ugotovljenega dejanskega stanja sprejelo materialnopravno pravilno odločitev, pri tem pa ni zagrešilo v pritožbi uveljavljenih oz. po uradni dolžnosti upoštevnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka (drugi odst. 350. člena ZPP).

6. V obravnavani zadevi (v sedaj spornem obsegu) tožnica od toženke vtožuje (do)plačilo izdelave in dobave mlina za mletje odpadnih kovin (iz naslova nabave močnejšega motorja od prvotno dogovorjenega). Toženka je temu zahtevku nasprotovala s postavitvijo ugovora zastaranja in z zatrjevanjem, da dogovora o doplačilu zaradi novega motorja, potrebnega za zagon mlina za mletje odpadnega železa, med strankama ni bilo.

7. Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane sodbe, je sodišče prve stopnje v novem sojenju zaključilo, da so izpostavljene ugovorne navedbe toženke neutemeljene. Primarno je kot neutemeljenega zavrnilo ugovor zastaranja, pri čemer se je oprlo na določbo 2946. člena italijanskega Codice civile, ki kot zastaralni rok za gospodarske pogodbe načeloma določa 10 letni zastaralni rok. Nadalje je sledilo navedbam tožnice, izkazanim z izpovedbo njenega zakonitega zastopnika P.F.B., da je med strankama prišlo do spremembe prvotnega dogovora, v skladu s katero je toženka pristala na vgradnjo drugega, močnejšega motorja za mlin za mletje odpadnih kovin, kot je bil prvotno dogovorjen, za ustrezno doplačilo glede na prvotno skupno ceno 444.000,00 EUR. Kot materialnopravno podlago za presojo obravnavanega poslovnega razmerja je uporabilo določila Dunajske konvencije, saj je presodilo, da uporaba le-te kljub določenim elementom podjemne pogodbe (sestava mlina) v konkretnem primeru ni izključena. Trditve toženke, da (dela) vtoževanega računa ni dolžna plačati iz razloga, ker je sama plačala montažo in zagon motorja družbi S.C.M., je zavrnilo z obrazložitvijo, da je tožnica s spornim računom zaračunala dodatne stroške montaže mlina (prilagoditve same naprave in njenih temeljev za postavitev) in ne montaže motorja v mlin.

8. Z navedenimi zaključki in presojo v celoti soglaša tudi pritožbeno sodišče, ki v izogib ponavljanju kot pravilne povzema prepričljive in obširne razloge prvostopenjskega sodišča, ki izpodbijano odločitev utemeljujejo (predvsem v točkah 10 do vključno 25 obrazložitve sodbe). Glede na izrecne pritožbene navedbe pa je dodati in izpostaviti naslednje: - K očitkom bistvenih določb pravdnega postopka:

9. Primarno je neutemeljen pritožbeni očitek, da je bila zaradi neupravičenega izvajanja materialnega procesnega vodstva (v nadaljevanju: MPV, 285. člen ZPP), v okviru katerega je bila tožnica pozvana na natančnejšo specifikacijo, kaj vtožuje s spornim računom, toženki kršena pravica do enakega varstva pravic pred sodišči, pravica do kontradiktornega sojenja, obenem pa niso bila spoštovana pravila o prekluziji navajanja dejstev in dokazov in načelo nepristranskega sojenja.

- V tej zvezi pritožbeno sodišče najprej ugotavlja, da sodišče prve stopnje v novem postopku v zvezi s specifikacijo vtoževanega računa št. 958 z dne 30. 4. 2008 (priloga A4 spisa) sploh ni izvajalo MPV, ker je tožnica sama, upoštevajoč obrazložitev pritožbenega sodišča iz sklepa slednjega opr. št. I Cgp 137/2015 z dne 20. 8. 2015, na naroku za glavno obravnavo dne 8. 10. 2015 dopolnila svoje navedbe v zvezi z vsebino spornega računa tako, da je navedla, kolikšen znesek od skupno vtoževanih 65.000,00 EUR odpade na posamezne postavke računa.

- Pri tem tudi ne gre za kršitev pravil o prekluziji navajanja dejstev (286. člen ZPP). Tožnica je v predmetnem gospodarskem sporu pravočasno navedla, da s spornim računom vtožuje razliko (doplačilo glede na osnovno pogodbo), ki je nastala zaradi nabave močnejšega motorja za mlin, pri čemer iz same vsebine računa izhaja, da le-ta zajema „vgrajeno sklopko, motor z višjo močjo od krčenja in montažo stroja“. Toženka v tej zvezi ni imela pripomb v smeri, da ne ve, kaj se s spornim računom zaračunava oz. v kakšni višini, temveč je računu nasprotovala po temelju, izrecno pa še glede postavke „montaža stroja“. Glede slednje pa je tožnica pravočasna pojasnila, da dejansko zaračunava stroške dodatne montaže mlina (in ne samega motorja, katerega montažo je nesporno plačala toženka). Navedeno je pritožbeno sodišče že pojasnilo v svojem predhodno citiranem sklepu (v točki 21 obrazložitve), kjer je tudi nakazalo, da glede na trditveno podlago obeh strank natančnejša specifikacija ni bila nujna, da pa bi v primeru, če bi se izkazalo za potrebno, na takšno pomanjkljivost moralo opozoriti sodišče prve stopnje v okviru dolžnega MPV. S tem, ko je v novem sojenju tožnica dopolnila svoje navedbe o vsebini spornega računa, tako ni nedopustno širila trditvene podlage, kot to zmotno meni pritožba, temveč je zgolj znotraj že podanih trditev podala posamezna pojasnila, ki glede na ugovorne navedbe toženke (do takrat) niso bila potrebna.

- Glede na obrazloženo toženki tudi v ničemer ni bila kršena pravica do kontradiktornega sojenja, saj se je v postopku pred sodiščem prve stopnje imela možnost (in se tudi je) opredeliti do vseh trditev in dokazov tožnice, prav tako pa ni moč slediti pritožbi, da naj bi šlo v obravnavani procesni situaciji za kršitev načela nepristranskega sojenja iz prvega odstavka 23 člena Ustave RS.

10. Neutemeljen je nadalje pritožbeni očitek absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, torej glede protispisnosti, ki po mnenju pritožnice obstoji glede tega, kaj je v sodbi napisano o vsebini izpovedb zakonitih zastopnikov pravdnih strank in dejansko vsebino zapisnikov o zaslišanju le-teh. Pritožba namreč izven konteksta celotne 21. točke obrazložitve izpodbijane sodbe izvzame oz. izpostavi zgolj en stavek, t.j. da iz zaslišanja zakonitih zastopnikov pravdnih strank izhaja, da je do dogovora o spremembi cene prišlo ob prisotnosti obeh direktorjev pravdnih strank v Trstu pri družbi S.C.M.. Če bi bil namen tega stavka dejansko citirati, kaj sta direktorja pravdnih strank izpovedala, bi bilo moč pritrditi pritožbi, da gre za protispisno povzemanje, vendar ne gre za tak primer. Iz nadaljevanja 21. točke obrazložitve namreč šele izhaja, kaj sta zakonita zastopnika strank P.F.B. in A.D. ob svojem zaslišanju natančno izpovedala. Upoštevajoč navedeno pa je sodišče prve stopnje v „spornem“ stavku zgolj napravilo dejanski zaključek oz. je ugotovilo dejstva glede spornega dogovora o spremembi cene. Graja navedenega pa dejansko spada v okvir pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, katerega pritožbeni preizkus sledi v nadaljevanju te obrazložitve.

- K navedenemu pritožbeno sodišče še pojasnjuje, da bi bil očitek citirane bistvene kršitve določb postopka neutemeljen tudi v primeru, če bi se postavili na stališče, da je sodišče prve stopnje v spornem stavku protispisno povzelo vsebino zapisnika o zaslišanju zakonitih zastopnikov strank. Že v uvodu 21. točke obrazložitve je sodišče prve stopnje kot izhodišče navedlo, da niti ni bistveno, natančno kdaj in kje je prišlo do tega dogovora o spremembi cene, s čemer pritožbeno sodišče soglaša. Po stališču teorije je citirana absolutna bistvena kršitev določb postopka zelo podobna relativnim kršitvam. Tudi pri njej je bistven kvaren vpliv na sodbo. Ni namreč vsaka protispisnost že kršitev postopka iz 15. točke. Da bi to postala, se mora nanašati na odločilna dejstva, torej na dejstva, zaradi katerih je odločitev sodišča takšna, kakršna je(1).

11. V zvezi s pravkar obravnavanim vprašanjem ugotavljanja okoliščin v zvezi s spornim dogovorom o spremembi cene zaradi vgradnje močnejšega motorja je nadalje neutemeljen tudi pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje dejstva v tej zvezi ugotavljalo brez ustreznih navedb tožnice. Smiselno uveljavljena kršitev razpravnega načela in prekoračitev trditvene podlage v obravnavanem primeru ni podana. Že v tožbi je tožnica zatrjevala, da sta se stranki po tem, ko je bilo ugotovljeno, da prvotno predvidenega motorja ni mogoče usposobiti, izrecno dogovorili, da bo tožnica nabavila drugi močnejši in zaradi tega tudi dražji motor ter da bo toženka doplačala razliko. Te navedbe tožnice so glede spornega dogovora bistvene, iz tekom postopka podane nadaljnje trditvene podlage obeh pravdnih strank pa še dodatno izhaja, da je do tega dogovora prišlo ob prisotnosti direktorjev pravdnih strank v T. pri družbi S.C.M., ko je bilo ob pregledu ugotovljeno, da prvotni motor ni ustrezen, kar je pritožbeno sodišče pojasnilo že v svojem sklepu z dne 20. 8. 2015. Sodišče prve stopnje torej v ničemer ni prekoračilo trditvene podlage spora, kot to zmotno meni pritožba.

12. Neutemeljen pa je tudi zadnji očitek bistvene kršitve določb postopka, t.j. da je sodišče prve stopnje neutemeljeno „presojalo nesporno dejstvo“, da je pogodba, na kateri temelji vtoževan račun, podjemna pogodba. Vprašanje narave pogodbenega razmerja (ali gre za podjemno, prodajno ali kakšno drugo pogodbo) je vprašanje materialnopravne presoje in ne ugotovitve dejanskega stanja. Sodišče prve stopnje tako ni vezano na opredelitev pogodbe, kot jo podata stranki, ker ne gre za „nesporno dejansko okoliščino“, temveč za pravno okvalifikacijo, za katero je v vsakem primeru zadolženo sodišče. Pravilnost presoje sodišča prve stopnje glede narave pogodbe se, upoštevajoč obrazloženo, preizkuša v okviru pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava.

- K očitkom glede ugotovljenega dejanskega stanja:

13. Sodišče prve stopnje je kot nesporno ugotovilo, da je toženka pri tožnici naročila mlin za mletje odpadnih kovin, za katerega je tožnica izdala račun št. 577 z dne 14. 9. 2006 v znesku 444.000,00 EUR. Nadalje je ugotovilo (17. točka obrazložitve izpodbijane sodbe), da je bil v tej ceni zajet (šibkejši) motor Mirrles Bickerton 1365 KM - 900 obratov in da je bila že v prvotni pogodbi dogovorjena montaža mlina in s tem tudi motorja. Tako ne drži pritožbeni očitek, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do tega, kaj je bilo prvotno med strankama dogovorjeno.

14. Neutemeljena je nadalje tudi pritožbena graja zaključka sodišča prve stopnje, da je bil prvotni dogovor med strankama naknadno spremenjen delno glede samega predmeta (vgradnja močnejšega motorja) in tudi (posledično) glede cene.

- Primarno pritožbeno sodišče v tej zvezi zavrača očitke, v pritožbi naslovljene nanj, da je bila „intervencija“ pritožbenega sodišča glede dokazne ocene sodišča prve stopnje v prvi sodbi z dne 12. 1. 2015 neutemeljena in neustrezna. Pritožbeno sodišče v svojem že citiranem sklepu nikakor ni poseglo na področje ocenjevanja verodostojnosti izpovedb direktorjev pravdnih strank v obravnavani zadevi (in s tem kršilo načelo neposrednosti, na kar namiguje pritožba), temveč je v 24. točki obrazložitve svojega sklepa jasno zapisalo, da zaključki sodišča prve stopnje ne temeljijo oz. niso temeljili na celoviti dokazni oceni, napravljeni v skladu z metodološkimi napotki iz 8. člena ZPP.

- V novem sojenju je sodišče prve stopnje tudi po oceni pritožbenega sodišča na podlagi ustrezne dokazne ocene izvedenih dokazov prišlo do pravilnega zaključka, da je toženka pristala na zvišanje cene oz. doplačilo zaradi vgradnje drugega močnejšega motorja. Zakaj je sodišče prve stopnje pri tem sledilo izpovedbi zakonitega zastopnika tožnice P.F.B. in ne nasprotujoči izpovedbi zakonitega zastopnika toženke, A.D., je prepričljivo utemeljeno v 21. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Pritožba sicer izpostavlja določene izseke izpovedbe P.F.B., ki naj bi kazale na določene nedoslednosti oz. nasprotja v njegovem izpovedovanju, vendar s tem po oceni pritožbenega sodišča ne uspe omajati njegove verodostojnosti do te mere, da mu ne bi bilo moč slediti glede osrednjega in bistvenega vprašanja te pravde, t.j. glede spremembe dogovora o ceni za mlin zaradi vgradnje močnejšega motorja. O tej bistveni okoliščini, torej, da je dejansko prišlo do takšnega dogovora med strankama, je izpovedba zakonitega zastopnika tožnice konsistentna, saj iz nobenega dela njegove izpovedbe ne izhaja, da se stranki nista dogovorili o sedaj spornem doplačilu. Pritožbeno sodišče prav tako ne soglaša s stališčem pritožbe, da je zakoniti zastopnik tožnice „izpovedbo sproti prilagajal glede na postavljena vprašanja in da na ista vprašanja ni odgovarjal z enako vsebino“. Pritožba to trditev neprepričljivo utemeljuje zgolj z deli njegove izpovedbe (npr. glede razlike v ceni spornega motorja), vzeti iz konteksta celotne izpovedbe, s čemer ne more biti uspešna. Mestoma iz njegove izpovedbe sicer res izhajajo nekoliko različni denarni zneski, vendar je v tej zvezi bistveno zgolj to, da je dejansko šlo za razliko v ceni (vrednosti) prvotnega motorja, ki je v okviru prvotne ponudbe stal 40.000,00 EUR in nabave drugega močnejšega motorja, za katerega je tožnica družbi S.C.M. nesporno plačala 90.000,00 EUR neto oz. 108.000,00 EUR skupaj z DDV-jem (račun v prilogi B6 spisa).

- Sodišče prve stopnje utemeljeno v tej zvezi ni sledilo izpovedbi zakonitega zastopnika toženke A.D., ki je zanikal obstoj dogovora o spremembi cene. Okoliščina, da je bil pri svojem zanikanju vseskozi skladen, v zvezi s presojo njegove verodostojnosti, tudi po oceni pritožbenega sodišča, v konkretnem primeru nima odločilne teže. Ob upoštevanju dejstva, da je nesporno soglašal s tem, da se nabavi in v mlin vgradi močnejši in dražji motor od prvotno predvidenega, je izkustveno neprepričljiva njegova izpovedba v delu, da o spremembi cene med strankama sploh ni bilo govora. V tej zvezi je tožnica utemeljeno izpostavila pomislek, zakaj bi sama pristala na nakup dražjega motorja, če ne bi bilo dogovora o tem, da bo razliko krila toženka. Takšnega povsem sprejemljivega pomisleka (iz vidika) tožnice toženka (niti v svoji izpovedbi njen zakoniti zastopnik) ni niti poskušala ovreči. Zgolj sklicevanje toženke na dejstvo, da je bila po pogodbi upravičena do mlina z delujočim motorjem v tej zvezi ne zadošča, saj bi lahko tožnica, v kolikor ne bi prišlo do spornega naknadnega dogovora, nabavila drug motor v enaki vrednosti, kot je bil prvotno dogovorjeni. Povsem utemeljeno je pri presoji verodostojnosti izpovedbe A.D. o tem, da ni prišlo dogovora o zvišanju cene, upoštevalo dejstvo, da toženka spornega računa št. 958 ni zavrnila (slednje izhaja tudi iz njegove izpovedbe na list. št. 92 spisa). Sklicevanje pritožbe na stališče sodne prakse glede (ne)učinkov nezavrnitve računov (pri čemer se pritožba niti ne sklicuje na konkretne primere sodne prakse) v tej zvezi ni utemeljeno. Nezavrnitev računa sama po sebi sicer res ne pomeni pri(po)znanja terjatve, vendar navedeno še ne pomeni, da takšne okoliščine sploh ni mogoče oz. ni dopustno upoštevati pri presoji utemeljenosti tožbenega zahtevka.

15. Neutemeljena je nadalje tudi pritožbena trditev, da sodišče prve stopnje ni pravilno ugotovilo odločilnih dejstev glede utemeljenosti spornega računa in da se pravdi ni razjasnilo vprašanje, katere postavke so se zaračunavale s spornim računom. Sodišče prve stopnje je glede na podane trditve pravdnih strank v tej zvezi podalo povsem zadostno in ustrezno utemeljitev v točki 22 obrazložitve izpodbijane sodbe, ki jo pritožbeno sodišče povzema. Že glede na samo vsebino spornega računa, je ugotovilo, da tožnica z njim zaračunava „vgrajeno sklopko, motor z višjo močjo in montažo stroja“. Kot že predhodno omenjeno, toženka v pravdi nikoli ni izpostavila pomembnosti dejstva, da sam račun ni razdelan tako, da bi se videlo, kolikšen znesek od skupno zaračunanih 65.000,00 EUR odpade na katero izmed njegovih postavk. Prav tako ni grajala višine računa kot take, z izjemo argumentiranega nasprotovanja postavki „montaža stroja“. Trditve toženke, da je sama plačala družbi S.C.M. montažo in zagon novega motorja, so bile tudi za tožnico nesporne, vendar je slednja prepričljivo pojasnila, da s spornim računom ne vtožuje te postavke, ampak dodatne prilagoditve na samem mlinu oz. njegovih temeljih. Tudi po oceni pritožbenega sodišča teh trditev tožnice toženka ni uspela ovreči in je tako sodišče prve stopnje utemeljeno sledilo pojasnilom tožnice. Prav tako pravilnosti zaključkov sodišča prve stopnje glede vtoževanega računa ne uspejo omajati pritožbena izvajanja, ki po presoji pritožbenega sodišča ne ponudijo prepričljivih argumentov.

- K očitkom glede zmotne uporabe materialnega prava:

16. Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane sodbe, je sodišče prve stopnje kot materialnopravno podlago za presojo pogodbenega razmerja med strankama uporabilo določbe Dunajske konvencije, posebej za presojo ugovora zastaranja pa določbe italijanskega Codice civile, kar je tudi po presoji pritožbenega sodišča v celoti pravilno.

17. Ne drži pritožbena trditev, da sodišče prve stopnje ni pojasnilo, zakaj je kot pravno veljavni vir uporabilo določila Dunajske konvencije (in ne Konvencije o uporabi prava v obligacijskih razmerjih). To je namreč povsem ustrezno utemeljilo v točkah 10 do vključno 12 obrazložitve izpodbijane sodbe. Pri tem je izhajalo iz trditvene podlage obeh pravdnih strank glede same vsebine pogodbe in kljub določenim elementom podjemne pogodbe (izgradnja oz. montaža mlina) presodilo, da je predmetno pogodbo šteti za prodajno pogodbo v skladu s 3. členom Dunajske konvencije in zanjo posledično uporabiti določila le-te.

18. Neutemeljen je v tej zvezi tudi pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje (in v svojem sklepu z dne 20. 8. 2015 tudi pritožbeno sodišče) spregledalo trditve toženke o tem, da je zanjo sestava stroja bistven del obveznosti tožnice in da gre zato za podjemno pogodbo, zaradi česar ni moč uporabiti Dunajske konvencije. Pritožbeno sodišče je v svojem citiranem sklepu (19. točki obrazložitve) zapisalo sledeče: „Nesporno dejstvo je, da toženka ni dobavila materiala za izgradnjo spornega mlina, kar je relevanten podatek za presojo narave pogodbe po prvem odstavku 3. člena Dunajske konvencije, prav tako pa v obravnavanem sporu stranki nista postavili trditev o tem, da je vrednostno (glede na celotno pogodbeno ceno) montaža oz. izgradnja stroja predstavljala pretežni del obveznosti tožnice (drugi odstavek 3. člena Dunajske konvencije)“. V sedaj posebej podkrepljenem delu obrazložitve se je pritožbeno sodišče tako opredelilo glede tega, kaj v predmetni zadevi ni bilo predmet trditvene podlage. Da toženka ni podala pravnorelevantnih dejstev v smislu drugega odstavka 3. člena Dunajske konvencije, drži tudi glede v pritožbi izpostavljenih trditev toženke iz 8. točke njene druge pripravljalne vloge. Toženka je namreč v le-tej izpostavila „zgolj“, da je zanjo bila sestava mlina bistvena, kar pa v tem oziru ne zadošča, saj bi morala hkrati trditi tudi, da postavka sestava oz. izgradnja mlina v celotni pogodbeni ceni predstavlja pretežni del. Le na tej podlagi je namreč po presoji pritožbenega sodišča mogoče (objektivno) zaključiti, da izvedba določene storitve predstavlja pretežni del obveznosti strani, ki dobavlja blago. Pritožbeno sodišče meni, da v tej zvezi ni moč spregledati vrednostne komponentne, saj bi bila v nasprotnem primeru možna razlaga, da zgolj zaradi subjektivne (za eno izmed strank) pomembnosti storitve ni moč uporabiti določb Dunajske konvencije, čeprav npr. vrednost blaga predstavlja 90 % ali še večji delež v ceni oz. kupnini, kar je nesprejemljivo.

19. Neutemeljena je nadalje pritožbena graja presoje sodišče prve stopnje, da sta stranki lahko veljavno spremenili pogodbo glede mlina za mletje odpadnih kovin z navadnim (ustnim) sporazumom. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje v 20. točki obrazložitve izhaja, da med strankama ni bila sklenjena pisna pogodba, to dejstvo pa tudi sicer med pravdnima strankama ni bilo sporno. Dejstvo, da je bila dana ponudba pisna, torej oblična, ne pomeni, da je bila oblična tudi sama pogodba. Njena „delna obličnost“ pa ne ustvarja takšnih učinkov, kot jih pripisuje pritožba, torej zahteve, da bi morala biti za veljavnost naknadnega dogovora o motorju in ceni prav tako dana pisna ponudba. Glede na obrazloženo je sodišče prve stopnje, opirajoč se na ustrezna določila Dunajske konvencije, zavzelo pravilno stališče, da za spremembo predmetne pogodbe ni bila potrebna posebna oblika.

20. Sodišče prve stopnje je prav tako pravilno uporabilo materialno pravo pri presoji toženkinega ugovora zastaranja. Tudi po mnenju pritožbenega sodišča je v predmetni zadevi potrebno uporabiti 10 letni zastaralni rok za gospodarske pogodbe iz 2946. člena italijanskega Codice civile, kot je podrobno pojasnjeno v 14. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Sodišče prve stopnje je ob tem, kot je v postopku pred sodiščem prve stopnje predlagala toženka, preverilo, ali bi bilo moč uporabiti krajši enoletni zastaralni rok v primeru pogodb trgovcev z netrgovci. S tem je tudi odpravilo vsakršen dvom, da je v zadevi uporabljen pravilni zastaralni rok iz citiranega zakona in tako ni bilo nobenega razloga za dodatno poizvedovanje in preverjanje, ali ni morebiti v Codice civile še kakšna uporabna določba, ki bi določala krajši zastaralni rok. Da je potrebno v primeru terjatev iz naslova pogodbenih razmerij med gospodarskimi subjekti (ko je določena uporaba italijanskega materialnega prava) glede vprašanja zastaranja uporabiti prav 10 letni (splošni) zastaralni rok, poleg primera sodne prakse, ki ga citira sodišče prve stopnje, potrjuje tudi odločba VSL II Cpg 260/2010 z dne 8. 4. 2010. - V tej zvezi toženka v pritožbi neutemeljeno zagovarja še stališče, da zastaralnega roka italijanskega prava ni dopustno uporabiti iz razloga, ker nasprotuje oz. je drugačen od kogentno določenega zastaralnega roka v OZ. Sklicevanje toženke na pridržek javnega reda (5. člen Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku - ZMZPP) je po oceni pritožbenega sodišča v konkretnem primeru očitno neosnovano. Javnega reda ZMZPP ne definira. Pravna doktrina in sodna praksa ga, povsem splošno, opredeljujeta kot mejo uporabe tujega prava oziroma kot institut, ki ščiti domač pravni red pred tujim pravom, ki je v nasprotju s temeljnimi pravnimi načeli domačega prava. Tako ni vsak kogenten (prisilen) predpis del javnega reda, ampak le tisti, katerega kršitev bi ogrozila pravno in moralno integriteto domače pravne ureditve(2). Glede na pravkar navedena izhodišča je povsem jasno, da obligacijskopravna pravila, ki urejajo zastaranje terjatev, ne sodijo v okvir javnega reda.

21. Nazadnje pa je neutemeljena tudi pritožbena graja glede (začetka) teka prisojenih zamudnih obresti. Sodišče prve stopnje je v točki 24 obrazložitve izpodbijane sodbe sicer ugotovilo, katero določbo italijanskega prava je (bi bilo) potrebno uporabiti v primeru, če zapadlost obveznosti (in s tem tek zamudnih obresti) ne bi bila dogovorjena oz. določena v pogodbi (4. člen Zakonodajnega dekreta št. 231/02). Utemeljeno pa je nato štelo, da je iz razloga, ker toženka postavljenemu obrestnemu delu zahtevka oz. strani tožnice določeni (zatrjevani) zapadlosti spornega računa ni nasprotovala, tožnica ta del zahtevka postavila skladno z dogovorom med strankama, zaradi česar v obravnavani zadevi ni bilo podlage za uporabo zakonske norme italijanskega prava. Kot je pritožbeno sodišče že pojasnilo v 16. točki obrazložitve sklepa z dne 20. 8. 2015, bi moralo sodišče prve stopnje presojo po navedeni določbi italijanskega prava napraviti zgolj v primeru, če bi toženka obrestnemu delu zahtevku konkretizirano nasprotovala npr. s trditvami, da rok zapadlosti računov med strankama ni bil določen oz. da je obrestni del zahtevka v nasprotju z zakonskimi določili. Pritožbene navedbe toženke, da v skladu z upoštevno zakonodajo tožnica ni dokazala datuma prejema računa s strani toženke, zaradi česar je kot ta dan šteti datum 6. 9. 2010, ko je toženka prejela opomin pred tožbo, zaradi česar lahko zamudne obresti tečejo šele od 6. 10. 2010, predstavljajo nedopustno pritožbeno novoto, saj jih toženka ni uveljavljala pravočasno v postopku pred sodiščem prve stopnje.

22. Glede na obrazloženo je sodišče prve stopnje materialnopravno pravilno postavljenemu tožbenemu zahtevku ugodilo tudi izpodbijanem obsegu.

23. Pritožbeno sodišče je zato pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

24. Ker toženka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Prav tako pa sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo tudi tožnica, saj z navedbami ni pripomogla k razjasnitvi oz. odločitvi v tej zadevi na pritožbeni stopnji, zato sodišče druge stopnje teh stroškov ne ocenjuje kot potrebnih v smislu določbe 155. člena ZPP.

Op. št. (1) : tako Jan Zobec v: Pravdni postopek zakon s komentarjem 3. knjiga, str. 312 in 313, GV Založba in Uradni list RS 2009. Op. št. (2) : tako Vrhovno sodišče RS v sklepu II Ips 462/2009 z dne 28. 1. 2010.