Jedro

Zahteva za opravo naroka v postopkih v sporu majhne vrednosti mora biti podana izrecno, o tem se je v sodni praksi že oblikovalo ustaljeno stališče.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka (v nadaljevanju toženka) dolžna plačati tožeči stranki (v nadaljevanju tožnik) 1.500,00 EUR odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 5. 2022 do plačila ter ji povrniti stroške postopka (točka I izreka izpodbijane sodbe), nadalje pa odločilo, da je tožnik dolžan toženki povrniti 10,00 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka III izreka izpodbijane sodbe).

2. Zoper to sodbo se pravočasno po svojem pooblaščencu pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), s predlogom na njeno spremembo v smislu ugoditve tožbenemu zahtevku oziroma podredno na njeno razveljavitev in vrnitev v novo odločanje. V pritožbi navaja, da so zaključki sodišča, da je dejansko stanje dovolj razčiščeno (zato sodišče prve stopnje ni izvedlo vseh predlaganih dokazov niti glavne obravnave), ter da splošni pogoji za zavarovanje DOMA izključujejo odgovornost za škodo, ki jo med drugimi pasmami povzroči pasma Šarplaninec, napačni in arbitrarni. Sodišče je z izdajo te sodbe kršilo 22. člen Ustave RS (v nadaljevanju URS), saj je izpodbijana sodba očitno napačna in brez razumnih pravnih argumentov, vsled česar je ugotoviti, da sodišče ni odločalo na podlagi zakona, temveč samovoljno. Izpostavlja, da je sodišče odločilo zgolj na podlagi listin, čeprav je bilo izrecno predlagano zaslišanje prič, ki bi razjasnile dejansko stanje, s čimer je kršilo postopkovna pravila ter v osnovi nepopolno in zmotno ugotovilo dejansko stanje, s čimer je zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka ter napačno uporabilo materialno pravo. Sodišče se je zgolj sklicevalo na Splošne pogoje za zavarovanje DOMA, ki v prvem odstavku v 36. točki 3. člena, v podtočki 6/b izključuje odgovornost za škodo, ki jo povzroči pes pasme Šarplaninec (in drugi navedeni). S temi pogoji se tožnik ni seznanil, nikoli mu ni bilo predstavljeno, da bi bila odgovornost zavarovalnice za škodo, ki jo povzroči Šarplaninec, izključena. Toženka se je poslužila nemoralnega sklepanja zavarovalne pogodbe, po kateri ne gre šteti splošnih pogojev za del le te, če zavarovancu niso bili predloženi, niti obrazloženi. Sodišče je napačno štelo, da se je tožnik z njimi seznanil, s čemer je zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka ter napačno uporabilo materialno pravo, ko je štelo splošne pogoje za del le tega ter podlago svoji odločitvi. Dodatno pritožba navaja še, da pasma Šarplaninec ne sodi med nevarne pse, kar dokazuje z zapisnikom Inšpekcije za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin z dne 18. 10. 2022, sklicujoč se pri tem, da ta dokaz ni prepozen skladno z določbo 337. člena ZPP, saj gre za dejstva, obstoječa že v času tega sodnega postopka na prvi stopnji, ki ga tožnik brez svoje krivde predhodno ni mogel navesti. Prav tako je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo, ko je ocenilo, da ni bilo razmerja med tožnikom in sestrično, ki bi ustrezalo delovnopravnemu razmerju, saj je tožnik sestrični psa zaupal v varstvo med odsotnostjo, tako je z njo sklenil ustno pogodbo z naročilom, da varuje psa, naložil ji je delo in njuno razmerje je mogoče šteti kot delovno po določbah Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR-1), po katerem za škodo, ki jo povzroči delavec pri delu ali v zvezi z delom tretji osebi, odgovarja pravna ali fizična oseba, pri kateri je delavec takrat delal, ko je bila škoda povzročena (prvi odstavek 147. člena Obligacijskega zakonika - v nadaljevanju OZ). Po 3. členu Zakona o sodiščih (v nadaljevanju ZS) je sodnik pri opravljanju sodniške funkcije vezan na ustavo in zakon, pri čemer je v drugem odstavku določeno, da se v primeru, ko civilnopravne zadeve ni moč rešiti na temelju veljavnih predpisov, upošteva sodnik predpise, ki urejajo podobne primere, kar pomeni, da bi moralo sodišče po tej določbi, ker je tožnik psa zaupal v varstvo in oskrbo A. A., presojati kot delovno razmerje v okviru določb ZDR-1. Priglaša stroške.

3. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, ker je ugotovilo, da zavarovalna pogodba sklenjena med pravdnima strankama izključuje odgovornost za škodo, ki jo povzroči pes pasme Šarplaninec, ko je pred tem ugotovilo, da ob uporabi nagobčnika do škodnega dogodka ne bi prišlo (točka 6/b prvega odstavka 36. točke 3. člena splošnih pogojev - SP DOM-01/201 kot sestavnega dela zavarovalne police št. 000640-0373025). Hkrati je ugotovilo, da med tožnikom in njegovo sestrično ni obstajalo delovno razmerje v smislu 4. člena ZDR-1 v zvezi s 147. in 158. členom OZ.

6. Preizkus zadeve pokaže, da sodišče prve stopnje pri svojem odločanju ni storilo postopkovnih kršitev (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 458. člena ZPP), poleg tega je v celoti in popolnoma ugotovilo dejansko stanje, relevantno za ta postopek in posledično sprejelo zaključke, ki temeljijo na pravilni uporabi materialnega prava. Sodišče druge stopnje se v celoti strinja z razlogi sodišča prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe, ki so argumentirani in prepričljivi, zgolj zaradi pritožbenih trditev pa dodaja naslednje:

7. V obravnavanem primeru gre za postopek v sporu majhne vrednosti, v katerem se uporabljajo posebne določbe 30. poglavja ZPP (442. do 458. člen ZPP), ker gre za zahtevek na denarno terjatev, ki ne presega 2.000,00 EUR. Sodišče je ta postopek vodilo kot postopek v sporu majhne vrednosti, hkrati pa v pravnem pouku izpodbijane sodbe pravilno opozorilo pravdni stranki na omejene pritožbene razloge, določene v 458. členu ZPP, da pritožbeni razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni dovoljen (prvi odstavek), razen kadar je bil zmotno ugotovljen na podlagi zmotne uporabe materialnega prava (drugi odstavek).

8. Pritožba očita sodišču prve stopnje, da je odločilo brez, da bi opravilo narok, pri tem pa se sklicuje na dejstvo, da je tožnik izrecno predlagal zaslišanje prič, ki bi razjasnile dejansko stanje.

9. V postopkih v sporih majhne vrednosti izvedba naroka ni obvezna. Sodišču naroka ni treba razpisati, če po prejemu odgovora na tožbo oziroma pripravljalnih vlog ugotovi, da je o spornem dejanskem stanju mogoče odločiti že na podlagi predloženih pisnih dokazov, nobena stranka pa izvedbe naroka v tožbi, odgovoru na tožbo oziroma v pripravljalnih vlogah iz 452. člena ZPP ni zahtevala (drugi odstavek 454. člena ZPP).

10. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da nobena od pravdnih strank zahteve za opravo naroka izrecno ni podala. Res je, da je tožnik v prvi pripravljalni vlogi predlagal zaslišanje (ene) priče B. B., ki naj jo sodišče zasliši na naroku, če meni, da je to potrebno zaradi ugotavljanja višine škode,2 vendar predlagani dokaz ne nadomešča tožnikove zahteve za opravo naroka v smislu drugega odstavka 454. člena ZPP. V citirani zakonski določbi je izrecno zapisano, da mora stranka izvedbo naroka zahtevati, česar tožnik ni storil, zgolj podrejeno je predlagal opravo naroka zaradi zaslišanja točno določene priče o višini škode, ugotavljanje katere pa ob pomanjkanju temelja odškodninske odgovornosti ni bilo potrebno. Tudi sicer zgolj dokazni predlog za zaslišanje priče ni moč šteti za zahtevo tožnika za opravo naroka. Zahteva za opravo naroka v postopkih v sporu majhne vrednosti mora biti podana izrecno, o tem se je v sodni praksi že oblikovalo ustaljeno stališče.3 V danem primeru torej ni prišlo do sodniške samovolje, kot v pritožbi zatrjuje tožnik, saj odločitev sodišča prve stopnje, da odloči brez izvedbe naroka, temelji na določbi zakona, s čimer je bilo tožniku tudi zagotovljeno enako varstvo pravic iz 22. člena URS. Sodišče prve stopnje tako zaradi neizvedbe naroka ni storilo absolutne bistvene kršitve določb postopka, kot zmotno zatrjuje pritožba, pritožba v tem delu je zato neutemeljena.

11. Sklicevanje se tožnika v pritožbi, da se s splošnimi pogoji ob sklepanju zavarovanja doma ni seznanil in mu nikoli ni bilo predstavljeno, da je odgovornost zavarovalnice za škodo, ki jo povzroči Šarplaninec, izključena, ni dopustna. Navedena dejstva tožnik prvič izpostavlja v pritožbi, zato gre za pritožbeno novoto, ki je v pritožbenem postopku nedopustna in je zato ni moč upoštevati (337. člen ZPP). Pri tem ne gre spregledati dejstva, da je tožnik splošne pogoje - SP DOM-01/20 sam predložil ob vložitvi tožbe.

Sodišče pri sojenju praviloma upošteva le tista dejstva, ki so obstajala v času sojenja, torej ob koncu glavne obravnave, ker pa gre v našem primeru za poseben postopek, za postopek v sporu majhne vrednosti, nastopi prekluzija navajanja novih dejstev in dokazov že v tožbi oziroma odgovoru nanjo (451. člen ZPP)4 oziroma v pripravljalnih vlogah, če je to nujno zaradi odgovora na navedbe v odgovoru na tožbo oziroma pripravljalni vlogi nasprotne stranke (452. člen ZPP). Dejstva in dokazi izven teh vlog se ne upoštevajo (453. člen ZPP). Sankcija za ravnanje stranke, ki nasprotuje določilu 451. in 452. člena ZPP je, da sodišče, dejstev in dokazov, ki so navedeni prepozno, ne upošteva. To pomeni, da niso del dejanskega stanja odločbe.5 Trditve o seznanitvi s splošnimi pogoji kot sestavnim delom zavarovalne pogodbe so dejstva, ki tvorijo dejanski substrat tožbe, torej dejansko stanje zadeve, tovrstne trditve pa, kot že rečeno, morajo biti podane že v pisnih vlogah, kar pomeni, da jih posledično tudi ni mogoče uveljavljati v pritožbenem postopku. S tem pa se izkaže za neutemeljena tudi nadaljnja pritožbena graja o predloženem dokazu v pritožbenem postopku, ki naj bi bil upošteven skladno s 337. členom ZPP.

12. Bistvena ugotovitev sodišča prve stopnje za ta postopek je, da je tožnikov pes pasme Šarplaninec povzročil škodo (ko je ugriznil drugega psa), za katero trdi, da jo je plačal oškodovanki (lastnici psa, ki ga je ugriznil tožnikov pes in je v posledici poginil) in katere povrnitev tožnik sedaj uveljavlja od zavarovalnice. Ob dejstvu, da je tožnik v tožbi zatrjeval, da je njegov pes pasme Šarplaninec ugriznil drugega psa, pri čemer ni zatrjeval, da bi do ugriza prišlo kljub uporabi nagobčnika, ni dvoma o tem, da je ob pravilni uporabi materialnega prava, ko iz splošnih pogojev (SP DOM-01/20)6, ki so sestavni del zavarovalne police7, evidentno izhaja, da je izključena odgovornost za škodo, ki jo povzroči pes pasme Šarplaninec, če ob uporabi nagobčnika do škodnega dogodka ne bi prišlo, odločitev sodišča prve stopnje pravilna. Izključitev odgovornosti velja prav tako za uveljavljanje odškodninskih zahtevkov tretjih oseb proti zavarovancu, kot tudi za osebe iz 3. člena drugega odstavka točke 36 SP DOM-01/20.8

13. Nadalje ni utemeljena pritožbena graja o tem, da je obstajalo med v času škodnega dogodka imetnico tožnikovega psa (njegovo sestrično) in njim kot lastnikom delovno razmerje ter naj bi posledično zavarovalnica, toženka, odgovarjala za škodo, ki jo je povzročil pes (drugi odstavek 158. člena OZ).9 Zakaj naj bi bila zavarovalnica nosilka pravic in obveznosti iz tega naslova, torej zavezanka za plačilo odškodnine, tožnik ne pojasni. Ni torej jasno, v čem naj bi bila podana pasivna legitimacija toženke, da bi za škodo, izvirajočo iz delovnega razmerja, odgovarjala toženka kot zavarovalnica. V kolikor pa pritožba meri na zavarovalno kritje iz naslova odgovornosti oseb iz 3. člena drugega odstavka točke 36 SP DOM-01/20, pa je tudi zanje iz enakih razlogov kot za osebe iz 3. člena prvega odstavka točke 36 SP DOM-01/20, izključeno zavarovalno jamstvo zavarovalnice (glej točko 12 in opombo 7 te obrazložitve).

14. Pritožbeno sodišče je s tem odgovorilo na pritožbene trditve, ki so odločilnega pomena in se opredelilo do nosilnih argumentiranih naziranj v pritožbi (prvi odstavek 360. člena ZPP), odgovarjanje na vsa ostala pritožbena izvajanja pa je v tej posledici odpadlo.

15. V posledici vsega navedenega pritožba ni utemeljena, sodišče druge stopnje jo je zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo na podlagi 353. člena ZPP v zvezi s petim odstavkom 458. člena ZPP.

16. Tožnik je v pritožbenem postopku v celoti propadel, zato je dolžan kriti vse nastale mu stroške tega postopka (analogna uporaba prvega odstavka 154. člena ZPP). Odločitev temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP.

1 Splošni pogoji za zavarovanje doma veljajo od 1. 8. 2020 (SP DOM-01/20). 2 V prvi pripravljalni vlogi je tožnik navedel, naj sodišče, če meni, da je to potrebno glede višine zahtevanega zneska izvede glavno obravnavo, na kateri bo zaslišalo pričo (oškodovanka - lastnica poginulega psa, ki ga je poškodoval pes tožnika), ki bo vedela povedati v zvezi z lastništvom in računi za zdravljenje poškodovanega psa in nakupom drugega psa. 3 Glej VSL sodba I Cp 1589/2016 z dne 7. 9. 2016, VSL sklep II Cp 1375/2016 z dne 1. 9. 2016, VSL sklep II Cp 1377/2016 z dne 14. 9. 2016. 4 V postopku v sporih majhne vrednosti mora tožeča stranka navajati vsa dejstva in predlagati vse dokaze v tožbi, tožena stranka pa v odgovoru na tožbo. 5 N. Betetto in drugi, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, III. knjiga, stran 718. 6 V 3. členu pod 6/b prvega odstavka točke 36 je določeno, citat: "Zavarovalnica v obsegu teh pogojev jamči za škodo zaradi civilno pravnih odškodninskih zahtevkov, ki jih tretje osebe uveljavljajo proti zavarovancu zaradi nenadnega in presenetljivega dogodka (nesreče) in zanje zavarovanec odgovarja na podlagi zakona: kot imetnik domačih živali, razen če jih vzgaja in uporablja v pridobitne namene ali za borbe psov. Iz zavarovanja je izključena odgovornost za škodo, ki jo povzroči pes katere od naslednjih pasem: Ameriški Staffordshirski terier, Šarplaninec ... ali križanec s katerokoli od navedenih pasem, če se ugotovi, da ob uporabi nagobčnika, do škodnega dogodka ne bi prišlo." 7 Glej točko 4 obrazložitve izpodbijane sodbe. 8 Zavarovanje krije v obsegu, kot je določeno v prejšnjem odstavku, tudi odgovornost: 1. sozavarovanih oseb; 2. zavarovančevih pomočnikov pri opravljanju gospodinjskih in hišnih opravil, ki so jim zaupana. 9 Za škodo, ki jo povzroči domača žival, je odgovoren njen imetnik, razen če dokaže, da je poskrbel za potrebno varstvo in nadzorstvo.