Jedro

Zgolj zatrjevana možnost uvedbe stečaja zaradi izvršitve upravne odločbe sama po sebi ne predstavlja težko popravljive škode v smislu 32. člena ZUS-1. Pri zatrjevani možnosti uvedbe stečaja oziroma drugih zakonskih posledic zaradi insolventnosti gre že v osnovi za bodoče negotovo dejstvo, katerega verjetnost nastanka je treba izkazati.

Če stranka zatrjuje možnost stečaja, je upravno sodišče, ob ustrezni trditveni podlagi, dolžno presojati okoliščine, ki bi na podlagi Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju lahko predstavljale podlago za verjetnost uvedbe stečaja.

Tožeča stranka je navajala, da kljub siceršnji izgubi, ki jo izkazuje, normalno posluje in svoje obveznosti poravnava pravočasno, torej že s tem nakazuje, da ni nelikvidna oziroma insolventna. Tožeča stranka pa tudi ne navaja, da bi ji npr. kak upnik grozil s predlogom za uvedbo stečaja, niti ni pojasnila, zakaj ne bi bila možna druga oblika reševanja finančnega stanja npr. finančno prestrukturiranje ali prisilna poravnava, ki ne pomeni prenehanja, prav tako svojih navedb, da svojega finančnega položaja ne more reševati na primer s posojilom, ker ga ne more dobiti, ne izkaže z ničemer.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo zahtevo tožeče stranke za izdajo začasne odredbe, ki jo je vložila v zvezi s tožbo zoper odločbo Agencije Republike Slovenije za kmetijske trge in razvoj podeželja (v nadaljevanju Agencija), št. 3304-7/2016/1 z dne 7. 6. 2016, s katero naj bi do izdaje pravnomočne odločbe v tem upravnem sporu zadržalo izvršitev izpodbijane odločbe Agencije oziroma zadržalo učinek navedene odločbe do izteka 15-dnevnega roka po pravnomočnosti odločitve Upravnega sodišča v Ljubljani.

2. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa je sodišče poudarilo, da je temeljni vsebinski pogoj, ki mora biti izpolnjen za izdajo začasne odredbe, verjetno izkazana težko popravljiva škoda, ki bi tožniku nastala z izvršitvijo v upravnem sporu izpodbijanega akta. Ta pa kljub izkazanemu opominu pred izvršbo in vodenemu izvršilnemu postopku, zatrjevani možni insolventnosti in nadaljnjim zatrjevanim negativnim posledicam ni izkazana. Možnost uvedbe stečaja oziroma drugih zakonskih posledic zaradi insolventnosti zaradi izvršitve upravne odločbe sama po sebi namreč ne predstavlja težko popravljive škode, ampak morajo biti tudi po stališču Vrhovnega sodišča v primeru, ko izvršitev odločbe lahko pomeni nevarnost uvedbe stečaja ali drugih zakonskih posledic izkazane posebej kvalificirane okoliščine, teh pa tožeča stranka ni izkazala. Zatrjuje sicer prizadetost oziroma oškodovanost zaposlenih, vendar ne izkaže, da bi imela kakšnega zaposlenega (po podatkih iz izkaza poslovnega uspeha stroškov za plače ni). Glede sklicevanja na škodo, ki bi jo lahko utrpeli njeni poslovni partnerji pa ne gre za njeno škodo. Tožeča stranka tako težko popravljive škode v smislu drugega odstavka 32. člena ZUS-1 ni izkazala, torej ni izpolnila temeljnega vsebinskega pogoja za izdajo začasne odredbe. Zato sodišče tudi ni naprej presojalo sorazmerja med težo posledic oziroma koristi za tožečo oziroma toženo stranko, niti se ni opredeljevalo do navedb v tej smeri. Zavrnitev pa je tudi sicer utemeljena tudi na oceni prevladujočega javnega interesa in po presoji sodišča tak poudarjen javni interes velja tudi za obravnavano zadevo, ko gre za izvršbo zaradi vrnitve neupravičeno prejetih sredstev iz naslova ukrepov kmetijske politike.

3. Tožeča stranka je zoper navedeni sklep sodišča prve stopnje vložila pritožbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Vrhovnemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijani akt spremeni tako, da ugodi zahtevi za izdajo začasne odredbe. Ugovarjala je neizkazanosti težko popravljive škode ter zaključku sodišča prve stopnje, da že tekoče poslovanje lahko privede do insolventnosti in izvršitev izpodbijanega akta na to ne bi imela vpliva. Kljub izgubi namreč normalno posluje, nima blokiranih računov, svoje obveznosti pa poravnava pravočasno. Poslovanje z izgubo ne pomeni samo po sebi istočasno tudi nelikvidnosti ali insolventnosti. Poziv k plačilu oziroma plačilo obveznosti iz izpodbijanega akta pa bi jo pripeljalo do blokade računa, kar pomeni nelikvidnost in to že samo po sebi predstavlja težko popravljivo škodo, insolventnost pa nepopravljivo. Sama nelikvidnost ne pomeni prenehanja gospodarske družbe oziroma je rešljiva, predvsem pa sodišče prve stopnje ni pristojno za ugotavljanje nelikvidnosti in insolventnosti, pač pa je treba ugotoviti, ali bi blokada poslovnega računa, ki bi povzročila nelikvidnost in posledično kasneje insolventnost, pomenila zadostno mero nepopravljive škode za zadostitev pogojev za izdajo začasne odredbe. Ugovarjala je tudi zaključkom sodišča prve stopnje, da ji veljavna davčna zakonodaja omogoča odlog ali obročno odplačevanje dolga, saj izpodbija veljavnost upravne odločbe, je ne priznava in uveljavlja njeno nezakonitost, poleg tega pa ni naloga sodišča, da ji daje pravne napotke, ampak da v okviru svojih pristojnosti in zakona odloči o zahtevku. Nov upravni postopek, kot ga predlaga sodišče (kar predlog za odlog plačila oziroma predlog za obročno plačevanje vsekakor je) pa ne more biti razlog za zavrnitev predlagane začasne odredbe.

4. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Sodišče lahko na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta prizadela tožniku težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče, skladno z načelom sorazmernosti, upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank.

7. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje je temeljni vsebinski pogoj, ki mora biti izpolnjen za izdajo vsake začasne odredbe, verjetnost nastanka težko popravljive škode, ki bi stranki nastala z izvršitvijo v upravnem sporu izpodbijanega akta. V skladu z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča mora stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe, zaradi narave postopka in kratkih rokov za odločanje že v sami zahtevi konkretno navesti vse okoliščine in dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek in obliko ter obseg škode, pojasniti, zakaj je ta škoda zanjo težko popravljiva, za vse navedeno pa predložiti tudi dokaze. Na stranki je torej trditveno in dokazno breme.

8. Po presoji Vrhovnega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da tožeča stranka s svojimi navedbami verjetnosti nastanka težko popravljive škode v smislu 32. člena ZUS-1 ni izkazala. Pravilno je pojasnilo, da materialna škoda oziroma celo zatrjevana možnost insolventnosti oziroma stečaja sama po sebi ne pomeni težko popravljive škode v smislu 32. člena ZUS-1. 9. Vrhovno sodišče je že večkrat pojasnilo v svojih odločitvah da zgolj zatrjevana možnost uvedbe stečaja zaradi izvršitve upravne odločbe sama po sebi ne predstavlja težko popravljive škode v smislu 32. člena ZUS-1. Pri zatrjevani možnosti uvedbe stečaja oziroma drugih zakonskih posledic zaradi insolventnosti gre že v osnovi za bodoče negotovo dejstvo, katerega verjetnost nastanka je treba izkazati. Stečaj sicer je lahko težko popravljiva škoda v smislu 32. člena ZUS-1, vendar je treba vsaj s stopnjo verjetnosti izkazati tudi, da je ta zatrjevana posledica neposredna posledica (izvršitve) ravno tega izpodbijanega akta, česar po presoji Vrhovnega sodišča tožeča stranka (tudi s predloženimi podatki iz bilance stanja in izkaza poslovnega izida) ni uspela. Vrhovno sodišče se ne strinja s pritožbenimi navedbami, da v postopku odločanja o izdaji začasne odredbe okoliščine oziroma dejstva v zvezi z nelikvidnostjo in insolventnostjo za odločitev niso upoštevna in torej so v pristojnosti upravnega sodišča. Če stranka zatrjuje možnost stečaja, je upravno sodišče, ob ustrezni trditveni podlagi, dolžno presojati okoliščine, ki bi na podlagi Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju lahko predstavljale podlago za verjetnost uvedbe stečaja. Vendar je tožeča stranka že sama navajala, da kljub siceršnji izgubi, ki jo izkazuje, normalno posluje in svoje obveznosti poravnava pravočasno, torej že s tem nakazuje, da ni nelikvidna oziroma insolventna. Tožeča stranka pa tudi ne navaja, da bi ji npr. kak upnik grozil s predlogom za uvedbo stečaja, niti ni pojasnila, zakaj ne bi bila možna druga oblika reševanja finančnega stanja npr. finančno prestrukturiranje ali prisilna poravnava, ki ne pomeni prenehanja, prav tako svojih navedb, da svojega finančnega položaja ne more reševati na primer s posojilom, ker ga ne more dobiti, ne izkaže z ničemer.

10. Glede na navedeno so neutemeljeni pritožbeni ugovori, da kljub izgubi sedaj normalno posluje, nima blokiranih računov in svoje obveznosti pravočasno poravnava, v primeru izvršitve izpodbijane odločbe pa bi prišlo do blokade računa, kar pa pomeni nelikvidnost in težko popravljivo škodo, kasneje pa tudi insolventnost ter nepopravljivo škodo. Tožeča stranka za trditve, da bo v primeru izvršitve izpodbijane odločbe prišlo do blokade računa, ne predloži nobenih dokazov, pa tudi niti ne navaja, da ne posluje (nasprotno, navaja, da normalno posluje) in da nima nobenih prilivov na račun oziroma jih ne bo imela, ob tem da niti ni nujno, da bo sploh poseženo v primeru prisilne izvršbe na denarna sredstva na računu.

11. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da pri zatrjevani škodi, ki naj bi nastala poslovnim partnerjem, ne gre za škodo tožeče stranke, torej škodo, ki naj bi nastala njej, pač pa gre za škodo, ki bi nastala drugim.

12. Čeprav je glede na jasno zakonsko določbo in po ustaljeni upravnosodni praksi v okviru načela sorazmernosti treba upoštevati prizadetost javne koristi ter prizadetost nasprotnih strank šele v primeru, ko je izkazana verjetnost nastanka težko popravljive škode, pa se Vrhovno sodišče strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da gre v obravnavani zadevi za prevladujoč javni interes – vrnitev neupravičeno prejetih sredstev iz naslova kmetijske politike in v obravnavani zadevi je (delno) tehtanje javnega interesa opravil že zakonodajalec s tem, da je predpisal, da pritožba zoper odločbo iz naslova ukrepov kmetijske politike ne zadrži izvršitve. Tudi zato je treba restriktivno presojati izkazanost težko popravljive škode.

13. V zvezi z navedbami sodišča prve stopnje, da ima tožeča stranka možnost zahtevati odlog ali obročno plačilo in katerim tožeča stranka v pritožbi ugovarja, pa Vrhovno sodišče zgolj pripominja, da na samo odločitev niso vplivale in se zato do njih in pritožbenih ugovorov v zvezi z njihovo neprimernostjo posebej ne opredeljuje.

14. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče pritožbo na podlagi 76. člena v zvezi z 82. členom ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje, saj je ugotovilo, da niso podani razlogi, ki jih uveljavlja tožeča stranka, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti.