Jedro

Ker je pri tožnici prišlo do šestmesečnega zamika med izdajo izpodbijane odločbe in odločbe o vpisu v razvid samozaposlenih v kulturi, je pravilen zaključek sodišča, da je s takšnim načinom odločanja lahko kršena tožničina pravica do socialne varnosti. Ravno istočasnost odločanja zagotavlja socialno šibkejšim posameznikom ob zavrnitvi zahteve za plačilo prispevkov za socialno varnost s strani države možnost da se odločijo, da ne želijo biti vpisani v razvid samozaposlenih v kulturi. Neuspešna morajo tako ostati pritožbena zatrjevanja o povsem dveh ločenih in nepovezanih postopkih. Sodišče ne zatrjuje, da gre za en postopek, temveč da gre za dva ločena postopka, ki pa morata zaradi namena, ki ga zasledujeta zakon in uredba, potekati sočasno.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbo toženca št. ... z dne 16. 12. 2020 in tožnici priznalo pravico do plačila prispevkov za socialno varnost iz državnega proračuna za obdobje od 1. 7. 2020 do 30. 6. 2025. Tožencu je naložilo, da ugotovi ali tožnica izpolnjuje dohodkovni cenzus, ki se ugotavlja za vsako tekoče leto priznane pravice, v roku 30 dni od pravnomočnosti te sodbe ter mu naložilo, da tožnici povrne stroške postopka v višini 671,98 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo se pritožuje toženec iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da sodišče pritožbi ugodi, sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne v celoti, podrejeno pa vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Toženec meni, da je prvostopenjsko sodišče napačno uporabilo materialno pravo ter zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, ko je ugotovilo, da tožnica izpolnjuje pogoj iz 83. člena ZUJIK ter 8. člena Uredbe o samozaposlenih v kulturi. Odločitvi nasprotuje, saj bi tožnica morala za izpolnjevanje minimalnega obsega na 5-letni ravni izpolnjevati enega od štirih navedenih pogojev, ki so določeni v Prilogi 1 Uredbe in ne kot je razlogovalo sodišče, da je obseg dela potrebno ocenjevati zbirno (nekaj iz ene alineje in nekaj iz druge alineje). V skladu s Prilogo 1 k Uredbi, bi morala vlagateljica v obdobju zadnjih pet let na področju specializiranega poklica arhitektke minimalno doseči alternativno izpolnjevanje ene od alinej v Prilogi 1 Uredbe in ne zbirno ob upoštevanju vseh alinej. Iz obrazložitve ni razvidno, kako je sodišče tožničina dela uvrstilo med posamezne alineje in v kakšnem obsegu jih je štelo za izpolnjene oziroma ni razvidno, koliko točk je tožnici dodelilo po posamezni alineji, tako da bi se lahko preizkusil zaključek sodišča, da je tožnica za obseg dela dosegla 30 točk. Slednje ni razvidno niti iz mnenja strokovne komisije, na kar je toženec večkrat opozoril, niti iz zaslišanja priče A. A., ki je po oceni sodišča prepričljivo obrazložila, da je tožnico mogoče uvrstiti med izjemne mlade arhitekte in da je potrebno pogoje iz zakona in Priloge 1 Uredbe brati na način, da se prepozna izjemne posameznike, ki so pomembni za razvoj tega strokovnega področja, ter da niso samo Prešernove nagrade tiste, ki izkazujejo izjemnost. Tožnica je v vlogi navedla dela, ki jih je izvedla od leta 2014 do marca 2020. ZUJIK v prvem odstavku 83. člena določa, da je relevanten izjemni kulturni prispevek v zadnjih petih letih. Iz zaključkov sodišča ni razvidno, ali so bila pri odločitvi o izpolnjevanju pogojev upoštevana tudi dela, ki so nastala zunaj navedenega obdobja, česar ni mogoče preizkusiti. Toženec je že v pripravljalni vlogi opozarjal, da je tožnica priložila k vlogi dve potrdili fakultete B. prof. mag. C. C. iz leta 2020 in iz leta 2015. Nobenega izmed teh potrdil ministrstvo ni moglo upoštevati, saj sta obe neverodostojni brez uradnega žiga fakultete, medtem ko drugo potrdilo ne ustreza niti časovno, saj je izven obdobja zadnjih petih let. Kot verodostojno in prepričljivo je sodišče sprejelo izpoved priče A. A., povsem pa prezrlo nasprotujoče si listinske dokaze, do katerih se ni opredelilo. Prvostopno sodišče je zgolj navedlo, da je sledilo razlagi strokovne komisije, ki jo je še dodatno utemeljila njena članica arhitektka. Gre za pavšalno obrazložitev, ki se je ne da preizkusiti in ji je sodišče zgolj nekritično sledilo. Ker izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih oziroma so ti razlogi nejasni in med seboj v nasprotju, je sodišče zagrešilo bistveno kršitev določb postopka. Zgolj opiranje na izpoved priče A. A., pa ni dovolj. Sodišče bi moralo v okviru dokaznega postopka ugotoviti minimalni obseg na 5-letni ravni, ki ga mora tožnica dosegati, da sploh lahko zaprosi za pridobitev državne pomoči. Šele na tej podlagi bi lahko utemeljevalo in zaključilo, ali je vloga tožnice primerna za obravnavo izjemnega kulturnega prispevka na področju specializiranega poklica. Sodišče v konkretni zadevi ne more odločiti brez izvedbe dokaza s sodnim izvedencem, saj sodišče strokovnega znanja, ki je potrebno za ugotovitev, ali tožnica izpolnjuje z zakonom in uredbo predpisane pogoje za dodelitev pravice do plačila prispevkov za socialno varnost iz državnega proračuna, nima. Mnenje strokovne komisije, na katero se sklicuje prvostopenjsko sodišče ni enako izvedbi dokaza z izvedencem v sodnem postopku, saj ni bilo pridobljeno v sodnem ampak v predsodnem postopku in ga zato nikakor ne more nadomestiti. Mnenje strokovne komisije ministrstva se v konkretnem sodnem postopku tudi šteje zgolj kot strokovno mnenje in ne kot dokaz s sodnim izvedencem. Stališče, da mnenja strokovne komisije v sodnem postopku ni potrebno izpodbijati ali preverjati njegove pravilnosti z izvedencem ustrezne stroke je zmotno. Sodišče bi za odločitev o pravici do plačila prispevkov za socialno varnost iz državnega proračuna moralo samo imenovati sodnega izvedenca ustrezne stroke, če ga ne predlagata stranki. Sodišče lahko samo le odpravi upravno odločbo in zadevo vrne upravnemu organu v ponovni postopek. Tudi zaslišanje priče A. A. ne more nadomestiti izvedbe dokaza s sodnim izvedencem, saj gre v tem primeru za zaslišanje priče kot strokovnjaka in ne za zaslišanje sodnega izvedenca. Pri tem je irelevantno, ali toženec pripomb na izpoved priče ni podal oziroma ni predlagal, da bi se njeno pričanje preverilo z ustreznim izvedencem. Sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo tudi glede vpisa v razvid, saj sta vpis v razvid samozaposlenih v kulturi in priznanje pravice do plačila prispevkov za socialno varnost ločena postopka. Za vpis v razvid samozaposlenih v kulturi je pomembno, da študentovi študijski dosežki obetajo pomembno delovanje na področju kulture, ne pa za odločanje o pravici do plačila prispevkov za socialno varnost iz državnega proračuna, ki je predmet tega sodnega postopka. Ker je toženec menil, da tožnica izpolnjuje pogoje za vpis v razvid samozaposlenih v kulturi, je odločil prednostno in izdal pozitivno odločbo. Z vpisom v razvid in posledicami je bila tožnica seznanjena ob oddaji vloge za vpis v razvid. Z lastnoročnim podpisom je izjavila svojo željo po vpisu v razvid. Zmotno je sodišče predpostavilo, da bi moral toženec zaradi visoke strokovne ocene in pozitivnega mnenja strokovne komisije tožnici avtomatično priznati pravico do plačila prispevkov za socialno varnost. Takšno sklepanje ne vzdrži. V skladu z določbami prvega odstavka 87. člena ZUJIK-1 in prvega do četrtega odstavka 11. člena Uredbe je vloga strokovne komisije in Kulturniške zbornice Slovenije zgolj posvetovalne narave. Minister pri sprejetju odločitve na njuno mnenje ni vezan, četudi je to pozitivno. Strokovna komisija in Kulturniška zbornica Slovenije namreč ne odločata o upravičenosti priznanja pravice do plačila prispevkov za socialno varnost, ampak o tem odloča minister na podlagi zakona in na njemu temelječe uredbe. Presoja izpolnjevanja predpisanih pogojev je predmet upravnega postopka, ki ga vodi pristojna uradna oseba ministrstva in o njem odloča minister. Toženec je z namenom posvetovanja v postopku dolžan pridobiti mnenje strokovne komisije in Kulturniške zbornice Slovenije, kar je bilo v predmetnem postopku izvedeno. Do pridobljenega mnenja se je v obvestilu z dne 13. 11. 2020 toženec tudi opredelil in ga z utemeljeni razlogi ovrgel. Toženec je na podlagi lastne presoje vloge in priloženih dokazil ugotovil, da tožnica ne izpolnjuje predpisanega zakonskega pogoja iz prvega odstavka 83. člena ZUJIK. Tožničino delo ne predstavlja izjemnega kulturnega prispevka v zadnjih petih letih, kot ga podrobneje opredeljuje prvi odstavek 9. člena Uredbe, ki določa, da za izjemen kulturni prispevek šteje delo, ki je tako po obsegu kot po kakovosti v strokovni in širši javnosti ovrednoteno kot izjemno, ter kot se ga oceni na podlagi kvantitativnih in kvalitativnih kriterijev iz priloge 1 Uredbe (tretji odstavek 9. člena Uredbe). Zato tožnici pravica do plačila prispevkov za socialno varnost iz državnega proračuna, po presoji toženca ne pripada. Zaradi napačne odločitve o glavni stvari, je posledično napačna tudi odločitev o stroških postopka.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo vsa dejstva bistvena za odločitev o zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami v nadaljevanju ZPP) pazi po uradni dolžnosti, niti tistih na katere opozarja toženec.

5. Sodišče prve stopnje je presojalo odločbo pristojnega ministrstva D. št. ... z dne 16. 12. 2020, ki je vlogo tožnice za pridobitev pravice do plačila prispevkov za socialno varnost iz državnega proračuna z dne 6. 4. 2020 zavrnilo. Odločilo je, da tožničino delo predstavlja izjemni kulturni prispevek v zadnjih petih letih, na podlagi katerega je lahko tožnici priznana pravica do plačila prispevkov za socialno varnost iz državnega proračuna.

6. Pritožbeno sodišče ne more slediti pritožbenemu ugovoru, da je sodišče zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih1 oziroma so le-ti nejasni in med seboj v nasprotju. Sodišče se je opredelilo do vseh pravotvornih dejstvih in relevantnih naziranjih, ki jih kot take opredeljuje materialno pravo, ki ga je sodišče pravilno razlagalo.

7. Sodišče je po izčrpnem dokaznem postopku odločilo, da tožnica izpolnjuje pogoj iz 83. člena Zakona o uresničevanju javnega interesa za kulturo (Ur. l. RS, št. 77/2007, v nadaljevanju ZUJIK) ter 8. člena Uredbe o samozaposlenih v kulturi (Ur. l. RS, št. 45/10 s spremembami, v nadaljevanju Uredba), saj njeno delo predstavlja izjemen kulturni prispevek v zadnjih petih letih. Pri tej svoji odločitvi se je ustrezno oprlo na izpovedbi dveh izvedenih prič,2 ki sta članici strokovne komisije, ustanovljene skladno z 20. členom ZUJIK. Določilo 21. člena ZUJIK določa, da se člane strokovnih komisij, z njihovim soglasjem, imenuje izmed uglednih strokovnjakov s področja dela posamezne komisije.3 Ta komisija je ugotovila, da tožničino delo izkazuje izjemni kulturni prispevek na področju arhitekture v zadnjih petih letih,4 v okviru katere je tožnica uveljavljala tudi priznanje pravice do plačila prispevkov za socialno varnost iz državnega proračuna.

8. Pritožbeno sodišče kot pravilnega sprejema stališče sodišča v 8. točki obrazložitve sodbe o potrebi sočasnega odločanja o zahtevi upravičenca za vpis v razvid samozaposlenih v kulturi in zahteve za plačilo prispevkov za socialno varnost iz državnega proračuna. Določilo drugega odstavka 87. člena ZUJIK določa, da kadar posameznik istočasno poda zahtevo za vpis v razvid zaposlenih v kulturi in zahtevo za priznanje pravice do plačila prispevkov za socialno zavarovanje samozaposlenih v kulturi, minister o obeh vlogah odloči hkrati.5 Tretji odstavek 87. člena ZUJIK sicer določa, da se posamezniku, ki je že vpisan v razvid samozaposlenih v kulturi, pravica lahko prizna s prvim dnem naslednjega meseca, ko je vloga popolna in zelo podobno določa tudi šesti odstavek 11. člena ZUJIK.6 Zakon tako loči situaciji, ko sta zahtevi podani skupaj7 in ko zahtevi nista podani skupaj.8 Takšna ureditev je v Uredbi ponovljena, kar kaže na pomembnost tega vprašanja, kot pravilno izpostavlja sodišče v 8. točki obrazložitve sodbe.

9. Upoštevajoč dejstvo, da je pri tožnici prišlo celo do šestmesečnega zamika med izdajo izpodbijane odločbe9 in odločbe o vpisu v razvid samozaposlenih v kulturi,10 je pravilen zaključek sodišča, da je s takšnim načinom odločanja lahko kršena tožničina pravica do socialne varnosti.11 Ravno istočasnost odločanja zagotavlja socialno šibkejšim posameznikom ob zavrnitvi zahteve za plačilo prispevkov za socialno varnost s strani države možnost da se odločijo, da ne želijo biti vpisani v razvid samozaposlenih v kulturi. Neuspešna morajo tako ostati pritožbena zatrjevanja o povsem dveh ločenih in nepovezanih postopkih. Sodišče ne zatrjuje, da gre za en postopek, temveč da gre za dva ločena postopka, ki pa morata zaradi namena, ki ga zasledujeta zakon in uredba potekati sočasno. Pritožbena trditev, da je tožnica s svojim lastnoročnim podpisom ob oddaji vloge potrdila, da je seznanjena s posledicami z vpisom v razvid, ki pa v tem sporu ne zasluži resne obravnave.

10. Brezpredmetno je pritožbeno razlogovanje o neverodostojnosti potrdil,12 predloženih s strani tožnice, saj nista bili ključni pri oblikovanju ocene, zato se sodišče o tem ni podrobneje izjasnjevalo.

11. Sodišče je pravilno ovrednotilo vlogo strokovne komisije in svojo odločitev pravilno oprlo na izpovedbo prič A. A. in E. E., ki sta na podlagi strokovnega znanja posredovali strokovno oceno. Ti priči sta imeli nedvomno ustrezno strokovno znanje, saj sta bili skladno z zakonom in uredbo izbrani izmed uglednih strokovnjakov s področja dela posamezne komisije. Sodišče v 12. točki obrazložitve pravilno opozarja, da sestava članov komisije ne more predstavljati predmeta obravnave v tem sporu. Člani strokovne komisije so imenovani upoštevajoč kriterij stroke in ne politične opredeljenosti, tako da ne more biti upošteven argument politične pripadnosti oziroma ali je bila strokovna komisija sestavljena po izbiri ministra, ki odloča ali morebiti s strani predhodnega ministra.13

12. Neupošteven mora ostati tudi toženčev pritožbeni ugovor, da bi sodišče dejstvo o izjemnosti tožničinega dela moralo ugotavljati s pomočjo izvedenca, pa čeprav ga ni predlagala nobenega od strank. Tak dokazni predlog ni bil podan ne s strani tožnice ne s strani toženca. Prav tako ne drži pritožnikova trditev, da bi moralo sodišče, ne glede na podane dokazne predloge, imenovati sodnega izvedenca po uradni dolžnosti. Očitek pritožnika sodišču, da bi moralo sodnega izvedenca imenovati samo po uradni dolžnosti, v tem sporu presega materialno procesno vodstvo.14 V socialnem sporu ni dokaznih pravil, zato je sporna dejstva mogoče dokazovati z različnimi dokazi. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bila dokazna ocena v skladu z metodičnimi napotki iz 8. člena ZPP. Izvedensko mnenje ima res večjo dokazno težo kot izpovedba izvedene priče, pa vendar v tem primeru tudi po oceni pritožbenega sodišča ni obstajala potreba po imenovanju sodnega izvedenca. Sodišče je namreč v 13. in 20. točki obrazložitve razumljivo pojasnilo zakaj ni videlo potrebe po imenovanju sodnega izvedenca. Ključna je specifična vloga zaslišanih prič,15 na izpovedbi katerih toženec ni podal pripomb. Slednje ni nepomembno. Podaja in substanciranje dokaznih predlogov je del dokaznega bremena stranke. Sodišče je pravilno izpostavilo, da preverjanje dela lastne strokovne komisije toženca ne sodi v sodni postopek.

13. Pritožbeno sodišče tudi ne sledi pritožbenemu ugovoru, da je sodišče zmotno uporabilo pravo, ker je tolmačilo, da določila ZUJIK, Uredbe in Priloge 1 ne izkazujejo, da bi morala tožnica alternativno izpolnjevati eno od alinej v prilogi 1 Uredbe pri opredeljevanju glede obsega dela na področju specializiranega poklica arhitekta, temveč je potrebno obseg dela ocenjevati zbirno16 oziroma ni razvidno, kako je sodišče tožničina dela uvrstilo med te posamezne alineje in v kakšnem obsegu jih je štelo za izpolnjene.17 S pritožnikovim razlogovanjem pritožbeno sodišče ne soglaša, saj se je sodišče s poglobljeno in izčrpno argumentacijo v 17., 18., 19. in 20. točki opredelilo do izpolnjevanja tožničinih pogojev, kot jih zahteva ZUJIK, Uredba in Priloga 1 za priznanje pravice do plačila prispevkov socialne varnosti za področje specializiranega poklica arhitekt. Iz obrazložitve sodbe sicer res ni razvidno, kako je strokovna komisija posamezna tožničina dela točkovala s številom točk.18 Izvedena priča A. A. je namreč pojasnila, da ocena ali lahko tožničino delo ovrednotimo kot izjemno, ne predstavlja enostavne matematične operacije, kjer bi lahko zgolj na podlagi točkovanja in golega seštevka ugotovili ali tožnica dosega zahtevani prag števila točk. Skozi celotno obrazložitev sodbe je razvidno stališče sodišča, zakaj način ocenjevanja ki ga skuša kot pravilnega predstaviti toženec ni primerno. Gre za kompleksni postopek ocene vrednotenja ali prispevek vlagatelja na ozkem specialnem področju, predstavlja izjemen prispevek k razvoju le-tega področja. Pri takšni oceni tako ni prostora za natančne matematično-tehnične izračune, kot zatrjuje. Dokazna ocena, ki jo je sprejelo sodišče na podlagi izpovedbe izvedenih prič A. A. in E. E. je življenjsko logična in sprejemljiva.

14. Odločilno je, da je tožnica skupaj dosegla 81 točk. To sicer res predstavlja prag za priznanje pravice, vendar je pojasnilo uradne osebe F. F.,19 da je tožnica dosegla "komaj" 81 točk. Gre za nesprejemljiv argument, saj za priznanje pravice ni bistveno, ali je tožnica dosegla 81 ali več točk. Bistveno je, da je tožnica po seštevku prag dosegla.20 Izpovedba priče A. A. potrjuje, da je šlo za poglobljeno oceno dela tožnice, ne pa za površno in avtomatično oceno. Kot bistveno je izpostavljeno, da je pomembna ocena več del skupaj in da ni nikjer napotka, da je potrebno vsako delo točkovati in te točke potem zgolj sešteti.21

15. Sodišče se je v 19. točki ustrezno opredelilo tudi do izpovedbe priče mag. F. F., da je tožnica še premlada, da bi lahko izkazala vrhunskost svojega dela in da nenazadnje ni bila prejemnica Prešernove nagrade. Sodišče je ugotovilo, da je izkazano, da ima tožnica nagrade in prispevke v tujini in da izkazuje perspektivnost tudi v slovenskem prostoru. Ocenilo je, da je bilo prepričljivo pojasnjeno, kako je potrebno ocenjevati študijske projekte, v katerih sodeluje več arhitektov in da lahko samo strokovnjak s tega področja razbere, kakšen je prispevek posameznega udeleženca teh projektov. Pravilno je ugotovljeno, da je ključno, da lastnost "izjemnost" dela ocenjuje komisija s strokovnim znanjem, saj se opravila zapisujejo s strokovnimi izrazi, katerih vsebino je potrebno razumeti. Poznati moraš razvoj in koncept ter potek študijskega dela. Zato so potrebni strokovni argumenti s področja, ki jih glede na izpovedano, priča mag. F. F. nima.22

16. V tem sporu je izkazano, da je strokovno oceno tožničinega dela,23 izpodbila ocena javnega uslužbenca. Le-ta, po izpovedbi priče mag. F. F., pri svojem delu ne rabi točkovati pogojev za priznanje vtoževane pravice,24 a hkrati to sedaj zahteva od strokovne komisije oziroma sodišča. Smiselno je pojasnilo izvedene priče, da bi bilo za ocenjevalce lažje, če bi Uredba določala potrebo po opredelitvi števila točk za nagrado posameznega podeljevalca, saj v tem primeru strokovna izobrazba ocenjevalca sploh ne bi bila potrebna. To delo bi lahko opravljal vsak javni uslužbenec brez strokovne izobrazbe.

17. Pritožnik ima sicer prav, da pravno ni vezan na mnenje strokovne komisije in lahko odloči v nasprotju z danim mnenjem, vendar se mnenje strokovne komisije po vsebini približa imperativnemu mnenju, ki ga je minister dolžan upoštevati.25 Ministrova diametralno nasprotna odločitev od ocene strokovne komisije26 je legalna, a lahko zaradi opisanega načina odločanja27 izpostavi vprašanje legitimnosti takšne odločitve.28 Ne glede, da pristojni minister na mnenje strokovne komisije ni vezan, mora biti vsaka odločba po ZUP-u v zadevi, ki je predmet upravnega postopka v skladu s standardom obrazložitve tudi obrazložena.29 Opredelitev do mnenja strokovne komisije bi morala biti sestavni del odločbe, ne pa povzeta v navadnem dopisu, ki je bil ločeno poslan tožnici. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe je razvidno le, da uradna oseba, ki je postopek vodila ni soglašala z mnenjem strokovne komisije. Slednje tudi po presoji pritožbenega sodišča ne zadošča. 18. Zaradi obrazloženega je potrebno pritožbo kot neutemeljeno zavrniti in v skladu z določbo 353. člena ZPP potrditi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

1 Ni razlogov, zakaj je tožničino delo ovrednoteno kot izjemno, kako in koliko točk je tožnica dosegla po kriterijih za kakovost ... 2 Priči E. E. in A. A. 3 Minister podrobneje določi število strokovnih komisij, njihovo financiranje, sestavo, trajanje mandata, naloge in način dela s pravilnikom. 4 Tožnica je vpisana v razvid samozaposlenih v kulturi na področju arhitekture. 5 V tem primeru se lahko pravica do plačila prispevkov za socialno zavarovanje prizna z dnem vpisa v razvid. 6 Le-ta določa, da se ob sočasnosti podane zahteve za vpis v razvid in za priznanje pravice do plačila prispevkov za socialno varnost, lahko pravica do plačila prispevkov prizna z dnem vpisa v razvid oziroma s prvim dnem naslednjega meseca, ko je vloga za priznanje pravice do plačila prispevkov popolna. 7 Določilo 2. odstavka 87. člena ZUJIK. 8 Določilo 3. odstavka 87. člena ZUJIK. 9 O odločitvi o plačilu prispevkov za socialno varnost. 10 V vmesnem obdobju so za tožnico že nastale finančne obveznosti na podlagi zakonov, ki določajo obveznost plačila prispevkov za socialno zavarovanje. 11 V tem sporu ni izkazano, da gre pri tožnici za primer nepopolne vloge, saj ni bila pozvana na dopolnitev vloge skladno z določili ZUP. 12 Fakultete B. (zaradi odsotnosti uradnega žiga fakultete). 13 Na podlagi 21. člena ZUJIK ima minister možnost, da s pravilnikom uredi naloge in način dela svojih strokovnih komisij. Ima vse vzvode, da imenovano komisijo spremeni. Ker tega ni storil, se lahko pred sodiščem posledično presoja le pravilnost in zakonitost upravnih odločb (ki morajo biti izdane po postopku in na način, ki ga določajo predpisi). 14 Tudi upoštevaje načelo materialne resnice in preiskovalno načelo, ki prežemata socialne spore. 15 Ki sta članici strokovne komisije. 16 Nekaj iz ene alineje in nekaj iz druge alineje (ob upoštevanju vseh alinej, nekaj po vsaki alineji). 17 Koliko točk je strokovna komisija tožnici dodelila po posamezni alineji. 18 Do dodeljene ocene 30 točk. 19 Ki je s strani toženca po pooblastilu ministra vodila postopek z izpodbijano odločbo. 20 Upoštevajoč izpovedbo članice strokovne komisije A. A. je tožnica pri oceni obsega dela v zadnjih 5 letih dosegla vseh 30 točk, pri kakovosti sicer ni dobila najvišje ocene, vendar je imela potrebnih 50 %. Posamezne postavke so bile podrobno opredeljene (na primer: zakaj študenti ne morejo imeti toliko samostojnih del, da je potrebno upoštevati prizadevnost, angažiranje, razstavljanje v tujini, mednarodnem okolju). 21 Kar nenazadnje potrdi tudi zaslišana priča F. F. 22 Priča je izpovedala, da je delo tožnice ocenjevala sama in kolegici, ki sicer nista arhitektki, ampak sta kljub temu lahko ugotovili, da tožnica nima dosežkov. S svojo izpovedbo je priča mag. F. F. skušala tožničino delo zminimalizirati na tehnično izvedbo del, kar je opravičila s tožničino mladostjo. 23 Za katero je bila primarno ustanovljena strokovna komisija s strani ministra. 24 Tudi zaradi tega točkovanje posameznih del iz izpodbijane odločbe ni razvidno. 25 Gre za mnenje o določenem strokovnem vprašanju in ravno v ta namen so oblikovane posebne strokovne komisije (mnenje takšne komisije ima naravo izvedenskega mnenja o strokovnem vprašanju (nima dokazne vrednosti sodnega izvedenskega mnenja). Med drugim je potrebno opozoriti na razliko v ureditvi postopka pri pridobitvi mnenja Kulturniške zbornice Slovenije (za katerega mora minister sicer zaprositi, vendar lahko v primeru pasivnosti zbornice po 15 dneh s postopkom nadaljuje) in mnenja strokovne komisije, na katerega mora počakati in se do njega vsaj ustrezno opredeliti. 26 Ki je bila skladno z določili ZUJIK v ta namen tudi ustanovljena. 27 Oblikovanja strokovne komisije in namena njene ustanovitve. 28 V kolikor seveda ne gre za neizpolnjevanje kakšnih drugih kriterijev, ki niso strokovne narave. 29 Določilo tretjega odstavka 210. člena ZUP.