Jedro

Po dejanskih ugotovitvah sodišč prve in druge stopnje je bil znesek 9.870 DEM posojen za tekočo proizvodnjo podjetja A. Na zadolžnici s podpisom pok. L., je tudi žig podjetja. Na drugi zadolžnici, ki vsebuje dolg 28.442 DEM, sta v glavi navedena firma W. in L. kot njen predstavnik. Tako si je L. izposojal pri tožniku denar v imenu omenjenih firm. Ker ne gre za dolg zapustnika L., sta sodišči odločili pravilno, da za dolg ne odgovarjata toženca kot njegova dediča (1.odst. 142.čl. Zakona o dedovanju).

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, da morata toženca nerazdelno plačati tožniku znesek 38.312 DEM z obrestmi, kakršne se priznavajo za devizne hranilne vloge od zneska 9.870 DEM od 1.6.1991 dalje in od zneska 28.442 DEM od 10.6.1992 dalje do plačila. Tožnikovo pritožbo proti tej sodbi je sodišče druge stopnje zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožnik je vložil proti sodbi sodišča druge stopnje revizijo, v kateri uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da revizijsko sodišče sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V obrazložitvi revizije navaja, da se sodišči nista ukvarjali z bistvenim vprašanjem, kdaj je tožnik dejansko posodil L-ju denar. Ker je tožnik izpovedal, da je posojanje denarja potekalo leta 1988 do 1989, je očitno, da tedaj L-jevi firmi sploh še nista obstajali. Šlo je torej za osebno posojilo L-ju in ne za posojilo v zvezi s poslovanjem L-jevih podjetij. Tožnik pri podpisu zadolžnic ni bil pozoren na beležke z oznako L-jevih firm.

Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo. Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče je izpodbijano sodbo po uradni dolžnosti preizkusilo glede bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10.tč. 2.odst. 354.čl. Zakona o pravdnem postopku, vendar take kršitve ni ugotovilo.

Revizijskih navedb, ki se nanašajo na dejanske ugotovitve sodišč prve in druge stopnje, revizijsko sodišče ni upoštevalo, ker po 3.odst. 385.čl. ZPP revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Tudi uveljavljani revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ni podan. Po dejanskih ugotovitvah sodišč prve in druge stopnje je bil znesek 9.870 DEM posojen za tekočo proizvodnjo podjetja A. Na zadolžnici s podpisom pok. L, je tudi žig podjetja. Na drugi zadolžnici, ki vsebuje dolg 28.442 DEM, sta v glavi navedena firma W. in L. kot njen predstavnik. Tako si je L izposojal pri tožniku denar v imenu omenjenih firm. Tožnik je bil z L-jevim položajem v firmah seznanjen in vsebini zadolžnic ni ugovarjal. Okoliščina, če vsebujeta zadolžnici tudi prej nastale dolgove, kar poudarja revident, na naravo dolga ne more vplivati. Bistveno je, kdo je v času sestavitve zadolžnic odgovarjal za povračilo dolga. Ker je bilo ugotovljeno, da ne gre za dolg zapustnika L, sta sodišči odločili pravilno, da za dolg ne odgovarjata toženca kot njegova dediča (1. odst. 142. čl. Zakona o dedovanju).

Iz vseh navedenih razlogov je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno (393. čl. ZPP).