Jedro

Pri napolnjevanju vsebine pojma rednega šolanja ni odločilen formalno-pravni status tistega, ki se izobražuje v šolskem sistemu, temveč izpolnjevanje šolskih obveznosti.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne. II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

A. 1. Okrajno sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 2.10.2007, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani z dne 18.3.2008, M.E. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja neplačevanja preživnine po prvem odstavku 203. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ). Sodišče mu je izreklo pogojno obsodbo, v okviru katere mu je določilo kazen šest mesecev zapora in preizkusno dobo enega leta ter posebni pogoj, da v roku šestih mesecev po pravnomočnosti sodbe plača zapadle preživninske obveznosti oškodovanki L.T. Višje sodišče je pritožbo zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obe sodišči sta obsojencu naložili v plačilo stroške kazenskega postopka.

2. Zoper pravnomočno sodbo je zagovornik obsojenega M.E. vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri je uvodoma navedel, da jo vlaga iz razloga kršitve kazenskega zakona in bistvene kršitve določb kazenskega postopka po prvem odstavku 371. člena. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in pravnomočno sodno odločbo spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe, prav tako da razveljavi sodbo v delu, ki se nanaša na izrek posebnega pogoja.

3. Vrhovni državni tožilec A.P. v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP, predlaga zavrnitev zahteve kot neutemeljene. Meni, da je dogovor o preživljanju, sklenjen med obsojencem in zakonito zastopnico oškodovanke pred CSD dne 11.2.1998 na podlagi takrat veljavnega 130. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR), še vedno izvršilni naslov na podlagi sedaj veljavnega Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ), saj je določba takrat veljavnega 130. člena ZZZDR materialna določba, za katero velja, da se uporabi tisto pravilo, ki je veljalo v času, ko je določeno pravno razmerje nastalo. Ne sprejema očitka zahteve, da obsojenčeva hči v študijskem letu 2006/2007 ni izpolnjevala redno šolskih obveznosti in ji je šlo le za zagotavljanje formalnega statusa študenta. Ocenjuje, da sta sodišči pravilno upoštevali zdravstvene težave oškodovanke, pa tudi slabše socialno stanje, kar je bil upravičen razlog za zastoj študija.

4. Odgovor vrhovnega državnega tožilca je bil vročen obsojenemu in njegovemu zagovorniku. Obsojeni se o njem ni izjavil, njegov zagovornik pa je v podani izjavi vztrajal pri navedbah iz zahteve za varstvo zakonitosti.

B.

5. Zagovornik meni, da niso podani vsi zakonski znaki kaznivega dejanja neplačevanja preživnine po prvem odstavku 203. člena KZ, ker dogovor o preživljanju, ki sta ga obsojenec in zakonita zastopnica oškodovanke sklenila pred Centrom za socialno delo dne 11.2.1998, ni izvršilni naslov. V utemeljitev navaja, da je bil v času sklenitve takšen dogovor po določilu 130. člena ZZZDR sicer izvršilni naslov, vendar je tak status izgubil z uveljavitvijo novele Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ-A).

6. Kaznivo dejanje neplačevanja preživnine po prvem odstavku 203. člena stori, kdor ne daje preživnine za osebo, ki jo je po zakonu dolžan preživljati in za katero je višina njegove preživninske obveznosti določena z izvršilnim naslovom, čeprav bi to zmogel. 7. Zmotno je zagovornikovo stališče, da dogovor o preživnini, ki sta ga obsojenec, kot zavezanec za plačilo preživnine L.T., in S.T. (mati oškodovanke in njena zakonita zastopnica), sklenila pred centrom za socialno delo dne 11.2.1998 na podlagi takrat veljavnega 130. člena ZZZDR, ni izvršilni naslov na podlagi 17. člena sedaj veljavnega ZIZ. Novela ZZZDR-C res ne predvideva več sklenitve takega dogovora pred centrom za socialno delo z močjo izvršilnega naslova, ampak v spremenjenem 130. členu ZZZDR določa, da lahko starša, če se o preživnini sporazumeta, predlagata izdajo sklepa v nepravdnem postopku. Vendar pa dejstvo, da novela ZZZDR-C izrecno ne določa več možne sklenitve dogovora pred centrom za socialno delo, ki ima učinke izvršilnega naslova, in da v prehodnih določbah ne ureja vprašanja obstoječih dogovorov, ne jemlje moči izvršilnega naslova veljavno sklenjenim dogovorom pred centrom za socialno delo v skladu s prej veljavno določbo 130. člena ZZZDR, ki je materialna določba. Glede uporabe materialnih predpisov velja pravilo, da se uporabijo določbe, veljavne v času, ko je določeno pravno razmerje nastalo. Prepoved povratne veljavnosti pravnih aktov, urejena v 155. členu Ustave Republike Slovenije, namreč določa, da lahko samo zakon določi, da imajo posamezne njegove določbe učinek za nazaj, če to zahteva javna korist in če se s tem ne posega v pridobljene pravice. Morebitna sprememba materialnega predpisa, torej veljavno sklenjenemu dogovoru pred uveljavitvijo novele ZZZDR-C, ne more vzeti lastnosti izvršilnega naslova. Novela ZIZ-A poravnave, sklenjene v upravnem postopku res ne uvršča več med izvršilne naslove, vendar je takšen dogovor kljub temu ohranil lastnost izvršilnega naslova sledeč tudi sedaj veljavni 3. točki 17. člena ZIZ, ki določa, da je izvršilni naslov tudi listina, za katero zakon določa, da je izvršilni naslov. Dogovoru, sklenjenem pred centrom za socialno delo, pa daje matični predpis, kot že pojasnjeno, moč izvršilnega naslova.

8. Vložnik zahteve zatrjuje, da oškodovankin vpis v I. letnik Visoke strokovne šole šolskega centra P. v študijskem letu 2006/2007, opravljen z namenom zagotovitve statusa študenta, ne ustreza pravnemu standardu rednega šolanja, ki pomeni izpolnjevanje študijskih obveznosti. Oškodovankin vpis v prvi letnik navedenega študija po vložnikovem mnenju predstavlja čisto manipulacijo, saj oškodovanka ni imela namena študirati strojništva, pač pa ohraniti ugodnosti, ki jih prinaša status študenta. Zagovornik se pri tem sklicuje na sklepa, izdana v izvršilnem postopku zaradi preživnine (sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 18.12.2007 ter sklep Višjega sodišča v Ljubljani z dne 18.3.2008), v katerih sta sodišči zaključili, da se oškodovanka v študijskem letu 2006/2007, ni več redno šolala, ker je bil vpis v I. letnik Višje strokovne šole Šolskega centra P., namenjen zgolj zagotovitvi statusa študenta, saj ni imela namena opravljanja študijskih obveznosti s ciljem dokončati študij.

9. Dolžnost staršev, da preživljajo polnoletnega otroka, je v skladu s 123. členom ZZZDR pogojena z otrokovim rednim šolanjem. Kriterije in merila za napolnitev vsebine pravnega standarda rednega šolanja ugotovi sodišče, ki v vsakem posameznem primeru posebej ugotavlja, ali konkretne okoliščine primera upravičujejo podaljševanje preživninske obveznosti po polnoletnosti otroka. Kot ugotavljata že sodišči nižje stopnje, je sodna praksa sprejela stališče, da pravnega standarda o rednem šolanju ni mogoče razlagati dobesedno in ga enačiti samo s formalnim statusom rednega študenta. Redno šolanje predstavlja predvsem redno izpolnjevanje šolskih oziroma študijskih obveznosti, vendar mora zaključek o tem, ali je podan pravni standard rednega šolanja, temeljiti na upoštevanju vseh okoliščin primera, pri čemer predstavljajo zdravstvene težave upravičen razlog za zastoj v študiju. V tej zadevi je prvostopenjsko sodišče, kateremu je v celoti pritrdilo tudi pritožbeno sodišče, pri presoji upoštevalo zdravstvene težave oškodovanke, in sicer operacijo zaradi raka na materničnem vratu in dokaj hudo obliko obolenja hrbtenice, kar jo je pri študiju zagotovo dodatno oviralo. Upoštevalo pa je tudi dejstvo, da je oškodovanka glede na slabe finančne razmere v njihovem gospodinjstvu, ves čas študija delala preko študentskega servisa in tako prispevala sredstva za preživljanje sebe, svoje mame in babice. Ob ugotovljenih dejstvih je sodišče zaključilo, da predstavlja oškodovankin vpis v višješolski program strojništva v študijskem letu 2006/2007 resda premostitev njenega statusa, ki bi ji omogočal ohranitev pravic iz tega naslova, vendar je hkrati poudarilo, da je oškodovanka v času zasliševanja (6.9.2007) zaključevala tretji letnik na Filozofski fakulteti z željo, da se jeseni vpiše v četrtega. Navedeno kaže, da je v obravnavanem obdobju izpolnjevala študijske obveznosti na Filozofski fakulteti. Kot pravilno izpostavlja vložnik zahteve je sodna praksa pri napolnjevanju vsebine pojma rednega šolanja sprejela stališče, da ni odločilen formalno-pravni status tistega, ki se izobražuje v šolskem sistemu, temveč izpolnjevanje šolskih obveznosti. Izpolnjevanje študijskih obveznosti na Filozofski fakulteti pa bo oškodovanki omogočilo pridobitev izobrazbe, torej usposobitev za samostojno življenje in delo, zato sta nižji sodišči, upoštevaje tudi obsojenkine zdravstvene in socialne razmere, povsem utemeljeno zaključili, da se je oškodovanka tudi v tem obdobju redno šolala. Takšnega zaključka sodišča pa ne more omajati niti ugotovitev izvršilnega sodišča, da oškodovanka ni imela namena opravljati študijskih obveznosti na Višji strokovni šoli v P. C.

10. Zatrjevane kršitve po prvem odstavku 420. člena ZKP niso podane, zato je Vrhovno sodišče zahtevo zagovornika obsojenega M.E. za varstvo zakonitosti na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo.

11. Izrek o stroških, nastalih v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbi 98.a člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP.