Jedro

Stroški, ki nastanejo v zvezi z vpisi v evidenco vozniških dovoljenj po uradni dolžnosti, so tudi po presoji sodišča stroški (zaradi) upravnega postopka.

Stroški zaradi napake upravnega organa, ki je nastala v postopku in ki bi tožniku (lahko) bila v škodo, ne morejo bremeniti tožnika.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, sklep Upravne enote Krško št. 218-172/2017-4 z dne 10. 1. 2018 se odpravi in se zadeva vrne temu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti stroške tega postopka v znesku 285, 00 EUR, povečano za 22% DDV, v roku 15 dni od prejema te sodbe, po poteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je prvostopenjski organ zahtevek tožnika za povrnitev stroškov v zvezi s popravkom obvestila o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja zavrgel. 2. V obrazložitvi navaja, da je dne 14. 12. 2017 prejel dopis tožnikovega odvetnika v zvezi s prejetim obvestilom organa z dne 4. 12. 2017, da je dne 3. 12. 2017 v evidenco vozniških dovoljenj vnesel podatek o prenehanju veljavnosti tožnikovega vozniškega dovoljenja, ki mu je bila izrečena s sklepom Okrajnega sodišča v A. EPVD 26/2017 z dne 18. 9. 2017 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v B. EPVDp 155/2017 z dne 12. 10. 2017 ter podatek, da lahko novo vozniško dovoljenje pridobi po enem letu od izvršitve odločbe, ko ponovno opravi vozniški izpit za kategorijo B in ko izpolni druge pogoje po Zakonu o voznikih (ZVoz-1) oziroma po 11. 11. 2018. V dopisu je odvetnik navedel, da organ ni pravilno upošteval časa začasnega odvzema vozniškega dovoljenja, kar naj se popravi in da naj se mu zato kot tožnikovemu pooblaščencu priznajo stroški za navedeno vlogo. Organ je po pregledu zahtevka ugotovil, da je dejansko prišlo do napake v navedbi datuma o pridobitvi vozniškega dovoljenja, zato je dne 10. 1. 2018 tožniku poslal dopis o popravku datuma, da lahko vozniško dovoljenje pridobi po 30. 10. 2018. Ker organ v konkretnem primeru ni vodil upravnega postopka, saj je tožniku le izdal sklep o navedenem popravku, ne gre za stroške iz 113. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP). Zato je bilo treba tožnikovo vlogo zavreči. 3. Drugostopenjski organ je pritožbo tožnika zavrnil. Izpostavlja, da je prvostopenjski organ tožnika z obvestilom z dne 4. 12. 2017 zgolj seznanil z vpisom podatkov o prenehanju veljavnosti njegovega vozniškega dovoljenja v evidenco izdanih vozniških dovoljenj in s pogoji za ponovno pridobitev vozniškega dovoljenja, s čemer pa ni uvedel oziroma pričel upravnega postopka. Strinja se s stališčem prvostopenjskega organa, da v obravnavanem primeru prvostopenjski organ s pošiljanjem obvestila ni odločal o tožnikovi pravici, obveznosti ali pravni koristi. Zato je prvostopenjski organ s tem, da je zahtevek tožnika za povrnitev stroškov, ob uporabi določb 129. člena ZUP, zavrgel, ravnal pravilno, saj se po 113. členu ZUP povrnejo le stroški, ki nastanejo zaradi upravnega postopka.

4. Tožnik zoper odločitev upravnih organov vlaga tožbo. V tožbi navaja, da mu je bilo dne 4. 12. 2017 poslano obvestilo o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja, v katerem je bilo navedeno tudi, da lahko pridobi novo vozniško dovoljenje po 11. 11. 2018. Ker se s takšno navedbo ni mogel strinjati, je na upravno enoto naslovil vlogo, da je treba datum pridobitve novega vozniškega dovoljenja ustrezno popraviti. Na podlagi podane vloge je bil obveščen, da lahko vozniško dovoljenje pridobi po 30. 10. 2018. Ker je šlo za napačno postopanje in napačno obvestilo o tem, kdaj lahko ponovno pridobi vozniško dovoljenje, je pravilno posredoval vlogo na upravno enoto z zahtevo, da se datum popravi, da mu ne bi nastale neugodne posledice. Vsi stroški, ki nastanejo strankam v zvezi z vpisi v evidenco vozniških dovoljenj po uradni dolžnosti, so stroški upravnega postopka; ne glede na to, ali je bila v tej zvezi s strani naslovnega organa izdana kakšna odločba ali ne. Zato je nepravilna odločitev tožene stranke, da ni upravičen do povrnitve vseh stroškov, ki so mu v upravnem postopku nastali. Glede na navedeno sodišču predlaga, da odloči tako, da se sklep upravne enote kot tudi drugostopenjska odločba odpravita in se zadevo pošlje prvostopenjskemu organu v ponovno odločanje. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

5. Tožena stranka je sodišču posredovala predmetni spis, medtem ko vsebinskega odgovora na tožbo ni podala.

6. Tožba je utemeljena.

7. V obravnavani zadevi so sporni stroški tožnika v zvezi z vlogo njegovega pooblaščenca, naslovljeno na upravno enoto, zaradi popravka datuma o ponovni pridobitvi vozniškega dovoljenja.

8. Iz obvestila o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja naslovljenega na tožnika dne 4. 12. 2017, izhaja, da je prvostopenjski organ to obvestilo poslal tožniku v skladu s 139. členom ob smiselni uporabi določb 124. člena Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (ZIKS-1). Določba 139. člena ZIKS-1 določa, da se za izvršitev stranske sankcije prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja in stranske sankcije prepovedi vožnje motornega vozila smiselno uporabljajo določbe 124. člena tega zakona. Po določbi drugega odstavka 124. člena ZIKS-1 se kazen prepovedi vožnje motornega vozila za potrebe izvrševanja te kazni vpiše v evidenco izdanih vozniških dovoljenj in sicer podatke vpisujejo sodišča, pri katerih ti nastanejo. Po določbi sedmega odstavka istega člena do vzpostavitve ustreznih elektronskih povezav opravi vpis v evidenco iz drugega odstavka upravna enota v kraju sedeža sodišča, ki je izreklo kazen prepovedi vožnje.

9. Stroškov vpisa podatkov v računalniško evidenco izdanih vozniških dovoljenj ZIKS-1 ne ureja, zato se glede tega vprašanja uporabljajo določbe Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) o stroških postopka. Stroške postopka ureja 113. člen. Po določbi prvega odstavka 113. člena ZUP gredo stroški, ki nastanejo organu ali stranki med postopkom ali zaradi postopka v breme tistega, na katerega zahtevo se je postopek začel. Po določbi drugega odstavka gredo stroški v breme stranke, če se je postopek začel po uradni dolžnosti in končal za stranko neugodno, če pa se je postopek končal za stranko ugodno, gredo stroški v breme organa, razen osebnih stroškov stranke. ZUP torej ločuje stroške postopka in stroške stranke. Stroški postopka so tisti, ki so potrebni za rešitev zadeve.

10. V obravnavanem primeru je šlo za obvestilo o vpisu stranske sankcije prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja v računalniško evidenco izdanih vozniških dovoljenj. Ta vpis je, glede na zgoraj navedene določbe ZIKS-1, izvršila upravna enota po uradni dolžnosti. Zato so stroški, ki nastanejo v zvezi z vpisi v evidenco vozniških dovoljenj po uradni dolžnosti, tudi po presoji sodišča stroški (zaradi) upravnega postopka.

11. Poleg tega je bila v konkretnem primeru vloga tožnikovega pooblaščenca potrebna za pravilno rešitev zadeve. Po prejemu te vloge je namreč prvostopenjski organ na tožnika naslovil dopis o spremenjenem, krajšem datumu ponovne pridobitve vozniškega dovoljenja (namesto po 11. 11. 2018 je kot pravilen datum pridobitve navedel po 30. 10. 2018).Tožnik je torej po presoji sodišča upravičen do povračila stroškov za vlogo v zvezi s popravkom datuma o ponovni pridobitvi vozniškega dovoljenja. Pa tudi sicer stroški zaradi napake upravnega organa, ki je nastala v postopku in ki bi tožniku (lahko) bila v škodo, ne morejo bremeniti tožnika.

12. Ker torej upravna organa v obravnavanem primeru po presoji sodišča nista odločila pravilno, je sodišče tožbi tožnika na podlagi 4. in 2. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) ugodilo in zadevo vrnilo prvostopenjskemu organu v ponoven postopek. Upravni organ mora v skladu s četrtim odstavkom 64. člena ZUS-1 izdati nov upravni akt v 30 dneh od dneva po prejemu te sodbe in je pri tem vezan na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in na njegova stališča, ki se tičejo postopka.

13. Ker je sodišče tožbi ugodilo, je odločilo tudi, da mora tožena stranka tožniku, v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1, plačati stroške tega postopka. Stroške je sodišče, skladno z določbo drugega odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Pravilnik) odmerilo v pavšalnem znesku 285,00 EUR + 22 % DDV, glede na to, da je bila zadeva rešena na seji senata in je tožnika v postopku zastopal odvetnik, ki je zavezanec za DDV.