Jedro

Toženka je imela z denacionalizacijskim zavezancem sklenjen dogovor o brezplačni uporabi prostorov dvorca ... S tem ko je s pravnomočnostjo odločbe o denacionalizaciji odpadla podlaga za toženkino brezplačno uporabo prostorov dvorca, je nastala tudi njena obveznost prepustiti njihovo posest tožnikom kot (novim) lastnikom. Hkrati je bil izpolnitveni upravičenec za vrnitev posesti teh prostorov tožnikom tudi denacionalizacijski zavezanec, saj mu je to nalagala denacionalizacijska odločba. Iz dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje ne izhaja, da bi bila izpolnitev, ki jo je dne 10. 7. 2007 in dne 24. 10. 2007 ponudil denacionalizacijski zavezanec, nepravilna. Tožniki bi se zato morali odzvati na njegovi vabili. Ker tega niso storili, je nastopil položaj upniške zamude tudi v razmerju do toženke (drugi odstavek 271. člena, prvi odstavek 300. člena ter 401. člen OZ). Z nastopom upnikove zamude preneha dolžnikova zamuda in preide nanj nevarnost naključnega uničenja ali poškodovanja stvari, ki je predmet obveznosti, pri denarnih obveznostih prenehajo teči obresti, upnik v zamudi pa je dolžan povrniti dolžniku tudi škodo, ki jo ima zaradi zamude, za katero je on kriv, ter stroške v zvezi z nadaljnjo hrambo stvari (301. člen OZ).

Vendar pa zamuda upnika ne upravičuje dolžnika, da lahko dolgovano stvar (še nadalje brezplačno) uporablja. Ob tem je pomembna tudi okoliščina, da so med tožniki in toženko celotno obravnavano obdobje potekala pogajanja, v okviru katerih je toženka predstavila svoje ponudbe za nakup, možnost upravljanja in najema dvorca, tožniki pa glede njegovega najema, kar nikakor niso neodplačni pravni posli. Okoliščine konkretnega primera tako ne dajejo podlage za pravni zaključek, da je privolitev tožnikov v prikrajšanje zaradi toženkine brezplačne uporabe prostorov dvorca (volenti non fit iniuria) nedvoumno, jasno oziroma zanesljivo izkazana. Pravni standard jasnosti konkludentnih ravnanj v navedeni smeri torej ni izpolnjen.

Izrek

I. Revizija četrtega tožnika in F. F. se zavrže. II. Revizija prve tožnice in F. F. se zavrže v delu, ki se nanaša na F. F. Sicer se reviziji ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se v delu, s katerim je bil zavrnjen tožbeni zahtevek prve tožnice za plačilo 22.897,04 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 3. 2011 dalje do plačila (to je v delu, ki se nanaša na uporabnino za čas od 1. 4. 2007 do 21. 2. 2011), ter glede stroškov postopka, ki se nanašajo na prvo tožnico, razveljavita in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

III. Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

**Dosedanji postopek**

1. Tožniki s tožbo od sodišča zahtevajo, naj toženi Občini ... naloži, da jim je dolžna plačati uporabnino za prostore dvorca ... ter dvorišča in zemljišč ob njem za čas od 1. 4. 2007, ko so kot dediči pokojnega denacionalizacijskega upravičenca pridobili lastninsko pravico na teh nepremičninah, do vključno 31. 1. 2020. Trdijo, da toženka brezplačno uporablja te nepremičnine in da za to nima pravne podlage. Od 1. 4. 2007 do 28. 2. 2011 so zahtevali po 2.000,00 EUR mesečno, od 1. 3. 2011 do 30. 4. 2011 2.500,00 EUR, od 1. 5. 2011 dalje pa 3.000,00 EUR mesečno. Prvotni štirje tožniki so sklenili dedni dogovor, da denacionalizirano premoženje dedujejo po enakih delih, tako da naj bi toženka vsakemu plačala po eno četrtino od zahtevanih zneskov uporabnine s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Tožbo so vložili A. A., B. B., C. C. in D. D. Med postopkom sta umrla B. B. in C. C. Dediči v dediščinski skupnosti po pokojni B. B. so D. D., C. C. (oziroma po njegovi smrti E. E. in F. F.), A. A., G. G. in H. H. Dediča v dediščinski skupnosti po pokojnem C. C. sta E. E. in F. F. 2. Sodišče prve stopnje je v drugem ponovljenem sojenju zahtevku delno ugodilo in toženki naložilo, da je dolžna tožnikom plačati 27.836,00 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, in sicer vsakemu v deležu ¼ celotne prisojene terjatve, pri čemer je plačilna obveznost do dedičev v vsaki dediščinski skupnosti solidarna (I. točka izreka). V presežku (med drugim tudi za uporabnino za obdobje od 1. 4. 2007 do 21. 2. 2011) je tožbeni zahtevek zavrnilo (II. do IV. točka izreka) ter odločilo o stroških postopka (V. točka izreka). Presodilo je, da so tožniki, s tem ko se niso odzvali na vabili stečajnega upravitelja denacionalizacijskega zavezanca na prevzem dvorca dne 10. 7. 2007 in dne 24. 10. 2007, konkludentno privolili v svoje prikrajšanje, in imajo pravico do uporabnine šele od njihovega poziva toženki na sklenitev najemne pogodbe in plačilo najemnine z dne 21. 2. 2011. 3. Sodišče druge stopnje je pritožbo F. F. (ki jo je vložil v imenu dedičev v skupnosti dedičev po pokojnem C. C.) in pritožbo D. D. (ki jo je vložil v svojem imenu kot četrti tožnik ter v imenu dedičev v skupnosti dedičev po pokojni B. B.) zavrglo v delu, ki se nanaša na III. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje. Nadalje je pritožbam vseh tožnikov zoper V. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje ugodilo in izpodbijano stroškovno odločitev ustrezno spremenilo. Sicer je pritožbe vseh tožnikov ter v celoti pritožbo tožene stranke zavrnilo in v vseh preostalih izpodbijanih, a nespremenjenih točkah izreka, to je v I., II., III. in IV. točki, potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Odločilo je še o pritožbenih stroških.

4. Vrhovno sodišče je zoper odločitev sodišča druge stopnje s sklepoma II DoR 451/2021 in II DoR 460/2021 z dne 15. 12. 2021 na predlog prve tožnice in F. F. (kot dediča v skupnosti dedičev po pokojnem C. C.) ter četrtega tožnika in F. F. (prav tako kot dediča v skupnosti dedičev po pokojnem C. C.) dopustilo revizijo glede vprašanja, ali je v okoliščinah konkretnega primera materialnopravno pravilen zaključek sodišč prve in druge stopnje, da je tožbeni zahtevek tožnikov/lastnikov zoper toženko/občino za plačilo uporabnine zaradi njene uporabe dvorca ... za obdobje od 1. 4. 2007 do 21. 2. 2011 v celoti neutemeljen.

5. Na podlagi sklepa II DoR 451/2021 sta nato prva tožnica in F. F. (kot dedič v skupnosti dedičev po pokojnem tretjem tožniku C. C.) vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava, kršitve Ustave RS, Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Predlagata, naj Vrhovno sodišče reviziji ugodi in sodbo sodišča druge stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, naj sodbi sodišč druge in prve stopnje oziroma samo sodbo sodišča druge stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve oziroma druge stopnje v novo sojenje, vse s stroškovno posledico.

6. Na podlagi sklepa II DoR 460/2021 sta revizijo vložila še četrti tožnik in F. F. (kot dedič v skupnosti dedičev po pokojnem tretjem tožniku C. C.), in sicer zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Predlagata, naj Vrhovno sodišče reviziji ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, vse s stroškovno posledico.

7. Reviziji sta bili po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) vročeni toženki, ki v odgovorih na reviziji predlaga, naj ju Vrhovno sodišče zavrne in revidentom naloži plačilo njenih revizijskih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

**O dovoljenosti revizij**

8. Vrhovno sodišče o dopustitvi revizije odloča na podlagi procesnega gradiva, ki ga predložijo stranke (367.b člen ZPP). Celoten spis je Vrhovnemu sodišču predložen šele v postopku odločanja o reviziji (tretji odstavek 375. člena ZPP). Vrhovno sodišče tako po pregledu celotnega spisa ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v prvem ponovljenem sojenju v II. točki izreka sodbe med drugim v celoti zavrnilo zahtevek tožnikov za plačilo uporabnine za obdobje od 1. 4. 2007 do 21. 2. 2011 v višini 91.588,19 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 3. 2011 dalje do plačila, zoper zavrnilni del sodbe pa se je pritožila le prva tožnica. Ta je s pritožbo uspela, zato je sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo v II. točki izreka v delu, ki se nanaša na prvo tožnico (to je glede ¼ denarne terjatve iz zavrnilnega dela prvostopenjske sodbe) ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zahtevek za plačilo uporabnine za čas od 1. 4. 2007 do 21. 2. 2011 je bil torej v drugem ponovljenem sojenju predmet odločanja le v delu, ki se nanaša na prvo tožnico (to je v znesku 22.897,04 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 3. 2011 dalje do plačila), v delu, ki se naša na preostale tožnike, pa ne (več). Navedeno pomeni, da četrti tožnik in F. F. v okviru revizij, ki ju je Vrhovno sodišče dopustilo zoper sodbo sodišča druge stopnje, izdano v drugem ponovljenem sojenju, ne moreta doseči ugodnejšega pravnega položaja. Glede na to njun pravni interes v tem revizijskem postopku ni podan, zato je Vrhovno sodišče revizijo četrtega tožnika in F. F. v celoti, revizijo prve tožnice in F. F. pa v delu, ki se nanaša na slednjega, zavrglo (377. člen v zvezi z drugim odstavkom 374. člena ZPP).

**Navedbe prve tožnice in toženke v revizijskem postopku**

9. Vrhovno sodišče na tem mestu pojasnjuje, da glede na določilo 371. člena ZPP povzema le navedbe strank glede dopuščenega revizijskega vprašanja in le na te v nadaljevanju tudi odgovarja.1 _Navedbe prve tožnice v reviziji_

10. Prva tožnica v reviziji sodišču druge stopnje očita, da ni upoštevalo, da so tožniki lastniki dvorca ... vse od pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji dalje. Pojasnjuje, da je bila zavezanec za vrnitev nepremičnine dvorec ... v denacionalizaciji J. , toženka pa uporablja in ima v posesti nepremičnino, ki je last tožnikov. Tožba ni vložena zoper zavezanca za denacionalizacijo, niti ni predmet spora izpolnitev njegove obveznosti. Meni, da je brez podlage in pravno zmoten zaključek sodišč prve in druge stopnje, da naj bi tožniki z opustitvijo svoje sodelovalne dolžnosti pri prevzemu dvorca (v razmerju do J. ) v letu 2007 privolili v svoje prikrajšanje zaradi nadaljnje uporabe te nepremičnine s strani toženke. Če tožniki pred 21. 2. 2011 niso pisno zahtevali plačila uporabnine, to še ne pomeni, da so se odpovedali svoji terjatvi iz naslova uporabnine za obdobje do 21. 2. 2011. V svoje prikrajšanje namreč niso nikoli privolili. Utemeljuje, da v okoliščinah konkretnega primera, ko gre za zahtevek iz naslova neupravičene uporabe nepremičnine v razmerju lastnik – nelastnik, predstavlja pravno podlago za odločitev 96. člen Stavrnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ), ter da je nedobrovernost toženke pravno odločilno dejstvo. V zvezi s tem se sklicuje na sodbo in sklep Vrhovnega sodišča II Ips 90/2017 z dne 4. 10. 2018. 11. Po vrnitvi dvorca v denacionalizaciji je lahko imela toženka pravno podlago za posest in uporabo te nepremičnine zgolj v dogovoru s tožniki. Toženka je bila zavezana poiskati stik z lastniki in razmerje pravno urediti ter plačevati zahtevano uporabnino oziroma najemnino, ali pa se izseliti ter prostore dvorca prepustiti tožnikom. Poudarja, da je bila toženka s tem vseskozi seznanjena. Potem, ko je bila nepremičnina v denacionalizaciji vrnjena lastnikom, stečajni upravitelj J. ni imel nobenih pristojnosti in nobene pravice odločati ali ukrepati v zvezi s to nepremičnino. Nobenih ključev ni smel prevzeti ali jih komurkoli izročiti. Še manj pa je toženka smela stečajnemu upravitelju izročati kakršnekoli ključe dvorca. Meni, da je materialnopravno zmotno stališče sodišča druge stopnje, da plačilo uporabnine ni odvisno niti od akta prevzema nepremičnine s strani lastnika, niti od pravilnosti njene izročitve v posest upniku, niti od izročitve ključev nepremičnine. Ob sklicevanju na sodbe Vrhovnega sodišča II Ips 117/2017 z dne 18. 10. 2018, II Ips 98/2015 z dne 14. 4. 2016 in II Ips 687/2007 z dne 26. 8. 20102 izpostavlja, da ji ni treba zatrjevati in dokazovati svojega prikrajšanja, pač pa zadošča, da zatrjuje in dokaže, da je sama lastnik nepremičnine, da jo toženka brezplačno uporablja in da za to nima pravne podlage, ter da je pomembna le korist, ki bi jo obogateni lahko imel od stvari in ne, ali se je obogateni dejansko okoristil z njo. Prepričana je, da sodba sodišča druge stopnje krši njeno pravico do zasebne lastnine oziroma, da pomeni njeno razlastitev, saj ji ostane le gola lastnina (za plačevanje davkov) brez pravice uživati upravičenja, ki jih daje lastninska pravica.

_Navedbe toženke v odgovoru na revizijo_

12. Toženka v odgovoru na revizijo navaja, da prva tožnica svojega posplošenega nestrinjanja z odločitvijo sodišč prve in druge stopnje ne obrazloži. Ni sporno, da toženka ni zavezanka za denacionalizacijo, vendar prva tožnica ne opredeli, čemu potem sploh nasprotuje in zakaj. Strinja se z zaključkom sodišča druge stopnje, da je ravnanje tožnikov v zvezi z izogibanjem prevzemu dvorca na podlagi denacionalizacijske odločbe pravno pomembno tudi v razmerju do toženke, ter da so tožniki z opustitvijo svoje sodelovalne dolžnosti izrazili svojo privolitev v prikrajšanje. Prav tako soglaša s pravno podlago, ki sta jo pri odločanju uporabili sodišči prve in druge stopnje. Nadalje navaja, da prva tožnica svojega stališča, da naj bi bila toženkina nedobrovernost pravno odločilno dejstvo, ni utemeljila. Izpostavlja, da v postopku ni bilo ugotovljeno, da naj bi tožniki toženko že pred 21. 2. 2011 pozivali k plačilu uporabnine ali k izročitvi dvorca. Meni, da bi morala prva tožnica zatrjevati in izkazati konkretno in realno prikrajšanje, česar v revizijsko izpodbijanem delu ni uspela. Trdi, da v reviziji navedena sodna praksa za konkreten primer ni relevantna, pri čemer prva tožnica tudi ne pojasni namena sklicevanja na to prakso. Prepričana je, da je bila dolžnost tožnikov na novo urediti vsa razmerja, vezana na denacionalizirane nepremičnine, česar pa ti niso storili. Ne strinja se s prvo tožnico, da naj bi ji ostala le gola lastnina za plačevanje davkov.

13. Revizija prve tožnice je utemeljena.

**Ugotovljeno dejansko stanje**

14. Iz dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje, na katere je revizijsko sodišče vezano (drugi odstavek 370. člena ZPP), izhaja: - tožniki so kot dediči denacionalizacijskega upravičenca dne 1. 4. 2007 pridobili lastninsko pravico na nepremičnini dvorec ...; v pravnomočni odločbi o denacionalizaciji z dne 22. 3. 2007 je bila kot zavezanec za vrnitev v last in posest določena J. d. d. - v stečaju; - toženka je v letu 1997 z J. d. d. - v stečaju sklenila dogovor o brezplačni uporabi prostorov dvorca ...; tako je toženka v prostorih dvorca v skupni izmeri 496,76 m² imela muzejski zbirki ... skozi čas ter Tito – JNA – prva svetovna vojna, v teh prostorih pa je deloval tudi turistično informacijski center (TIC); - stečajni upravitelj je v imenu zavezanca za vrnitev pozval tožnike na prevzem dvorca dne 10. 7. 2007 in dne 24. 10. 2007, na prevzem pa je bila vabljena tudi toženka, ki je imela ključe dvorca; tožniki se na vabili niso odzvali; prva tožnica se prevzema dne 10. 7. 2007 ni udeležila iz zdravstvenih razlogov; - po izdaji odločbe o denacionalizaciji do 21. 2. 2011 so med tožniki in toženko potekala pogajanja glede dvorca, pri čemer je toženka predstavila svoje ponudbe za nakup, možnost upravljanja in najema, tožniki pa glede najema; do uskladitve volj ni prišlo; - tožniki so prvič od toženke zahtevali sklenitev najemne pogodbe in plačilo najemnine z dopisom z dne 21. 2. 2011; - toženka je prostore v prej navedenem obsegu uporabljala brez plačila vse do konca julija 2012, z dopisom z dne 14. 1. 2013 pa je prvi tožnici sporočila, da prostorov ne uporablja več in da se ključi teh prostorov nahajajo pri njej.

**Presoja utemeljenosti revizije prve tožnice**

15. V sodni praksi Vrhovnega sodišča se je ustalilo stališče, da pravno podlago za plačilo za uporabo tuje stvari (uporabnino) predstavlja 198. člen Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Skladno s sodno prakso tudi z vidika 198. člena OZ ni pomembno, ali za obogatenega pomeni pridobitev stvari objektivno korist ali ne, oziroma ali se je dejansko okoristil s stvarjo ali ne, ali bi se lahko, pa je to iz kakršnegakoli razloga opustil, temveč je pomembna korist, ki bi jo obogateni lahko imel od stvari, ki jo je pridobil. Tako sklicevanje prve tožnice na toženkino nedobrovernost in 96. člen SPZ ne more pripeljati do zanjo ugodnejšega stališča. Določbe 95. in 96. člena SPZ za nepoštenega oziroma nedobrovernega pridobitelja namreč ne izključujejo uporabe (splošnega) pravila 198. člena OZ o obveznosti plačila za uporabo tuje stvari.3 4

16. V konkretnem primeru gre v razmerju med pravdnimi strankami za zahtevek lastnika zoper nelastnika. Iz zakonske ureditve in ustaljene sodne prakse izhaja, da je treba razlikovati med primeri, ko gre za uveljavljanje verzijskega zahtevka za plačilo uporabnine enega solastnika zoper drugega solastnika, in primeri, ko se na dveh bregovih (domnevno) neupravičene pridobitve znajdeta lastnik (kot domnevni prikrajšanec) in nelastnik (kot domnevni okoriščenec). Solastnik namreč nima samodejne obveznosti plačevanja uporabnine, ampak mora prikrajšani solastnik nasprotovati izključni uporabi nepremičnine s strani solastnika. Načelo uporabe solastniškemu deležu sorazmernega dela nepremičnine pa ni kršeno, če solastnik izrecno ali konkludentno (na primer s prostovoljno odsotnostjo) privoli v neuporabo in s tem v prikrajšanje. Prikrajšanje mora biti konkretno in realno, takšno pa je zgolj, če je solastnik proti svoji volji, s katero je drugega solastnika seznanil, izključen iz uporabe stvari.5

17. V razmerju lastnik - nelastnik pa zadošča, da lastnik zatrjuje in dokaže, (a) da je sam lastnik sporne nepremičnine, (b) da jo toženec brezplačno uporablja in (c) da za brezplačno uporabo nima pravne podlage. S tem zadosti svojemu trditvenemu in dokaznemu bremenu o obstoju prikrajšanja na eni strani in obogatitve na drugi strani. (Ne)upravičeni uporabnik pa se lahko svoje obveznosti razbremeni, če zatrjuje in dokaže, (a) da je bil dobroverni lastniški posestnik ali, (b) da ima z lastnikom sklenjen pravni posel, na podlagi katerega lahko (brezplačno) uporablja sporno nepremičnino, na primer, da gre za darilo, ali da je lastnik z dovoljenjem do preklica (prekarijem) privolil v svoje prikrajšanje. Privolitev v prikrajšanje mora biti nedvoumna, kar pomeni, da iz vseh ugotovljenih okoliščin zanesljivo izhaja, da se lastnik strinja z uporabo njegove nepremičnine s strani toženca. Pravno poslovna volja se lahko izjavi z besedami, z običajnimi znaki ali z drugačnim ravnanjem, iz katerega se da zanesljivo sklepati, da obstaja (18. člen OZ).6

18. Toženka je imela z denacionalizacijskim zavezancem sklenjen dogovor o brezplačni uporabi spornih prostorov dvorca ... S pravnomočnostjo odločbe o denacionalizaciji so tožniki kot dediči pokojnega upravičenca dne 1. 4. 2007 postali lastniki vrnjenega dvorca (drugi odstavek 78. člena Zakona o denacionalizaciji, v nadaljevanju ZDen). S tem je odpadla podlaga za toženkino brezplačno uporabo prostorov dvorca. Namreč omenjeni dogovor z denacionalizacijskim zavezancem ni užival varstva v smislu 24. člena ZDen, ker ni šlo za odplačen pravni posel. 19. V nadaljevanju je tako glede na trditve strank in ugotovljeno dejansko stanje za odgovor na revizijsko vprašanje odločilno le še, ali je mogoče šteti (kot sta presodili sodišči prve in druge stopnje), da so tožniki, s tem ko se niso odzvali na vabili stečajnega upravitelja denacionalizacijskega zavezanca za prevzem dvorca, konkludentno privolili v svoje prikrajšanje.

20. Konkludentna ravnanja so tista ravnanja, iz katerih se da zanesljivo sklepati, da določena pravno poslovna volja obstaja. Gre za pravni standard, ki ga mora sodišče v vsakem posameznem primeru vsebinsko napolniti s presojo konkretnih okoliščin. S tega vidika je bistveno, ali iz konkludentnih ravnanj izhaja jasno izražena volja, da so lahko ta ravnanja pravno relevantna v smeri zatrjevane privolitve v prikrajšanje.7

21. S tem ko je s pravnomočnostjo odločbe o denacionalizaciji odpadla podlaga za toženkino brezplačno uporabo obravnavanih prostorov dvorca, je nastala tudi njena obveznost prepustiti njihovo posest tožnikom kot (novim) lastnikom. Hkrati je bila izpolnitveni upravičenec za vrnitev posesti teh prostorov tožnikom tudi J. d. d. - v stečaju, saj ji je to nalagala denacionalizacijska odločba. Upnik mora sprejeti izpolnitev, ki mu jo ponudi izpolnitveni upravičenec (drugi odstavek 271. člena OZ). Iz dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje ne izhaja, da bi bila ponujena izpolnitev dne 10. 7. 2007 in dne 24. 10. 2007 nepravilna. Tožniki bi se zato morali odzvati na vabili stečajnega upravitelja denacionalizacijskega zavezanca. Ker tega niso storili, je nastopil položaj upniške zamude tudi v razmerju do toženke (drugi odstavek 271. člena, prvi odstavek 300. člena ter 401. člen OZ).8 Z nastopom upnikove zamude preneha dolžnikova zamuda in preide nanj nevarnost naključnega uničenja ali poškodovanja stvari, ki je predmet obveznosti, pri denarnih obveznostih prenehajo teči obresti, upnik v zamudi pa je dolžan povrniti dolžniku tudi škodo, ki jo ima zaradi zamude, za katero je on kriv, ter stroške v zvezi z nadaljnjo hrambo stvari (301. člen OZ).

22. Vendar pa zamuda upnika ne upravičuje dolžnika, da lahko dolgovano stvar (še nadalje brezplačno) uporablja.9 Ob tem je pomembna tudi okoliščina, da so med tožniki in toženko celotno obravnavano obdobje potekala pogajanja, v okviru katerih je toženka predstavila svoje ponudbe za nakup, možnost upravljanja in najema dvorca, tožniki pa glede njegovega najema, kar nikakor niso neodplačni pravni posli. Okoliščine konkretnega primera tako ne dajejo podlage za pravni zaključek, da je privolitev tožnikov v prikrajšanje zaradi toženkine brezplačne uporabe prostorov dvorca (_volenti non fit iniuria_) nedvoumno, jasno oziroma zanesljivo izkazana. Pravni standard jasnosti konkludentnih ravnanj v navedeni smeri torej ni izpolnjen.

23. Glede na pojasnjeno sta sodišči prve in druge stopnje materialnopravno zmotno zaključili, da prva tožnica ni upravičena do uporabnine za obdobje od 1. 4. 2007 do 21. 2. 2011. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava pa višine uporabnine za to obdobje nista ugotavljali. Ker je do zmotne uporabe materialnega prava prišlo že pred sodiščem prve stopnje in je bilo zaradi tega dejansko stanje že na tej stopnji nepopolno ugotovljeno, je Vrhovno sodišče reviziji ugodilo in sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavilo glede odločitve o tožbenem zahtevku prve tožnice za navedeno obdobje in v delu odločitve o stroških postopka, ki se nanaša na prvo tožnico, ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (drugi odstavek 380. člena ZPP).

24. Če sodišče razveljavi odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, in zadevo vrne v novo sojenje, pridrži odločitev o stroških postopka v zvezi s pravnim sredstvom za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

25. Vrhovno sodišče je odločalo v senatu, navedenem v uvodu odločbe. Odločitev je sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).

1 Vrhovno sodišče tako ne povzema in ne odgovarja na navedbe prve tožnice o bistvenih kršitvah določb pravdnega postopka, o najemni pogodbi s toženo stranko, o toženkini uporabi zemljišč ob dvorcu ter o neustreznosti višine prisojene uporabnine. 2 V reviziji je sicer pomotoma zapisana opravilna številka I Ips 687/2007, vendar glede na naveden datum odločbe in obravnavano tematiko ne more biti dvoma, da gre za sodbo Vrhovnega sodišča v zadevi II Ips 687/2007 z dne 26. 8. 2010. 3 Npr. odločbe Vrhovnega sodišča II Ips 90/2017 z dne 4. 10. 2018, II Ips 66/2017 z dne 22. 5. 2017, II Ips 98/2015 z dne 14. 4. 2016, II Ips 126/2014 z dne 25. 2. 2016 in II Ips 100/2013 z dne 24. 4. 2014. 4 Npr. sodbi Vrhovnega sodišča II Ips 98/2015 z dne 14. 4. 2016 in II Ips 364/2000 z dne 1. 3. 2001. 5 Npr. odločbe Vrhovnega sodišča II Ips 90/2017 z dne 4. 10. 2018, II Ips 196/2015 z dne 12. 1. 2017, II Ips 71/2014 z dne 20. 8. 2015, II Ips 187/2013 z dne 19. 2. 2015, II Ips 206/2014 z dne 16. 10. 2014 in II Ips 251/2006 z dne 25. 9. 2008. 6 Npr. sodba Vrhovnega sodišča II Ips 117/2017 z dne 18. 10. 2018. 7 Npr. sodbe Vrhovnega sodišča II Ips 15/2015 z dne 30. 6. 2016, II Ips 173/2014 z dne 12. 3. 2015, II Ips 58/2013 z dne 19. 2. 2015, III Ips 67/2009 z dne 20. 3. 2012 in II Ips 882/94 z dne 11. 7. 1996. 8 Npr. N. Plavšak in M. Juhart, Obligacijski zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2003, splošni del, 2. knjiga, str. 300 ter 365 do 366. 9 Npr. M. Juhart, navedeno delo, str. 370.