Jedro

Knjigovodska listina je verodostojna, če je s formalnega, vsebinskega in računskega vidika popolna in neoporečna. V tem smislu je torej treba oceniti račun, na katerega se je tožnica sklicevala kot na originalen račun. Odločbo tožene stranke je treba odpraviti, ker ta v njej te ocene ni opravila, njene odločitve, da tožnica ni predložila verodostojnega računa, pa zato ni mogoče preveriti.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Agencije RS za kmetijske trge in razvoj podeželja, št. 33124-2012/2008-25 z dne 5. 5. 2010 se odpravi in zadeva vrne temu organu v ponovni postopek.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške, nastale v postopku pred sodiščem prve stopnje, v znesku 80 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in stroške revizijskega postopka v znesku 1696,00 EUR, povečanem za 20% DDV. Stroške mora povrniti v 15 dneh od vročitve te sodbe.

Obrazložitev

Agencija Republike Slovenije za kmetijske trge in razvoj podeželja (v nadaljevanju upravni organ) je z izpodbijano odločbo zavrnila zahtevek za izplačilo sredstev, določenih v odločbi o pravici do sredstev št. 33124-2012/2008-11 z dne 25. 3. 2009, ki ga je 7. 12. 2009 vložila A.A.. V obrazložitvi navaja, da je z odločbo z dne 25. 3. 2009 tožnici odobrila vlogo za dodelitev nepovratnih sredstev v višini do 91.685,50 EUR za sofinanciranje naložbe Mlin na domačiji A., ki so bila razpisana z Javnim razpisom za ukrep 323: Ohranjanje in izboljševanje dediščine podeželja. Sredstva so bila odobrena po postopku in pod pogoji iz Uredbe o ukrepih 1., 3. in 4. osi Programa razvoja podeželja Republike Slovenije za obdobje 2007–2013 (v nadaljevanju Uredba) in javnega razpisa. Tožnica je zahtevku za izplačilo nepovratnih sredstev v višini 93.977,16 EUR predložila: obrazec PRP-10, račun št. 31/09 z dne 8. 5. 2009, B., d.o.o., ponudbe, izjavo, da za obnovo in zagon mlina niso dobili treh ponudnikov, pogodbo z B. d.o.o., gradbene situacije, kulturnovarstveno soglasje, fotografije in dokazila o plačilu. Toženka navaja, da je v postopku preverjanja verodostojnosti zahtevka in prilog preverila podatke v uradnih evidencah in opravila oglede v postopku kontrole na kraju samem. Pri ogledu naložbe dne 11. 1. 2010 in 19. 1. 2010 je Služba za kontrolo ugotovila, da naložba ni v celoti zaključena. Ugotovljena so bila odstopanja glede na izdan in plačan račun št. 31/09 z dne 8. 5. 2009 izvajalca del B., d.o.o., kar je razvidno iz zapisnika. Z vpogledom v uradno evidenco Agencije RS za javnopravne evidence in storitve je toženka ugotovila, da je ustanovitelj in zakoniti zastopnik podjetja B., d.o.o., vlagateljica zahtevka A.A.. Pri Davčni upravi RS, Davčnem uradu Ljubljana, je preverila verodostojnost računa št. 31/09 z dne 8. 5. 2009. Iz odgovora Davčnega urada izhaja, da je podjetje B., d.o.o., DURS-u dne 17. 3. 2010 dostavilo račun št. 31/09 z dne 3. 12. 2009, ki se po vsebini in zneskih ujema z računom, ki ga je vlagateljica z zahtevkom posredovala toženki, razlikuje pa se v datumu. Na poziv toženke k obrazložitvi stvarnega stanja je tožnica navedla težave, ki so jih imeli pri poskusnem zagonu mlinskega mehanizma. Tudi v tem dopisu je navedla račun z dne 8. 5. 2009. Po pozivu, da se izjasni glede različnih datumov na računu izvajalca del, pa je v odgovorila, da je prišlo pri zagonu mlina do zloma. Zaradi izplačil po situacijah izvedenih del, reklamacije in lomov, je sledil končni obračun po izvedbi del z datumom 3. 12. 2009. Na podlagi navedenega toženka ugotavlja, da vlagateljica zahtevku z dne 7. 12. 2009 ni predložila verodostojnega originalnega računa, kot je določeno v odločbi o pravici sredstev z dne 25. 3. 2009 in v 5. poglavju točke VII Javnega razpisa. Zahtevku je predložila račun št. 31/09 z dne 8. 5. 2009 izvajalca del B., d.o.o., ki je bil plačan, kot izhaja iz priloženih potrdil o izvršenem plačilu in plačilnih nalogov, s 16 delnimi plačili, in sicer od 6. 5. 2009 do 12. 11. 2009, torej še pred 3. 12. 2009, to je pred končnim obračunom glede na račun št. 31/09 z dne 3. 12. 2009. Toženka pojasnjuje, da mora v skladu z določbo petega odstavka VII. poglavja Javnega razpisa upravičenec priložiti originalne račune z originalnimi dokazili o njihovem plačilu in končno gradbeno situacijo, potrjeno s strani pooblaščenega nadzornega organa in upravičenca ter poročilo o opravljenem delu, podpisano s strani upravičenca. Toženka zaključuje, da je bilo na podlagi predložene dokumentacije ugotovljeno, da tožnica ne izpolnjuje vseh pogojev oziroma kriterijev, določenih v Uredbi in v javnem razpisu, ter da je zahtevek v nasprotju z zahtevami, kot jih določajo predpisi, javni razpis oziroma odločba o pravici dodelitvi sredstev, zato se zavrne.

Tožnica izpodbija odločbo zaradi nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja, napačno uporabljenega materialnega prava in bistvenih kršitev pravil postopka. Iz izpodbijane odločbe povzema, da je upravni organ njen zahtevek za izplačilo sredstev zavrnil iz razloga, ker sta datuma na računu, ki ga je posredovala Agenciji, in na računu, ki ga je posredovala DURS, različna. Že v dopisu z dne 3. 4. 2010 je potrdila datum računa 8. 5. 2009, vendar je zaradi določenih ovir (lomi mehanizma v mlinu in reklamacije) sledil končni obračun šele po dokončni izvedbi del z datumom 3. 12. 2009. Vsa izplačila, vezana na račun št. 31/2009, so bila opravljena sproti po situacijah izvedenih del. Dejstvo je, da je toženki posredovala originalni račun št. 31/09 z dne 8. 5. 2009 in vse ostale listine v skladu z določbo 5. odstavka VII. poglavja javnega razpisa. Oba računa sta vsebinsko povsem identična, razlikujeta se samo v datumu. Prav tako je dejstvo, da je vsa dela na mlinu, ki so bila zaračunana z navedenim računom, in so bila dejansko opravljena, opravila družba B. d.o.o.. Da so bila dejansko opravljena, jasno izhaja iz priloženih fotografij, kar je možno videti tudi na kraju samem. To lahko potrdijo tudi gradbeni inženir B.B., projektant univ. dipl. arhitekt C.C., univ. dipl. etnologinja D.D., konzervator mag. E.E. ter ustrezni sodni cenilec, katerega imenovanje predlaga. Prav tako predlaga zaslišanje vseh navedenih oseb, ki bodo izpovedale o tem, katera dela so bila na mlinu opravljena. O vloženem delu in trudu v obnovo mlina pa lahko izpove osebno. Obnova in obratovanje mlina ne predstavlja pridobitne dejavnosti, temveč je njeno poslanstvo ohranjanje kulturno-tehnične dediščine. Zato je rigidna razlaga predpisov o izpolnjevanju pogojev za izplačilo že dodeljenih sredstev povsem neutemeljena in nepravična. Račun št. 31/9 z dne 8. 5. 2009 torej ni neverodostojna listina, saj so bila dela, zaračunana s tem računom, dejansko opravljena, opravila pa jih je družba, ki je izdala račun. Dejstvo je, da je družbo B., d.o.o., ustanovila tožnica že dne 24. 1. 1992. Zato so kakršnekoli insinuacije v zvezi z njenim lastništvom in njeno funkcijo direktorja v tej družbi povsem neutemeljene. Niso obrazložene, so povsem nejasne in nerazumljive. Tožnica zaključuje, da izpolnjuje vse formalne predpisane pogoje za izplačilo ter je zato upravičena do izplačila. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi ter zadevo vrne upravnemu organu v ponovni postopek oziroma da na glavni obravnavi izvede predlagane dokaze in izpodbijano odločbo spremeni tako, da ugodi njeni zahtevi za izplačilo sredstev po odločbi z dne 25. 3. 2009 ter naloži toženki stranki izplačilo teh sredstev in da odloči o stroških postopka tako, da se tožeči stranki stroški povrnejo.

Toženka na tožbo ni odgovorila.

Sodbo opr. št. I U 736/2010 z dne 18. 1. 2011, s katero je to sodišče zavrnilo tožničino tožbo, je Vrhovno sodišče RS s sklepom opr. št. X Ips 135/2011 z dne 20. 9. 2012 razveljavilo in zadevo vrnilo v novo sojenje. Pritrdilo je revidentki, da se prvostopenjsko sodišče ni opredelilo do navedb v zvezi z verodostojnostjo računa B., d.o.o., št. 31/09 z dne 8. 5. 2009. Upoštevajoč zgolj pravila, ki vežejo izdajatelja računa v zvezi z opravljanjem njegove dejavnosti, ob odsotnosti opredelitve do drugih spornih vprašanj, delajo zaključek, da je verodostojen in originalen račun z dne dne 3. 12. 2009, nepreverljiv.

Tožba je utemeljena.

Z izpodbijano odločbo je upravni organ zavrnil tožničin zahtevek za izplačilo sredstev, vložen na podlagi odločbe o pravici do sredstev z dne 25. 3. 2009. S to odločbo so bila tožnici odobrena nepovratna sredstva programa razvoja podeželja, sofinanciranega iz Evropskega kmetijskega sklada za razvoj podeželja, ukrep Ohranjanje in izboljševanje dediščine podeželja, v višini 91.685,50 EUR. Zavrnitev zahtevka je upravni organ oprl na zaključek, da tožnica ne izpolnjuje vseh pogojev oziroma kriterijev, določenih v Uredbi o ukrepih 1., 3. in 4. osi Programa razvoja podeželja za obdobje 2007-2013 in javnem razpisu ter da je zahtevek v nasprotju z zahtevami, kot jih določajo predpisi, javni razpis oziroma odločba o pravici do sredstev.

Uredba v tretjem odstavku 86. člena predpisuje, da Agencija sredstva izplačuje po opravljeni administrativni kontroli in nadzoru iz 114. člena te uredbe. Po drugem odstavku 114. člena uredbe Agencija izvaja administrativne kontrole na kraju samem za posamezen ukrep v skladu z Uredbo 885/2006/ES ter Uredbo 1975/2006/ES.V četrtem odstavku VII. poglavja javnega razpisa je določeno, da se sredstva izplačajo na podlagi zahtevka, ki mu mora upravičenec priložiti originalne račune z originalnimi dokazili o njihovem plačilu in končno gradbeno situacijo, potrjeno s strani pooblaščenega nadzornega organa in upravičenca (v primeru večjih gradbenih del) ter poročilo o opravljenem delu, podpisano s strani upravičenca.

Upravni organ v izpodbijani odločbi navaja, da je Služba za kontrolo pri ogledu naložbe na kraju samem 11. 1. 2010 in 19. 1. 2010 ugotovila, da naložba ni v celoti zaključena (podrobneje razvidno iz zapisnika o pregledu na kraju samem). Ugotovljena so bila odstopanja glede na izdan in plačan račun št. 31/09 z dne 8. 5. 2009, ki ga je tožnica kot originalen račun predložila zahtevku za izplačilo sredstev. Po mnenju organa to ni verodostojen originalen račun, saj je podjetje B., d.o.o., Davčnemu uradu Ljubljana dostavilo račun št. 31/09 z dne 3. 12. 2009, ki se po vsebini in zneskih ujema z računom z dne 8. 5. 2009, razlikuje se le v datumu.

To stališče, ki temelji na pravilih, katera izdajatelja računa zavezujejo k predložitvi računa DURS-u zaradi obračuna DDV, po mnenju Vrhovnega sodišča RS v sklepu X Ips 135/20011 za presojo (ne)verodostojnosti računa ni zadostno. Pri tem se sodišče sklicuje na Slovenski računovodski standard 21. Določba 21.1 SRS določa, da morajo knjigovodske listine izkazovati poslovne dogodke verodostojno in pošteno. Po drugem odstavku 21.12 SRS so knjigovodske listine verodostojne, če se pri kontroli pokaže, da lahko strokovno usposobljene osebe, ki niso sodelovale v poslovnih dogodkih, na njihovi podlagi popolnoma jasno in brez kakršnihkoli dvomov spoznajo naravo in obseg poslovnih dogodkov.

Iz navedenega v prejšnji točki obrazložitve izhaja, da je knjigovodska listina verodostojna, če je s formalnega, vsebinskega in računskega vidika popolna in neoporečna. V tem smislu je torej treba oceniti račun št. 31/09 z dne 8. 5. 2009, na katerega se je tožnica sklicevala kot na originalen račun. Ker upravni organ v izpodbijani odločbi te ocene ni opravil, njegove odločitve, da tožnica ni predložila verodostojnega računa, ni mogoče preveriti. Zato je sodišče njegovo odločbo odpravilo.

Iz predloženega upravnega spisa izhaja, da račun št. 31/09 z dne 8. 5. 2009 temelji na pogodbi z dne 14. 4. 2009, s katero sta se tožnica in podjetje B., d.o.o., dogovorili, da bo podjetje B., d.o.o, izvedlo „preureditev-obnova z okolico mlina A.“, na osnovi štirih gradbenih situacij, v določenih rokih, in po dogovorjeni plačilni shemi. Ob pregledu na kraju samem dne 19. 1. 2010 je služba za kontrolo ugotovila, da za predmetni račun manjkajo specifikacije uporabljenega in vgrajenega materiala ter opravljenih del in storitev za točke 1-23. Iz spisa nadalje izhaja, da je podjetje B., d.o.o, pripravilo specifikacijo za dela, navedena v računu pod št. 9., 10., 12., 20., 22. in 23, ki so v računu brez podatkov (razen vrednosti storitve oziroma blaga), ne pa tudi za ostale storitve in blago, ki so po mnenju Službe za kontrolo brez ustrezne specifikacije. Prav tako je bilo na ogledu ugotovljeno, da investicija ni v celoti zaključena. Navedeno lahko kaže na formalne pomanjkljivosti računa in na potrebo, da tožnica z ustrezno dokumentacijo (v tožbi se tožnica sklicuje na fotografije in na ogled, ta pa po podatkih zapisnika Službe za kontrolo ne izkazuje njene trditve, da so bila vsa zaračunana dela dejansko opravljena) izkaže, da so bila dela opravljena in da je stroške zanje mogoče preveriti, tako da se bo mogoče brez dvomov opredeliti o verodostojnosti računa z dne 8. 5. 2009. Navedeno bo moral upravni organ preveriti v ponovnem postopku, v katerega sodišče zadevo vrača. Če bo menil, da je račun z dne 8. 5. 2009 glede na to, da je bil za ista dela z enakimi vrednostnimi zneski izdan 3. 12. 2010 še en račun, neskladen z davčno zakonodajo in ga zato ne bi bilo mogoče šteti za verodostojnega, lahko na podlagi 34. člena ZUP opravi poizvedbe tudi pri pristojnem davčnem organu.

Sodišče je tožbi ugodilo na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) in zadevo na podlagi tretjega odstavka tega člena vrnilo upravnemu organu v ponovno odločanje.

Izrek o stroških, nastalih v postopku pred tem sodiščem, temelji na tretjem odstavku 25. člena ZUS-1 in 3. členu Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Ker je sodišče odločalo na seji, v prvostopenjskem postopku pa tožnica ni imela pooblaščenca, ki je odvetnik, ji je priznalo stroške v znesku 80 EUR (prvi odstavek 3. člena Pravilnika). V skladu s stroškovnih zahtevkom mora toženka te stroške v primeru zamude plačati z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Na podlagi tretjega odstavka 165. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi z II. točko izreka sklepa Vrhovnega sodišča X Ips 135/2011 z dne 20. 9. 2012 je tožnica upravičena tudi do stroškov revizijskega postopka. Sodišče je te stroške odmerilo na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1, pri čemer je izhajalo iz vrednosti spornega predmeta 91.685,50 EUR. Po tarifni številki 3300 je odmerilo stroške v višini 1.676,00 EUR (znesek 838 EUR x količnik 2,0) ter po tarifni številki 6002 stroške v višini 20 EUR. Skupni znesek priznanih stroškov je 1696,00 EUR, ki se poveča za 20 % DDV. Sodišče pa ni priznalo stroškov po tarifni številki 6000, ki pod točko 1a. določa stroške za fotokopiranje upravnih spisov, če je njihova izdelava potrebna pri obravnavi zadeve. Sodišče ugotavlja, da gre za fotokopiranje aktov, ki so bili tožnici vročeni oziroma za fotokopiranje njenih lastnih listin in njihovo dodatno fotokopiranje ni bilo potrebno. Glede vračila sodnih taks se upošteva 37. člen Zakona o sodnih taksah.