Jedro

Stranka je pravočasno v postopu na prvi stopnji v skladu z dol. 286. čl. ZPP dolžna substancirano zatrjevati razloge za zadržanje zastaranja zaradi nepremagljivih ovir v smislu 383. člena ZOR.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da sta toženca nerazdelno dolžna plačati tožnikoma 5.075 EUR v tolarski protivrednosti po prodajno menjalnem tečaju NLB d.d. Ljubljana, veljavnem na dan plačila, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od tolarske protivrednosti za 5.075 EUR po tečaju, veljavnem na dan 1.6.1994 od 1.6.1993 dalje do plačila ter jima povrniti pravdne stroške. Zaradi zavrnitve tožbenega zahtevka je sodišče prve stopnje odločilo, da sta tožnika dolžna plačati tožencema njune pravdne stroške v zneskku 17.100,00 SIT.

Proti navedeni sodbi se pritožujeta tožnika iz vseh pritožbenih razlogov po I. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in predlagata, da sodišče druge stopnje njuni pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Zahtevata tudi povrnitev stroškov pritožbenega postopka. Pritožnika menita, da je sodišče prve stopnje kršilo določbe postopka s tem, ker ni zaslišalo tožnika kot pravdni stranki, ki bi pojasnila, zakaj tožbe nista vložila toliko časa. Sodišče prve stopnje tudi ni odločilo o celotnem zahtevku, saj ni odločilo o istem tožbenem zahtevku za obveznosti tretje tožene stranke M. D.. Gre namreč za isti tožbeni zahtevek na isti pravni podlagi in o istem pravnem razmerju, zato ni bilo razloga za razdvajanje tega postopka. Sodišče prve stopnje je po mnenju pritožnikov odločilo v nasprotju z načelom materialne resnice, na katerega je sodišče vezano. Sodišče prve stopnje ni izvedlo vseh predlaganih dokazov, tistih ki jih je izvedlo, pa ni ocenilo. Po mnenju sodišča je nastopilo zastaranje terjatve za najemnino v roku treh let, vendar tega ni obrazložilo, pač pa je samo citiralo člen 375 ZOR, pri čemer se ni spuščalo v navedbe v tožbi in vlogah, v katerih so navajane čas in okoliščine, ko tožnika nista mogla s pravnimi sredstvi zaščititi svojih pravic. Taka odločitev sodišča bi bila sprejemljiva samo v pogojih normalnega funkcioniranja pravnega sistema na področju bivše SFRJ in da ni bilo vojne in težav, ki jih je ta vojna povzročila. V pogojih normalnega komuniciranja in potovanja, bi tožnika pravočasno vložila tožbo in sodelovala v procesnih dejanjih. Glede na te omejitve in prepreke takšne narave, da ni bilo možno gibati se in normalno komunicirati, sta bila tožnika onemogočena z neobvladljivimi ovirami uveljaviti svoje pravice.

Sodišče bi moralo po uradni dolžnosti upoštevati te vojne okoliščine, saj zastaranje zaradi nepremagljivih ovir na strani tožnikov ni teklo v tem obdobju v smislu 383. člena ZOR. V času od maja 1991 zaradi znanih vojnih dogodkov na področju bivše Jugoslavije do trenutka vlaganja tožbe je bilo tožnikoma onemogočeno zagotavljanje svojih pravic. Sodišče ni upoštevalo dejstva, da sta tožnika pobegnila iz področij, kjer je bila vojna in odšla v SFRJ, da nista niti imela dokumentov, na podlagi katerih bi lahko dobila potne listine v Srbiji. Po končani vojni so ostali neurejeni številni odnosi med novo nastalimi državami na področju bivše SFRJ in šele po vzpostavitvi delnih odnosov med državami in spremembe okoliščin, ki so omogočile tožnikoma pribavo osebnih dokumentov in potnih listin, sta tožnika to storila. Tožnika prilagata številne dokumente, s katerimi dokazujeta, da v zatrjevanem obdobju nista imela potnih listin, ki bi jima omogočale potovanje v Slovenijo. Pritožnika nadalje zatrjujeta, da sodišče prve stopnje ni razčistilo pravnega vprašanja v zvezi s plačilom škode. Ne drži trditev sodišča, da obstanek škode ni dovolj dokazan, saj sodišče ni izvedlo vseh dokazov, ki so bili predlagani in zato tudi ni moglo ugotoviti škode. V spisu obstojijo dokazi za skupni znesek škode in dokument, ki je razčlenil posamezne dele te škode. Povsem jasno je, da je škoda storjena v času uporabe stanovanja s strani toženih strank do izročitve ključa konec meseca maja 1993. Vse zatrjevane prepreke v zastaranju pa je potrebno upoštevati tudi pri odločitvi glede odškodninske odgovornosti toženih strank. Po mnenju pritožnikov njihova terjatev ni zastarala zaradi razmer, opisanih v pritožbi, njun tožbeni zahtevek pa je utemeljen, saj najemnina ni bila plačana od maja 1991 do maja 1993, v stanovanju pa je bila storjena škoda v znesku kot je navedeno v tožbenem zahtevku. Prvostopno sodišče je s svojo odločitvijo storilo bistvene kršitve določb ZPP, zaradi česar je izpodbdijana sodba nezakonita in jo je potrebno razveljaviti.

Toženi stranki sta v odgovoru na pritožbo predlagali njeno zavrnitev, saj menita, da je odločitev prvostopnega sodišča pravilna.

Pritožba ni utemeljena.

Tožnika sta s tožbo zahtevala plačilo neplačane najemnine za stanovanje na podlagi najemne pogodbe, sklenjene s tožencema dne

7.2.1985 in sicer za leta 2001, 2002 in prvih pet mesecev leta 2003, nadalje plačilo neplačanih obratovalnih in vzdrževalnih stroškov v tem obdobju ter odškodnino, ker stanovanja konec maja 2003 nista izročila v takšnem stanju kot sta ga prejela. V tožbi sta le pojasnila, da sta toženca konec maja 1993 izpraznila stanovanje in izročila ključe J. Z., katerega sta tožnika prosila, da namesto njiju prevzame ključe stanovanja in dolgovano najemnino. Tožnika v teh letih namreč nista mogla v Republiko Slovenijo, saj nista imela potrebnih dokumentov, ker sta imela status begunca in sta živela najprej v Bih in nato v Srbiji. Tako tudi nista bila na tekočem, kako je s stanovanjem in v kakšnem stanju je. Po posredovanih informacijah pa naj bi v zadnjih mesecih pred izročitvijo ključev njihovega stanovanja v tem stanovanju živela sestra drugotožene, to je M. D.. Toženca sta v odgovoru na tožbo ugovarjala tožbenemu zahtevku po temelju in po višini, v pripravljalni vlogi z dne 27.8.2004 pa sta ugovarjala tudi zastaranje zahtevkov. Tožnika kljub ugovoru zastaranja nista zatrjevala dejstev, ki jih navajata v pritožbi, namreč, da zastaranje ni teklo vse od maja 2001 do vložitve tožbe, ko zaradi nepremagljivih ovir, ki so jih predstavljali znani vojni dogodki na področju bivše Jugoslavije, zaradi katerih sta tožnika pobegnila iz območij, kjer je bila vojna in odšla v Beograd, dokumentov za bivanje pa si nista mogla urediti vse do vzpostavitve odnosov med novo nastalimi državami in spremembe okoliščin, ki so tožnikoma omogočile pribavo osebnih dokumentov in potnih listin.

Tožnika vse do pritožbe tudi nista predložila nobenih dokazov v tej smeri. Stališče tožnikov, da bi moralo sodišče prve stopnje po uradni dolžnosti ugotavljati, ali so na strani tožnikov obstajale razmere, zaradi katerih zastaranje ni teklo in koliko časa so takšne razmere trajale, vse v smislu določila 383. člena ZOR, je po presoji pritožbenega sodišča zmotno. Da takšne okoliščine obstajajo, bi morala tožnika substancirano navesti v tožbi ali v nadaljevanju postopka do konca prve glavne obravnave, kot to določa 1. odstavek

286. člena ZPP in za svoje navedbe predlagati dokaze. Vsaka stranka mora namreč navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek ali s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika (212. člen ZPP). Po uradni dolžnosti lahko sodišče ugotavlja dejstva, ki jih stranke niso navajale in izvaja dokaze, ki jih stranke niso predlagale, le ob pogojih iz 2. odstavka 7. člena ZPP, ki pa v konkretnem primeru ni podan. Tožnika pa vse do pritožbe nista zatrjevala dejstev ali predlagala dokazov, na podlagi katerih bi bilo sodišče dolžno ugotavljati, ali obstajajo razlogi iz 383. člena ZOR za zadržanje zastaranja. Ker torej dejanskih navedb v tej smeri ni bilo, je sodišče prve stopnje ob ugovoru zastaranja povsem pravilno ugotavljalo le, ali je potekel čas, ki je potreben za zastaranje posameznih terjatev in tudi pravilno zaključilo, da so vse terjatve zastarale, saj terjatev najemnine po določbi 375. člena ZOR zastara v treh letih, odškodninska terjatev prav tako v treh letih, v vsakem primeru pa v petih letih (1. in 2. odstavek 376. člena ZOR), terjatev za neplačane obratovalne in vzdrževalne stroške pa tudi najpozneje v petih letih (371. člen ZOR). Glede na to, da vse terjatve izvirajo iz let 1991 do 1993, tožba pa je bila vložena v letu 2001, ni dvoma o tem, da so zastarale.

Zgoraj navedene pritožbene navedbe, s katerimi pritožnika zatrjujeta obstoj razlogov za zadržanje zastaranja zaradi nepremagljivih ovir, predstavljajo pritožbeno novoto, zato jih sodišče druge stopnje ne more upoštevati. Po določbi 1. odstavka 337. člena ZPP sme v pritožbi pritožnik navajati nova dejstva in navajati nove dokaze le, če izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti oziroma predložiti do prvega naroka za glavno obravnavo oziroma do konca glavne obravnave, če so izpolnjeni pogoji iz 2. odstavka 286. člena tega zakona. Tožnika pa niti ne zatrjujeta, da teh razlogov brez svoje krivde nista mogla navesti v skladu z določbo 286. člena ZPP. Po splošno znanih podatkih vojna v Bih ni trajala deset let, zato nepremagljive ovire niso mogle trajati od leta 1991 do vložitve tožbe. Tožnika pa sta imela v Sloveniji pooblaščenca J. Z., ki je v njunem imenu prevzemal najemnino in prevzel tudi ključe stanovanja, zato bi lahko poskrbel tudi za zaščito njunih pravic v zvezi s tem stanovanjem.

Po presoji pritožbenega sodišča je pravilen tudi zaključek prvostopnega sodišča, da tožba v delu, ko tožnika zahtevata plačilo odškodnine in obratovalnih ter vzdrževalnih stroškov, ni sklepčna.

Tožba je sklepčna v primeru, če iz zatrjevanih dejstev izhaja utemeljenost zahtevka. Iz dejstev, ki sta jih tožnika navedla, namreč da "toženca stanovanja nista pustila v takšnem stanju kot sta ga prevzela. Tako nista prebelila sten in uredila ostalih potrebnih stvari, prav tako pa nista poravnala vseh obratovalnih stroškov, zato tožnikoma iz naslova obratovalnih in vzdrževalnih stroškov dolgujeta še 1.700 DEM", ne izhajajo pravno relevantna dejstva, na podlagi katerih bi bilo mogoče zaključiti, da je tožbeni zahtevek utemeljen.

Pomanjkljivosti glede trditvene podlage ni mogoče nadomestiti s predloženimi dokazi kot zmotno zatrjujeta pritožnika, saj se z dokazi le ugotavlja resničnost zatrjevanih dejstev.

Ker je sodišče prve stopnje na podlagi dokazov, ki jih je izvedlo, pravilno odločilo, da so terjatve tožnikov zastarale, del tožbe pa je celo nesklepčen, zaradi česar je tožbeni zahtevek zavrnilo, je bilo izvajanje ostalih predlaganih dokazov nepotrebno. Sodišče prve stopnje je ravnalo v skladu z določbo 213. člena ZPP in izvedlo le tiste dokaze, ki so bili pomembni za odločitev. Zaslišanje strank in prič glede na trditveno podlago tožbe tudi po presoji pritožbenega sodišča ni bilo potrebno za ugotovitev odločilnih dejstev.

Tožnika sta v teku postopka tožbo razširila še na M. D., ki naj bi stanovala v njunem stanovanju do leta 2003, zato naj bi poleg prvotnih tožencev bila dolžna plačati tožnikoma vtoževani znesek. Po določbi 2. odstavka 191. člena ZPP se lahko ob pogojih iz 1. odstavka tega člena do konca glavne obravnave tožba razširi na novega toženca, če v to privoli. D. M. v razširitev tožbe ni privolila, zato razširitve tožbe sodišče prve stopnje ni smelo upoštevati. Glede na navedeno pa je neutemeljena pritožbena trditev, da sodišče prve stopnje ni odločilo o tožbenem zahtevku glede M. D.. Tožba proti njej bi morala tožnika glede na dejstvo, da D. z razširitvijo v okviru tega postopka ni soglašala, vložiti znova, česar pa očitno nista storila. Le v tem primeru bi bilo mogoče ob združitvi postopkov na podlagi 300. člena ZPP obravnavanje zahtevkov združiti in ugotoviti, ali je morda zahtevek glede nje utemeljen.

Iz navedenih razlogov je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno, saj je ugotovilo, da pritožbeni razlogi niso utemeljeni. Sodišče prve stopnje je dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo. Za svojo odločitv je navedlo jasne in logične razloge. Ob ugotovitvi, da so zahtevki zastarali, oziroma je tožba deloma nesklepčna, sodišču ni bilo potrebno ugotavljati, ali obstoji terjatev tožnikov do tožencev iz posameznih uveljavljanih naslovov in v kakšni višini, zato so očitki v pritožbi v tej smeri neutemeljeni.

Ker sodišče prve stopnje v postopku tudi ni storilo zatrjevanih kršitev postopka, niti kršitev, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Zavrnitev pritožbe obsega tudi zavrnitev zahteve za povrnitev stroškov pritožbenega postopka. Ob upoštevanju določbe 1. odstavka

154. člena ZPP te stroške nosita pritožnika sama, saj s pritožbo nista uspela.

Toženca stroškov v zvezi z vložitvijo odgovora na pritožbo nista priglasila, zato je izrek o stroških pritožbenega postopka odpadel.