Jedro

V sporu o prenehanju delovnega razmerja delavec kot tožnik toženi stranki ni dolžan povrniti stroškov postopka, četudi tožbo umakne.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep v odločitvi o stroških postopka (2. točka izreka) spremeni tako, da glasi: „Tožena stranka sama krije svoje stroške postopka.“

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom postopek ustavilo, ker je tožeča stranka dne 29. 11. 2010 umaknila tožbo v tem individualnem delovnem sporu. Tožena stranka je z umikom soglaša, zahtevala pa je povrnitev stroškov postopka. Zato je sodišče tožeči stranki naložilo plačilo stroškov postopka v višini 243,96 EUR, v roku 8 dni pod izvršbo.

Zoper sklep se pritožuje tožnik in uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb postopka in zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. V pritožbi navaja, da je sodišče pri odločitvi o stroških postopka zmotno izhajalo iz določb 154. in 155. člena ZPP ter tožeči stranki naložilo plačilo stroškov postopka tožene stranke. Sodišče pri odločitvi ni upoštevalo določb specialnega Zakona o delovnih in socialnih sodiščih, ki določa, da vsaka stranka sama nosi svoje stroške postopka, če gre za spor o prenehanju delovnega razmerja.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep v mejah pritožbenih razlogov, pri tem pa je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 do 2/2004) v zvezi s 366. členom ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje sicer navedenih bistvenih kršitev določb postopka ni storilo, zmotno pa je uporabilo materialno pravo pri odločitvi o stroških, zaradi česar je napačno odločilo, da mora tožeča stranka toženi stranki povrniti stroške postopka.

Tožnik je s tožbo zahteval ugotovitev, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita in da mu pri toženi stranki ni prenehalo delovno razmerje, na podlagi odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 16. 9. 1997, temveč mu delovno razmerje še traja in ga je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo. Dne 29. 11. 2010 pa je umaknil tožbo v tem individualnem delovnem sporu, zato je sodišče postopek ustavilo.

Pri odločitvah o stroških postopka pa je sodišče prve stopnje zmotno izhajalo iz določbe 154. člena ZPP ter tožniku naložilo plačilo stroškov postopka tožene stranke. Ker gre za spor v zvezi s prenehanjem delovnega razmerja, bi moralo sodišče prve stopnje uporabiti določbo petega odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004), po kateri delodajalec v sporih o prenehanju delovnega razmerja krije sam svoje stroške postopka, ne glede na izid postopka. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in drugi odstavek izreka izpodbijanega sklepa, na podlagi 3. točke 365. člena ZPP spremenilo tako, da krije tožena stranka sama svoje stroške postopka.