Jedro

Sodišče ugotavlja, da toženka v obrazložitvi izpodbijanega sklepa ni utemeljila temeljne predpostavke za odločanje o dovolitvi zadrževanja po 73. členu ZTuj-2, to je, da so izpolnjeni pogoji za odstranitev tujca (tožnika) iz 69. člena ZTuj-2. Toženka namreč v sklepu ni navedla vseh relevantnih okoliščin tožnikovega primera in tudi ne za to pomembne zakonske podlage, zato s tega vidika sklepa ni mogoče preizkusiti. Toženka je to skušala sanirati z navedbami v upravnem sporu, vendar s tem po ustaljeni sodni praksi bistveno pomanjkljive obrazložitve upravnega akta ni mogoče nadomestiti.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, sklep Ministrstva za notranje zadeve, Policije, Centra za tujce, št. 721-8/2022/12 (216-8) z dne 29. 9. 2022 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže. III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 423,50 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodne odločbe.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je Ministrstvo za notranje zadeve, Policija, Center za tujce (v nadaljevanju: policija ali toženka) sklenila, da se upravni postopek, v katerem se je po uradni dolžnosti preverilo, ali tožnik, državljan Pakistana, izpolnjuje katerega izmed pogojev, določenih v 73. členu Zakona o tujcih (ZTuj-2), ustavi in da stroški v tem postopku niso nastali.

2. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa je navedeno, da je bila tožniku 28. 9. 2022 dana možnost izjave o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za postopek o dovolitvi zadrževanja po 73. členu Zakona o tujcih (v nadaljevanju: ZTuj-2), o čemer je bil sestavljen zapisnik št. 721-8/2022/9 (216-8). Na podlagi le-tega ter dokumentacije Ministrstva za notranje zadeve (v nadaljevanju: MNZ), to je prošnje za priznanje mednarodne zaščite in odločbe o njeni zavrnitvi, je toženka sprejela izpodbijano odločitev. Pri tem se sklicuje na drugi odstavek 73. člena ZTuj-2. V zvezi z njegovo prvo alinejo navaja še 72. člen ZTuj-2 ter pojasnjuje, da je tožnik 15. 1. 2022 podal prošnjo za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji (v nadaljevanju: RS), ki je bila zavrnjena z odločbo MNZ št. 2142-3101/2020/25 (122-23) z dne 13. 5. 2021 (v nadaljevanju: odločba z dne 13. 5. 2021), ki je 3. 6. 2021 postala pravnomočna. Toženka citira obrazložitev navedene odločbe, vključno z razlogi za zapustitev Pakistana, ki jih je v omenjenem postopku navajal tožnik, ter dodaja, da je tudi sedaj podajal kontradiktorne izjave, in sicer, da naj bi Pakistan zapustil zaradi spora glede zemljišča, medtem ko je v razgovoru z uslužbenko Zavoda za prestajanje kazni zapora (v nadaljevanju: ZPKZ) Dob pri Mirni navedel, da je Pakistan zapustil, ker je kradel. Razlog iz prve alineje drugega odstavka 73. člena ZTuj-2 tako ni podan. Povedano drugače, če stranki v postopku za priznanje mednarodne zaščite ta ni bila priznana zaradi načela nevračanja, ji iz tega razloga tudi ni mogoče dovoliti zadrževanja v RS. Za to pa niti drugi razlogi niso podani. Pri tem toženka v zvezi z drugo alinejo drugega odstavka 73. člena ZTuj-2 pojasni, da je tožnik na ustni obravnavi izjavil, da nima zdravstvenih težav; v zvezi s tretjo do peto alinejo navedene določbe pa, da je v sodelovanju z Veleposlaništvom Pakistana v Rimu za tožnika pridobila začasni potni list z veljavnostjo med 28. 7. 2022 in 27. 10. 2022, da ni zadržkov, da tožnika matična država ne bi sprejela, ter da so odstranitve tudi dejansko možne, saj potekajo komercialni leti v Pakistan in je tako toženka za tožnika že rezervirala letalsko vozovnico na takšnem letu za 30. 9. 2022. Tožnik torej po nobenem od razlogov iz drugega odstavka 73. člena ZTuj-2 ni upravičen do dovolitve zadrževanja v RS.

3. Tožnik je po pooblaščeni odvetnici vložil tožbo zoper izpodbijani sklep. V njej v zvezi z obrazložitvijo toženke, da je na ustni obravnavi 28. 9. 2022 izjavil, da nima zdravstvenih težav, navaja, da je dejansko že takrat imel zdravstvene težave psihične narave, česar pa ni izpovedal, saj se jih ni zavedal. Bil pa je v preteklosti že obravnavan na psihiatričnem oddelku zdravstvene klinike ZPKZ na Dobu, kjer je prestajal zaporno kazen. Po prihodu nazaj v svojo sobo v ZPKZ je prejel dokumentacijo glede njegovega postopka o mednarodni zaščiti, brez vročilnice in tolmača, ki bi mu jo prevedel. Dne 30. 9. 2022 je bil iz ZPKZ prepeljan v Avstrijo na letališče, bil je vklenjen in ni vedel, kam gredo. Na letalu se je močno upiral in vztrajal, da je v Pakistanu zanj nevarno in da hoče ostati v Sloveniji, zato je bilo vračanje prekinjeno in je bil z letališča odpeljan v Center za tujce v Postojni (v nadaljevanju: Center). Ko je izvedel, da bo vrnjen v Pakistan, se je 4. 10. 2022 samopoškodoval (udarjal je z glavo v radiator in kričal, da se bo obesil), zato je bil odpeljan v UKC Ljubljana, na urgentni kirurški blok, kjer je bila ugotovljena frontalno vidna povrhnja odrgnina, ki je palpatorno boleča, boleča je tudi leva stran prsnega koša v nivoju šestega rebra; zdravnik mu je izdal napotnico na EKI ter napotke na kontrolo čez teden dni, z navodilom pacientu o oskrbi rane. Iz UKC je bil prepeljan na Psihiatrično kliniko Ljubljana, kar dokazuje z edinim shranjenim dokumentom, to je seznamom obleke, lastnine in denarja z dne 5. 10. 2022. Meni, da je glede na povedano izpolnjen pogoj za dovolitev zadrževanja v RS iz druge alineje drugega odstavka 73. člena ZTuj-2; do pravnomočnosti odločitve o tem pa njegova odstranitev iz države ni dovoljena. Kot dokaze je v tožbi predlagal izpodbijani sklep, svoje zaslišanje, zdravniško potrdilo UKC Ljubljana, urgentnega kirurškega bloka z dne 4. 10. 2022 z navodili pacientu ter že omenjeni seznam obleke, lastnine in denarja z dne 5. 10. 2022. Sodišču predlaga, da odloči v sporu polne jurisdikcije, ker bi bila v primeru ponovnega upravnega postopka tožniku prizadeta težko popravljiva škoda na njegovem zdravstvenem stanju, ki je že močno okrnjeno, pri čemer predlaga, da sodišče tožbi ugodi in izpodbijani sklep odpravi, oziroma podrejeno, da izpodbijani sklep odpravi in zadevo vrne toženki v ponovni postopek.

4. Hkrati s tožbo je tožnik vložil zahtevo za izdajo začasne odredbe v zvezi z izpodbijanim sklepom, in sicer na podlagi drugega odstavka 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1) najprej zahteva izdajo začasne odredbe, s katero naj se odloži izvršitev izpodbijanega sklepa do izdaje pravnomočne odločbe, nato pa, da se z izdajo začasne odredbe do pravnomočne odločitve uredi stanje tako, da mora toženka takoj prenehati izvajati ukrep tožnikovega pridržanja v Centru. Tožnik navaja, da se tam slabo počuti, kar vpliva na njegovo že tako poslabšano psihično in splošno zdravstveno stanje; nastaja mu težko popravljiva škoda, saj mu odvzema prostosti ne bo mogoče povrniti. Z izpodbijanim sklepom mu je kršena pravica do osebne svobode iz prvega odstavka 19. člena Ustave, 5. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP) in 6. člena Listine EU o temeljnih pravicah (v nadaljevanju: Listina). Tožnik dodaja, da mora, če bo s to tožbo uspel, toženka že na podlagi neposredne uporabe drugega pododstavka člena 9(3) Recepcijske direktive nemudoma prenehati z izvajanjem ukrepa pridržanja v Centru, ter da mora v primeru kršitve pravice do osebne svobode sodišče zagotoviti učinkovito sodno varstvo (četrti odstavek 15. člena Ustave, 47. člen Listine ter 18. člen Procesne direktive št. 2005/85/ES), ki ga brez začasne odredbe ne bi imel (tako tudi sodna praksa Upravnega sodišča in sklep I U(p) 312/2015 z dne 25. 2. 2015).

5. Toženka v obširnem odgovoru sodišču predlaga, da tožbo in zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrže, podrejeno pa, da ju kot neutemeljeni zavrne. Uvodoma podaja kronološki pregled dejanskega stanja. Pojasnjuje, da je bil tožnik zaradi kaznivega dejanja prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države s sodbo Okrožnega sodišča v Kopru I K 50248/2020 z dne 8. 1. 2021 obsojen na triletno zaporno kazen, poleg katere mu je bila izrečena stranska sankcija izgona tujca iz države za dobo dveh let; sodba, ki jo je potrdilo Višje sodišče v Kopru, je 22. 4. 2021 postala pravnomočna in 7. 5. 2021 izvršljiva. Tožnika je tako treba odstraniti iz RS. Glede na to, da mu je bil odobren pogojni odpust na dan 30. 9. 2022, je uradna oseba z njim v ZPKZ Dob 28. 9. 2022 opravila razgovor, na katerem mu je bila ponujena možnost vključitve v projekt prostovoljne vrnitve in reintegracije v državi izvora, ki ga izvaja agencija A. (v okviru katerega bi mu pripadala izraba sredstev v višini 2.000 EUR in po potrebi zdravniška pomoč), vendar je to zavrnil. V zvezi z izvedbo postopka glede dovolitve zadrževanja po 73. členu ZTuj-2 je bila navedenega dne opravljena ustna obravnava in nato izdan izpodbijani sklep. Policisti iz Centra so tožnika 30. 9. 2022 prevzeli v ZPKZ, vročili so mu izpodbijani sklep in ga seznanili, da bo izvršena stranska sankcija izgona, nakar je bil odpeljan na letališče na Dunaju, kjer so ga skušali s komercialnim letom vrniti v matično državo Pakistan. Po vkrcanju na letalo se je tožnik deportaciji aktivno uprl, začel je vpiti, vstal in hotel zapustiti letalo. Policiste, ki so mu to preprečili, je tožnik skušal odriniti, rekel je, da se je pripravljen z njimi stepsti. Pilot jim je odredil zapustitev letala, zato je bil tožnik odpeljan v Center. Toženka mu je na podlagi 76. in 78. člena ZTuj-2 odredila nastanitev v Centru, ker ga ni mogoče takoj odstraniti iz države in obstaja nevarnost pobega, o čemer je bila izdana odločba o omejitvi gibanja št. 721-8/2022/14 z dne 4. 10. 2022; hkrati mu je v skladu s 77. členom ZTuj-2 odredila tudi bivanje pod strožjim policijskim nadzorom, o čemer je bila izdana odločba št. 2253-57/2022/21 (216-8) z dne 4. 10. 2022. Ker je šlo za nujne ukrepe v javnem interesu, je toženka najprej 30. 9. 2022 tožnika ustno seznanila o odrejeni omejitvi gibanja in bivanju pod strožjim policijskim nadzorom, 4. 10. 2022 pa mu je bila dana možnost izjave o za to pomembnih dejstvih, na ustnih obravnavah, o katerih sta se vodila zapisnika št. 721-8/2022/13 (216-8) in 2253-57/2022/20 (216-8). Tožnik je tedaj povedal, da v postopku odstranitve ne bo sodeloval, ker se v Pakistan ne želi vrniti, da se bo deportaciji aktivno uprl, ob izpustitvi iz Centra pa bi takoj zapustil RS in odšel v Italijo, Francijo ali Nemčijo. To je povedal tudi zdravniku psihiatru, ki ga je pregledal 3. 10. 2022 in pri tožniku ni ugotovil hujše psihične motnje, tožnik takrat tudi ni navajal simptomov psihoze ali hujše depresije, zaradi katere ne bi bil sposoben bivanja v sobi pod strožjim policijskim nadzorom. Iz registra prebivalstva je razvidno, da je 15. 1. 2022 podal prošnjo za priznanje mednarodne zaščite v RS, ki je bila zavrnjena z odločbo z dne 13. 5. 2021. Dne 23. 9. 2022 je podal prvi zahtevek za uvedbo ponovnega postopka za mednarodno zaščito. Ker se mu je 28. 9. 2022 odpovedal oziroma na zapisnik izjavil, da v RS ne želi več mednarodne zaščite, je MNZ izdal sklep o ustavitvi postopka št. 2142-3101/2020/40 (1222-05) z dne 29. 9. 2022, ki je postal pravnomočen 4. 10. 2022. Tega dne je tožnik podal ponovno namero za vložitev prošnje za priznanje mednarodne zaščite in so tako uslužbenci MNZ 21. 10. 2022 od tožnika sprejeli drugi zahtevek za uvedbo ponovnega postopka za mednarodno zaščito, kot je razvidno iz zapisnika št. 2142-3101/2020/47 (1221-08). Toženka citira še dele poročila zdravstvene službe Centra za 4. 10. 2022, iz katerega je razvidno, da je tega dne zdravnica dr. A. A. pregledala tožnika in da se je ta kasneje samopoškodoval, ko je tolkel z glavo v radiator in dobil površinsko poškodbo na čelu, grozil je s samomorom. O tem je bil seznanjen psihiater dr. B. B. in klicana nujna medicinska pomoč Postojna, po pregledu le-te je bil tožnik odpeljan v UKC na travmatologijo in nato v Psihiatrično kliniko Polje, s hospitalizacijo se je strinjal. 6. Toženka nato argumentira, da zahtevane začasne odredbe, glede na ZUS-1 in ustaljeno sodno prakso, ni mogoče izdati, pri čemer izpostavlja, da predmet tega upravnega spora ni odločba o tožnikovi nastanitvi v Centru ali odločba o odstranitvi. Tudi sicer pa meni, da tožnik ni uspel verjetno izkazati temeljnega vsebinskega pogoja za izdajo vsake začasne odredbe, to je verjetnosti nastanka težko popravljive škode. Njegove navedbe so splošne, svojega sedanjega zdravstvenega stanja ni opisal in ne predložil relevantnih dokazov. Poškodbeni list z dne 4. 10. 2022 kaže njegovo tedanje zdravstveno stanje in obseg poškodb, ki pa so se v enem mesecu sanirale. Prav tako zgolj napotitev na enoto za krizne intervencije Psihiatrične klinike Ljubljana, kjer pa ni na trajnejšem zdravljenju, kaže, da ne gre za zatrjevano poslabšanje zdravja, ampak tožnikovo trenutno stisko ob novici, ki je ni dobro sprejel. Toženka ponavlja navedbe o pregledu tožnika s strani psihiatra 3. 10. 2022, sicer pa meni, da je treba presojati okoliščine iz časa odločanja prvostopenjskega organa, ko je tožnik med ustno obravnavo izjavil, da nima zdravstvenih težav. Grožnje s samopoškodovanjem oziroma njegovo izvajanje v preteklosti ne pomenijo zahtevane škode, saj si jo tožnik povzroča sam, morda prav z namenom doseči svoj cilj. Njegovo zdravstveno stanje ni takšno, da bi se zadržalo izvajanje izpodbijanega sklepa ali da zato ne bi mogel biti nastanjen v Centru, saj ne potrebuje posebnega zdravljenja. Morebitne nevšečnosti ali povečan stres, povezan z bivanjem v Centru, pa so normalne. Ker tožnik ni uspel izkazati težko popravljive škode, ni potrebno njeno tehtanje z javno koristjo. Če bi do tega prišlo, pa toženka poudarja, da bi bil z izdajo zahtevane začasne odredbe nesorazmerno prizadet javni interes, ki je v tem, da država preprečuje nelegalne migracije in osebe, ki so v njej nezakonito, tudi v izogib nepotrebnim dodatnim stroškov, čim prej odstrani.

7. Glede tožbe pa toženka navaja, da je policija obrazložila, zakaj noben od pogojev za dovolitev zadrževanja iz drugega odstavka 73. člena ZTuj-2 ni izpolnjen, in zato po uradni dolžnosti začeti postopek z izpodbijanim sklepom ustavila. V takšnem postopku se namreč ne izda negativna odločba, s katero bi se stranki po uradni dolžnosti zavrnila prošnja za dovolitev zadrževanja. Po mnenju toženke se v primeru izdaje sklepa o ustavitvi postopka ne upošteva določba tretjega odstavka 73. člena ZTuj-2, na kar kaže dejstvo, da je zoper takšen sklep dovoljena tožba, ki pa ne zadrži njegove izvršitve. Tožnik, ki se osredotoča na razlog iz druge alineje drugega odstavka navedenega člena, priznava, da je med ustno obravnavo izjavil, da nima zdravstvenih težav. S tem povezane navedbe bi moral podati že tedaj, saj je bil s svojim zdravstvenim stanjem seznanjen in o njem izrecno vprašan. Zakonodajalec ni imel v mislih, da bi oseba, ki se upira odstranitvi in se kasneje tudi samopoškoduje, s tem izkazala zdravstveno stanje, ki dopušča dovolitev zadrževanja. Tožnikovo ravnanje kaže na poskus za vsako ceno preprečiti ali zadržati vračanje v Pakistan. Trditve o poslabšanju zdravstvenega stanja po izdaji izpodbijanega sklepa so pravno nerelevantne, pretirane in neutemeljene. Tožnik tudi ob nastanitvi v Center v razgovoru s splošnim zdravnikom in zdravnikom psihiatrom ni navajal hujših zdravstvenih težav. Če bi jih imel, predhodno ne bi mogel biti na prestajanju zaporne kazni v ZPKZ, kar je veliko hujša obliko zaprtega območja kot Center. Ne drži tožbena navedba, da je bil tožnik 4. 10. 2022 seznanjen, da bo deportiran v Pakistan, tega dne sta potekali le ustni obravnavi za odrejeno omejitev gibanja z nastanitvijo v Center in bivanje pod strožjim policijskim nadzorom. Tožnik je v Center nastanjen zaradi svojega nesodelovanja in nevarnosti pobega, kar je obrazloženo v odločbi o omejitvi gibanja, kjer je tudi pojasnjeno, zakaj mu niso bili izrečeni milejši ukrepi po 81. členu ZTuj-2. V Centru mu je na voljo medicinsko osebje in socialne delavke, ki lahko nudijo zdravstveno in psihosocialno pomoč, ob morebitnih hujših težavah se lahko zagotovi pregled splošnega zdravnika in zdravnika psihiatra, ki lahko tožnika po potrebi napotita tudi na pregled v specialistične ambulante ali na bolnišnično zdravljenje.

8. Toženka je kot upravne spise, ki se nanašajo na zadevo, predložila in obenem kot dokaze predlagala: izpodbijani sklep z vročilnico, sodbo Okrožnega sodišča v Kopru I K 50248/2020 z dne 8. 1. 2021 in sodbo Višjega sodišča v Kopru III Kp 50248/2020 z dne 15. 4. 2021, zapisnik št. 721-8/2022/9 z dne 28. 9. 2022, tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito z dne 15. 1. 2021, odločbo MNZ z dne 13. 5. 2021, uradni zaznamek z dne 28. 9. 2022, odločbo o omejitvi gibanja tožniku z nastanitvijo v Center št. 721-8/2022/14 z dne 4. 10. 2022 z vročilnico, odločbo o bivanju po strožjim policijskim nadzorom št. 2253-57/2022/21 z dne 4. 10. 2022 z vročilnico, zapisnik št. 721-8/2022/13 z dne 4. 10. 2022 in zapisnik št. 2253-57/2020/20 z dne 4. 10. 2022, zdravniški potrdili prof. dr. B. B. z dne 3. 10. 2022, tožnikovo prošnjo za azil z dne 4. 10. 2022 in njen prevod, zapisnik št. 2142-3101/2020/47 z dne 21. 10. 2022, prevod dokumenta s številko 2142-3101/2020/40 (1222-05), sklep MNZ št. 2142-3101/2020/40 z dne 29. 9. 2022 z vročilnico, zapisnik št. 721-8/2022/8 z dne 28. 9. 2022, poročilo zdravstvene službe Centra za 4. 10. 2022; predlagala pa je tudi, da se kot priča zasliši višji policijski inšpektor dr. C. C. 9. Toženka je v prvi pripravljalni vlogi še navedla, da je tožnik 7. 11. 2022 ponovno grozil, da se bo samopoškodoval oziroma storil samomor, zato ga je pregledal psihiater, ki je izdal zdravniško potrdilo, iz katerega izhaja, da ni potrebno psihiatrično zdravljenje, da tožnik ne prejema zdravil in da ni terapevtskih razlogov, ki bi preprečevali postopke vračanja. Tožnik je napovedal tudi gladovno stavko. Iz poročila zdravstvene službe Centra za 7. 11. 2022 izhaja, da ni hotel priti v ambulanto na pregled in je bil zato psihiater pospremljen k njemu na oddelek, tožnik je tudi odklonil zdravljenje v bolnišnici. Vse to dodatno dokazuje, da njegovo zdravstveno stanje ni takšno, da bi bil podan razlog za dovolitev zadrževanja iz druge alineje drugega odstavka 73. člena ZTuj-2. Toženka je kot dokaze predložila zdravniško potrdilo z dne 7. 11. 2022 in poročilo zdravstvene službe Centra za 7. 11. 2022

10. S sklepom III U 261/2022-13 z dne 8. 11. 2022 je sodni senat na podlagi določb tretje alineje drugega odstavka in tretjega odstavka 13. člena ZUS-1 sklenil, da bo v zadevi odločal sodnik posameznik.

11. Tožnik je v prvi pripravljalni vlogi prerekal navedbe toženke. V času odločanja 29. 9. 2022 je bilo stanje drugačno kot teden za tem, poleg tega je 28. 9. 2022 opravljena ustna obravnava pravno sporna. Tožnika je predhodno zastopal Pravni center za varstvo človekovih pravic in okolja iz Ljubljane (v nadaljevanju: PIC), ki o tej obravnavi ni bil obveščen. Na njej naj bi se tožnik odpovedal mednarodni zaščiti in pooblaščencu, kar je nelogično, tega se ni zavedal oziroma tega ni razumel. Na obravnavi prisotni tolmač je govoril jezik urdu in ne pandžabi, zato ga tožnik ni dobro razumel. Policisti so mu grozili, da bo, če ne bo sprejel 400 EUR, prošnja za mednarodno zaščito ponovno zavrnjena oziroma bo še naprej zaprt. Prisiljen je bil podpisati dane dokumente, ne da bi razumel, kaj podpisuje. Šele na letališču v Avstriji 30. 9. 2022 je ugotovil, da ga hočejo vrniti v Pakistan, zaradi česar se je pričel glasno upirati. Prepričan je, da ima še vedno status prosilca za mednarodno zaščito, in dokler poteka postopek glede tega, ne sme biti vrnjen v izvorno državo. Na razgovoru 28. 9. 2022 je izjavil, da nima zdravstvenih težav, vendar tolmača, kot rečeno, ni dobro razumel. PIC je bil šele po samopoškodovanju tožnika in njegovi privedbi v Center obveščen o dogodkih, ko so že potekli roki za vložitev pravnih sredstev; dne 17. 10. 2022 mu je PIC organiziral novo pooblaščenko. Tožnik vztraja, da je izpolnjen pogoj iz druge alineje drugega odstavka 73. člena ZTuj-2, ter predlaga, da sodišče postavi sodnega izvedenca psihiatra, ki naj ga pregleda, in se bo tako lahko ugotovilo, ali je tožnik glede na to, da še vedno grozi s samopoškodovanjem oziroma samomorom, sploh prišteven oziroma ali bi zaradi življenjsko ogrožajočega zdravstvenega stanja v fazi odstranitve lahko prišlo do hudega in nepopravljivega poslabšanja njegovega zdravstvenega stanja. Tožbo zoper izpodbijani sklep je vložil skladno s prejetim pravnim poukom, ko mu je bilo organizirano zastopanje po pooblaščenki. Utemeljena je tudi zahteva za izdajo začasne odredbe, saj kršitev pravice do osebne svobode sama po sebi pomeni očitno škodo. Kot dokaze je predlagal še zapisnik št. 721-8/2022/9 z dne 28. 9. 2022 in postavitev sodnega izvedenca psihiatrične stroke.

12. Toženka je v drugi pripravljalni vlogi pojasnila, da so bile 28. 9. 2022 tožniku predstavljene tri možnosti. Ponujena mu je bila že omenjena možnost vključitve v projekt agencije A. Hkrati bi lahko od Centra prejel še 400 EUR v gotovini za sekundarni prevoz v državi izvora in začetno nastanitev, vendar je vse to zavrnil. Kot druga je bila tožniku, ker je v Slovenijo prišel iz Hrvaške, ponujena možnost vračanja na podlagi Sporazuma med Vlado Republike Slovenije in Vlado Republike Hrvaške o izročitvi in sprejemu oseb, katerih vstop ali prebivanje je nezakonito, kar je tudi zavrnil. Seznanjen pa je bil tudi, da mora policija po uradni dolžnosti preveriti izpolnjevanje pogojev za dovolitev zadrževanja v RS, da pa to ni mogoče, dokler se tožnik obravnava po Zakonu o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju: ZMZ-1). Iz zapisnika je razvidno, kako je potekal razgovor. Med njim je tožnik izrazil željo, da je prisotna njegova svetovalka Č. Č., ki je tako spremljala pogovor in s katero se je posvetoval pri svojih odločitvah. Policija ima sklenjen okvirni sporazum za pandžabi jezik s tolmačem D. D., ki je sodeloval pri pogovoru s tožnikom - ta je izjavil, da jezik razume, ter ni bil ničesar prisiljen podpisati. Tožniku je bila vsa izdana dokumentacija vročena. Zakaj ni prej kontaktiral katerega od pravnih zastopnikov, je na njegovi strani. V Centru ima ves čas možnost telefonskih klicev in rabe interneta. Opravilna sposobnost mu ni odvzeta. Tudi 8. 11. 2022 je imel možnost pregleda pri splošnem zdravniku, a je to zavrnil, kot je razvidno iz poročila zdravstvene službe Centra za 8. 11. 2022, ki ga toženka predlaga kot dokaz. Glede na predloženo zdravstveno dokumentacijo tožnik nima nobene bolezni, za katero bi potreboval zdravljenje, zato je predlog za postavitev izvedenca nepotreben in pomeni le poskus zavlačevanja postopka.

13. Sodišče je v tem upravnem sporu 9. 11. 2022 opravilo glavno obravnavo, ki so se je udeležili tožnik osebno in njegova pooblaščenka, odvetnica E. E., za toženko pa pooblaščena državna odvetnica F. F. Tožnik je potek glavne obravnave spremljal preko sprotnega tolmačenja dr. G. G., sodnega tolmača za pandžabi jezik. Tožnik je uvodoma navedel, da bo v Pakistanu ubit, kot je bila njegova žena, ter da so, ko so imeli razgovore v Postojni, tisti, ki so vodili razgovor, predlagali, naj prejšnje prošnje ne pusti, ampak vloži novo. Sodišče prosi, da se ga ne pošlje v Pakistan, oziroma da se mu odobri prošnjo za mednarodno zaščito. Sodni tolmač je na vprašanje, ali je prevod dokumenta s številko 2142-3101/2020/40 (1222-05), ki se nahaja med predloženimi upravnimi spisi, prevod sklepa MNZ št. 2142-3101/2020/40 z dne 29. 9. 2022 ali zapisnika z dne 21. 10. 2022, povedal, da tega na hitro ne more potrditi oziroma odgovoriti, lahko pa pove, da je ta dokument sestavljen v urdu jeziku.

14. V dokaznem postopku na glavni obravnavi je sodišče vpogledalo izpodbijani sklep z vročilnico, zdravniško potrdilo - izvid UKC Ljubljana, urgentnega kirurškega bloka z dne 4. 10. 2022 s priloženimi navodili pacientu, seznam obleke, lastnine in denarja z dne 5. 10. 2022, sestavljen pri Psihiatrični kliniki Ljubljana, sodbo Okrožnega sodišča v Kopru I K 50248/2020 z dne 8. 1. 2021 in sodbo Višjega sodišča v Kopru III Kp 50248/2020 z dne 15. 4. 2021, zapisnik št. 721-8/2022/9 z dne 28. 9. 2022, tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito z dne 15. 1. 2021, odločbo MNZ z dne 13. 5. 2021, uradni zaznamek z dne 28. 9. 2022, odločbo o omejitvi gibanja tožniku št. 721-8/2022/14 z dne 4. 10. 2022 z vročilnico, odločbo o bivanju pod strožjim policijskim nadzorom št. 2253-57/2022/21 z dne 4. 10. 2022 z vročilnico, zapisnik št. 721-8/2022/13 z dne 4. 10. 2022, zapisnik št. 2253-57/2020/20 z dne 4. 10. 2022, zdravniški potrdili prof. dr. B. B., dr. med., specialista psihiatra, z dne 3. 10. 2022, tožnikovo prošnjo za azil z dne 4. 10. 2022 in njen prevod, zapisnik št. 2142-3101/2020/47 z dne 21. 10. 2022, prevod dokumenta s številko 2142-3101/2020/40 (1222-05) z dne 29. 9. 2022 (za katerega je sodni tolmač izjavil, da je sestavljen v urdu jeziku), sklep MNZ št. 2142-3101/2020/40 (1222-05) z dne 29. 9. 2022 z vročilnico, zapisnik št. 721-8/2022/8 z dne 28. 9. 2022, poročila zdravstvene službe Centra z dne 4. 10. 2022, 7. 11. 2022 in 8. 11. 2022 ter zdravniško potrdilo prof. dr. B. B. z dne 7. 11. 2022. Zaslišalo je tožnika ter kot pričo višjega policijskega inšpektorja dr. C. C., ki je vodil postopke z njim, tudi obravnavani postopek in ustno obravnavo oziroma obravnavi 28. 9. 2022. Dokazni predlog za postavitev sodnega izvedenca psihiatrične stroke je sodišče zavrnilo, ker izvedba tega dokaza glede na v nadaljevanju obrazložitve podane razloge za odločitev o tožbi ni bila potrebna.

15. Tožnikova pooblaščenka je na glavni obravnavi navedla še, da je Upravno sodišče v Ljubljani v zadevi I U 1322/2022 s pravnomočno sodbo z dne 4. 10. 2022 ugotovilo, da je D. D. prevajalec za urdu jezik in ne za pandžabi. Drugih navedb tožnikova pooblaščenka ni podala, prav tako ne ugovorov zoper dokazni sklep in dokazovanje. Takšnih ugovorov ali dodatnih navedb tudi pooblaščenka toženke ni imela.

**K I. točki izreka:**

16. Tožba je utemeljena.

17. Predmet presoje v tem upravnem sporu je pravilnost in zakonitost s tožbo izpodbijanega upravnega akta, to je sklepa MNZ, Policije, Centra za tujce št. 721-8/2022/12 (216-8) z dne 29. 9. 2022, s katerim je toženka sklenila, da se ustavi upravni postopek, v katerem je po uradni dolžnosti preverila, ali tožnik izpolnjuje katerega izmed pogojev za dovolitev zadrževanja v RS, določenih v prvi do peti alineji drugega odstavka 73. člena ZTuj-2. V tem sodnem postopku se torej presoja izključno pravilnost in zakonitost navedenega akta, ki je bil izdan v upravni zadevi dovolitve zadrževanja tožniku v RS in s katerim ni bilo odločeno o tožnikovi pravici do osebne svobode. Pravilnost in zakonitost drugih aktov, ki s tožbo niso izpodbijani, kot sta npr. odločbi z dne 4. 10. 2022 o omejitvi gibanja tožniku z nastanitvijo v Center in o njegovem bivanju tam pod strožjim policijskim nadzorom, ni predmet tega upravnega spora; prav tako se v njem ne presoja pravilnosti in zakonitosti aktov, ki so bili sprejeti o tožnikovih prošnjah za priznanje mednarodne zaščite, in posledično tudi ne odloča o priznanju mednarodne zaščite tožniku. Navedeno je stvar drugih postopkov ter (rednih in morebitnih izrednih) pravnih sredstev, ki jih zakon predvideva zoper v njih sprejete akte.

18. Izpodbijani sklep je izdan na podlagi določb 73. člena ZTuj-2, ki urejajo institut dovolitve zadrževanja. V skladu s prvim odstavkom tega člena zadrževanje po ZTuj-2 pomeni dovoljenje tujcu, ki se ga mora odstraniti, da začasno ostane v RS. Po drugem odstavku 73. člena ZTuj-2 policija po uradni dolžnosti uvede postopek dovolitve zadrževanja po tem, ko so izpolnjeni pogoji za odstranitev tujca iz 69. člena tega zakona, in tujcu dovoli zadrževanje v RS, če: - tujčeva odstranitev iz države v skladu z 72. členom ZTuj-2 ni dovoljena; - se izkaže, da bi zaradi njegovega življenjsko ogrožajočega zdravstvenega stanja v fazi odstranitve lahko prišlo do izpostavljenosti hudemu in nepopravljivemu poslabšanju zdravstvenega stanja; - tujec nima in si ne more preskrbeti veljavne potne listine države, katere državljan je, če zanj veljavne potne listine države, katere državljan je, ne more pridobiti organ, ki vodi postopek odstranitve, ali če niso izpolnjeni pogoji za izdajo Evropske potne listine za vrnitev nezakonito prebivajočih državljanov tretjih držav; - tujca država, katere državljan je, ali država, v kateri je oseba brez državljanstva imela svoje zadnje prebivališče, ni pripravljena sprejeti; - odstranitev ni možna, ker ni mogoče zagotoviti prevoza tujca iz države po kopenski, zračni ali vodni poti. Kot določa tretji odstavek 73. člena ZTuj-2, se dovolitev zadrževanja tujcu izda za največ šest mesecev in se lahko po uradni dolžnosti podaljša, dokler trajajo razlogi iz prejšnjega odstavka. Odstranitev iz države do pravnomočnosti odločitve o dovolitvi zadrževanja ni dovoljena. Skladno s četrtim odstavkom 73. člena ZTuj-2 lahko za ugotavljanje razlogov iz prve alineje drugega odstavka tega člena policija od MNZ zahteva posredovanje informacij o splošnih in specifičnih informacijah o izvorni državi tujca, kot jih določa zakon, ki ureja mednarodno zaščito, in posredovanje upravne odločbe ali sklepa, izdanega v postopku mednarodne zaščite. Po petem odstavku 73. člena ZTuj-2 lahko tujcu, ki mu je dovoljeno zadrževanje, policija z odločbo določi kraj prebivanja na določenem naslovu, naloži obveznost rednega javljanja na policijski postaji, predložitev dokumentov ali obveznost zadrževanja na določenem kraju. Obveznost tujca, da zapusti državo, z dovolitvijo zadrževanja ne preneha (šesti odstavek 73. člena ZTuj-2). V sedmem odstavku tega člena je določeno, da tujec zoper odločbo o dovolitvi zadrževanja, odločbo o podaljšanju zadrževanja ali sklep o ustavitvi postopka dovolitve ali podaljšanja zadrževanja lahko vloži tožbo na upravno sodišče v petih dneh od vročitve odločbe ali sklepa.

19. Iz opisane zakonske ureditve torej izhaja, da se po uradni dolžnosti začeti postopek glede dovolitve zadrževanja zaključi bodisi z izdajo odločbe o dovolitvi zadrževanja bodisi s sklepom o ustavitvi postopka dovolitve zadrževanja, ki se torej izda tudi v primeru, ko policija vsebinsko presodi, da razlogi iz prve do pete alineje drugega odstavka 73. člena ZTuj-2 niso podani. Glede na navedeno je takšen sklep treba obravnavati kot vsebinsko odločitev, na kar kaže tudi zakonska določba, da tujec zoper sklep o ustavitvi postopka lahko vloži tožbo. Obenem je že na tem mestu treba povedati, da je določba tretjega odstavka 73. člena ZTuj-2 (po kateri ni dovoljena odstranitev tujca iz države do pravnomočnosti odločitve o dovolitvi zadrževanja) jasna ter že glede na zakonsko besedilo (ki govori o odločitvi in ne odločbi) zajema tako situacijo, ko je bila v postopku, začetem po uradni dolžnosti, izdana odločba o dovolitvi zadrževanja, kot tudi situacijo, ko je bil izdan sklep o ustavitvi postopka.

20. Če z ZTuj-2 ni določeno drugače, se v postopkih po tem zakonu v skladu s 85. členom ZTuj-2 uporabljajo določbe Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP).

21. V konkretnem primeru, glede na toženkin ugovor, da je tožba vložena prepozno, sodišče najprej pojasnjuje, da iz predložene vročilnice izhaja, da je bil izpodbijani sklep tožniku vročen 30. 9. 2022; v sklepu pa je bil dan pravni pouk, da je tožbo dopustno vložiti v roku 30 dni po vročitvi sklepa. Tožba je bila vložena 2. 11. 2022 priporočeno po pošti in s tem (ob upoštevanju, da je bila 30. 10. 2022 nedelja, 31. 10. 2022 in 1. 1. 2022 pa državni praznik) v okviru roka iz danega pravnega pouka v sklepu. Ker (glede roka za vložitev tožbe) nepravilen pravni pouk, po katerem se je tožnik ravnal, ne more biti stranki v škodo, je sodišče tožbo štelo kot pravočasno.

22. Ob obravnavanju tožbe pa sodišče ugotavlja, da toženka v obrazložitvi izpodbijanega sklepa ni utemeljila temeljne predpostavke za odločanje o dovolitvi zadrževanja po 73. členu ZTuj-2, to je, da so izpolnjeni pogoji za odstranitev tujca (tožnika) iz 69. člena ZTuj-2. Toženka namreč v sklepu ni navedla vseh relevantnih okoliščin tožnikovega primera in tudi ne za to pomembne zakonske podlage, zato s tega vidika sklepa ni mogoče preizkusiti. To pa je absolutna bistvena kršitev določb upravnega postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP v zvezi z 2. točko prvega odstavka in tretjim odstavkom 27. člena ZUS-1. Toženka je to skušala sanirati z navedbami v upravnem sporu, vendar s tem po ustaljeni sodni praksi bistveno pomanjkljive obrazložitve upravnega akta ni mogoče nadomestiti.

23. Tudi sicer sodišče v navedbah toženke in predloženih upravnih spisih podlage za to, da bi izpodbijani sklep, izdan 29. 9. 2022, obdržalo v veljavi, ne vidi. Pri tem, ker je tožnik (kar med strankama ni sporno) uveljavljal dodelitev mednarodne zaščite v RS, izpostavlja četrti odstavek 3. člena ZTuj-2, po katerem se ta zakon ne uporablja za tujce, ki so zaprosili za mednarodno zaščito, in za tujce, ki jim je bila v RS priznana mednarodna zaščita, razen če ni z zakonom drugače določeno. V tej zvezi so za zadevo relevantne določbe ZMZ-1, ki v 34. členu opredeljuje razmerje do postopkov po predpisih, ki urejajo področje tujcev. V drugem odstavku 34. člena ZMZ-1 je tako določeno, da se po zakonu, ki ureja vstop, zapustitev in bivanje tujcev v RS, od izvršljivosti odločitve, izdane na podlagi tega zakona, obravnava oseba: - ki ji ni bila priznana mednarodna zaščita, - ki ji je bilo zavrnjeno podaljšanje subsidiarne zaščite, - ki ji je status mednarodne zaščite prenehal ali ji je bil status mednarodne zaščite odvzet, razen če ji je ta prenehal zaradi sprejema v državljanstvo RS; v tretjem odstavku pa, da se po zakonu, ki ureja vstop, zapustitev in bivanje tujcev v RS, obravnava tudi oseba, ki je podala drugi ali vsak nadaljnji zahtevek za uvedbo ponovnega postopka po tem, ko ji je bil že izdan izvršljiv sklep o nedopustnosti prvega zahtevka za uvedbo ponovnega postopka ali ji je bila izdana izvršljiva odločba o zavrnitvi ponovne prošnje kot neutemeljene. V konkretnem primeru je iz izpodbijanega sklepa, navedb strank in predloženih spisov mogoče razbrati, da je tožnik prvo prošnjo za mednarodno zaščito v RS vložil 15. 1. 2021, o njej pa je bilo odločeno z odločbo MNZ z dne 13. 5. 2021, s katero je bila prošnja zavrnjena; navedena odločba je pravnomočna (česar tožnik ne prereka). Vendar pa iz spisov zadeve (glej sklep MNZ št. 2142-3101/2020/40 (1222-05) z dne 29. 9. 2022 in zapisnik MNZ št. 2142-3101/2020/47 (1221-08) z dne 21. 10. 2022) nadalje izhaja, da je tožnik 23. 9. 2022 podal prvi zahtevek za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite v RS. Na podlagi zapisnika z dne 28. 9. 2022 in v njem vsebovane tožnikove izjave je MNZ zaključilo, da je tožnik omenjeno prošnjo umaknil in zato zadevni postopek za priznanje mednarodne zaščite ustavilo s sklepom št. 2142-3101/2020/40 (1222-05) z dne 29. 9. 2022, ki pa je bil, glede na priloženo vročilnico, tožniku vročan 30. 9. 2022. Tožnik je nato 21. 10. 2022 podal drugi zahtevek za uvedbo ponovnega postopka za mednarodno zaščito; da bi bilo o tem že odločeno, iz spisov ne izhaja, niti nobena od strank tega ne zatrjuje. Iz prej navedenega pa sledi, da v času odločanja toženke o dovolitvi zadrževanja z izpodbijanim sklepom, sklep o tožnikovem prvem zahtevku za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite tožniku še ni bil vročen. Kako bi bilo torej že tedaj glede na zakon (prim. šesti odstavek 224. člena ZUP) mogoče napraviti zaključek o izvršljivosti sklepa MNZ št. 2142-3101/2020/40 (1222-05) z dne 29. 9. 2022 ter posledično že 29. 9. 2022 odločati o dovolitvi zadrževanja tožnika v RS, toženka v izpodbijanem sklepu (pa tudi z navedbami v tem upravnem sporu) ni utemeljila.

24. Ker že iz navedenih razlogov izpodbijanega sklepa ni mogoče preizkusiti ter potrditi kot pravilnega in zakonitega, kar pomeni absolutno bistveno kršitev pravil upravnega postopka, je sodišče na podlagi določb 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo, izpodbijani sklep odpravilo in zadevo v skladu s tretjim odstavkom istega člena ZUS-1 vrnilo organu, ki je sklep izdal, v ponovni postopek.

25. S takšno odločitvijo o tožbi so zavarovane tožnikove pravice in pravni interesi, ki so (lahko) predmet tega upravnega spora. Tožnik je glede na opisano zakonsko ureditev iz 73. člena ZTuj-2 upravičen, da se mu v po uradni dolžnosti začetem postopku glede dovolitve zadrževanja izda pravilen in zakonit akt, v katerem bo v primeru sklepa o ustavitvi postopka tudi utemeljeno, ali je bil postopek ustavljen, ker ni izpolnjen temeljni pogoj za odločanje o dovolitvi zadrževanja (in bo zato toženka po izpolnitvi tega pogoja morala takšen postopek po uradni dolžnosti ponovno izpeljati) ali pa zato, ker (v za odločanje relevantnem času, to je po izpolnitvi pogojev za odstranitev tujca iz RS) ni podan noben od razlogov za dovolitev zadrževanja iz prve do pete alineje drugega odstavka 73. člena ZTuj-2. Ob tem sodišče še dodaja, da je s sprejeto sodbo zadeva vrnjena v stanje, v katerem je bila, preden je bil izdan odpravljeni sklep (tretji odstavek 64. člena ZUS-1), kar pomeni, da je po uradni dolžnosti začeti postopek glede dovolitve zadrževanja še v teku, do pravnomočnosti v njem sprejete odločitve pa skladno s tretjim odstavkom 73. člena ZTuj-2 odstranitev tožnika iz RS ni dovoljena. Odločanje o nastanitvi tožnika v Center pa, kot obrazloženo, ni predmet tega upravnega spora in zato s tem povezani razlogi tudi ne morejo biti podlaga, ki bi terjala, da sodišče v tej zadevi, ki se nanaša na dovolitev zadrževanja, odloči v sporu polne jurisdikcije.

26. Glede na navedbe strank in zaradi ponovnega upravnega postopka pa sodišče še pojasnjuje, da je procesna sposobnost kot sposobnost stranke, da sama opravlja dejanja v upravnem oziroma sodnem postopku, vezana na njeno poslovno sposobnost. Če je odrasli stranki poslovna sposobnost odvzeta oziroma če je (v tem delu) postavljena pod skrbništvo, o opravljanju procesnih dejanj v imenu stranke in namesto nje odloča njen zakoniti zastopnik (prim. 46. in 47. člen ZUP ter 77. in 78. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP, v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1). Iz nobene od sodišču predloženih listin ne izhaja, da bi bila tožniku poslovna sposobnost v celoti ali delno odvzeta oziroma da bi bil kot odrasla oseba postavljen pod skrbništvo. Da je v tem sodnem postopku sposoben izražati svojo voljo, se je sodišče prepričalo tudi ob njegovi udeležbi in zaslišanju na glavni obravnavi, na kateri je smiselno odgovarjal na vprašanja sodnice in pooblaščenk obeh strank. Po navedenem ni podlage za to, da bi tožnika v tem sodnem postopku moral zastopati zakoniti zastopnik oziroma skrbnik oziroma da bi bilo v zvezi s tem treba postaviti izvedenca psihiatrične stroke. Pravno pomoč v sodnem postopku pa je tožniku nudila odvetnica, torej strokovno usposobljena, pravno kvalificirana oseba.

27. Glede na navedbe strank sodišče nadalje pojasnjuje, da se na podlagi druge alineje drugega odstavka 73. člena ZTuj-2 tujcu dovoli zadrževanje v RS, če se izkaže, da bi zaradi njegovega življenjsko ogrožajočega zdravstvenega stanja v fazi odstranitve lahko prišlo do izpostavljenosti hudemu in nepopravljivemu poslabšanju zdravstvenega stanja. Pri tem gre za izjemo humanitarne narave od sicer obstoječe tujčeve obveznosti zapustiti RS, kar je treba upoštevati pri uporabi navedene določbe in zaradi česar po presoji sodišča stranke pri navajanju s tem povezanih dejstev ter dokazov ni utemeljeno omejevati s strogimi formalnimi prekluzijami. Vendar pa tudi v primeru tega razloga za dovolitev zadrževanja ne zadošča zatrjevanje njegovega obstoja, temveč mora biti dovolj konkretno navedeno in dokazano, da gre za situacijo, ki ustreza drugi alineji drugega odstavka 73. člena ZTuj-2, pri čemer je trditveno in dokazno breme (vključno z opisom in izkazom obstoja življenjsko ogrožajočega zdravstvenega stanja) primarno na tujcu. V tej zvezi sodišče zaradi (dopolnitve) ponovnega postopka pripominja, da je toženka predložila potrdila prof. dr. B. B., dr. med., spec. psihiatrije, z dne 3. 10. 2022 in 7. 11. 2022, iz katerih izhaja, da pri tožniku ne gre za takšno zdravstveno stanje, medtem ko tožnik zdravniških izvidov v zvezi s svojim psihičnim zdravstvenim stanjem, ki bi kazali nasprotno, ni predložil, čeprav navaja, da se je zdravil v ZPKZ Dob in nato na Psihiatrični kliniki v Ljubljani.

28. Pred sprejemom odločitve v postopku glede dovolitve zadrževanja po 73. členu ZTuj-2 mora toženka tujcu dati možnost izjave o dejstvih in dokazih, ki so pomembni za odločitev, kot to narekujejo določbe 9. in 146. člena ZUP v zvezi z 22. členom Ustave. Da je tej zahtevi zadoščeno, pa morajo biti še zlasti, ko je to storjeno na ustni obravnavi, dosledno upoštevana pravila glede jezika v postopku. Upravni postopek se v skladu s prvim odstavkom 62. člena ZUP vodi v slovenskem jeziku. Po sedmem odstavku 62. člena ZUP pa imajo stranke in drugi udeleženci postopka, ki ne znajo jezika, v katerem teče postopek, pravico spremljati potek postopka po tolmaču, o čemer jih je organ dolžan poučiti. Ta pravica se načeloma, če ni v zakonu drugače določeno, omejuje na neposredno, ustno komunikacijo stranke z uradno osebo ali drugimi osebami, ki sodelujejo v postopku, ter stranki omogoča, da v svojem jeziku spremlja tako opravljena procesna dejanja. Navedena pravica po ZUP sicer ne pomeni, da je treba zagotavljati tolmačenje v materni jezik tujca, ampak zadostuje prevod v jezik, ki ga stranka razume tako, da lahko spremlja in uspešno varuje svoj položaj. Vendar pa je treba v zapisniku o ustni obravnavi pravilno navesti, v katerem jeziku je stranka govorila in v kateri jezik se ji je tolmačilo (prim. 76. člen ZUP). Sicer se stranka lahko sklicuje, da ni verodostojno izkazano, da ji je bila pravica do uporabe svojega jezika ustrezno zagotovljena. Zato bo morala toženka v ponovnem postopku (tudi npr. s soočenjem tožnika in tolmača) preveriti, ali so bile v konkretnem primeru vse navedene zahteve spoštovane, glede na to, da je v zapisnikih o ustni obravnavi z dne 28. 9. 2022 navedeno, da se je tožniku prevajalo v pandžabi jezik, medtem ko je tožnik na glavni obravnavi pred sodiščem izpovedal, da tolmač D. D. govori urdu jezik ter da je tožniku, ki je govoril v pandžabi jeziku, tolmač odgovarjal v urdu jeziku, kar je tožnik slabo razumel. Če vse predhodno opisane zahteve niso bile spoštovane, bo morala toženka postopek ustrezno dopolniti. Tega se ne more razbremeniti s sklicevanjem, da ima z omenjenim tolmačem sklenjen okvirni sporazum. Kršitev zakonskih določb o uporabi jezika v postopku je namreč absolutna bistvena kršitev po 5. točki drugega odstavka 237. člena ZUP.

**K II. točki izreka:**

29. Izdajo začasne odredbe v upravnem sporu v postopku pred sodiščem prve stopnje urejajo določbe 32. člena ZUS-1. Po prvem odstavku tega člena tožba ne ovira izvršitve upravnega akta, zoper katerega je vložena, kolikor zakon ne določa drugače. Na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 pa sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta prizadela tožniku težko popravljiva škoda; pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. V skladu s tretjim odstavkom 32. člena ZUS-1 lahko tožnik iz razlogov iz prejšnjega odstavka tega člena zahteva tudi izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih pravnih razmerjih, kot verjetna izkaže za potrebno.

30. Glede na opisano zakonsko ureditev je vložena tožba, o kateri še ni pravnomočno odločeno, vsebinska predpostavka za odločanje o zahtevi za izdajo začasne odredbe, saj se s slednjo izvršitev izpodbijanega akta lahko zadrži oziroma stanje začasno uredi le do pravnomočne sodne odločbe o tožbi. Ko je o tožbi pravnomočno odločeno, začasne odredbe ni več mogoče izdati. To pomeni, da v konkretnem primeru ni več podana procesna predpostavka za vsebinsko odločanje o tožnikovi zahtevi za izdajo začasne odredbe, saj je sodišče s sodbo iz I. točke izreka (zoper katero po prvem odstavku 73. člena ZUS-1 pritožba ni dovoljena in ki je pravnomočna z dnem izdaje sodbe) pravnomočno odločilo o tožbi. Zahtevo za izdajo začasne odredbe v tem upravnem sporu je bilo zato treba zavreči ob uporabi navedenih določb ZUS-1 in 6. točke prvega odstavka 36. člena tega zakona.

31. Sodišče zato izključno v pojasnilo dodaja, da tudi sicer začasne odredbe, kot jo je zahteval tožnik, v tem upravnem sporu ne bi moglo izdati. Izpodbijani sklep o ustavitvi postopka glede dovolitve zadrževanja se neposredno ne izvršuje po določbah ZUP, zato zadržanje njegove izvršitve z začasno odredbo na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 ni mogoče. Stanje, ki se po tretjem odstavku 32. člena ZUS-1 začasno uredi z regulativno začasno odredbo, pa se mora nanašati na samo sporno razmerje ali biti z njim v neposredni zvezi. Predmet tega upravnega spora je sklep, ki se nanaša na dovolitev zadrževanja, in ne odločitev o omejitvi gibanja tožniku z nastanitvijo v Centru in njegovo bivanje tam pod strožjim policijskim nadzorom. Navedeno je stvar drugih upravnih aktov, ki s tožbo niso izpodbijani. Zato sodišče v tem upravnem sporu ne bi moglo izdati začasne odredbe, s katero bi toženki naložilo, da preneha z izvajanjem ukrepa pridržanja tožnika v Centru; niti ni toženka dolžna tega storiti zaradi sodbe, s katero je sodišče odpravilo izpodbijani sklep, saj ta ne pomeni odločitve o omejitvi gibanja tožniku, ampak se nanaša na dovolitev zadrževanja v RS. Kaj drugega tudi pravo EU ne narekuje. Sodna praksa, na katero se sklicuje tožnik, se namreč nanaša na drugačne primere, v katerih je bil izpodbijan in presojan upravni akt o omejitvi gibanja stranki. Kolikor pa bi tožnik z začasno odredbo po 32. členu ZUS-1 želel doseči, da se začasno odloži njegova odstranitev iz RS, za takšno začasno odredbo ni videti pravnega interesa glede na to, da že po samem zakonu (tretjem odstavku 73. člena ZTuj-2) odstranitev tujca iz RS do pravnomočne odločitve o dovolitvi zadrževanja ni dovoljena.

**K III. točki izreka:**

32. Odločitev o stroških postopka temelji na tretjem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem se v primeru, ko je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani upravni akt odpravilo, tožniku glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve prisodi pavšalni znesek povračila stroškov skladno s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju: Pravilnik). Na tej podlagi se ob upoštevanju, da je bila v zadevi opravljena glavna obravnava in da je tožnika zastopala odvetnica, tožniku prizna pavšalni znesek stroškov v višini 385,00 EUR (četrti odstavek 3. člena Pravilnika), ki se po 4. členu Pravilnika poveča za 10 %, kar skupaj znaša 423,50 EUR. Na podlagi Pravilnika prisojeni pavšalni znesek zajema vse stroške sodnega postopka na prvi stopnji, razen sodnih taks, toženka pa ga mora tožniku povrniti v roku 15 dni od vročitve te sodne odločbe (313. člen ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).