Jedro

Določba 506. člena ZKP oškodovancu (ki je sicer lahko eden od predlagateljev za začetek postopka za preklic pogojne obsodbe) v zvezi s pritožbo zoper sodbo ne daje več pravic in več upravičenj, kot jih ima po določbi 367. člena ZKP.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se izpodbijana sodba višjega sodišča IV Kp 36208/2010 z dne 29. 5. 2013 spremeni tako, da se pritožba zastopnice mladoletnih oškodovank V. J. zoper sodbo Okrajnega sodišča na Ptuju II Kr 3628/2010 z dne 3. 12. 2012 zavrže.

Obrazložitev

1. Višje sodišče v Mariboru je v postopku za preklic pogojne obsodbe, ki je tekel zoper obsojenega B. Š. zaradi treh kaznivih dejanj neplačevanja preživnine po prvem odstavku 194. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), ugodilo pritožbi zakonite zakonite zastopnice mladoletnih oškodovank V. J. in sodbo sodišča prve stopnje (Okrajnega sodišča na Ptuju II Kr 36208/2010 z dne 3. 12. 2012, s katero je bil obsojencu določen nov rok za izpolnitev obveznosti, ki mu je bila določena s pravnomočno sodbo Okrajnega sodišča na Ptuju I K 36208/2010 z dne 9. 9. 2010) spremenilo tako, da se v pravnomočni sodbi I K 36208/2010 z dne 9. 9. 2010 v okviru pogojne obsodbe določena kazen osem mesecev zapora izreče. Obsojenca je oprostilo plačila sodne takse.

2. Zoper sodbo sodišča druge stopnje je obsojenčev zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti iz razloga po 3. točki prvega odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), zaradi kršitve četrtega odstavka 367. člena ZKP in 390. člena ZKP ter Vrhovnemu sodišču predlagal, naj zahtevi ugodi in napadeno sodbo sodišča druge stopnje spremeni tako, da pritožbo zastopnice mladoletnih oškodovank zavrže kot nedovoljeno.

3. Vrhovni državni tožilec v pisnem odgovoru na zahtevo, podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP navaja, da je kršitev zakona, ki jo uveljavlja zahteva podana. Vrhovno sodišče Republike Slovenije naj zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi na način, kot predlaga zagovornik.

4. Prvi odstavek 420. člena ZKP določa, da se sme po pravnomočno končanem kazenskem postopku vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, če so te kršitve vplivale na zakonitost sodne odločbe. Zahteva za varstvo zakonitosti se lahko vloži zoper pravnomočno sodno odločbo, s katero je bil končan kazenski postopek, zoper drugo odločbo pa le, če je od odločitve Vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, ki je pomembno za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse.

5. V obravnavani zadevi gre za takoimenovano „drugo odločbo“ po pravnomočno končanem kazenskem postopku, izdano v posebnem postopku za preklic pogojne obsodbe iz XXVIII. poglavja ZKP, urejenem v 506. členu ZKP. Vrhovno sodišče je najprej presodilo, ali je izpolnjen kriterij pomembnosti pravnega vprašanja. Presodilo je, da je ta kriterij izpolnjen, saj gre za vprašanje, ki je pomembno za zagotovitev pravne varnosti in za pravno vprašanje o enotni uporabi prava, saj odločitev višjega sodišča odstopa od zakonske ureditve o pritožbi zoper sodbo. Po določbi prvega odstavka 367. člena ZKP imajo pravico do pritožbe stranke (obdolženec in upravičeni tožilec), zagovornik, obtoženčev zakoniti zastopnik in oškodovanec. Oškodovančeva pravica do pritožbe zoper sodbo pa je omejena z določbo četrtega odstavka 367. člena ZKP, kar utemeljeno uveljavlja obsojenčev zagovornik. Oškodovanec sme izpodbijati sodbo samo glede odločbe sodišča o stroških kazenskega postopka; če pa je državni tožilec prevzel pregon od oškodovanca (drugi odstavek 63. člena ZKP), se sme oškodovanec pritožiti iz vseh razlogov, iz katerih se sme izpodbijati sodba (370. člen ZKP). Oškodovanec, v obravnavanem primeru zakonita zastopnica mladoletnih oškodovank, bi v imenu mladoletnih oškodovank lahko vložila pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje v postopku za preklic pogojne obsodbe le, če bi državni tožilec prevzel pregon v postopku, v katerem nastopala kot zakonita zastopnica mladoletnih oškodovank kot oškodovank kot tožilk. Navedeni pogoj v obravnavanem postopku ni bil izpolnjen.

6. Pritožba zoper sodbo sodišča prve stopnje je redno pravno sredstvo, ki jo lahko uveljavljajo upravičenci, navedeni v 367. členu ZKP, v obsegu, navedenem v citiranem zakonskem določilu. Zakonska ureditev pravice do pritožbe upošteva procesni položaj posameznih subjektov in njihov pravni interes, da s pritožbo dosežejo spremembo sodbe (mag. Štefan Horvat, Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, komentar k 367. členu, stran 771). Navedeno velja za vse sodbe izdane v postopku pred sodiščem prve stopnje tako v rednem kot v posebnih postopkih (tudi v postopku za preklic pogojne obsodbe). Določba 506. člena ZKP ne daje oškodovancu več pravic in več upravičenj v zvezi s pritožbo zoper sodbo, kot jih ima po določbi 367. člena ZKP. Po določbi 506. člena ZKP je oškodovanec lahko le eden od predlagateljev za začetek postopka za preklic pogojne obsodbe (prvi odstavek 506. člena ZKP). Sodišče druge stopnje je s svojo odločitvijo, s katero je zakoniti zastopnici mladoletnih oškodovank podelilo vlogo stranke, ki se lahko pritoži zoper sodbo sodišča prve stopnje iz vseh pritožbenih razlogov, kršilo določbo četrtega odstavka 367. člena ZKP, ki oškodovancu omejuje pravico do pritožbe na odločbo o stroških postopka, ne daje pa mu pravice da uveljavi pritožbeni razlog po četrti točki 370. člena ZKP, da se pritoži zoper odločbo o kazenski sankciji (prvi odstavek 374. člena ZKP). Sodišče druge stopnje je tako, ker pritožbe zastopnice mladoletnih oškodovank ni zavrglo, ker jo je vložila oseba, ki nima pravice do pritožbe, kršilo tudi določbo 390. člena ZKP. Zaradi kršitve obeh navedenih določb ZKP je bila izdana nezakonita sodba, saj je sodišče druge stopnje spremenilo sodbo sodišča prve stopnje v odločbi o kazenski sankciji na podlagi vloge osebe, ki pravice do pritožbe sploh nima. Vložnik zahteve tako tudi utemeljeno uveljavlja, da je podana vzročna zveza med nezakonito izrečeno sodbo in kršitvami določb zakona o kazenskem postopku, to je, da sta citirani kršitvi določb ZKP vplivali na zakonitost izpodbijane sodbe. Zaradi kršitve procesnih določb četrtega odstavka 367. člena ZKP in 390. člena ZKP je podana relativna bistvena kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP.

7. Nima sicer prav zagovornik, ko zatrjuje, da je sodišče druge stopnje storilo tudi kršitev 22. člena Ustave, ker ni pojasnilo v izpodbijani sodbi, ali je pritožba dopustna, s čimer je obsojenca upoštevaje zakonsko ureditev ter obstoječo sodno prakso, prikrajšalo za razloge o tem odločilnem dejstvu. Sodišče druge stopnje je v sklepu z dne 12. 3. 2013, s katerim je ugodilo pritožbi zastopnice mladoletnih oškodovank V. J. ter razveljavilo sklep sodišča prve stopnje, s katerim je na podlagi določbe drugega odstavka 375. člena ZKP napoved pritožbe zakonite zastopnice zavrglo kot nedovoljeno, pojasnilo razloge, zakaj šteje, da je pritožba dovoljena. Sklicevalo se je na pravno mnenje Občne seje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 16. 6. 1998, objavljeno v publikaciji Pravna mnenja 1/98 na 6. strani, katerega besedilo se glasi, da ima oškodovanec pravico do pritožbe zoper sklep o ustavitvi postopka za preklic pogojne obsodbe. Zagovornik navaja, da je sodišče druge stopnje zavzelo napačno stališče. Pravilno trdi, da pravno mnenje obravnava popolnoma drugačno situacijo. Gre za pritožbo zoper sklep. Pritožba zoper sklep pa ne obsega le upravičencev za pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje, ampak je krog upravičencev do pritožbe po določbi prvega odstavka 399. člena ZKP širši, saj lahko pritožbo zoper sklep vloži stranka in oseba, katere pravica je bila prekršena. To situacijo obravnava načelno pravno mnenje in te situacije ni mogoče analogno razširjati na pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje, kar tudi utemeljeno navaja zagovornik. Pri pritožbi zoper sklep, ki jo vloži oškodovanec, je potrebno presojati tudi, ali je bila pravica pritožnika prekršena, torej treba je presojati tudi utemeljenost pritožbe. Če bo sodišče ugotovilo, da pritožnikova pravica ni bila prekršena, bo moralo pritožbo kot nedovoljeno zavreči. Zavrglo jo bo, če bo spoznalo, da po vsebini ni utemeljena in jo je torej vložila oseba, ki ji pravica ni bila prekršena (iz obrazložitve načelnega pravnega mnenja Občne seje Vrhovnega sodišča z dne 16. 6. 1998, objavljenega v publikaciji Pravna mnenja 1/98 na 3. strani).

8. Z odločitvijo višjega sodišča je bilo poseženo v pravno varnost obsojenca, saj je višje sodišče odločilo o pritožbi osebe, ki po zakonu pritožbe sploh nima, zato je Vrhovno sodišče zaradi zagotovitve pravne varnosti in seveda tudi enotne uporabe prava o tem, kdo je upravičen vložiti pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje, obravnavalo vloženo zahtevo za varstvo zakonitosti. Zagovornikovi zahtevi je ugodilo ter na podlagi določbe 426. člena ZKP spremenilo sodbo sodišča druge stopnje.

9. Ker je Vrhovno sodišče odločilo v obsojenčevo korist po določbi 98. a člena ZKP v zvezi z drugim odstavkom 98. člena ZKP ni odločalo o plačilu sodne takse.